Kolesarstvo

Tole bomo pustili napisano z velikimi črkami, ker je nekaj, kar boste potrebovali vse leto in vsako leto, skratka vsakič, ko se boste spravili na kolo. Količina užitka na kolesarsko enoto je še kako odvisna od pravilne izbire okvirja in nastavitev kolesa.

Za začetek vam svetujem, da ne pretiravate z nakupom zelo dragega kolesa in opreme, pa čeprav je razlika v delovanju cenejše in dražje opreme ogromna. Veste, tudi znamka kolesa ni pomembna. Dobro kolo neznane znamke lahko dobite za pol cene tistega, ki nosi znano ime – in drugega nič. Velja pa premisliti, po kakšnem terenu se nameravate večinoma voziti. Ne bomo vas prepričevali, za katero vrsto se odločite, saj je na prvem mestu gibanje na svežem zraku. Svetujemo pa, da v primeru nakupa gorskega kolesa dobro razmislite. Na trgu so kolesa s polnim vzmetenjem (full suspension) in kolesa, ki imajo vzmetenje samo na sprednjih vilicah (hardtail). Če se nameravate voziti predvsem po asfaltnih cestiščih in dobrem makadamu, vam predlagamo nakup slednjega modela.

Dobro pa si je zapomniti tole pravilo: »Tako kot ima vsaka noga svojo številko čevlja, ima vsak kolesar svojo številko kolesa«.

Na trgu koles obstajajo (vsaj) trije cenovni razredi. Proizvajalci v nižjem cenovnem razredu nudijo bolj malo izbire glede velikosti okvirja. V tem razredu tako nimamo možnosti optimalne izbire! Izberemo pač kolo, ki se našim idealnim dimenzijam še najbolj približa, in upamo, da nam bo prav. Navadno nudijo v tem razredu dve ali tri velikosti okvirjev, pri gonilkah in držalih krmila pa je slika podobna ali celo še slabša. Vseeno pa se pozanimajte o vseh možnostih, ki jih nudita proizvajalec in trgovec.

V srednjem cenovnem razredu proizvajalci in trgovci nudijo bistveno več. Velikost okvirja evropskih proizvajalcev imate možnost izbrati že po posameznih centimetrih, medtem ko ameriški proizvajalci načeloma izdelujejo velikosti okvirjev po parnih številih (50, 52, 54, 56). Prav tako lahko izbirate med različnimi dolžinami gonilk in različnimi dolžinami držal krmila.

V visokem cenovnem razredu je izbira še bolj popolna. Večinoma pa naši trgovci tako kolo naročijo pri proizvajalcu šele potem, ko potrdimo nakup! To pa je razlog več, da vemo kakšne dimenzije sestavnih delov kolesa so primerne za nas.

V zadnjem času pa so se na trgu pojavili t.i. »slope« (nagnjeni) okvirji, ki se od klasičnih razlikujejo v tem, da nimajo vodoravne zgornje cevi, temveč je ta bolj ali manj nagnjena nazaj. S tem natančno razmerje dimenzij okvirja niti ni več tako pomembno – zgornja cev je v vsakem primeru »postrani« – kar je izbiro prave višine okvirja močno poenostavilo. Na splošno velja, da »nagnjeni« okvirji nudijo nižje težišče in večjo okretnost, za razliko od »klasičnih« okvirjev, ki so udobnejši in stabilnejši.

Večina proizvajalcev izdeluje »nagnjene« okvirje samo v petih ali šestih velikostih in sicer z oznakami (XS), S, M, L, XL in (XXL). To velja predvsem za cestna kolesa srednjega in visokega cenovnega razreda.

Pri gorskih kolesih je podobno. Proizvajalci izdelujejo okvirje v petih ali šestih velikostih. Na trgu so večinoma »slope« okvirji, ki so se pojavili po uvedbi aluminija.

Pozicija in opozicija

In že smo pri temi, ki je v kolesarskem športu (tudi tekmovalnem) še vedno predmet debat oziroma je nekaj zelo individualnega. S tem problemom se lahko obrnete tudi na trgovce v specializiranih trgovinah in jih vprašate za nasvet, saj je med njimi kar nekaj bivših vrhunskih tekmovalcev, ki vam bi morali znati svetovati in pomagati.

Če malo karikiramo, je problem podoben kot pri Formuli 1, kjer imajo ekipe neštete možnosti nastavitve podvozja avtomobilov, a so vse večji ali manjši kompromis. Nobena nastavitev ni popolna.

Z različnimi nastavitvami na kolesu lahko pomembno vplivamo na hitrost obratov, pritisk na pedala, vzdržljivost, moč in udobje. Večkrat je na cesti opaziti ljudi, ki se na kolesu vozijo, pardon, mučijo v praktično nemogočem položaju. Res je sicer, da to potrjuje tezo o nujnosti kolesarske raznolikosti, vendar nikakor ni treba, da telo pri tem trpi. Verjetno se boste strinjali.

Položaj telesa na kolesu je zelo pomemben: tako za tiste, ki se z rekreacijo ukvarjajo zelo intenzivno in na kolesu preživijo dalj časa, kot za tiste, ki želijo v vožnji s kolesom predvsem uživati. Optimalna drža na kolesu je tudi zagotovilo za dobro počutje, tako psihično kot fizično.

Kaj pravzaprav je dobra pozicija na kolesu? Zagotovo mora biti mešanica dobre aerodinamike in udobnega sedenja in vrtenja pedal. Treba je poiskati skladnost med vsemi temi parametri. Velikokrat se zgodi, da pri iskanju najboljše aerodinamike zapostavimo udobje – v tem primeru niti tekmovalec niti rekreativec ne zdržita dolgo v sedlu ali pa je rezultat funkcionalnih sposobnosti zelo slab.

V kolesarskem športu se z različno dolžino držala krmila, višino sedeža in krmila, lego sedeža na sedežni opori, dolžino gonilk in namestitvijo blokéjev (mehanskih nastavkov, s katerimi se, podobno kot pri smučarskih vezeh, »zaklenemo« v pedala) na kolesarskih čevljih nastavlja lega našega telesa na kolesu ali, v žargonu, določi naša pozicija, oziroma optimalen položaj na kolesu. Poudariti velja predvsem tiste spremenljivke, ki so za vse prej našteto najbolj pomembne. Te so:

• položaj krmila,
• položaj sedeža,
• višina sedeža,
• dolžina gonilk,
• nastavitev blokejev na kolesarskem čevlju.

Zakaj so navedene spremenljivke tako pomembne? Zato, ker predstavljajo točke, kjer ima telo stik s kolesom!

Naj vas že takoj opozorimo na naslednje: za določitev višine sedeža in ostalih spremenljivk boste potrebovali kar nekaj časa, še zlasti, če hočete na kolesu preživeti dalj časa brez večjih težav. Te se največkrat izrazijo kot bolečine v hrbtu, ramah, rokah, vratu in kolenih.

Iskanje pozicije je za kolesarja kot iskanje »svetega grala«, ki ga še nihče ni našel – skratka, skoraj nemogoče je! Tudi z matematičnim izračunom je zelo težko točno določiti vse višine in dolžine, tako da bi v praksi potem vse lepo delovalo ...

Ustvarjanje kolesa po naši podobi (ali bolje: obliki)

Kako določiti velikost okvirja standardne geometrije, da bo dober za nas? In kako visoko naj sedimo? Za ta račun moramo imeti izmerjen razkorak. Žal pa so pri nas trgovci, ki imajo priročno napravo za izvršitev te meritve, redki. Pa bi bilo treba le stopiti do najbližjega soseda, ki zna kaj zvariti, in marsikatera kasnejša nevšečnost bi bila rekreativnim kolesarjem prihranjena!

Sami to storimo tako, da (bosi) s hrbtom stopimo do stene in si med nogi zagozdimo debelejšo knjigo (ali kaj podobnega), katere hrbet potisnemo kolikor mogoče navzgor. Pazimo, da je knjiga v najvišji točki vodoravna. To točko označimo na steni in izmerimo razdaljo do tal. Ko imamo dolžino razkoraka, jo pomnožimo s faktorjem 0,65. To je tako imenovani Huggijev faktor, ki se največ uporablja in je tudi največkrat omenjen v literaturi. Zmnožek pove, katera velikost okvirja bo pravšnja za nas. Z »velikostjo« okvirja se označuje »višino«, to je razdaljo od sredine pogonske osi do sredine stičišča vodoravne cevi in podsedežne cevi (pri klasičnih okvirjih). Za italijanske proizvajalce, ki so v Sloveniji še vedno zelo popularni, velja, da je »višini« enaka tudi dolžina okvirja ali vodoravne cevi (velja za manjše številke okvirja), oziroma je od nje kakšen centimeter krajša (velja za večje številke okvirja). Pri ostalih proizvajalcih pa je »višina« okvirja največkrat kar enaka njegovi dolžini. Izjeme so okvirji, ki so narejeni posebej po naših merah. Za določitev dolžine okvirja matematični izračun ne obstaja.

Zelo pomembno vlogo igra tudi dolžina držala krmila. Postopek nastavitve in določitve dolžine bomo razložili pozneje, ko bomo govorili o namestitvi sedeža naprej – nazaj.

Če se odločate za »podrt« oziroma nagnjen (»slope«) okvir z nagnjeno horizontalno cevjo, izračunan zmnožek oziroma številko okvirja prenesite v razpredelnico in dobili boste ustrezno velikost okvirja v tej izvedbi.

Lahko še dodamo, da se velika večina tekmovalcev odloča za centimeter manjši okvir, ker so manjši okvirji nekoliko bolj togi. Za rekreativno vožnjo pa to ni bistvenega pomena. Tudi sicer se lahko višina in dolžina podaljšata potem, z nastavitvijo sedežne opore ali pa držala krmila. To je tudi edini matematični izračun, za katerega se lahko trdi, da do neke mere drži tudi v praksi. Z naklonom podsedežne cevi je, bolj za informacijo, takole: proizvajalci ponujajo večinoma standardne kote 72° ali 73°. Enake kote uporablja tudi večina tekmovalcev. Vendar lahko na tekmovanjih opazimo tudi kolesa s koti v razponu od 71° do 75°, kar pa je bolj odvisno od antropometrijskih lastnosti posameznika (denimo: nenormalna dimenzija stegnenice). Na splošno velja, da je pri okvirjih manjših dimenzij kot podsedežne cevi bolj odprt, medtem ko je pri okvirjih večjih dimenzij nekoliko bolj zaprt.

Okvirji z večjim kotom so bolj agresivni in se uporabljajo za kratke in hitre discipline (na dirkališču, kronometer, kriterijske dirke).

Okvirji z manjšim kotom podsedežne cevi so sodobnejši in lepše sedijo na cesti – tekmovalci jih uporabljajo pri izredno dolgih preizkušnjah in na slabših cestiščih.

Če smo izračunali višino okvirja s pomočjo faktorja, nam bo naslednja razpredelnica pomagala pri izbiri dolžine okvirja (dolžini vodoravne cevi kolesa). Izmeriti moramo še dolžino roke in trupa in obe dolžini sešteti.

Nastavitev višine sedeža

Kolesarski sedež in kolesar sta si usojena: sedež je lahko kolesarjev najboljši prijatelj, lahko pa je tudi njegov največji sovražnik!

Izbira kolesarskih sedežev je neverjetna. Ne samo, da se sedeži ločijo na tiste za potovalno, cestno in gorsko kolesarstvo pa na rekreativne in tekmovalne, ločijo se tudi na ženske in moške modele. Vendar nič ne pomaga, da si kupimo sedež, ki stane pravo malo premoženje, če je njegova nastavitev na kolesu napačna! In če je tako, vas bodo boleli kolena, roke, vrat, hrbet, da o mravljinčastem ali kar omrtvičenemu predelu v mednožju sploh ne govorimo.

Pri nastavitvi višine sedeža se pri izračunu uporabljata dva faktorja. Huggijev, ki (tokrat) znaša 0,893 (prišteti mu moramo še debelino podplatov – cca 12 mm), in faktor 0,885.

Kako mora biti nastavljena višina sedeža? Pravilen odgovor na to vprašanje zasluži Nobelovo nagrado za fiziko, z njim pa se skozi vso kariero ukvarjajo tudi vrhunski tekmovalci. Ne glede na to, da obstajajo faktorji za izračun višine, vsi avtorji dopuščajo možnosti kasnejšega individualnega prilagajanja do 15 mm – največkrat navzdol! Lahko rečemo, da ni izračuna, ki bi v praksi deloval 100-odstotno! Le redki so tekmovalci, ki dobro funkcionirajo pri računsko določeni nastavitvi sedeža! Za rekreacijsko kolesarjenje je zato bolje, da si sedež namestite nekaj milimetrov nižje, kot vam pokaže izračun z uporabo faktorja 0,885. Nikakor pa naj ne bo razlike za nekaj centimetrov. Treba je seveda upoštevati tudi trdoto sedeža, saj se bo mehkejši model bolj posedel kot trši in se tako višina lahko spremeni tudi za 5 milimetrov.

Pri določanju optimalne višine sedeža se uporabljajo tudi drugi načini, pri katerih pa si ne pomagamo z izračunom, temveč s prakso. Eden med njimi je, da sedemo na kolo in nogo popolnoma iztegnemo tako, da s peto čevlja komaj še dosežemo pedal. Zavrtimo obrat nazaj, ne da bi premikali medenico. V primeru, da je medenica mirovala in sta bili obe nogi iztegnjeni v najnižji točki in s petama ves čas v stiku s pedalom, je višina sedeža dokaj pravilna.

Če se pri omenjenem preizkusu medenica nagiba na levo in na desno stran, to pomeni, da je višina sedeža previsoka – sedež moramo spustiti.

Če čutimo bolečine v kitah za kolenom (pod kolenom) je temu največkrat vzrok previsok sedež. Pogosto zadostuje že, da višino znižamo za milimeter ali dva. Nasprotno pa, če čutimo bolečine na sprednji strani kolena, to pomeni, da sedimo prenizko.

Dviganje in spuščanje sedeža

Tole si velja zapomniti. V primeru, da ste imeli veliko prenizek sedež, ga dvigujte postopoma. Po vsaki nastavitvi je treba intenzivnost vadbe nekoliko zmanjšati. Pri spuščanju sedeža ponavadi ni večjih težav, vendar je tudi tu potrebno upoštevati postopnost, zlasti še, če ste z napačno pozicijo vozili dalj časa ali pa se vaša starost nagiba proti zrelim letom.

Nastavitev sedeža na sedežni opori

Nastavitev sedeža naprej-nazaj najlažje opravimo s pomočjo pomočnika in svinčnice. Sedemo na kolo, ki je postavljeno na vodoravnem terenu in blizu stene, tako da imamo oporo, in vstavimo čevlje v pedala. Potem postavimo eno od gonilk v vodoravni položaj, hkrati pa sedimo s težo na celem sedežu in držimo krmilo spodaj. Pomočnika prosimo, da vzame svinčnico in jo umiri na konici tistega kolena, katerega noga počiva na vodoravni gonilki. Če svinčnica pokaže centimeter ali dva pred osjo pedala, je naša nastavitev sedeža dobra, ali bolje rečeno, univerzalna.

Kot ste verjetno opazili, ima vsak sedež možnost vodoravnega premikanja naprej – nazaj za kakšnih 5 do 6 cm. Z vodoravno nastavitvijo sedeža vplivamo na način delovanja nog.

Z nastavitvijo sedeža bolj naprej (proti krmilu) dosežemo večje število obratov, ker je v tem položaju lažje vleči pedala nazaj in tako premagovati mrtve kote pri obratih. Tudi mrtvi kot, ko je gonilka v vertikali, se na tak način lažje premaga. To pomeni, da bomo tako lažje funkcionirali pri uporabi lažjih prenosnih razmerij. Je pa tak položaj izredno agresiven in nervozen. V praksi to dobro deluje na kratkih in hitrih dirkah, kjer je veliko menjavanj ritma. Vendar pa tak položaj negativno vpliva na udobje in pa vzdržljivost. Pojavijo se bolečine v hrbtenici in rokah, ker je težišče telesa pomaknjeno preveč naprej. Težave se lahko pojavijo tudi pri voznih lastnostih kolesa – slabši občutek in manj stabilnosti v zavojih.

Pri nastavitvi sedeža bolj nazaj (stran od krmila) pa lahko razvijamo veliko večje moči pri potisku. Največjo moč pri potisku dosežemo v položaju, ko navpičnica z vrha kolena seka os pedala (gonilka je seveda v vodoravnem položaju). Taka nastavitev nam omogoča večje udobje. Roke so bistveno manj obremenjene, kolo pa v zavojih lažje obvladujemo. Vendar pri taki nastavitvi občutno pade sposobnost doseganja in ohranjanja velikega števila obratov. To je nastavitev, ki se v praksi uporablja pri tekmovalnem športu na zelo dolgih dirkah.

Na kaj moramo biti še posebno pozorni pri nastavitvi sedeža? Pazimo, da je sedež v vodoravnem položaju. To storimo tako, da kolo postavimo na vodoravno podlago in na sedež postavimo vodno tehtnico. Vendar se vsi sedeži ne merijo enako. Na primer pri svetovno znanem sedežu Selle San Marco, model Concor, moramo začetek ali konec vodne tehtnice postaviti 1,5 centimetra pred zadnjim robom sedeža.

In kakšne težave se pojavijo, če sedež ni v vodoravnem položaju? Naprej nagnjen sedež (s konico navzdol) povzroči, da nam telo drsi naprej, to pa dodatno obremenjuje noge, ker morajo držati telo, da ne zdrsne s sedeža. Tako noge prevzamejo tudi del bremena telesa, ki ga sicer prevzame sedež. Poleg tega v sedežu izgubimo oporo, s tem pa tudi v hrbtenici. V takem položaju so bolj obremenjene tudi roke.

V primeru, da je konica sedeža dvignjena navzgor, se pojavijo bolečine dimljah. Kaj se zgodi? Pri večjih obremenitvah telo avtomatično sili naprej proti krmilu in tako se predel dimelj še bolj pritiska k sedežu. Sčasoma postanejo bolečine neznosne. Druga posledica tako nameščenega sedeža se pojavi pri vožnji v klanec, kjer posledično telo zdrsne nazaj. To nam sicer omogoča, da bolje obvladamo težja prenosna razmerja, vendar s tem zelo utrujamo mišičevje in je zmožnost ohranjanja konstantnega tempa skoraj nemogoča.

Kakšna nastavitev pa je potem sploh dobra? Kot smo videli, ima vsaka nastavitev prednosti in slabosti. Svetujemo vam, da sedež namestite tako, kot je navedeno v prvem primeru. Torej tako, da je navpičnica z vrha kolena en do dva centimetra pred osjo pedala, ko je gonilka v vodoravnem položaju. Glede na samo situacijo med vožnjo pa se boste potem pri večjih hitrostih pomaknili po sedežu malo bolj naprej, pri vožnji navkreber pa malo bolj nazaj.

Ker je ta nastavitev tako zelo pomembna, se bomo o njej še enkrat pogovorili, nekaj strani naprej.

Nastavitev krmila po višini in dolžini

Ponovno gre za nastavitvi, ki sta izrednega pomena, pa naj gre za krmilo cestnega ali gorskega kolesa. Od položaja krmila je zelo odvisno naše udobje na kolesu, posledično pa tudi optimalno delovanje telesa. Še danes veljavno splošno pravilo pravi, da mora biti najvišja točka krmila 6 do 8 centimetrov nižje od najvišje točke sedeža. Nižje krmilo poveča aerodinamičnost, zato imajo tekmovalni kolesarji močno spuščena krmila, kar je seveda popolnoma razumljivo. Razlika med sedežem in krmilom pri njih znaša tudi 12 in več centimetrov, vendar tudi oni ne morejo zdržati celotne trase v takem položaju.

Pri rekreativni vadbi upoštevajte pravilo 6-8 centimetrov, če ste še zelo mladi. Če ste že malo starejši ali če še nimate veliko prevoženih kilometrov in če nočete ravno dosegati hitrostnih rekordov, pa vam svetujemo razliko od 0 do 6 centimetrov.

Fajfa, kaj je to?

Izbrati pravo dolžino držala krmila je zelo individualna zadeva, pač odvisno od dolžine rok in trupa. Če boste izbrali centimeter več ali manj od idealne dimenzije, se boste počutili dokaj v redu. Če pa bo ta razlika večja, ne boste preveč uživali v kolesarjenju. V primeru prekratkega držala zagotovo ne boste lepo »legli« na kolo. Tudi v zavojih boste zelo težko nadzorovali položaj. Še težje pa bo z ravnotežjem in zaviranjem pri spustu. In seveda, brez bolečin v rokah tudi ne bo šlo.

V primeru občutno predolgega držala, se boste izredno težko oprijemali krmila spodaj in imeli dlani na ročicah za zaviranje, ne da bi nenehno premikali medenico po sedežu naprej. Pojavile se bodo tudi bolečine v vratu in hrbtu.

In kako pridemo do primerne dolžine držala krmila? Matematičnega izračuna ni, obstajajo pa neka izkustvena pravila, ki temeljijo na naši višini. Še najbolje je, da uporabimo sledeči način, ki je tudi v zelo veliki korelaciji z nastavitvijo sedeža. Če smo sedež namestili, kot smo že svetovali, sedemo na kolo in primemo krmilo v položaju popolnoma spodaj. Prava dolžina bo tista, pri kateri bo krmilo točno prekrilo pogled na prednjo os (iz našega zornega kota). Torej zelo individualna zadeva, ki se je ne da pravilno določiti, ne da bi poizkusili na za to prirejenem modelu.

Če ste kupili novo kolo in še nimate nastavljenega položaja, potem vsekakor upoštevajte naše nasvete. Na začetne vožnje pa kljub temu vzemite nekaj orodja (ključi), s katerim lahko spremenite položaj in višino sedeža ter krmila tako, kot vam najbolj odgovarja. Najpomembneje pač je, da se dobro počutite – tudi če to ni povsem v skladu s teorijo. Kolesarite pač zase, ne za druge!

Izbira dolžine gonilk

Na trgu so gonilke v standardnih dimenzijah. Katero dimenzijo bomo izbrali, je odvisno od višine razkoraka, kolesarskih izkušenj in podedovanih telesnih lastnosti, pa tudi od starosti, če se za rekreacijo odloči otrok. To slednje je pomembno predvsem za tiste, ki se nameravajo ukvarjati tudi z rekreativnimi tekmovanji. Obstajajo namreč gonilke v standardnih dimenzijah od 165 mm po 2,5 mm navzgor do 180 mm. Tako pri cestnem kot pri gorskem kolesarstvu se največ uporabljajo dolžine 172,5 mm in 175 mm, bolj poredko pa tudi 170 mm, 177,5 in 180 mm. Zato ne boste dosti zgrešili, če se boste odločili za ti dve dolžini, seveda spet primerno dimenziji razkoraka. Proizvajalci že sami največkrat opremijo kolo z dimenzijami gonilk od 170 do 175 mm.

Nekoliko bolj zapletena pa zadeva postane, če hočemo tudi tu najti idealno dimenzijo. Matematičnega izračuna ponovno ni, zato lahko uporabimo naslednjo tabelo, ki izhaja iz prakse in temelji na dolžini razkoraka.

Po tej tabeli je vse videti zelo enostavno – pa vendarle ni tako. Poglejmo si primer opravljene poti z različnima dolžinama gonilk in se zamislimo nad rezultatom! Recimo, da tekmujeta kolesarja z enakimi kolesi, vendar ima eden gonilke dolge 170 mm, drugi pa 175 mm. Os pedala pri prvem kolesarju naredi pri vsakem obratu gonilke krožno pot dolžine 106,8 cm, pri drugem kolesarju pa 109,9 cm. Razlika je samo 3,1 cm in se na prvi pogled zdi majhna, vendar ni tako. Če vse skupaj prenesemo na 100 kilometrsko vožnjo pri prenosu 39x17, vidimo, da za tako razdaljo potrebujemo kar 20.284 obratov, in razlika takoj postane bolj očitna ter vredna razmisleka. Znaša namreč kar 629 metrov.

Neposredni prenos

Sedaj pa k bistvu. Jasno je, da z daljšo gonilko prenašamo večjo moč na verigo, zgubimo pa živahnost obratov, in seveda, obratno, s krajšo gonilko izgubimo na moči in pridobimo na živahnosti obratov. Tu pa je moramo spet upoštevati individualne posebnosti. Tokrat strukturo mišic in zmogljivost srčno-žilnega sistema. Posamezniki, ki imajo sposobnost ohranjanja večjega števil obratov zelo dolgo, imajo bolj obremenjen srčno-žilni sistem, ki pa je temu prilagojen, zato se bodo odločili za krajše gonilke. Primer: imamo razkorak 94 cm in iz navedene tabele odčitamo »idealno« dolžino gonilk 177,5 mm. Če vemo, da smo med tistimi, ki bolje ohranjajo tempo z uporabo lažjih prenosnih razmerij, se seveda odločimo za 5 mm krajšo dolžino gonilk, to je 172,5 mm.

Posamezniki, ki imajo sposobnost obračati težje prenose dlje časa, imajo bolj obremenjeno mišičevje in se bodo odločali za daljše gonilke. Ponavadi imajo taki posamezniki tudi močnejše kosti in močnejše sklepne ovojnice. Mišice so na tako delo že adaptirane. Primer: imamo višino razkoraka 81 cm in nam po tabeli ustreza dolžina 172,5 mm. Ugotovili smo, da ohranjamo tempo s težkimi prenosnimi razmerji, zato se za odločimo za dolžino 175 mm. Znani so tudi zelo uspešni tekmovalci, ki bi morali (po tabeli) izbrati gonilke dolge 170 mm, pa so uporabljali gonilke, dolge celo 180 mm.

V tekmovalnem športu so bili številni zelo uspešni posamezniki v obeh skrajnostih. Odgovor je treba torej iskati nekje na sredini med obema skrajnostma. Najboljša kombinacija je torej, če je tekmovalec dober v obeh prvinah. Spoznali smo, da je zadeva zelo individualna, odvisna od občutka, brez časovnih meritev pa tudi ne gre. A k sreči spada to v tekmovalno, ne pa v rekreativno kolesarstvo.

Nekateri posamezniki pa se bodo znašli pred dodatno težavo v primeru asimetrije nog. Manjšo asimetrijo imamo skoraj vsi. Problem pa nastane, če je razlika večja od enega centimetra. Naša medenica se bo nenehno premikala po sedežu, imeli bomo nesimetričen položaj nog, posledično pa bo lahko to privedlo tudi do bolečin v hrbtu in medenici, zaradi pritiskanja na živec pa nam lahko tudi otrdi noga. Problem rešujemo na različne načine. Lahko se odločimo za uporabo krajše gonilke za krajšo nogo. Tako bo krajša noga naredila krajši obseg. V tem primeru bo opazna tudi asimetrija pri pedaliranju, zato se ta način bolj redko uporablja. Pri drugem načinu reševanja pa pri krajši nogi uporabimo posebno ploščico (neke vrste »vmesnik«), s katero pripnemo čevelj na pedal. Dodatna ploščica se seveda nahaja med podplatom in ploščico za pritrditev čevlja na pedal. Taka ploščica delno kompenzira manjkajočo dolžino krajše noge. Zakaj delno? Zato, ker ne sme biti tako debela, kot je razlika v dolžini nog, ampak približno polovico tega. Dodatno lahko to razliko kompenziramo še z posebnim vložkom, ki ga vstavimo v čevelj.

Podkovanje kolesarja

Gre za nameščanje pritrdilne ploščice (blokeja) na kolesarski čevelj. Ta postopek je precej pomemben, saj se ravno tu prenaša moč na verigo. Pritisk na pedal mora biti nekako zlit s pedalom in simetričen. Drugače lahko povzroča bolečine. Seveda moramo najprej nastaviti že vse prej omenjeno. Nekateri celo trdijo, da je ta postopek celo bolj pomemben od pravilne namestitve višine sedeža in višine krmila! Število patoloških motenj zaradi nepravilne namestitve blokejev je v porastu. Nepravilna namestitev povzroči neravnovesje med mišicami in kitami in povzroča vnetja kit na peti in kolenu. V takem primeru je največkrat potrebno prekiniti vadbo in pozdraviti obolelo mesto.

In kako pravilno nastavimo blokeje na čevelj? Na bosem stopalu poiščemo rastišče palca na notranji strani in pa rastišče mezinca na zunanji strani stopala. To je nekakšna os rastišča prstov, ki se mora točno prilegati osi pedala. Potem obujemo čevelj in jo ponovno poiščemo s pritiskom prsta – lahko jo tudi označimo na čevlju. Sledi privijanje blokeja na čevelj, ki naj ne bo močno in dokončno, saj kasneje ni več možnosti prestavljanja. Potem pripnemo čevelj na pedal in preverimo, če je oznaka na čevlju na osi pedala. Če nam je to uspelo, sledi še korekcija položaja stopal. Težimo k vzporedni drži stopal z gonilko. Tu pa lahko naletimo na težave, kajti obstajata dve posebnosti drže stopal. Drža pet navzven (valgizem) in drža pet navznoter (varizem). Pri manjših odstopanjih lahko korekcijo izvedemo s prilagoditvijo blokeja. Če nam uspe, lahko dokončno privijemo pritrdilne vijake. Večja težava nastopi, kadar je drža stopal ekstremno nepravilna. V takem primeru ne smemo pretiravati s nastavitvijo blokejev v skrajne položaje, saj lahko povzročimo še dodatna vnetja kit in celo obrabo kolenčnega hrustanca, temveč se odpravimo k specialistu, ki nam bo vzel odtis stopala in naredil primeren vložek za v čevelj. Ekstremna odstopanja rešujemo torej delno s premikom blokeja (noter, navzven) in s posebnimi vložki, ki morajo biti prilagojeni celemu stopalu in ne samo delu stopala. Če pa ste do konca zagreti za kolesarstvo in po naravi perfekcionist, lahko pri proizvajalcu naročite čevlje po vašem stopalu.

Čas bo pokazal ali ste se odločili pravilno in ali vam pozneje ob večji fizični aktivnosti nastavitve še ustrezajo. Pridobljene izkušnje pa vam bodo lahko pri kasnejšem nakupu dražjega kolesa v veliko pomoč. Tako se boste izognili zgrešeni investiciji, ki niti slučajno ni poceni.

Magična tabela

Kljub temu, da smo opisali kar nekaj možnosti, kako narediti kolo po svoji podobi, pa je seveda povsem mogoče, da se na kolesu še vedno počutite neugodno. Zato vam za konec predstavljamo še čudežno tabelo, s katero si lahko pomagate pri vseh izračunih. Če boste dovolj trdno verjeli vanjo, se zna zgoditi, da se boste na kolesu dobro počutili. Vendar pa je treba vedeti tole (zapisano zelo po domače): kolesarju veter vedno piha v gobec in rit ga vedno boli! To je šport za tiste, ki znajo potrpeti.

Magična tabela za klasično geometrijo kolesa vsebuje:

• višino razkoraka (od tal do mednožja),
• višino okvirja (višina razkoraka pomnožena z 0,65),
• višino sedeža (od sredine gonilnega ležaja do vrha sedeža, merjeno vzporedno s podsedežno cevjo),
• razdaljo med konico sedeža in krmilom (do stičišča nosilca krmila in krmila).

In ne pozabite:

»Kolesarstvo je kot življenje: srečo, veselje in uspeh si je treba prigarati.«

Z dovoljenjem avtorja Gorazda Penka povzeto po kolesarskem priročniku "Človek na biciklu" .