MOJSTER PLEČNIK
Dolžina poti
17,6
Dolžina poti 17,6 km
Časovni obseg poti
02:00
Časovni obseg poti 02:00
Največja strmina vzpona[%]
6
Največja strmina vzpona: 6 %
Največja strmina spusta: 3 %
Povprečna strmina vzpona: 1 %
Dolžina vzponov nad 5%: 0,10 km
Najnižja točka poti: 302 m
Najvišja točka poti: 289 m
Višinska razlika: 67 m
Poraba energije
4070
Poraba energije za moške: 4070 kJ (972 kcal)
Poraba energije za ženske: 3316 kJ (792 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Manj zahtevna
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Asfalt
Primerno kolo: Mestno kolo
Kratek opis

Pot večinoma poteka po ulicah ožjega in širšega mestnega središča. Je kratka, a razgibana s številnimi znamenitostmi, zato si je treba vzeti malo več časa. Kot nalašč je za nedeljski dopoldan, konča pa se s tradicionalnim kosilom v gostišču sredi mesta.

Potek

Prešernov trg – Arkade – Peglezen – zapornica na Ljubljanici – Žale – Bežigrajski stadion – Navje – Baragovo semenišče – Šišenska cerkev – Zavarovalnica Triglav – Gimnazija J. Plečnika – NUK – Križanke – Mirje – Trnovski most – Plečnikova hiša – Čevljarski most – Prešernov trg

Sonce na trgu
Prešernov trg je že po običaju priljubljeno izhodišče za oglede mesta. Nenazadnje tudi za nas. In tisto tlakovanje v obliki sonca na sredi nas takoj spravi v dobro voljo ter napolni z energijo. Pa začnimo!
Samo prek Tromostovja se zapeljemo in takoj levo na živilsko tržnico. Osrednji del tržnic na desnem bregu Ljubljanice so zgradili v letih 1940–1944 po Plečnikovih načrtih. Vodno stran zemljišča je Plečnik izkoristil za niz pokritih, dvonadstropnih tržnic, pri tem pa v spodnjem nadstropju uredil še promenado ob vodi. Kompleks tržnic daje z vodne strani masiven vtis, ki ga še poudarjajo polkrožni fasadni pomoli nad gladino reke. Plečnik je želel ponazoriti mogočnost nekdanjega mestnega zidu, ki je stal na tem mestu, pomoli pa naj bi predstavljali obrambne stolpe. Na sredini niza je pustil prostor za gradnjo Mesarskega mostu, ki bi povezoval tržnico s Petkovškovim nabrežjem na drugi strani reke. Izdelal je tudi načrte zanj, vendar do gradnje ni prišlo. Vrzel v nizu je bila vidna do leta 2010, ko so most vendarle zgradili. Plečnik je načrtoval pokritega s prodajalnami na njem – zgradili pa so odprtega, deloma celo steklenega, s kipi na njem . Ograja je izdelana iz debele nerjavne žice, napete med pokončnimi nosilci, ki je kot nalašč za to, da nanjo nekaj privežemo ali priklenemo. In res, že takoj po otvoritvi so se pojavile na ograjo priklenjene ključavnice – žabice . Ljudje namreč govorijo, da ima most čudežno moč. Pomagal naj bi pri ljubezenskih težavah. Kdor si želi trajno ljubezen, naj na ograjo priklene ključavnico – žabico. Čudežni most bo poskrbel, da bosta z ljubljeno osebo ostala skupaj vsaj toliko časa, dokler bo ključavnica pritrjena na ograjo. No, ime Mesarski most ne nakazuje tovrstne moči, pa tudi Plečnik ni načrtoval takega, je pa res, da ga nekateri ljudje, zlasti pa turisti, spontano imenujejo »Most zaljubljencev«.
Takoj po gradnji tržnic je med ljubljanskimi mestnimi svetniki krožilo tole vprašanje: »Imamo imenitno tržnico na eni strani in imenitno Tromostovje na drugi strani – kaj bo pa vmes?«. Odgovor je bil: »Praznina že ne!«. Tako so naročili spojitev Arkad in Tromostovja. Nikjer drugje kot pri Plečniku, seveda. Ta je preostali nepozidani prostor med objekti zapolnil z odprtim stebriščem , pri Tromostovju pa postavil objekt v obliki pomanjšanega antičnega templja, v katerem naj bi bila cvetličarna (danes je prodajalna spominkov), kjer tudi začenjamo naš ogled osrednje mestne tržnice.

Naprej proti vzhodu
S kolesom po tržnici ne gre najbolje. Treba se je malce znajti, če pa je gneča le prehuda, kot se to rado dogaja ob sobotah dopoldne, lahko konec koncev tudi stopimo s kolesa in se po tržnici sprehodimo peš. Še najbolje bi bilo tako. V nedeljo tržnica ne deluje, zato se bomo kajpak lahko zapeljali kar povprek do semaforiziranega križišča Kopitarjeve ulice (ki zapelje v tunel) in Poljanske ceste. Prečkamo Kopitarjevo ulico, vendar ne nadaljujemo po Poljanski cesti, ampak lepo previdno zapeljemo levo v ozko Kapiteljsko ulico. Pomoč pri odločitvi: stojimo natanko pred naslednjo Plečnikovo mojstrovino, ozko hišo, ki ji pravimo »Peglezen«, kar pomeni likalnik. Pred njo stoji značilen lesen drog za zastavo. Zapeljemo levo od njega.

Peglezen
To znamenito stavbo, ki se je je zaradi izjemne ozkosti prijelo ime Peglezen , so zgradili v letih 1933–1934. Plečnik je pročelje popestril z različno oblikovanimi okni in zastekleno verando na prednjem delu drugega nadstropja, vendar je hiša najbolj zanimiva zaradi svoje pregovorne ozkosti. Spredaj je komaj prostora za vhodna vrata, pa tudi preostali del ni dosti širši. Le kam so strpali stopnice?

Do Ambroževega trga
Kapiteljska ulica se kmalu konča, zato moramo zaviti levo na Barvarsko stezo. Po njej pridemo do Poljanskega nasipa ob Ljubljanici, kjer zavijemo desno. Kmalu srečamo moderen most za pešce, ki se imenuje Žitna brv in je delo arhitekta Borisa Podrecce. Naslednji most je na Ambroževem trgu, ampak nima kakšnega posebnega imena. Vsaj uveljavilo se ni. Bilo je sicer nekaj poskusov, da bi ga imenovali »Šempetrski« – po cerkvi sv. Petra višje zgoraj, »Ambrožev« – po bližnjem trgu, in še nekateri, a se nobeden ni prijel. Trden pa je kljub temu, zato se bomo brez skrbi podali po njem, vmes pa na desni pogledali še zapornice.

Zapornice na Ljubljanici
Celovita Plečnikova ureditev Ljubljanice je zajela obe brežini reke od Špice do Cukrarne ter dva mostova: Čevljarskega in Tromostovje (trojnega). Končala se je z zapornico pri Cukrarni . Gradili so jo kar pet let, od leta 1939 pa vse do leta 1944, res pa je, da je bila vmes vojna. Navdih za oblikovanje je Plečnik dobil na popotovanjih po svetu. Brv čez reko je postavil na tri stolpe, podobne egipčanskim templjem, ki jih na eni strani krasijo kratki dorski stebri s posodami etruščanskega videza z izklesanimi zmajevimi glavami, na drugi strani pa nizki jonski stebri s stiliziranimi človeškimi glavami. Z obeh strani dostop zapirajo mogočni portali. Celoten videz je podkrepil še z oblikovanjem parkov na Ambroževem in Vrazovem trgu, urejenih na dveh nasprotnih bregovih reke. Zapornica je namenjena vzdrževanju enakomerne višine gladine Ljubljanice v mestnem središču in še vedno deluje.

Hrvatski trg
Prečkamo torej Ljubljanico na mostu pri Ambroževem trgu in po klancu zapeljemo do prvega križišča, kjer zavijemo desno. Po sto metrih je pred nami cerkev sv. Petra, levo pa naslednje Plečnikovo delo Hrvatski trg . Prvotni park je Plečnik v letih 1938–1939 preuredil v trg z drevesi, ki je z geometrijsko elipsasto zasnovo edinstven primer takega odprtega prostora v Ljubljani. Tedaj je na južni rob prestavil tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni.
Pri semaforiziranem križišču zavijemo levo in mimo parkirne hiše zapeljemo proti severu. Desno od nas je Klinični center, kjer bi nam lahko nudili prvo pomoč, če bi bilo treba. Malo naprej, na razcepu, zapeljemo rahlo desno na Šmartinsko cesto, ki je v tem delu tlakovana z granitnimi kockami. Še malo naprej gremo mimo nekdaj zelo znanega gostišča s kostanjevim vrtom spredaj, kjer se lahko seveda tudi ustavimo, če smo morda potrebni »druge pomoči«, ki duhovito opominja na okrepčevalnico, o kateri teče beseda.

Za Bežigrad
Naša pot se kmalu izteče v prometno hudo obremenjeno cesto, ki sicer še vedno nosi enako ime kot prej (Šmartinska cesta), vendar to ni več tista pozabljena in nekoliko zanemarjena cesta, kjer smo se počutili že kar nekoliko domače. Gre za prometno najnevarnejši odsek na vsej trasi. Sama sreča, da je prav kratek. Zapeljemo pod železniško progo in že smo pred semaforiziranim križiščem, ki ga prečkamo, in po dvosmerni kolesarski stezi zapeljemo desno v breg proti tovarni Kolinska . Tako lepo napredujemo do bencinskega servisa, kjer steze zmanjka (vsaj v naši smeri) in moramo na drugo stran. Ko pripeljemo do krožišča pred pokopališčem Žale, se usmerimo desno kar skozi začetek kostanjevega drevoreda, ki se ne imenuje Pod kostanji, kot bi morda kdo pričakoval, temveč »Pod hmeljniki« . Pa ja ne, da so tile kostanji zrasli iz prekel za hmelj? Brez skrbi, niso! Drevored se imenuje po prvotni poljedelski kulturi, ki je rastla tam. To je bil hmelj. Res! Gojili so ga za potrebe nekdanje Kozlarjeve pivovarne, katere naslednica se danes imenuje Union. Ko takole razmišljamo o preteklih časih, mimogrede prispemo do Plečnikovega osrednjega vhoda na Žale .

Od Žal ...
V nasprotju s tedanjo prakso mrtvašnic je Plečnik za osrednje ljubljansko pokopališče nekako leta 1940 zasnoval kompleks, imenovan »Žale«, ki ga je sestavljalo štirinajstih mrliških vežic, vhodni slavolok, gospodarska poslopja in upravni prostori. Po njem je dobilo ime kar celotno pokopališče, ki se mu danes reče »Pokopališče Žale«. Vhod vanj vodi skozi veličasten slavolok z množico stebrov v dveh nadstropjih. Nasproti vhoda je osrednja molilnica (prostor za poslovitve od mrtvih) z baldahinskim nadstreškom na štirih stebrih, ki je zasnovana po antičnem vzoru. Kompleks vežic zaključujejo mizarske delavnice, okrašene s freskami Slavka Pengova. Na trgu pred vhodom rastejo izjemni primerki mogočnih omorik z vejami do tal, kar le še poudarja že tako izrazito monumentalen videz objekta.
Mimo prej omenjenega kompleksa peljemo po Žalski ulici (na naši desni je parkirišče), tik pred pokopališkim obzidjem pa zavijemo levo in mimo cerkve ter čez drugo parkirišče pridemo do Tomačevske ceste, ki jo prečkamo.
Previdno zapeljemo na Koželjevo ulico, pa še naprej in čez krožišče vse do Kranjčeve ulice. Pa tudi po njej gremo kar naravnost naprej. Ustavimo se šele pred semaforjem v križišču z Vojkovo cesto. Na drugi strani je Ministrstvo za obrambo. Takoj ugotovimo, da ne gre za Plečnikovo delo, zato pohodimo pedale in švignemo naravnost mimo zgradbe Gospodarske zbornice (ljubkovalno ji rečejo »Esmeralda« zaradi zelenega pročelja), vse do Dunajske ceste. Tam se usmerimo levo in po kolesarski stezi pripeljemo do Bežigrajskega stadiona .

... mimo stadiona ...
Na naši desni je Bežigrajski ali »Orlovski stadion«, imenovan po tedanji katoliški organizaciji Orli – nasprotju liberalnih Sokolov. Po Plečnikovih načrtih so ga gradili od leta 1921 do 1941. Ob južnem vogalu zidu so postavili opečnati steber z označenimi smermi neba na vrhu v spomin na evharistični kongres, ki je potekal tu leta 1935. Tudi častno tribuno s telovadnico v pritličju so zgradili za potrebe tega kongresa.
Po stadionu peljemo še kar naravnost naprej po kolesarski stezi mimo novega naselja Bežigrajski dvor (na levi), vse do Plave Lagune, središča Bežigrada. Ta zgradba je dobila ime po modrem pročelju. Plava Laguna pa se šaljivo imenuje po istoimenskem hotelskem naselju v Poreču, kar seveda nima prav nobene zveze z Ljubljano, vendar se je ime prijelo.
Na nasprotni strani Dunajske ceste je stavba Astre, diagonalno čez križišče pa vidimo poslopje Slovenijalesa. V semaforiziranem križišču zavijemo levo na Linhartovo cesto in v prvem odcepu desno zapustimo kolesarsko stezo. Tam pa takoj spet levo in še enkrat desno, dokler ne pridemo na Robbovo ulico, imenovano po Francescu Robbi, kiparju, ki je izdelal znamenit Robbov vodnjak pred ljubljansko mestno hišo. Na koncu te ulice je Navje, naslednja Plečnikova zamisel (na desni strani).

... do mesta mrtvih – Navja
Na mestu, kjer danes stoji Gospodarsko razstavišče, je bilo od leta 1779 osrednje ljubljansko pokopališče. Ob koncu 19. stoletja je postalo premajhno, zato so se odločili, da naredijo novega na Žalah. Pri tem se je pojavilo vprašanje, kam s starim. Plečnikova zamisel je bila, da bi ga spremenili v častno pokopališče za zaslužne Slovence, vendar je niso uresničili. Namesto tega so čisto na robu starega pokopališča uredili Navje kot neko skromno rešitev, staro pokopališče pa opustili. Plečnik je leta 1936 vodil ureditev arkadne veže, tako imenovanega »Slovenskega panteona« z nagrobniki zaslužnih Slovencev, na koncu parka pa je dal postaviti štiri stebre in z njimi zaokrožil njegovo podobo. Za kaj več ni bilo ne smisla ne denarja, saj so se v tem času namenili v neposredni bližini zgraditi Baragovo semenišče, ki si ga bomo ogledali v nadaljevanju. Spominski park so poimenovali Navje po starem slovanskem izročilu.

Zavite poti okoli semenišča
Zapustimo torej mesto mrtvih in se spet odpravimo živim naproti. A ovinkarjenja še ni konec. Kar pozorni moramo biti, kje in kam zaviti. Pravzaprav bo tako vse do konca te poti. Če pa se kljub temu ne znajdemo, se prva rešitev glasi, da je treba vzeti v roke podroben zemljevid mesta, druga pa, da je treba vprašati prvega mimoidočega. Prav?
Po Vilharjevi cesti se napotimo desno, vendar moramo že čez nekaj deset metrov še enkrat desno na Valjhunovo ulico. Pred sabo zagledamo okroglo poslopje Baragovega semenišča (zdajšnji Pionirski dom), še eno od Plečnikovih del v Ljubljani. Obkrožimo ga v smeri, nasprotni urnemu kazalcu, in se po isti poti spet vrnemo na Vilharjevo cesto. Baragovo semenišče so po Plečnikovih načrtih zgradili v letih od 1936–1941 za potrebe semenišča Rimskokatoliške cerkve. Štirinadstropni objekt je bil po zgledu rimskega Koloseja in Angelskega gradu tlorisno načrtovan v obliki kroga, sestavljenega iz dveh polkrogov, od katerih pa so dejansko zgradili le južnega. Danes so v poslopju Festivalna dvorana, Pionirski dom, Slovensko mladinsko gledališče in študentski dom.
Na koncu Vilharjeve ceste zapeljemo desno, vendar le do semaforja za pešce, kjer prečkamo Dunajsko cesto ter smuknemo v Livarsko ulico. O, ne! Cesta je enosmerna – seveda v napačni smeri. In kaj zdaj? Nič drugega kot peš! Naprej bi bilo s kolesom neprimerno in nevarno, zato dol s kolesa in peš po pločniku mimo Turškega veleposlaništva do konca ulice, kjer se lahko spet vsedemo na kolo in veselo poženemo desno na Parmovo ulico. Saj ni bilo prav daleč, kajne?
Po Parmovi gremo do semaforja pri Drenikovi ulici, zavijemo levo in po kolesarski stezi pod železnico do naslednjega semaforja, kjer zavijemo desno.

Šiška in cerkev sv. Frančiška Asiškega
Zdaj smo že v Šiški in blizu našega naslednjega cilja, zato kar naravnost po Verovškovi ulici do mogočne cerkve sv. Frančiška Asiškega , ki jo ugledamo na levi strani. Plečnik je to cerkev zasnoval po lastnem načrtu za Cerkev presvetlega Srca Jezusovega v Pragi, ki so jo zgradili leta 1922. Tale v Šiški je kakšnih pet let mlajša. Značilna je podoba zvonika z nadstropji , nad katerimi se dviga streha. Nevsakdanja je tudi notranjost cerkve. Osrednji prostor obkrožajo opečni stebri, glavni oltar je odmaknjen od stene, ob strani pa ga dopolnjujeta še dva stranska oltarja. Plečnik je cerkvi dodajal nove elemente tudi še pozneje, po drugi svetovni vojni pa je zanjo uredil še kapelo, krstilnico in zakristijo.

Nazaj v središče mesta
Od Šišenske cerkve, kakor pogovorno pravijo cerkvi sv. Frančiška v Šiški, jo kar na hitro ucvremo proti centru Ljubljane. Do Drenikove ulice se vrnemo po isti poti, jo prečkamo v semaforiziranem križišču in po Verovškovi ulici nadaljujemo do Gasilske ceste. Tam zavijemo desno in peljemo do semaforja, kjer prečkamo Celovško cesto, na drugi strani pa spet levo. Komaj sto metrov za semaforjem zagledamo kamnito cerkev na svoji desni. To je cerkev sv. Jerneja, najstarejša ohranjena cerkev v Ljubljani. Zato ji rečemo tudi Stara cerkev . Pisno se prvič omenja leta 1308, leta 1370 pa so v njej podpisali mir med Beneško republiko in Habsburžani. Pred približno dvesto leti je pogorela in sledilo je več obnov. Svoj pomen je izgubila z gradnjo nove cerkve sv. Frančiška Asiškega, ki smo jo obiskali malo prej. V letih pred drugo svetovno vojno je dal Plečnik odstraniti ves omet, dograditi stebriščno lopo na zadnji strani, ob cerkvi pa urediti še stopnišče. Preden gremo naprej, si ogledamo še značilno oblikovano ulično svetilko ob stopnišču, nato pa kar naravnost mimo parka Tivoli po urerjeni kolesarski stezi do mestnega središča, ki ga dosežemo pri Delavskem domu. Tam zavijemo levo na Tivolsko cesto, po kateri pridemo do križišča s Slovensko cesto (pri Bavarskem dvoru), in se usmerimo proti Telekomu (naravnost) in peljemo do naslednjega semaforja, kjer okoli velike opečnate stavbe zavijemo desno na Miklošičevo ulico. No, tudi ta vogalna palača, v kateri je zdaj sedež Zavarovalnice Triglav, je Plečnikovo delo.

Palača Vzajemne zavarovalnice (zdaj Zavarovalnice Triglav)
Zgrajena je bila v letih 1928–1930 za potrebe Vzajemne zavarovalnice in je precej nenavadne oblike. Fasada je dvojna: spodnji del do drugega nadstropja je kamnit, zgornji pa opečnat. Skozi glavni vhod, ki je na vogalu, pridemo v valjasto vežo, od koder se dviga znamenito marmorno stopnišče. Dvoriščna fasada je drugačna od zunanje. Ima vrsto balkonov, ki se uporabljajo kot zunanji hodniki.

Palača trgovske zbornice
Po Miklošičevi se peljemo proti jugu mimo sodne palače, za katero zavijemo desno do osrednjega križišča na Ajdovščini. Po označenih kolesarskih poteh se izvijemo mimo gostilne Figovec proti Nebotičniku. Že na koncu ploščadi pri gostilni Figovec zavijemo desno v park in takoj za to stavbo, Slavijo, v kateri je Ministrstvo za notranje zadeve, zapeljemo levo do Stefanove ulice. S kolesom se da naravnost po poti, ki vodi poprek čez zelenico. Potem pa ne kar takoj v Beethovnovo ulico, ker je enosmerna v nasprotno smer, temveč desno po Stefanovi proti Narodni galeriji. Ampak le do naslednjega križišča, kjer zavijemo levo in se po Župančičevi ulici pripeljemo mimo ministrstev do Cankarjeve ceste. Pred nami je Opera, desno Tivoli in levo Ljubljanski grad, ampak slednjega s te točke še ne vidimo. Tu si je Plečnik zamislil promenado, ki naj bi Ljubljanski grad povezovala s Tivolskim. V ta namen je v Tivoliju uredil Jakopičevo sprehajališče , na drugem koncu pa je že bilo urejeno Tromostovje. Vse tisto vmes pa je bilo treba še urediti. Pred Opero zavijemo levo. Po Cankarjevi cesti spet pridemo do Beethovnove ulice. Na drugi strani križišča je palača nekdanje Trgovske zbornice (Beethovnova 10), v kateri so danes prostori Ustavnega sodišča RS . Palača sama je bila zgrajena leta 1884. V začetku 20. stoletja jo je kupila Trgovska, obrtna in industrijska zbornica ter jo leta 1927 prenovila po Plečnikovih načrtih. Ta je v sodelovanju s Francetom Tomažičem v palači oblikoval eno od najbolj izvirnih notranjosti ljubljanskih zgradb.

Oblikovane ulice
Krmilo naravnamo proti Nami (to je naravnost naprej po Tomšičevi) in že smo na Slovenski cesti, kjer po označeni kolesarski stezi (smer desno) previdno zapeljemo do semaforja na križišču s Šubičevo ulico. Previdno zato, ker je tu dosti pešcev. Neposredno pred nami je naslednja Plečnikova stavba – nekdaj Uršulinska gimnazija, danes Gimnazija Jožeta Plečnika . Zgradili so jo v letih 1938–1947. Diagonalno levo čez križišče vidimo park Zvezda , tudi Plečnikovo delo. Prečkamo ga nekako diagonalno, tako da pridemo čez Kongresni trg do Vegove ulice. Kongresni trg , ki smo ga prepeljali, se je do pred kratkim uporabljal kot parkirišče, zdaj pa spet sije v vsej svoji lepoti. Površino so obnovili po prvotni Plečnikovi zamisli, parkirišča pa prestavili pod zemljo v večnadstropno parkirno hišo pod trgom.
Pred nami je Vegova ulica in tudi tej je dal Plečnik svoj pečat. Najprej je leta 1929 postavil obelisk na Trgu francoske revolucije, posvečen Napoleonu in času Ilirskih provinc, nato pa je leta 1932 pred stavbo Glasbene matice (na naši levi) izvedel terase s spomeniki zaslužnim glasbenikom. Ob gradnji Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) leta 1937 je uredil še nekaj podobnega. Na ostankih mestnega obzidja je namreč postavil spomenike vidnim slovenskim jezikoslovcem .

NUK – najpomembnejše Plečnikovo delo v Sloveniji
Nekako sredi Vegove ulice, med Glasbeno matico in NUK, zavijemo v Turjaško ulico. Imenuje se po Turjačanih (Auerspergih), ki so imeli tu svoj dvorec. Žal ga je potres leta 1895 tako močno poškodoval, da so ga morali podreti. Namesto njega so zgradili Narodno in univerzitetno knjižnjico po Plečnikovih načrtih. To je velika zgradba na naši desni. Gradili so jo v letih 1936–1941 in na splošno šteje za Plečnikovo najpomembnejše delo v Sloveniji. Izjemna fasada v kombinaciji opeke in kamna je zasnovana po zgledu italijanskih mojstrov. V notranjosti je mogočno in znamenito stopnišče iz črnega podpeškega marmorja, ki vodi do glavne čitalnice. Vtis dopolnjujejo učinkoviti detajli: vse od kljuke na vhodnih vratih do lestencev, oken, pohištva ... Vodeni ogledi so organizirani le ob sobotah.

Mimo Križank na Mirje
Spodaj pod NUK-om zavijemo desno na Gosposko ulico, kjer smo že skoraj pred Mestnim muzejem in Križankami. Mimogrede si ogledamo še kip Mojzesa nad pomožnim vhodom v NUK na vzhodni strani stavbe. Videti je, kot da bi lebdel v zraku, za kar se ima zahvaliti optični prevari – tak je videti zato, ker nima podstavka. Seveda je bil tudi tu vpleten Plečnik. Pa ne le tu ... Nekoliko naprej od Mestnega muzeja so Križanke – sedež nemškega viteškega reda, ki se je v Ljubljano priselil že sredi 13. stoletja. Po drugi svetovni vojni so redovnike izselili, stavbo pa v letih 1952–1956 temeljito prenovili. Prenovo so zaupali Plečniku, ki je sam oziroma s svojimi učenci uredil tudi letno gledališče na velikem dvorišču. V Križankah vsako leto poteka Poletni festival. Po Trgu francoske revolucije zapeljemo navzgor mimo Napoleonovega obeliska, zavijemo levo na Emonsko ulico in prečkamo Zoisovo cesto , ki je od tu, kjer stojimo, do Ljubljanice (levo), izvedena po Plečnikovi zamisli.
Emonska cesta nas pripelje mimo kapelice z znamenitim temnim kipom Trnovske Matere božje do križišča z ulico Mirje. Tam zavijemo desno in se znajdemo ob ostankih rimskega zidu starodavne Emone, kot se je Ljubljana imenovala takrat. Takoj desno – za zidom – so vidni temelji antičnih hiš. Še malo naprej je križišče z Barjansko cesto, na drugi strani pa že vidimo visok zid , ki je nekoč branil Emono pred vpadi barbarov. Pa ne le zid, tudi dva obrambna jarka sta imela isto nalogo. Jarke so pozneje zasuli – po tem nasipu se prav zdaj peljemo, zid pa, ki je bil že močno načet, je ob koncu 19. stoletja rekonstruiral graški arheolog Schmidt, dokončno pa uredil Plečnik v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja. Vse skupaj je zasnoval kot arheološki park , zaradi ovire, ki jo je predstavljal zid ob nadaljnji širitvi mesta, pa je v njem uredil prehode . Ob Mirju si je zamislil še drevored vitkih topolov, ki ga danes ni več.

Brezov most
Kar ob zidu nadaljujemo do semaforja, tam zavijemo levo in se po lepo urejeni Groharjevi ulici zapeljemo do naslednjega semaforja, kjer gremo še enkrat levo. Na naši desni je reka (bolj rečica) Gradaščica, v daljavi pa že vidimo mogočno Trnovsko cerkev sv. Janeza Krstnika in znameniti Plečnikov Trnovski most , na katerem rastejo breze. Zgradili so ga v letih od 1929–1932. Njegove značilnosti so piramide v obliki zvonikov, masivna ograja s kipom sv. Janeza Krstnika, zaščitnika Trnovske cerkve, in seveda že prej omenjene breze. Most je precej širok, drevored na njem pa daje vtis, da gre za trg. In prav to je hotel Plečnik doseči, kajti prostor pred cerkvijo je bil majhen. Razširil ga je nad Gradaščico, na pridobljeni površini pa uredil tržnico. Levo ob cerkvi je Karunova ulica. Prva hiša na njej, takoj za cerkvijo, je Plečnikova hiša , kjer je mojster živel od leta 1921 do smrti leta 1957. Zdaj je v njej urejen Plečnikov muzej.

Še na Prule
Ko smo si ogledali Plečnikovo hišo, se po Karunovi ulici odpravimo proti jugu (čez grbine) in pridemo do Ziherlove ulice. Tam zavijemo levo in previdno odpeljemo naravnost proti Ljubljanici. Ulica je ozka in navadno polna parkiranih vozil. Tisto »naravnost« ni bilo mišljeno čisto dobesedno – primernejši izraz bi bil cikcak. Ko pridemo do Ljubljanice, zavijemo desno in jo prečkamo na mostu pri krožišču. S sredine mostu je lep pogled na Plečnikove ureditve brežin Ljubljanice. Na drugi strani mostu zavijemo levo. Zdaj smo na Prulah, na Grudnovem nabrežju. Po tej cesti bi lahko kar ob Ljubljanici odbrzeli proti naslednjemu cilju, ampak stari del Prul, Žabjak , je tako slikovit, da bi ga bilo res škoda izpustiti. Zato na Merosodnem trgu zavijemo desno in pri prvi ulici spet levo, potem pa vijugamo po Žabjaku, dokler ne pridemo do Gruberjeve palače (zdaj Arhiv Slovenije) ob Zvezdarski ulici. Tam na semaforiziranem prehodu za pešce prečkamo Karlovško cesto in se znajdemo na Levstikovem trgu.

Levstikov trg in Stara Ljubljana
Nekdaj je bil to Šentjakobski trg, imenovan po mogočni cerkvi sv. Jakoba. V letih 1926 in 1927 je Plečnik osrednji del trga obdal s kamnitimi kroglami , ki povzemajo simboliko rožnega venca, in drevoredom kroglastih javorjev. Neposredno okolico cerkve je od preostalega dela trga ločil z vrsto vitkih topolov. Na Marijinem stebru v prednjem delu trga je leta 1938 zamenjal nosilec kipa svetnice z novim, višjim, ki ga je zasnoval sam. V ozadje trga je prestavil baročni kamniti vodnjak.
Proti cilju se vračamo po Stiški ulici (levo) in takoj nato spet desno na Gallusovo nabrežje. Po njem se ob Ljubljanici odpeljemo do Čevljarskega mostu – saj gotovo že veste – Plečnikovega, kajpak. Zgrajen je bil v letih 1931–1932 in je nadomestil starejši litoželezni most. Imenuje se po čevljarjih, ki so imeli nekoč na njem svoje delavnice in stojnice. Še pred njimi pa je most pripadal mesarjem. Te so iz higienskih razlogov že leta 1614 premestili nižje, približno tja, kjer je zdaj osrednja tržnica. Naša pot nas ne popelje na sam Čevljarski most, temveč se nadaljuje kar naravnost ob Ljubljanici po Cankarjevem nabrežju vse do Tromostovja , zadnje Plečnikove mojstrovine, ki si jo bomo ogledali danes. No, če smo že povsod, pa povejmo še tu: Tromostovje je nastalo v letih 1929–1932, ko je Plečnik osrednjemu kamnitemu mostu na vsaki strani dodal še po enega za pešce in tako ustvaril izjemno arhitekturno znamenitost Ljubljane.

Prispeli smo že skoraj na cilj, to je na Prešernov trg. Samo še čez Tromostovje bi morali, da bi bil krog popoln. A to lahko počaka, zato se raje kar takoj odpravimo na tisto v začetku obljubljeno nedeljsko kosilo. Blizu magistrata sta vsaj dve primerni gostilni. Širše naokrog pa ...

Arkade – pokrita tržnica. 1940–1942
Eden od napomembnejših pečatov, ki jih je Plečnik dal Ljubljani, so arkade na osrednji tržnici. Arkade, imenovane tudi Tržnice, so po Plečnikovih načrtih zgradili med letoma 1940 in 1942. Bile naj bi del monumentalnega mestnega prostora, zato jih je zasnoval v klasičnem slogu. Arkade tvorijo niz, ki se razprostira na desnem bregu Ljubljanice od Tromostovja do Zmajskega mostu. Sestavine niza so: paviljon, pokrito stebrišče in tempelj. Predvideni sta bili dve ravni: zgornja raven na višini današnjega Adamič Lundrovega nabrežja in spodnja raven na uravnavi nad gladino Ljubljanice. Na zgornji ravni so bile v arkadah predvidene prodajalne, na spodnji pa promenada s tržnico. Obe ravni je Plečnik povezal s spiralno zavitimi stopnišči. V sredini kompozicije si je zamislil nov pokrit most prek Ljubljanice, ki pa ga nikoli niso zgradili. Na tem mestu stoji od leta 2010 moderni Mesarski most.

Peglezen. 1932–1934
V začetku tridesetih let 20. stoletja je Plečnik izdelal načrt za ureditev Vodnikovega trga in prenovo magistrata na sosednjem Krekovem trgu. Pri tem je želel izkoristiti tudi podolgovat trikotni prostor med Poljansko cesto in Kapiteljsko ulico, ki je nastal po porušitvi prejšnje stavbe (potres 1895). Načrt ureditve samega trga ni bil sprejet, je pa zato načrt trikotne zgradbe tako prevzel načelnika mestnega gradbenega urada Matka Prelovška, da je naročil gradnjo tega poslovno-stanovanjskega objekta. Dvonadstropna zgradba je zasnovana zelo razgibano. Nadstropja se med seboj razlikujejo, sprednji del pa krasi manjši zimski vrt. Pred čelno stranjo zgradbe je Plečnik postavil tudi visok lesen drog za zastavo, ki ga je pobarval rdeče, belo in modro.

Hrvatski trg. 1938–1939
Trg se je sprva imenoval Trg sv. Petra, leta 1910 pa so ga preimenovali v Hrvatski trg. V osrednjem delu je bil sprva park, ki ga je Plečnik preuredil v ovalno obliko z diagonalnimi in krožno potjo. Na jugozahodni strani so postavili kiosk, na južno stran pa premestili spomenik padlim vojakom prve svetovne vojne.

Zapornica na Ljubljanici. 1939–1945
Zaradi nove ureditve brežin Ljubljanice, katerih arhitektura je zahtevala stalno enako višino vodne gladine, je Plečnik izdelal načrt za zidavo rečne zapornice. Pri tem se je zgledoval po antičnih vzorih, starih Egipčanih, Grkih in Etruščanih. Zapornica je bila dograjena šele leta 1945.

Žale. 1937–1940
Arhitekt Jože Plečnik je namesto takrat običajne mrtvašnice zasnoval več ločenih kapel v parku pred pokopališčem. Vhod je kombinacija poslopja z dvema kriloma in vmesnim peristilom, ki razmejuje mesto živih od mesta mrtvih. Najbolj zanimiva je kapela sv. Andreja, ki po obliki spominja na rimske terme.

Centralni stadion (Bežigrajski stadion). 1925–1939
Postavljen je bil po naročilu katoliškega telovadnega društva Orli, ki so ga uporabljali za programe telesne vadbe, telovadne nastope in množične shode. Plečnik je dal nepravilno obliko zemljišča obzidati z opečnim zidom, pred vhode na vzhodni strani pa postaviti veliko stebriščno lopo. Zahodni vhod je poudaril z visokim zidom. Sedeže ob areni so zidali postopoma. V času evharističnega kongresa leta 1935 so na zahodni strani v osi arene pozidali še častno tribuno, na jugu pa simbolični steber z rožo vetrov.

Navje. 1936
Sprva je bilo na tem mestu osrednje ljubljansko pokopališče. Ko je postalo premajhno, so določili lokacijo novega na Žalah, starega pa opustili. Plečnik si je na starem pokoplaišču zamislil spominski park vseh pomembnejših Slovencev, vendar do realizacije projekta ni prišlo. Namesto tega sta skupaj z arhitektom Ivom Spinčičem uredila samo manjši del spominskega parka, vanj pa namestila nagrobnike dvajsetih zaslužnih Slovencev. Večina nagrobnikov je postavljenih v odprto stebrišče, arkadno vežo, ki ji pravijo »Slovenski panteon«. Od starega pokopališča so ostali le redki grobovi zaslužnih Slovencev, poleg teh pa tudi grob Plečnikovih staršev.

Baragovo semenišče (Akademski kolegij). 1938–1942
Načrte je Plečnik izdelal že leta 1936. Stavba je zamišljena kot objekt krožnega tlorisa s prečnim traktom. Za tako obliko sta Plečnika menda navdihnila Kolosej in Angelski grad v Rimu. Gradnja se je začela leta 1938, vendar je bil do druge svetovne vojne zgrajen le južni polkrog. Zaradi pomanjkanja denarja je bil Plečnik prisiljen v številne racionalizacije, na koncu pa se je celo odrekel avtorstvu. Severni polkrog tako ni bil nikoli zgrajen. Zgradba se prav tako nikoli ni uporabljala za semenišče.

Cerkev sv. Frančiška Asiškega (Šišenska cerkev). 1925–1928
Načrte za cerkev so pri Plečniku naročili ljubljanski frančiškani že leta 1924. Plečnik je izkušnje, ki jih je pred tem pridobil z načrti za cerkev v Pragi, koistno uporabil tudi pri tej cerkvi, vendar se je – v primerjavi s praško – tukaj odločil poudariti osrednji del stavbe, povsem na novo pa je zasnoval zvonik. Zvonik je en sam, postavljen na vzdolžno simetralo cerkve, in to tako, da je vpet v osrednje stavbno telo in skoraj ne posega iz pravokotnih tlorisnih gabaritov. Cerkev so začeli zidati jeseni leta 1925, zvonik pa je bil dograjen do leta 1931. Opremljanje cerkve je potekalo precej počasi, saj so sprva vanjo namestili le preprostejšo različico glavnega oltarja, stranskih oltarjev in prižnice. Zanimivo je, da je Plečnik ves oltarni del postavil v osrednji kvadrat ladje, torej v prostor za vernike, kar takrat ni bilo običajno. Do leta 1937 so namestili lestence, pozneje pa še steber z večno lučjo. Po vojni je Plečnik dopolnil glavni oltar in v petdesetih letih izdelal opremo za zakristijo, kapelo in krstilnico.

Stara cerkev Šiška. 1933–1936
Cerkev sv. Jerneja je najstarejša ohranjena cerkev v Ljubljani. Zgrajena je bila že pred 11. stoletjem, pisno pa se prvič omenja leta 1308. V 16. in začetku 17. stoletja so v njej potekali protestantski obredi. Leta 1825 je pogorela, sledilo pa je več obnov, zadnja v letih 1933–1936 pod Plečnikovim vodstvom. Takrat so odstranili ves omet, tako da je postal viden kamniti zid, za cerkvijo dozidali stebriščno lopo, ob cerkvi pa še stopnišče s posebno oblikovano ulično svetilko.

Vzajemna zavarovalnica (zdaj Zavarovalnica Triglav)
1928–1930. Vzajemna zavarovalnica je bila slovenska zavarovalna družba, ki se je zgledovala po takrat najnaprednejših evropskih zavarovalnicah. Vodstvo je načrte za novo upravno stavbo naročilo pri Plečniku, ki pa jih je v glavnem prepustil svojemu učencu Francetu Tomažiču. Edino fasado je oblikoval povsem sam. Prav ta fasada, v katero so vgrajeni materiali izključno slovenskega porekla, je nekaj posebnega. Vanjo so namreč vključeni številni simboli, ki ponazarjajo dejavnost, kateri je stavba namenjena. Kamniti del pritličja in kamni na fasadi pripovedujejo znano zgodbo: Kamen na kamen – palača, stebri na balkonih imajo po dve odebelitvi (namesto običajne ene) in spominjajo na žitni klas ter sporočajo : Zrno do zrna – pogača. Opečnati stebri na fasadi imajo izrazito poudarjene rege med vodoravnimi vrstami, tako da spominjajo na stolpiče iz kovancev in ponavljajo tisto znano: »Dinar na dinar ...«. Monumentalni vhod, ki se nadaljuje prek veže do mogočnega stopnišča, je obrnjen proti železniški postaji, to je proti strankam (kmetom in obrtnikom), ki so prihajali v Ljubljano z vlakom in katerim je bila zavarovalnica tudi namenjena.

Stavba Ustavnega sodišča (prej Zbornice za trgovino, obrt in industrijo)
1925–1927. Ureditev notranjosti ob adaptaciji starejše zgradbe za potrebe zbornice. Zanimivo je notranje polžasto stopnišče, ki ga ocenjujejo kot enega najlepših v Ljubljani.

Gimnazija Jožeta Plečnika (prej Uršulinska gimnazija)
1939–1947. Glavno pročelje ima obrnjeno proti severu, kar pomeni, da je večji del dneva v senci. Plečnik jo je zato poživil z grafičnimi teksturami različnih ometov. Portal je oblikovan kot guba na fasadni ploskvi, ki ne prekinja fasadnega rastra, temveč bolj uokvirja okno nad vhodom. Pritličje je bilo namenjeno lokalom, kar se je ohranilo do današnjih dni. Leta 1966 jo je arhitekt Edo Ravnikar dozidal in jo tako tudi čelno dokončal.

Park Zvezda in Kongresni trg. 1928–1940
Sam trg je bil delno odprt prostor že v obdobju baroka. Na tem mestu je potekal obrambni jarek pred obzidjem Emone. Na robu je stal kapucinski samostan, zato so trgu rekli Kapucinski trg. Samostan so s cesarjevim odlokom razpustili že leta 1782, pozneje pa podrli. Za potrebe kongresa Svete alianske, ki je v Ljubljani potekal leta 1821, so trg razširili, v spomin na kongres pa poimenovali Kongresni trg. Po kongresu so uredili tudi parkovne površine, ki se jih je že takrat prijelo ime »Zvezda« zaradi zvezdasto simetričnega poteka poti. Leta 1928 se je preureditve parka lotil arhitekt Plečnik. Predlagal je zasaditev s platanami, geometrijsko pravilnejšo razporeditev drevoredov in zoženje takratnih poti. Zamisel je bila le delno izvedena: ob izteku Vegove ulice na trg je bila leta 1938 postavljena vremenska hišica, zamenjava dreves s platanami pa šele junija 1940. Leta 1954 je bil urejen nizek kamnit podstavek z velikim ladijskim sidrom, ki simbolizira priključitev Primorske Sloveniji. Nasproti Kazine stoji spomenik ženskim demonstracijam, ki so jih organizirali med italijansko okupacijo Ljubljane leta 1943. Plečnik je spomenik postavil naslednje leto.

Vegova ulica. 1932–1947
Vegovo ulico, ki se imenuje po Juriju Vegi, si je Plečnik zamislil kot kulturno os, ob kateri se nizajo Univerza, nekdanja Realka, Glasbena matica, Glasbena šola ter Narodna in univerzitetna knjižnica, ki povezuje Trnovsko cerkev (po Emonski cesti), Trg Francoske revolucije, Kongresni trg, park Zvezda in načrtovani Južni trg, ki pa ni bil nikdar zgrajen. Plečnik je ulico urejal postopoma. Začel je s prenovo fasade Glasbene matice leta 1932, nato pa se lotil poglobitve ulice. Ob tej priložnosti je na ostankih srednejveškega zidu na vzhodni strani ulice zasnoval park, ki je nekoliko dvignjen in poteka od stavbe Univerze v Ljubljani mimo NUK-a do Trga Francoske revolucije, kjer se konča s spomenikom Simonu Gregorčiču. Park obrobljajo spomeniki vidnih kulturnih ustvarjalcev – pred Glasbeno matico so to skladatelji, pred NUK-om pa jezikoslovci. Z zasaditvijo visokih vitkih topolov in nižjih kroglastih javorjev je Plečnik dodatno razčlenil ulični ambient ter vizualno povezal Kongresni trg s Trgom Francoske revolucije.

Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). 1936–1941
Knjižnica kot ustanova je bila ustanovljena leta 1774, ko je cesarica Marija Terezija ukazala, da se knjige, rešene po požaru razpuščenega jezuitskega kolegija, namenijo splošni rabi. Ustanovljena je bila Licejska knjižnica, ki je dobila prostore na Vodnikovem trgu, knjige pa so bile namenjene javnosti. Knjižnica je prejemala obvezni izvod vseh tiskov z območja Dežele Kranjske. Pozneje se je preimenovala najprej v Deželno, po prvi svetovni vojni pa v Državno študijsko knjižnico. Z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919 je prevzela še naloge centralne univerzitetne knjižnice. Prostorska stiska se je večala in je ni rešila niti širitev dejavnosti v prostore zdajšnje Gimnazije Poljane. Leta 1927 so se zato odločili, da je treba zgraditi novo knjižnico, projekt pa zaupali arhitektu Plečniku. Ta si je knjižnico zamislil v Tivoliju, vendar do realizacije ni prišlo. Nova lokacija, ki so jo predlagali, je bila ob Turjaški ulici, na mestu renesančnega Auerspergovega dvorca, ki ga je porušil potres 1895. Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je Plečnik izdelal v letih 1930–31, vendar je bila dograjena šele leta 1941. Zasnovana je kot štirinadstropna stavba z dvema notranjima dvoriščema. Tloris je nepravilne pravokotne oblike, ki se prilagaja razpoložljivemu prostoru. Stavba ima prek osem tisoč kvadratnih metrov površine in lahko sprejme 240.000 enot tiskanega gradiva.

Križanke. 1952–1956
Ureditev kompleksa nekdanjega samostana nemških redovnikov je zadnje večje Plečnikovo delo. Izvedel ga je, ko mu je bilo osemdeset let. Za opuščeni samostan dolgo niso našli pravega programa, dokler Plečnik ni predlagal, da se veliko dvorišče preuredi v gledališče na prostem. Dvorišče je na novo tlakoval in k stari fasadi dozidal arkade v obliki gledaliških lož.

Trg francoske revolucije. 1929
Ureditev trga in postavitev Napoleonovega obeliska. To je eden redkih Napoleonovih spomenikov na svetu. Napoelon je na območju današnje Slovenije, Hrvaške, Istre, Dalmacije in Goriškega in dela Koroške ter Tirolske ustanovil Ilirske province (1809–1813). Tako je odrezal Avstijo od Jadranskega morja in vzpostavil kopensko povezavo z Otomanskim cesarstvom. Glavno mesto Ilirskih provinc je bila Ljubljana. Ilirske province niso bile del Francoskega cesarstva, vendar so mu bile povsem podrejene. Francoska oblast je uvedla civilno pravo, spodbujala razvoj znanosti in tehnologije, predvsem pa uvedla slovenščino kot uradni jezik. To je veliko prispevalo k dvigu narodne zavesti Slovencev, zato v Sloveniji Napoleona niso obravnavali kot napadalca, temveč prej kot rešitelja izpod avstijskega jarma. Postavitev spomenika njemu v čast je treba torej razumeti tudi s tega vidika.

Rimski zid na Mirju. 1926–1938
Obrambni zid rimske Emone, ki je že skoraj dve tisočletji propadal na robu mesta, je najprej obnovil dunajski arheolog Schmidt, vendar se v širše arhitektonske ureditve ni spuščal. Delo je dokončal Jože Plečnik, ki je zid nadgradil, v njem pa izvedel tudi odprtine – vrata, skozi katera naj bi povezal oba dela Ljuljane, ki ju je razmejeval zid. Obrambni jarek na zunanji strani zidu je zasul, na njem pa dal urediti cesto. Zamislil si je tudi drevored, ki pa ni bil izveden. Vrata je Plečnik okrasil s stebriščem ali s piramidami, v stolpu ob vrstih pa uredil lapidarij. Vrata ne posnemajo originalnih rimskih vrat, temveč so izvirna Plečnikova rešitev.

Trnovski most. 1929–1932
Emonska cesta in trnovski most sta bila nekoč edina kopna zveza Trnovega in Krakovega z obzidanim notranjim mestom. Ob obrežju Ljubljanice ju je od mesta ločil Zoisov graben. Predniki zdajšnjega mostu so bili leseni in ozki. Leta 1932 je bil postavljen nov železobetonski most, ki stoji še danes. Širok je dvajset metrov metrov, ob straneh obložen s podpeškim apnencem, s koncev mostnic pa so postavljene štiri nizke piramide. Sredino vzhodne mostnice krasi vitek obelisk, njemu nasproti je nameščen kip sv. Janeza Krstnika, delo kiparja Nikolaja Pirnata. Brezov drevored, ki je zasajen na mostu, je urbanistična posebnost v primerjavi s preostalimi mostovi v evropskem in svetovnem merilu.

Plečnikova hiša. 1924–1930
Po prihodu iz tujine se je Plečnik leta 1921 naselil v pritlični trnovski hiši na Karunovi 4, ki ji je v letih 1923–1925 na zahodni strani dozidal valjasti prizidek, po dokupu sosednje hiše leta 1929 pa na južni strani še zimski vrt. Tu je mojster živel do svoje smrti leta 1957. Plečnikova hiša na Karunovi 4 in 6 z originalnim inventarjem in lapidarijem je danes preurejena v muzej.

Ureditev bregov Ljubljanice med Trnovim in Prulami. 1929–1945
Ureditev brežin Ljubljanice je bila začeta po potresu leta 1985. Takrat je graški arhitekt Keller uredil korito Ljubljanice od Novega trga do Tromostovja. Dela so zastala zaradi prve svetovne vojne, pozneje pa so se nadaljevala pod vodstvom arhitekta Plečnika. Urejanje je trajalo od leta 1929 do 1945, ko je bila postavljena zapornica pri Ambroževem trgu. Plečnikova ureditev se žačne na Špici in nadaljuje proti centru. Značilno zanjo je, da je seatavljena iz kamnite brežine, stopnic in terase s potjo. V območju korita (skozi center) je Plečnik terase prilagodil razpoložljivemu prostoru, zato so ujete med betonske zidove. Hkrati z ureditvijo brežin je zasnoval tudi mostove prek Ljubljanice in ureditev brežin Gradaščice.

Levstikov trg (prej Šentjakobski trg) in Zoisova cesta. 1926–1927
Eno prvih Plečnikovih del v Ljubljani. Ureditev drevoredov, vodnjaka, Marijinega znamenja (šele 1938), Zoisove piramide in površin za pešce. Hkrati s trgom je uredil tudi Zoisovo cesto, kjer je prej potekal jarek.

Čevljarski most (Šuštarski most). 1931–1932
Čevljarski most stoji na mestu, kjer se povezujejo trije mestni trgi, to so Stari, Mestni in Novi trg. Že v srednjem veku so na tem mestu postavili t. i. Zgornji most. Širina mostu je omogočila trgovsko dejavnost in na njem so se naselili mesarji. Zato se je takrat imenoval Mesarski most. Odpadke od predelave mesa so mesarji metali kar v Ljubljanico. To je bilo nehigienično, zato so jih leta 1614 preselili nižje ob reko pod cerkev sv. Nikolaja, na mostu pa so namestili čevljarje. Od takrat je most znan kot Čevljarski most. Leta 1867 so stari leseni most nadomestili z litoželeznim, odlitim v Dvoru. Ob koncu dvajsetih in začetku tridesetih let 20. stoletja je Plečnik narisal načrte za nov betonski most, ki bi vrnil videz starega Čevljarskega mostu s stojnicami. Zgradili so ga leta 1931. Stari, litoželezni most so prenesli na novo lokacijo v Mostah.

Tromostovje. 1929–1932
Znameniti most, simbol Ljubljane, ki ga je ustvaril Plečnik. Most je prav na tem mestu prečkal Ljubljanico že v srednjem veku. To je bil takrat menda sploh prvi most v Ljubljani, ki ni izviral še iz antičnega obdobja. Mostove na tem mestu so v stoletjih neprestano obnavljali. Do začetka 19. stoletja so bili vsi leseni. Šele leta 1842 so prejšnji leseni Špitalski most, ki je dotrajal, nadomestili z novim kamnitim. Ta most je bil trdno zgrajen in ga katastrofalni potres leta 1895, ko je bil porušen velik del Ljubljane, ni skoraj nič poškodoval. Pač pa je postal preozek. Po njem je namreč prečkal Ljubljanico tudi tramvaj, zato so se odločili, da ga nekako razširijo. Nalogo so zaupali arhitektu Plečniku. Uspelo mu je ohraniti stari kamniti most tako, da je levo in desno od njega naredil nova mostova samo za pešce. Vse skupaj je enotno oblikoval, opremil z masivnimi stebričastimi ograjami iz umetnega kamna in povezal s spodnjo uravnavo nad gladino Ljubljanice.

Gostilna Sokol, Ciril-Metodov trg 18
Tip: gostilna. Gostinska ponudba: tradicionalne (slovenske) jedi, divjačina, gobje jedi, domače pivo – temno in svetlo. Posebnosti: starinski ambient.

Vinoteka Gospodarsko razstavišče (Svarunov hram) – paviljon Jurček, Dunajska cesta 18
Tip: vinoteka, gostilna. Gostinska ponudba: izbrana vina, slovenska kuhinja.

Gostilna Piramida, Celovška 18, Ljubljana
Tip: gostilna, picerija. Gostinska ponudba: malice, kosila, pice.

Picerija Piazza, Parmova 51
Tip: gostilna, picerija. Gostinska ponudba: italijanska kuhinja, mednarodna kuhinja, pice, malice. Posebnosti: prijeten ambient, ki spominja na stara italijanska mesta.

Gostilna Guliver, Vilharjeva 43
Tip: gostilna. Gostinska ponudba: dnevne malice in kosila, mednarodna kuhinja, ribje jedi.

Trnovski most
Leseni most se je 3. maja 1875 zaradi trhlosti udrl. Ko se je zgodila nesreča, je izvošček podrl mostnico in padel s konjem in gospo, ki jo je vozil, v reko. Ob zahodni strani mostu je bilo do regulacije Gradaščice konjsko kopališče. Iz mesta so zlasti ob nedeljah zjutraj prignali konje, jih vodili po vodi in snažili. Kmetje, ki so vozili lahke vozove na poti po mrvo in otavo, navadno niso vozili čez most, temveč so krenili z živino in vozmi v Gradaščico, da so se konji napojili in ohladili. Z obeh bregov sta namreč držali do vode strmi ulici, ki sta danes zasuti. Na prostoru nekdanje ulice pred trnovskim župniščem je bil po Plečnikovih načrtih urejen majhen park. Danes so v njem doprsni kipi štirih slovenskih impresionističnih slikarjev.

Vzajemna zavarovalnica
Še dva pregovora, ki govorita o denarju, sta skrita v številih zlatnikov, ki sestavljajo stolpiče na fasadi poslopja. Vsak steber je v območju nadstropja sestavljen iz dveh stolpcev: tisti vzdolž okna ima 28 opečnih slojev, spodnji ob parapetu pa 10. Vmes je valj iz kamna. Tistih 28 zlatnikov v stebrnem stolpiču sporoča: Denar je sveta vladar! Deset zlatnikov v spodnji vrsti pa pomeni: Z zlati se ljubezen dobi.

Park Zvezda
Zgornji del parka (pri Slovenski cesti), kjer je bilo za časa rimske Emone grobišče, je v šestdesetih letih 20. stoletja urejal arhitekt Anton Bitenc. Sem je leta 1966 postavil enega najpomembnejših ohranjenih spomenikov iz rimskega obdobja pri nas – pozlačen kip rimskega meščana iz 4. stoletja, ki so ga leta 1836 odkrili ob kopanju temeljev za bližnjo stavbo Kazine.

Napoleonov obelisk
Ko so po Plečnikovih načrtih urejali Trg francoske revolucije (takrat se je imenoval Valvazorjev trg), so postavili tudi spomenik iz belega hvarskega marmorja, posvečen Napoleonu. Pri tem je takratni župan dr. Dinko Puc v primerno vdolbino spodnjega kamnitega bloka Napoleonovega obeliska svečano položil posebno pločevinasto škatlo, v kateri je bil prah neznanega francoskega vojaka iz grobišča pri Nadgorici v bližini Črnuč, ki je padel za svojega cesarja in našo svobodo. Kamen nosi kratek francoski napis, obrnjen proti Rimski cesti. Vdolbino so kamnoseki zazidali in nanjo položili naslednje obdelane kamnite bloke. Na dan otvoritve (10. oktobra 1929) je Vegovo ulico krasilo 70 mlajev. Na otvoritvi so ob prisotnosti francoskega ministra zaigrali igrali francosko himno. Slavnostni govor so prenašali po radiu, za prisotne pa je bilo urejeno ozvočenje. Na steno škofijskega dvorca, v katerem je bival Napoleon 28. aprila 1797, so pritrdili ploščo v spomin na ta dogodek. Cena celotnega spomenika je znašala 154.000 takratnih dinarjev. Za lažjo primerjavo: izvod časopisa Slovenski narod je stal 1 dinar, liter boljšega vina pri vinotoču pa 10 dinarjev.

Na poti ni posebnosti, na katere bi bilo treba posebej opozarjati. Ker poteka večinoma po cestah, kjer kolesarji vozijo s preostalim prometom, je potrebna običajna previdnost.
Na Livarski ulici, ki je enosmerna, ni dovoljeno voziti s kolesom v nasprotno smer.