Ob »domžalskem Tivoliju«
Izlet po rokovnjaških krajih začnemo v Športnem parku Domžale . Reflektorji mestnega stadiona so lepo vidni od daleč. V sklopu parka je veliko parkirnih prostorov. Preverite, če imate vse potrebno s seboj. Ne pozabite zakleniti svojega jeklenega konjička, da se ne ujamemo v rokovnjaško past že na začetku. Krenemo na vzhod prek Kamniške Bistrice. Hrib Šumberk ali »domžalski Tivoli« obkrožimo po jugovzhodni strani pod krošnjami dreves. Na glavni cesti nadaljujemo po kolesarski stezi do Podrečja. Tu se zgodba s kolesarsko stezo žal konča. Številke na znaku pomenijo kolesarke ture . Rokovnjaška past ima številko 2. Drugače kolesarska tura ni označena. Sem se bomo vrnili, ko opravimo z rokovnjači . V Podrečju nas pozdravijo prazni kozolci , ki nemo spominjajo na nekdanje čase. Danes večinoma samevajo, nekateri pa so spremenili svojo vlogo in postali shramba za drva, bale, butare ...
Pretegnemo noge
Previdno prečkamo obvoznico, ki pelje v Količevo. Naravnost vidimo cerkev sv. Martina v Dobu , na levo pa Kamniške Alpe . Naselje Dob je verjetno dobilo ime po nižinskih poplavnih gozdovih hrasta doba. Mačehovsko ravnanje z mokrišči in znižanje nivoja podtalnice sta spremenila pogoje za uspevanje hrasta. Za hrastov les pa so poskrbeli »gozdni rokovnjači«. Danes so ostala le imena krajev. Za Gasilskim domom zavijemo do cerkve sv. Martina . Ob cerkvi je vrt s sončno uro . Prek Rače je v gozdu Poletno gledališče Dob ,. Ni tako veliko kot na Studencu, kljub temu pa vredno ogleda. Bi bile kamnite kulise odra odlične za uprizoritev rokovnjaške igre ? Nasproti gledališča v parku je spomenik v spomin na slovensko osamosvojitveno vojno . Na drugi strani avtoceste prikolesarimo proti Gorjuši. V daljavi vidimo Grad Krumperk , pot pa nas vodi levo v Gorjušo. Vzpon na kraški osamelec je kratek, a hud . Na drugem razpotju zavijemo desno navzdol in po slabem makadamu obkrožimo hrib. Zdaj smo ogreti. Se bomo iz morebitne rokovnjaške pasti lažje izvlekli?
Poletno gledališče
Spet prečkamo Račo in kolesarimo proti Krtini. Na levi vidimo cerkev sv. Lenarta na Krtini . Se mogoče rokovnjači skrivajo v gozdu na desni strani ceste? Na odcepu za Škocjan nas pozdravi transparent Poletno gledališče Studenec . Pri kapelici in gasilnem domu nadaljujemo naravnost do velikega pokritega poletnega gledališča ,. Ko bodo na programu Poletnega kulturnega festivala rokovnjaške prigode, si bomo ogledali kakšno predstavo. Potem ko prečkamo glavno cesto, si lahko pogasimo žejo na terasi Gostilne Soklič .
Šepet valovite pokrajine
V Zalogu pod Sv. Trojico spet prečkamo Račo. Koliko pregrad in jezov je postavljenih za obvladovanje voda ! Voda omogoča preživetje, občasno pa pustoši, ko poplavlja. Cesta se počasi vzpenja in je vpeta v valovito pokrajino nad dolino Rače. Kot da so jo delali za kolesarje! Ko se spustimo do glavne ceste, zavijemo desno in se po prijetni ovinkasti cesti počasi vzpenjamo proti Vrhpolju pri Moravčah. Kar prehitro prikolesarimo v Vrhpolje. Sredi naselja stoji cerkev sv. Petra in Pavla . Zraven je domačija Pečar . Mimo šole in gasilnega doma zapustimo Vrhpolje in nadaljujemo vožnjo po razgibani pokrajini do Spodnjega Tuštanja.
Pri novodobnem graščaku
Kažipot nas opozori na bližnjo graščino . Kratek vzpon nas pripelje do mogočne zgradbe pod posavskim hribovjem . Novodobni graščak vam z veseljem pokaže muzejsko zbirko. Za ogled boste porabili približno pol ure. Zgodba o grajskem vrtnarju Luki Pirnatu je tudi malce rokovnjaška. Pred gradom stojita mogočna platana in grajska kapela ,. Grajski vrt pa je obnovljen , saj je starega vrtnar Luka najverjetneje zanemaril, ko je poročil grofico. Poglejmo, kje so živeli kmetje graščine Tuštanj. Približno petdeset so jih imeli na seznamu v urbarju. Na sosednji vzpetini so si potomci podložnih kmetov zgradili lepe domove. Spustimo se v dolino Rače do vasi Krašce. Že petič smo prečkali Račo. V stari gostilni Frfrau na križišču se lahko okrepčamo . Da je gostila res stara, potrjuje letnica 1849 na vhodnih vratih .
Proti rokovnjaški deželi
Previdno prečkamo glavno cesto in na prvem razpotju nadaljujemo levo ter uživamo v lepih razgledih na Posavsko hribovje . V Dolah pri Krašcah nadaljujemo naravnost za Lukovico. Kolesarska in uživaška zgodba se ponavlja, le da zdaj vozimo po drugi strani Moravške doline . Za Imenjem nas le en cestni ovinek loči od sedla. Odpre se pogled proti Kamniškim Alpam in rokovnjaški deželi . Občina Lukovica, v katero smo se ravnokar pripeljali, ima rokovnjača v svojem grbu . Spuščamo se mimo Spodnjih Kosez . Blizu zadnje hiše v Vidmu pri Lukovici je na levi bajer z otokom . V daljavi naravnost lahko vidimo mogočne zidove Gradu Brdo . V Spodnjih Praprečah stoji sredi pobočja gotska cerkev sv. Luke . Njen tlak se od velikih vrat dvigne za 1,70 m. Kot bi se cerkev zajedla v brežino. Čez most nad avtocesto se pripeljemo v Lukovico. Osrednji trg priča o pomembnosti kraja, ki je bil tudi »furmanska« postojanka. Furmani so bili vozniki s konjsko vprego. Stoletja je skozi Črni graben proti Trojanam potekala trgovska pot, na kateri so plenili rokovnjači. Na trgu ne moremo mimo Gostilne Furman, kjer točijo pivo Rokovnjač . V stari Gostilni Bevk pa lahko poskusimo rokovnjaški golaž .
Na Brdo
Za gostilno Bevk zavijemo strmo navzgor. Upajmo, da v Lukovici niste pretiravali z rokovnjaškimi dobrotami, sicer vas v strmem klancu čaka rokovnjaška past. Na ravnici levo je domačija Franceta Marolta, slovenskega skladatelja, naravnost pred nami pa Čebelarski center Slovenije . V njem se lahko okrepčamo, kupimo spominek v prodajalni in izvemo vse o čebelarjenju. Sicer nadaljujemo ob baročni Marijini cerkvi z lepo sončno uro . Zraven stoji zidovje Gradu Brdo . V notranjost gradu ne moremo, lahko pa raziščemo njegovo okolico. Poiščimo gabrov drevored . Nadaljujemo skozi kostanjev drevored in pri novodobni vežici zavijemo ostro desno.
Prek rokovnjaških gričev
Spustimo se v dolinico pod Rafolčami in se vzpenjamo skozi vas. Rokovnjači so bili nekoč verjetno hitrejši, ko so se umikali s plenom. Na koncu vasi je lep razgled po dolini . Sledi spust proti Rovam . Ali so rokovnjači tako hitro bežali? Pred Dolenjim zavijemo desno na makadam . Pod Žičami stoji nova hiša, narejena v kmečkem slogu . Na začetku vasi Žiče nadaljujemo po levi cesti . Na koncu vasi stoji kapela, od koder je lep razgled . Do vasi Rova se spuščamo skozi gozd. Na začetku naselja je Gostilna Pirc, levo na razgledni strani pa cerkev sv. Katarine , ki se baje vidi iz Ljubljane.
Zadnja rokovnjaška past
Zadnji del ture poteka po prometnih cestah. Pazite se sodobnih rokovnjačev v jeklenih konjičkih! Po prednostni cesti kolesarimo proti Radomljam. Pri cerkvi sv. Marjete stoji mogočna lipa, katere obseg meri dobrih 5 m . Malo naprej je lepo obnovljena stara domačija, v kateri je Slovenska hiša . Restavrator in izdelovalec biopohištva ima na ogled zanimivo zbirko . Na krožišču v Radomljah lahko preženemo žejo v gostišču Šporn . Mlinski kamen v krožišču in Kraljev mlin opozarjata na ime kraja. V Viru vidimo na levi sodobno cerkev sv. Jožefa . Kmalu smo v Podrečju na križišču, kjer se je naša rokovnjaška pot odcepila. Po isti poti se vrnemo na izhodišče. Smo se izognili vsem rokovnjaškim pastem?