Nižinski uvod v ...
Namenjeni smo v Polhograjsko hribovje, kar seveda pomeni tudi vožnjo v strmino, zato je dobro, če se najprej nekoliko ogrejemo in si privoščimo malo »sprehajalnega« nižinskega kolesarjenja, po katerem bomo pripravljeni tudi na večje napore. Začnemo v Podutiku, ki smo si ga izbrali za izhodišče poti (avto – če smo se seveda pripeljali z njim –, lahko pustimo na manjšem parkirišču pri kamnolomu v bližini končne postaje mestnega avtobusa številka 7). Medtem ko se razgibavamo in ogrevamo za kolesarjenje, si lahko ogledamo staro zidano apnenico , ki jo je leta 1875 postavil kamnosek Lovrenc Vodnik iz Podutika. V njej so žgali apno iz apnenca, ki so ga lomili v sosednjem kamnolomu, ter z njim oskrbovali Ljubljano in okoliške vasi.
Od kamnoloma poženemo kar po glavni cesti skozi Podutik proti Ljubljani in nekaj deset metrov za samopostrežno trgovino zavijemo desno mimo picerije Etna , v kateri se bomo verjetno raje okrepčali po zaključku poti. Sedaj vozimo v strnjenem naselju po cesti, ki se malo naprej slepo konča, zato moramo že pred tem na levi poiskati vzporedno. Najbolje je, da to storimo na prvem spodobnem levem odcepu, ki je približno 250 metrov oddaljen od samopostrežbe. Tako pridemo na Mladinsko ulico in ji sledimo med travniki vse do Griča, kjer sta Policijska postaja in Avtocestna baza . Obe pustimo za seboj in zapeljemo do semaforskega križišča, ga prečkamo in mimo trgovskega centra pridemo do krožišča nedaleč stran.
Pot nadaljujemo na drugi strani krožišča, desno mimo doma upokojencev v smeri proti Bokalcam. Spustimo se po klancu navzdol mimo nekoč lepega, a danes žal precej zanemarjenega gradu Bokalce. , . Zdaj smo na dnu Aladinove svetilke in če bi lahko podrgnili po njej, bi si najbrž zaželeli, da bi gradu kmalu zasijal v nekdanji lepoti.
... asfaltne in druge ride ...
Pod gradom je križišče, kjer zavijemo desno na zelo prijetno in komaj kaj prometno asfaltno cesto, po kateri se v senci dreves in ob skrivnostno žuboreči Gradaščici pripeljemo do Stranske vasi . V križišču z glavno cesto gremo naravnost in malo desno, cesta pa nato zavije še bolj desno v Čepsko dolino. Na koncu ceste se začnejo ovinki in kar spodoben klanec. Označen je sicer kot 9-odstotni, a se zdi strmejši. Na vrhu nas čaka Preval – dobesedno in z veliko začetnico. Če bi ga prečkali, bi se spet pripeljali v Podutik, vendar današnje poti ne nameravamo končati tako hitro, zato zavijemo levo proti Toškemu čelu. Po krajšem ravnem odseku za spomenikom kurirjem spet zagrizemo v kolena. Vse do vrha pelje dobra asfaltna cesta, a je razmeroma strma in predvsem ob koncih tedna precej prometna, saj jo zlasti ob lepem vremenu zasedejo večje ali manjše skupine obiskovalcev, med katerimi je daleč največ pešcev. Tistim med nami, ki jim je to morda nadležno, priporočamo strpnost ter zmerno uporabo zvonca. In da ne pozabimo: če v hribih koga srečamo, se spodobi, da ga pozdravimo. Ko s potnim čelom prikolesarimo na Toško čelo, si lahko oddahnemo in se osvežimo v katerem od tamkajšnjih gostišč . Lahko zavijemo še do lovske koče, zagotovo pa bomo vrgli kakšen pogled »izpod čela«, Toškega seveda, na našo prestolnico , potem pa spet na kolo in proti Topolu gremo!
... skozi krajinski park ...
Asfalta kmalu zmanjka , in znajdemo se v krajinskem parku Polhograjski Dolomiti. Makadamska cesta je dokaj urejena, a ob lepih popoldnevih bomo morali med vožnjo ves čas paziti na sprehajalce. Kolesarimo gor in dol (bolj prvo kot drugo) in se izogibamo poškodovanim delom cestišča na klancih – hudo zna biti predvsem po močnih nalivih. Peljemo se mimo več kamnolomov apnenca , ki je tu tako krhek, da se kamnina sama od sebe drobi v pesek, ki ga potem uporabljajo za krpanje lukenj na cesti. Okolica je izredno lepa in oči nam med vzponom počivajo na zelenju bujnih gozdov in s cveticami okrašenih travnikov . Lepota ublaži tegobe, a vzponov imamo že rahlo dovolj, zato se med sopihanjem pridušamo: »Da bi se ti klanci že enkrat končali!«, kar verjetno šteje kot naša želja duhu iz Aladinove svetilke.
... mimo skrivnostnega gradu ...
Želja se nam bo kmalu izpolnila. Nenadoma se odpre pogled proti zahodu, proti Topolu, Katarini, Jetrbenku, Ljubljanskemu polju, ... Prišli smo pod vrh naše poti. Od tu dalje se bomo skoraj samo še spuščali. Iz pobočnega gozda pripeljemo na livado, kjer se začne asfaltirana cesta proti Topolu. Na grebenu sredi livade je križišče . Če bi zavili levo, bi prišli do Topola, mi pa zavijemo desno proti samotnim kmetijam na pobočju in naprej v dolino. Asfaltirana cesta se kmalu neha, le pri nekaterih kmetijah se še pojavljajo krajši odseki asfalta. Naravnost pred nami je stožčast hrib Jeterbenk , na katerem je nekoč stal grad vitezov Hertenberških.
... na počitek in domačo malico
Med travniki in mimo kmetij pod Jeterbenkom nadaljujemo pot po razgibani pobočni peščeni poti. Na razcepih med kmetijami moramo paziti, da ne zavijemo v hrib. Pobočna cesta postaja vse bolj strma, tako da moramo pošteno stiskati ročice za zavore. Dodatna previdnost na tem delu poti zagotovo ne bo odveč. Strma gozdna cesta je eden od glavnih razlogov, zakaj priporočamo, da bi po Aladinovi svetilki kolesarili v smeri urinega kazalca, saj ko na tej cesti pogledamo za hrbet, smo le veseli, da nam ni potrebno kolesariti nazaj v hrib. Med potjo navzdol se ustavimo in si privoščiimo dovolj časa za uživanje, tako v prelepih pokrajinskih razgledih kot tudi posameznih drobnih prizorih , iz narave, med vožnjo pa moramo pozornost nameniti predvsem poti pred nami, saj je prepredena z odvodnimi jarki , ki ob obilnejših deževjih preprečujejo preveliko odnašanje peska s strme ceste ob. Gozdna pot nas privede do travnikov v dolini . Kmalu pridemo do križišča z asfaltno cesto in tu je makadamskih poti zares konec. Na križišču zavijemo levo ter nadaljujemo do odcepa proti Slavkovemu domu. Malo pred Slavkovim domom se na gozdnem pobočju na nasprotnem hribu nahaja manjša kraška jama z nekaj sigovimi tvorbami. Za popestritev lahko za nekaj minut razjahamo svoje kolo in se podamo dvesto ali tristo metrov v hrib do vhoda . Jama ima nizek in strm vhod, ki je pogosto vlažen in blaten, zato za spust v njeno notranjost priporočamo uporabo varnostne vrvi.
Lepo obnovljeni Slavkov dom malo naprej ob poti je postojanka, ki jo lahko ocenimo kot zelo primerno mesto za okrepčilo, če smo ga seveda potrebni. Kakšna domača malica se zagotovo prileže, da ne omenjamo tiste tradicionalne ponudbe »belih ledvičk«, po kateri dom že dolgo slovi. S terase pod domom se nam odpira lep pogled na Polhograjske Dolomite, ki smo jih ravnokar zapustili.
Seveda pa ni nič narobe tudi, če kar takoj nadaljujemo vožnjo po cesti proti Seničici , in naprej do križišča pri manjšem mostu , kjer zavijemo desno in navzgor proti hotelu Medno . Tu se nam ob lepem vremenu ponuja čudovit pogled na griče, kjer smo pred dobre pol ure kolesarili, pa naprej vse do Triglava , ter čez Savo preko Medvod do Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, ki so pred nami kot na dlani.
Spremenimo smer – nazaj proti mestu
Mimo hotela pridemo do razcepa pred Mednim, kjer bomo zavili na desno – če bi šli naravnost, bi zapeljali na glavno cesto, ki je preveč prometna in za kolesarje nevarna. Nadaljujemo torej po ozki cesti skozi Medno in čeprav je na njej nekaj neprijetnih lukenj, je to še vedno veliko bolje kot kolona avtomobilov. Iz Mednega se po klancu, po ježi med zgornjo in srednjo savsko poplavno teraso spustimo med polja ter se preko mnogih grbin po dobrem kilometru vijuganja med njivami pripeljemo do naslednjega manjšega klanca, čez katerega se vzpnemo v Stanežiče . Še nekaj časa vozimo naravnost po glavni cesti, dokler se na vzhodnem koncu vasi ne pripeljemo do kapelice pred opuščenim peskokopom in pogledamo na desno. Tu med polji zagledamo kolesarsko stezo , malo naprej opazimo še lepo baročno cerkev. Zavijemo na desno na ozko dvosmerno kolesarsko stezo, ki je speljana tik ob lepo obnovljeni baročni cerkvi sv. Jakoba , . Nadaljujemo vožnjo, dokler ne pridemo do širše asfaltne ceste, kjer zavijemo levo proti mestu. Cesta nas pelje mimo Dvora in v dolgem levem ovinku mimo športnih igrišč za ameriški nogomet do Guncelj, kjer zavijemo desno proti vasi. V središču Guncelj si velja ogledati stare, lepo poslikane kmečke hiše iz zgodnjega 17. stoletja ter kapelico na križišču. Najbrž smo se že sprijaznili s tem, da brez grbin ne gre, zato pomirjeni zavijemo na Gunceljsko cesto in se prepustimo ritmičnemu valovanju. Da ne bi dobili občutka, da smo na barki sredi Jadrana, lahko med vožnjo pogledamo ali zavijemo na desno pod hrib, kjer so skakalnice Smučarskega društva Dolomiti , . Na njih so svoje prve športne korake naredili nekateri izmed najuspešnejših slovenskih smučarskih skakalcev.
Luknje v Šentviškem hribu
Iz Guncelj pridemo pri trgovsem centru Merkur nasproti gostilne Jelen. Pripeljemo se do Celovške ceste, kjer na križišču za avtobusnim obračališčem proge št. 1 zavijemo desno na dvosmerno kolesarsko stezo, ki vodi proti Šentvidu in naprej proti Ljubljani. Peljemo se skozi podvoz pod cestnim priključkom za Šentviški avtocestni predor in kmalu pridemo do centra Šentvida . Levo opazimo banko, župnijsko cerkev sv. Vida in osnovno šolo, mi pa zavijemo desno in takoj spet levo na Šentviško ulico, ki je vzporedna s Celovško, vendar veliko manj prometna. Dolgčas prežene zmeren klanec. Močneje stopimo na pedale in že smo na vrhu. Na drugi strani gre seveda spet navzdol, potem pa spet malo gor in malo dol. Na križiščih se držimo desne in vseskozi vozimo ob vznožju Šentviškega hriba po Podgorski cesti, dokler na koncu ne zavijemo desno na cesto Andreja Bitenca, ki nas skozi Pržan in čez avtocesto ter razložena zaselke Dolnic hitro pripelje do Glinc, kjer se začne krajši vzpon. V Dolnicah bi sicer lahko zavili levo na bližnjico proti Podutiku, ki vodi skozi lep hruškov drevored , a bomo raje peljali naravnost in se pred koncem poti še malo potrudili v manjši klanec.
Na vrhu klanca v gozdu zagledamo obvestilno tablo za Brezarjevo brezno, mesto, kjer so se po koncu druge svetovne vojne dogajali izvensodni poboji. Žrtev, vojakov in civilistov, je bilo okoli 800, njihovi posmrtni ostanki pa so bili kasneje preneseni iz brezna na skupno grobišče v sosednji Kucji dolini. Veliko Brezarjevo brezno je danes razglašeno za kulturni spomenik. Od ceste ni oddaljeno več kot 300 metrov, vendar je do njega treba peš.
Malo naprej je križišče, kjer zavijemo levo in se po dokaj strmem klancu mimo gostilne Kačji Dol in mimo avtobusne postaje spustimo do našega končnega cilja, ki je pri kamnolomu v Podutiku.
Dobro je šlo, kajne? Res ni čudno, da so tu že pred drugo svetovno vojno prirejali kolesarske dirke.
Oblika opisane kolesarske poti na zemljevidu spominja na svetilko iz pravljice o Aladinovi čudežni svetilki (Pripovedke 1001 noči). Podutik je na robu te čudežne svetilke in ko boste po končani poti stopili s kolesa, poglejte naokoli. Morda se vam tako kot Aladinu na koncu pravljice iz trave zasvetlika zlat prstan, ki izpolni vsako željo.