Iz mesta na Dobrovo
S parkirišča P&R se zapeljemo do semaforiziranega križišča, kjer zavijemo desno na kolesarsko stezo in se čez most nad železniško progo Ljubljana–Postojna na hitro povzpnemo ter ponovno spustimo po kolesarski stezi ob Tržaški cesti. Odkolesarimo do avtocestnega nadvoza . Čez slabih 200 metrov od avtocestnega nadvoza moramo zaviti desno, na Cesto na Ključ. Zaradi množice oglasnih tabel se nam lahko zgodi, da spregledamo tablo z imenom ulice , . Od tu naprej se bomo vozili po cestah brez kolesarske steze, zato dodatna pozornost ni odveč. Po Cesti na Ključ se polagoma spustimo do križišča s Cesto Dolomitskega odreda, kjer zavijemo levo in nadaljujemo vožnjo do naselja Razori. Na tem odseku je cesta nekoliko ožja in slabše vzdrževana, zato moramo biti še posebno pozorni ob srečanju z motornimi vozili. Pot nadaljujemo skozi naselje proti Dobrovi.
Od Dobrove do Horjula
Pred Dobrovo nas čaka prvo krožišče na naši poti . Izberemo drugi izvoz – smer Horjul. Že na začetku naselja se nam odpre prelep pogled na veduto vasi, nad katero dominirata cerkev Marijinega vnebovzetja (na levi) in samostan Marijinih sester (na desni) . Če si vzamemo čas za krajši postanek, se lahko zapeljemo skoraj do konca naselja, kjer bomo na desni opazili smerokaz za pokopališče in cerkev. Ne ustrašimo se kratkega vzpona. Kolo pustimo v senci starih dreves, se sprehodimo po pokopališču in si ogledamo cerkev.
Pot nadaljujemo po dolini potoka Horjulke. Na asfaltni cesti, ki se vije skozi obcestne vasi, ob robu gozda, med polji in travniki, se lahko prepustimo prijetnemu in uživaškemu kolesarjenju. Ko prikolesarimo v Brezje pri Dobrovi, lahko na cerkvi sv. Neže, seveda v sončnem vremenu, preverimo, koliko je ura in nato nadaljujemo pot proti Horjulu. Če imamo čas, predvsem pa voljo, si v Zaklancu privoščimo strm izlet na 428 metrov visok grič s taborsko cerkvico sv. Urha, obdano s srednjeveškim obrambnim zidom. Cerkev je lepo vidna tudi iz doline , zato lahko brez slabe vesti nadaljujemo pot in se po dobrem kilometru pripeljemo v naselje Horjul, od leta 1998 tudi središče Občine Horjul. Preden zapustimo Horjul, si oglejmo ohranjeno vaško jedro , kjer bomo med drugim na Ljubljanski cesti pri hiši št. 23, naleteli na lep primerek nadstropne zidane kapele zaprtega tipa, ki je bila po načrtih arhitekta Omahna zgrajena leta 1923 . Po ogledu Horjula se vrnemo do križišča, kjer zavijemo desno proti Veliki Ligojni. Če pa smo ogled vaškega jedra preskočili, v križišču zavijemo levo in nadaljujemo pot proti Veliki Ligojni.
... Čez hrib na Barje...
Pred nami je prvi pravi vzpon. Ko zapustimo Horjul, se cesta najprej počasi spušča, nato se ponovno dviga in počasi vijuga proti izteku doline. Preden dosežemo rob gozda, se nam na vse strani odpre prelep razgled na lepo obdelano Horjulsko dolino . Najstrmejši del poti (dobrih 20 metrov višinske razlike) z ovinkom nas čaka v gozdu tik pod grebenom med hriboma Mele (desno) in Razpoti (levo). Ko dosežemo greben, se ustavimo na križišču in uživamo v čudovitem pogledu na iztek Podlipske doline na Ljubljansko barje . Potem ko smo se spočili in se naužili lepih razgledov, gremo naprej. Vendar pozor! Ovinkasta cesta do naselja Velika Ligojna, ki ga z razgledne točke vidimo na skrajni levi strani, se hitro spušča skozi gozd. Ovinki so mestoma ostri in nepregledni, zato vozite previdno. Ko se spustimo v Veliko Ligojno, moramo paziti, da ne prezremo prvega križišča (pri hlevu z gnojnično jamo na desni), kjer bomo zavili levo v Malo Ligojno . Predlagamo vam, da si med spustom naberete hitrost za kratek, a strm vzpon pod cerkev sv. Jurija (cerkev je bila prvič omenjena že leta 1526) s pokopališčem in staro šolo do Male Ligojne. Ko prikolesarimo na vrh, se cesta razširi v križišče v obliki črke Y . Ker gremo na Barje, se pravi v dolino, zavijemo na desno, proti Sinji Gorici. Sledil bo daljši spust, ki bo v začetnem delu kar zahteven zaradi nepreglednih ovinkov in objektov, zgrajenih tik ob cesti. Ko pa se pripeljemo iz naselja, nas ob vznožje hriba čaka prijetno ravninsko kolesarjenje med njivami in travniki vse do »stare« Tržaške ceste. Tik preden zapeljemo v zaselek Sinja Gorica - Sap, prečkamo traso stare železniške proge, ki je med letoma 1899 in 1966 povezovala Vrhniko z Ljubljano, danes pa je opuščena in delno preurejena v kolesarsko pot. Prevozimo zaselek in že smo na »stari« Tržaški cesti. Zavijemo desno in se po kolesarski stezi zapeljemo do krožišča, ki ga zapustimo na četrtem izvozu. Sledi vzpon na nadvoz nad avtocesto, ponoven spust, novo krožišče (drugi izvoz) in prihod v Sinjo Gorico.
Barjanski osamelci
Na začetku naselja bomo opazili tudi tablo trase L034 državne kolesarske mreže . Od zdaj naprej pa do naše vrnitve na Tržaško cesto pred Logom pri Brezovici bomo vozili po enotni trasi. Naselje Sinja Gorica leži ob vznožju prvega osamelca na naši poti in si z naseljem deli tudi ime. Na osamelcu so ostanki prazgodovinskega gradišča, ki datira v obdobje stare železne dobe.
Dolga pot je že za nami, zato je mogoče čas za krajši postanek in osvežitev v senci ob vodi. Če bomo dovolj pozorni, bomo dobrih 450 metrov od krožišča, na naši desni strani opazili majhno tablo z napisom Ribiški dom . Zavijemo desno na kolovoz in ležerno odkolesarimo mimo barjanskih travnikov in košenic do ribnika in ribiškega doma. Če imamo srečo, lahko srečamo divjega zajca .
Če se nismo odločili za postanek, nadaljujemo vožnjo skozi Sinjo Gorico proti naslednjemu osamelcu in naselju Blatna Brezovica. Ko se peljemo mimo tovarniškega kompleksa (na naši desni), se ozrimo na tovarniški dimnik in preverimo, če imajo štorklje spet mlade . Ko prečkamo potok Črna mlaka, smo vstopili na območje Krajinskega parka Ljubljansko barje. Kolo poženemo čez ravnino in se zagrizemo v vzpetino Blatne Brezovice. Ko pridemo na vrh, se nam odpre pogled na staro jedro obcestne vasi, omenjene že v 16. stoletju, z dvostransko postavitvijo domačij . Priporočamo, da se sprehodite skozi vas, saj so zanimivi detajli naselbinske dediščine resnično vredni ogleda. Na križišču na koncu osrednje vaške ceste zavijemo levo (sledimo označbi L034) in se spustimo v dolino, proti naselju Bevke . Na ravnici med Blatno Brezovico in Bevkami so odkrili ostanke koliščarskih naselbin iz četrtega in tretjega tisočletja pred našim štetjem. Po pripovedovanju domačinov je na ledini Na mahu še vedno zakopan čoln drevak.
Ko prispemo do Bevk, ponovno sledimo oznakam državne kolesarske mreže (L034) in ostajamo na glavni cesti. Peljali se bomo mimo dveh osamelcev. Prvi, na naši desni, je Brdo, drugi, na naši levi, pa Kostanjevica. Na Kostanjevici je naravni rezervat Mali plac , ki je urejen tako, da si z malo domišljije lahko predstavljamo, kakšno je bilo Ljubljansko barje v daljni preteklosti.
Na koncu naselja Bevke se cesta lepo razširi in ker poteka po pobočju osamelca, omogoča lepe panoramske razglede na Barje . Vendar naj nas udobnost ceste ne zavede, saj se cestišč na mostu nad Bevškim jarkom drastično zoži, zato moramo biti pozorni na motorni promet, ker se bomo ob srečanju dveh vozil le stežka varno umaknili.
Po stari cesti v Ljubljano
Ko se ravninska cesta izteče, prek nadvoza prečkamo avtocesto . Zapuščamo območje Krajinskega parka Ljubljansko barje in traso državne kolesarske poti L034. Na drugi strani nadvoza zavijemo desno in nadaljujemo vožnjo po cesti, ki je bila v preteklosti ena od najpomembnejših prometnih povezav Vrhnike z Ljubljano. Že v rimskih časih je povezovala Nauportus z Emono, nenadomestljiva pa je bila tudi v dobi, ko so namesto tovornjakov po njej vozili furmani s svojimi furmanskimi vozovi in konji. Kolesarimo mimo naselij Log pri Brezovici, Dragomer in Brezovica. Za lagodno in varno kolesarjenje do Ljubljane uporabimo široko peščeno pot ob Tržaški cesti, ki je sicer primarno namenjena traktorjem .
Na Brezovici se lahko med kratkim postankom ustavimo še pri cerkvi sv. Antona Puščavnika , prvič omenjeni že leta 1526, s poslikavo mojstra Ivana Šubica. In ker je bila Brezovica včasih furmanska postaja, ima tudi dve znani gostilni iz furmanskih časov. Tako nam ostane samo še odločitev, ali se bomo ustavili Pri Kopač ali Pri Poku.
Tudi če se ne odločimo za okrepčilo in nadaljujemo popotovanje, naša pot od Brezovice do končne/izhodiščne točke poteka ves čas po ravnini (z manjšim vzponom čez nadvoz železnice tik pred koncem) vzporedno s sicer zelo prometno Tržaško cesto.