Gori na gori gori
Tudi tokrat za izhodišče poti izberemo priročno tacensko parkirišče. Odrinemo na severozahod proti Smledniku. Če je dan turoben, morda celo meglen, se spomnimo šaljive razglednice s Šmarne gore, ki je na prvi strani povsem bela, prazna in gola, na spodnjem robu pa ima napis: »Pogled s Šmarne gore na Ljubljano v megli«. S kolesom torej zarežemo v meglo kot z nožem v smetanovo torto in zavrtimo pedale kar po glavni cesti skozi Vikrče in potem nadaljujemo pot ob vznožju Grmade , mimo Spodnjih Pirnič in naravnost proti severu.
Dodatno zgorevanje
Grmada počasi ostaja za našim hrbtom. V krožišču pri igrišču za golf gremo spet kar naravnost in se tja do Smlednika že nekoliko ogrejemo, v smledniškem klančku pa tudi globlje zadihamo. In če nam še ni dovolj, si lahko privoščimo še en »ekstra ogrevalni« klanec (beri: več kot kilometer konkretno strme makadamske ceste) do razvalin smledniškega Starega gradu . Čudovit kraj je to in z malo domišljije si lahko pričaramo prizore iz pripovedke o smledniškem graščaku, brezupno vdanem kockanju, ki je neke noči, ko je igral s samim hudobcem, najprej zaigral vse imetje, nato najmlajšo hčerko in nazadnje še svojo dušo. Od tedaj menda hčerka, zakleta v kačo, pod razvalinami graščine čuva zaklad, povezan v tri cule.
Če pa nam je pri srcu prijetno toplo tudi brez dodatnega ogrevanja, lahko kolo zaklenemo, ga pustimo nekaj časa počivati in se na grad podamo peš po poti čez Kalvarijo , spomenik, ki ga sestavlja štirinajst kapelic križevega pota. Gre za svojevrstno in ne prav pogosto arhitekturno posebnost, ki jo je dal leta 1772 postaviti baron Franc Smledniški. Zamislil si je, kapelice, sezidane na pobočju grajskega hriba, natančno v smeri proti Krvavemu znamenju pri Valburški cerkvi. Ker pa ravno ta del zemljišča ni bil njegova last, ga je odkupil in z lastnikom sklenil menjalno pogodbo, eno prvih, ki je delno pisana tudi v slovenščini.
Ko smo spet na kolesu, se podajmo še do cerkve sv. Urha , ene največjih v Sloveniji. Zgradili so jo v letih 1847–1851. V njeni neposredni bližini stoji baročna kapelica s kipom sv. Urha in freskami Layerjevih učencev. Potem pa, prav tako, kot so grofje Andeški zapustili Stari grad ter se preselili v dolino, tudi mi odidemo po njihovi poti do naslednje graščinske vasi, Valburge. Tu so v 18. stoletju zgradili dvorec v renesančnem slogu s parkom, ki mu danes, v spomn na njegove zadnje lastnike, pravijo graščina Lazarini . V neposredni bližini dvorca je cerkev sv. Valburge , na polju južno od nje pa prej omenjeno Krvavo znamenje . Ko so vse te znamenitosti za nami, se poženemo naravnost proti Trbojam po cesti, ki je prijetna za kolesarjenje, čeprav je na nekaterih odsekih nekoliko ožja.
Past, ki pa je lahko prav prijetna
V Trbojah imamo lepo priložnost zgrešiti začrtano smer. Če bi kolesarili naravnost po glavni cesti, bi prišli do Trbojskega jezera .Vvendar smo mi se tokrat odločili, da bomo vodne aktivnosti izpustili, zato bodimo v Trbojah pozorni. Ko pridemo do križišča sredi vasi (levo je kapelica, desno spomenik NOB), moramo pred spomenikom zaviti na desno. Na naslednjem razcepu se držimo leve ter med vožnjo po glavni cesti spravimo v pravi ritem kolo in telo. Le dober lučaj je še do zanimive vasi Voklo , ki je dobila ime po nekdanji lokvi ali mlaki, okrog katere je nastalo naselje. No, pri stop znaku zavijemo v levo in že se zazremo v cerkvena vrata, kakšnih sto metrov naprej. Tu, pred cerkvijo sv. Jerneja, nam kažipot kaže na desno proti Šenčurju.
Pod avtocesto do Šenčurja
S kolesarskega sedeža se niti ne opazi, da podvoz, skozi katerega zapeljemo, pravzaprav vodi pod gorenjsko avtocesto. Na prvem naslednjem križišču (krožišču) je že na daleč vidno, da moramo,če želimo priti v Šenčur, peljati kar naravnost. Peljemo torej po Gasilski cesti mimo pokopališča in mimo cerkve sv. Jurija z delno ohranjenim taborskim obzidjem. Ja, tudi tu so večkrat pustošili Turki in ljudstvo se je v strahu oziralo proti Straži, hribu nad Olševkom severno od Šenčurja, kdaj jim bo kres na njenem vrhu spet naznanil njihov prihod. Tudi na Straži so, podobno kot na Grmadi, v času turške nevarnosti kurili opozorilne kresove. Na križišču nadaljujemo vožnjo po Pipanovi cesti. Vozimo skozi negovan javorjev drevored , ki predstavlja spomenik oblikovane narave. Ko se drevored konča, moramo dati »oči na peclje«, če želimo na informativni tabli, polni ulic in imen, najti kažipot za Velesovsko cesto. Zdaj zavijemo na desno. Glavna cesta namreč poteka rahlo levo proti Visokemu in Lužam, od koder bi sicer tudi lahko prišli do Cerkelj oziroma Dvorij in Gradu, kamor smo namenjeni, ampak »bližnjica« čez polja nam bolj leži. In seveda ne zavijemo niti v Srednjo vas, temveč se držimo desne in gremo proti Velesovemu.
»Stoji, stoji tam pod goro en kloštrček – Velesovo ...«
V Velesovem pri stop znaku najprej zavijemo na levo in po kakšnih tristo metrih nadaljujemo vožnjo do vasi Trata, kjer zavijemo desno proti Cerkljam. Če smo danes umetniško razpoloženi in imamo še dovolj energije, naj nam ne bo žal odpeljati se naravnost čez križišče in si ogledati dve čudoviti cerkvi – cerkev sv. Marjete na Trati (nedaleč stran na desni strani) in cerkev Marijinega oznanjenja v Adergasu (kakih 600 metrov naprej). Cerkvi Marijinega oznanjenja je prizidana najstarejša ženska redovna ustanova pri nas, samostan sester dominikank (belih nun). Na mestu, kjer danes stoji cerkev, je bila včasih znamenita Marijina kapela, legenda o njenem nastanku pa je opisana spodaj.
Okoli cerkljanske fare
Po isti poti se odpeljemo nazaj do križišča, kjer moramo sedaj zaviti v levo proti Cerkljam. Kmalu za Češnjevkom zagledamo grad Strmol . Pot do njega vodi skozi drevored.
GradStrmol se prvič omenja leta 1287 kot dedna last plemenitih Strmolskih, Družini Strmolskih je sledilo še mnogo drugih lastnikov, danes pa objekt služi protokolarnim namenom Republike Slovenije. V romantični spokojnosti lepo urejenega in negovanega grajskega parka se nam v misli hitro prikradejo paži in princeske, ki se razposajeno igrajo na trati med okrasnim grmičevjem. Res vredno ogleda. Ko se vrnemo na glavno cesto, gremo na levo (ne zavijemo na desno proti Cerkljam) in peljemo do konca vasi Dvorje, kjer je bila nekoč grajska pristava. Pri cerkvi sv. Nikolaja zavijemo v levo v vas Grad, po dobrih stotih metrih (pred picerijo Tonač) pa na desno proti Pšati. Zdaj vozimo po cesti, ki ji domačini pravijo »Pod gorami«. Zelo ozka je, a prijetna. Čez njive in travnike vodi, ob njej pa se nemoteno pasejo številne krave in konji. Ko pridemo do križišča (na levi strani je znamenje), gremo naravnost skozi Pšato. Vas je bila prvič omenjena leta 1238 kot Pischat in je skupaj s cerkvijo sv. Magdalene vsaj 300 let sodila v komendsko faro; v naročje cerkljanske fare so Pšatčane ponovno pripeljale šele reforme Jožefa II.
Od Kurje vasi do »meščanskih poti«
Skozi Kurjo vas se pripeljemo v Poženik. Najbolj zanimiva zgradba v okolici je beli novodobni dvorec pod hribom na koncu vasi, ki naj bi nadomestil nekdanji, grad Poženik, od katerega ni ostal kamen na kamnu. Vsaj prvi vtis je tak ... Skozi vas Poženik sledimo kažipotom za Šmartno, kjer pred cerkvijo sv. Martina zavijemo na levo in ob potoku Pšata dosežemo Zalog pri Cerkljah. Tu moramo spet zaviti na levo na glavno cesto in skozi vas Klanec (ime resnici ustreza stanju na terenu!), da bi se končno spet malo ustavili v Komendi. Zgodovinsko jedro Komende sestavljajo baročna župnijska cerkev sv. Petra s trgom, ki ga krasijo Plečnikove mojstrovine , Šmidova graščina z velikim vodnjakom, dve mogočni lipi (večja je stara prek 700 let), gotski svetilnik na jugu starega dela pokopališča, Glavarjeva beneficijska hiša s knjižnico in spominsko sobo ter nasproti nje Glavarjeva bolnišnica ali Špital iz leta 1804. Če si bomo vzeli nekaj časa za ogled, nam gotovo ne bo žal, pa tudi kakšno okrepčilo bi nam zdaj verjetno že prišlo prav. Potem pa spet veselo na kolo in naprej, v Moste!
Ko se iz te smeri s kolesom prvič pripeljemo v Moste, je na križišču s cesto proti Brniku še najpametneje zaviti kar v levo na to cesto in jo kmalu, po nekaj deset metrih (tik pred bencinskim servisom), spet zapustiti z desnim obratom – smer Suhadole. Zdaj kolesarimo po neprometni vaški poti in gremo kar »za nosom«, kakor bi rekla naša teta – vse dokler na desni ne zagledamo velikega delavniškega kompleksa (Hidrotehnik). Če bi šli naravnost, bi se pripeljali v Mengeš, mi pa takoj za ograjo zavijemo v desno. Vodice piše na tabli. Ju-hu-hu! Cesta je krasna – tudi v cmeravem vremenu! Kot bi mignil, smo na začetku Kosez, kjer skrenemo na levo, mimo koseškega bajerja. Bližamo se Šinkovemu Turnu, a ga bomo to pot obšli (zaradi klanca), zato jo mahnemo kar po spodnji cesti. Ko pridemo na glavno cesto, gremo na levo proti Selu ter naprej do Vojskega, skratka, proti domu. Cesta je odlična, prometa ni veliko, razgledi z nje pa so enkratni.
Vode na pretek
V križišču z znamenitim kužnim znamenjem iz leta 1668 seveda zavijemo v levo (desno se gre proti Skaručni in Vodicam). Vendar bomo morali bitizdaj bolj pozorni, saj je promet tu malce gostejši, pa tudi »prebrcani« kilometri, ki so za nami, se nam že malo poznajo, kajne? Čez nadvoz pri Povodju prečkamo avtocesto in v Šmartnem pri cerkvi zavijemo na desno, peljemo do bližnjega križišča, na katerem ponovimo vajo (še enkrat desno) in odbrzimo proti Tacnu.
Ta pot ni nikoli samotna. Tudi ko je vreme nekoliko čudno, na njej srečujemo zanesenjake na kolesih – in to v obeh smereh. Celo v dneh, ko pritisne prava zima s snegom in so od kolesarskih podvigov ostali, bolj kot kaj drugega, le še spomini na kilometre iz pretekle sezone, je ta tura, dobesedno, kot ustvarjena za kolesarjevo dušo. Ceste so na vsej trasi skrbno in redno vzdrževane ter splužene, okolica poti pa je (tudi pozimi)enkratna. Srečno!