Možnost izbire: kajak ali kolo ...
Tokrat startamo s parkirišča v Tacnu. Za uvodno osvežitev se lahko zapeljemo do reke Save. Na njenih brzicah je že od leta 1939 urejena tekmovalna proga za kajakaški šport, leta 1955 pa je bilo tu celo svetovno prvenstvo. Z mostu si lahko ogledamo reko in si poskusimo predstavljati, kako je bilo v časih, ko je savska bregova še povezoval brod. Šele leta 1844 je brod zamenjal lesen most čez Savo. Imenovali so ga Marijin most, postaviti pa ga je dal rocenski graščak Franc Feliks baron Lazarini. Uporabniki so seveda morali plačevati mostnino. Most je zdržal dobrih 60 let, dokler ga leta 1907 ni odnesla narasla Sava. Potem se je za nekaj let spet vrnil brod, dokler ni leta 1910 takratna oblast postavila novega, tokrat z železno konstrukcijo.
Ko se naužijemo bližine osvežujoče hladne vode in naposlušamo petja reke, spet krenemo na našo kolesarsko pot in skozi naselje Tacen pripeljemo do Šmartnega pod Šmarno goro. Ob poti si najprej ogledamo cerkev sv. Jurija in zanimiv vodnjak pred njo. Cerkev, ki stoji na mestu nekdanje rocenske graščinske kapele, je bila po vsej verjetnosti sprva gotska – na to kaže vhodni obok pod zvonikom –, baročna prezidava pa je bila dokončana v drugi polovici 18. stoletja.
Dan vstaje
Ko se Tacen konča, a še vedno nismo povsem prepričani, ali smo že prispeli v Šmartno ali pa šele bomo, malo nad cesto na naši levi opazimo velik spomenik v obliki mlinskega kamna. Spomenik označuje kraj, kjer je počila prva partizanska puška v Sloveniji. Dogodek smo v skupni državi praznovali kot 22. julij, dan vstaje slovenskega naroda. Tega dne leta 1941 se je zgodil organiziran napad šmarnogorske partizanske skupine, ki je v dogovoru z gameljsko nameravala likvidirati nekatere domače izdajalce. Gameljski skupini, ki je svojo akcijo izvedla dan prej, akcija ni najbolje uspela, pač pa je šmarnogorska skupina 22. julija zjutraj uspešno opravila nalogo. Ta dogodek je postal začetek boja proti okupatorju na slovenskih tleh.
Med mlini in gomilami
Odkar ima Šmartno pod Šmarno goro »mini« obvoznico, nam niti ni treba iti skozi kraj, če gremo proti Gameljnam. Tako »potegnemo« kar čez most, ki prečka avtocesto, in zavijemo levo. Cesta nas prek polja pripelje v Gameljne. To je dolgo naselje, tako dolgo, da so ga razdelili na tri dele: Zgornje, Srednje in Spodnje Gameljne. Skozenj teče potok Gameljščica, ki je primerno vodnat in hkrati pohleven, da lahko poganja mlinska kolesa. In res je bilo nekoč v vasi kar sedem mlinov. Danes ne deluje več nobeden, zato pa imajo nekaj drugega: pravo rusko dačo , edino v Sloveniji. Dače so ruske počitniške hišice, nekaj podobnega, kot so pri nas vikendi. Bile so simbol premožnejših, ki so jih uporabljali za oddih, največkrat poleti. Tudi Gameljne so nekoč slovele po premožnih domačinih. To niti ni čudno, saj ležijo na plodni ravnici. Pa ni le plodna, v sebi skriva tudi rudno bogastvo, o čemer pričajo odkritja starodavne žlindre in drugih ostankov, povezanih s pridobivanjem in predelavo železa. Obstaja pa tudi pisni dokaz v obliki imenitnega rimskega nagrobnika , ki je danes vzidan v cerkev sv. Lenarta v Spodnjih Gameljnah. Postaviti so ga dali Cezerniji, znana in bogata oglejska rodbina, ki se je na območju takratne Emone naselila v prvem stoletju našega štetja. Ukvarjali so se predvsem z železarstvom, in če so pokopani v Gameljnah, to verjetno pomeni, da so imeli tam večjo posest. V bližini so našli še več rimskih nagrobnikov, od katerih je danes večina izgubljena.
Savus fluvius
Pot do Črnuč je speljana skozi gozd. V njem se nahajajo antične gomile, kjer so med drugim našli žare, meč, solznico in oljenko. Tu blizu je namreč potekala znamenita jantarna cesta od Baltika do Sredozemlja, ki je prav pri Črnučah prečkala Savo . Znano je, da so Rimljani svoje mrtve velikokrat pokopavali ob cestah, še večkrat pa na križiščih, zato nagrobniki in gomile niso tu po naključju. Tudi Črnuče same so morale biti prometno zelo pomembne, saj so Rimljani prek Save zgradili veličasten lesen most na kamnitih stebrih, v bližini pa poštno postajo Savus fluvius. Črnuče so bile zaradi prehoda čez Savo strateško zanimive tudi v poznejših obdobjih. Na Straškem hribu (452 m) nad njimi je bila v času Ilirskih provinc francoska postojanka, od koder so se branili pred Avstrijci, med drugo svetovno vojno je v bližini potekala meja med nemškimi in italijanskimi okupacijskimi silami (bunkerji pri mostu so še vedno vidni) in končno so tu stale barikade tudi v času osamosvajanja Slovenije leta 1991.
Stezice skozi vasice
V križišču prečkamo Dunajsko cesto, zavijemo proti Črnučam ter takoj zatem nadaljujemo pot desno čez progo po Cesti 24. junija in Šlandrovi ulici, po kateri pridemo do Štajerske ceste. Prečkamo tudi slednjo in zapeljemo na Brnčičevo ulico, se poženemo po njej proti avtobusnemu obračališču in tik pred njim zavijemo pravokotno levo, da pridemo do Zasavske ceste. Tam gremo desno proti Šentjakobu in še preden pridemo do prvih hiš, zavijemo desno na stransko cesto skozi naselje. To je približno nasproti tovarne Belinka . Na prvem križišču gremo desno in rahlo navzdol do zadnjega levega odcepa, ki nas pripelje do Šmartinske ceste, ki jo moramo prečkati, da lahko nadaljujemo vožnjo po novi cesti, ki Šentjakob prek avtoceste povezuje z naseljem Brinje (Perkova ulica). Po tej cesti se naša pot nadaljuje skozi vasi Brinje, Beričevo in Videm do Dola.
Kranjski Versailles
V 19. stoletju je bil Dol znan po vsej Evropi – in dobro je vedeti zakaj. V Dolu je namreč stal dvorec , katerega lastnik je bil Jožef Kalasanc baron Erberg, kulturni zgodovinar, zbiratelj starin in umetnin ter mecen. Dvorec je bil lepo urejen, obkrožal ga velik, vzorno oblikovan park, zato ni čudno, da so ga krstili za kranjski Versailles. Za svoje zbirke je dal baron na vzhodni strani posestva postaviti dva paviljona . Poskrbel je, da je dvorec postal zbirališče tedanje gospode in plemstva, skratka vseh, ki so v bližnji in daljnji okolici kaj veljali. Kljub nekdanjemu blišču je današnji pogled na dvorec zelo zelo žalosten. Osrednji objekt, ki je brez strehe, se podira, park je v glavnem uničen, o cvetličnih gredicah ni sledu, bazen je prazen in poti so zaraščene. Kolikor toliko ohranjen je le severni del graščine, ki je dobil novo streho, spremljajoči objekti ob dvorcu in seveda oba paviljona, ki sta edina lepo obnovljena.
Čez Savo k sestrskim rekam
Pot nadaljujemo proti Klečam in Dolskemu, kjer zavijemo desno proti Savi. Manjši klanec, in že smo na mostu čez reko. Za mostom moramo hitro zaviti desno na cesto Kresnice–Ljubljana, ki je zelo prijetna za kolesarjenje in nas kmalu pripelje do sotočja treh sestrskih rek: Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice. V Valvasorjevih časih so bile celo štiri, saj se je z njimi družila še Besnica, njihovo sotočje pa je bilo nekoliko višje proti toku. Kasneje, ko so urejali strugo Save in Ljubljanice, so sotočje Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice premaknili na sedanjo lokacijo, Besnica pa je ostala na starem mestu. Sedaj se najprej izliva v Ljubljanico in do drugih dveh sester pride že malo pomešana. Bolj kot sestra je torej neke vrste sestrična.
... pod Ostrim vrhom
Le streljaj naprej je Podgrad, naselje pod gradom Osterberg , enim najstarejših gradov v osrednji Sloveniji. Valvasor trdi, da so stari grad sezidali gospodje Svibenski že davnega leta 1015. Sodobni zgodovinarji ga umeščajo v sredino 12. stoletja. Govorimo seveda o starem gradu, kajti Osterberga sta dva. Stari je že dolgo v ruševinah, novi grad , resda močno predelan, pa še vedno stoji. Zanimivo je, da se je kljub vsem predelavam ohranil del prvotnega, kakšen meter debelega grajskega zidu, ki še danes štrli iz severne fasade.
Po mestnih ulicah proti »domu«
Zatem odkolesarimo do Zaloga, prečkamo Ljubljanico in v središču naselja (na semaforju pri spomeniku NOB) zavijemo desno na Agrokombinatsko cesto. Pot nadaljujemo po Snebrski cesti, prečkamo še Zadobrovško cesto in vzhodni krak avtoceste ter se z leve priključimo zelo prometni Šmartinski cesti – še sreča, da nam ni teba dolgo voziti po njej. V Šmartnem ob Savi zavijemo proti Obrijam in Jaršam (smerokaz). Tu je promet manj gost in spet se lahko bolj sproščeno razgledujemo po okolici. Kolesarimo skozi Obrije, Jarše in Tomačevo, skozi podvoz zdrsnemo pod štajersko vpadnico in se napotimo proti Stožicam (naselju). Mimogrede si ogledamo še hipodrom , kjer lahko kolo zamenjamo za konja, ter športni kompleks Stožice z že znamenito dvorano v obliki školjke . Potem gremo skozi Stožice in Malo vas ter na Ježici prečkamo Dunajsko cesto proti Udvančevi ulici. Sledi podvoz pod železniško progo, kmalu zatem pa zavijemo levo proti Športnemu centru Ježica . Po kratkem klancu pridemo do Savelj, kjer gremo desno, nato pa po ravnini v Kleče in naprej mimo vodarne do semaforja. Tam zavijemo še enkrat desno in pridemo do novega semaforja. Na Obvozni cesti (nekateri ji rečejo tudi Nemška) zavijemo levo. Zdaj je Šmarna gora že dobro vidna in skoraj ne moremo več zaiti. Močno pritisnemo pedale, premagamo razvlečeno križiščei na avtocestnem priključku, na koncu prevozimo semafor v smeri Brod. Le še po klancu se spustimo in že smo pri mostu čez Savo – ravno tistem, pri katerem smo pot tudi začeli.
Lepa in zanimiva tura, ne prekratka in ne predolga in primerna za popoldanski izlet ali lažji trening.