Črna vas in druge črne stvari
Na začetku poti iz Ljubljane proti Igu, kmalu za nadvozom čez južno obvoznico, je semaforizirano križišče in za njim na desni gostišče, ki se je nekoč imenovalo Pri Mokarju , . Prav tu (ali kje v bližini) je začetek naše poti, poimenovane po značilni barjanski cvetlici močvirski logarici (Fritillaria meleagris), ki zacveti marca in aprila.
Obrnemo se proti zahodu, to je proti Črni vasi . Cesta je ravna, kot bi jo potegnil z ravnilom . Ne dvigne se niti za meter, pa tudi s smeri ne krene niti za meter. Idealna cesta za uporabo avtopilota, vendar ga za kolesa žal še niso iznašli. Poleg tega avtopilot za ta del poti ne bi bil prav primeren, ker moramo pozornost usmeriti drugam. Vozimo namreč po prometno kar precej obremenjeni cesti, kjer vozila vrh tega vozijo precej hitro. Omejitve seveda so, a pustimo podrobnosti ...
Ko takole v ritmu vrtimo pedale in razmišljamo o bogve čem, lahko mimogrede opazujemo, kako se Barje intenzivno urbanizira. Pred nekaj leti je bila tu še nedotaknjena ravnica in zlahka si videl čez travnik do zaraščenega brega Ljubljanice. Le tu in tam je stala kakšna stara domačija, na obeh straneh obdana z mejicami, značilnimi barjanskimi drevoredi iz grmovja in črnih jelš, ki rastejo ob grabnih – kanalih za odvodnjavanje – in navadno označujejo meje zemljiške posesti . Zdaj pa je to okolje postalo že kar nekako mestno – hiša do hiše in med njimi zanesljivo tudi nekaj »črnih«. Le pot je še vedno značilno vaška – cesta nima pločnika, kaj šele kolesarske steze.
Plečnik na Barju in še nekaj sto let starejšega
Ne moremo spregledati, da nedaleč od našega izhodišča desno ob cesti stoji znamenita cerkev sv. Mihaela, zgrajena po Plečnikovih načrtih . Sicer pa je tako posebna, da bi jo res težko zgrešili. Jože Plečnik je načrt zanjo naredil na pobudo trnovskega župnika in pisatelja Frana Saleškega Finžgarja za svojega nečaka duhovnika, gradili pa so jo v letih 1937 in 1938. Vznožje je kamnito, vse drugo je izdelano iz lesa in namenjeno kasnejši nadzidavi, ki pa jo je preprečila druga svetovna vojna. Do vhoda v cerkveno ladjo vodi kamnit most, ki daje značilen poudarek zunanjosti cerkve, medtem ko je notranjost precej skromna .
Od cerkve naprej štejemo mostove. Pri prvem, ki je že kmalu za cerkvijo, ni nič. Sledi daljši odsek brez mostov, če ne štejemo nekakšnega mostička, pod katerim ne teče kakšna omembe vredna voda. Pri drugem mostu (čez kanal Peščenek) se ozremo na levo. Čez cesto, tik pred mostom, je spomeniško zaščitena Tomaževa hiša (Črna vas 219), ki je najstarejši ohranjeni bivalni objekt na prvotnem barju . Zgrajena je bila leta 1844, to je kakšnih 14 let po izsušitvi tega dela Barja in vzpostavitvi pogojev za bivanje na njem. Hiša je primerek značilne arhitekture in v celoti zgrajena iz lesenih brun.
Barje prvič ...
Da pa nas ne bi odvedlo predaleč, moramo po nekako treh prevoženih kilometrih od izhodišča zaviti levo. Odcep je takoj za mostom čez Iško, na začetku vasi Lipe (hišna številka 1) . To je tretji most od Plečnikove cerkve. Cesta je v začetku še asfaltirana, nato preide v makadamsko in je tako ravna kot prejšnja, le da vodi proti jugu. Naravnost pred nami je mogočna gmota Krima in kakšnih deset minut potrebujemo, da se pripeljemo do njegovega vznožja . Tu je makadama konec in v trenutku, ko se pojavi asfalt, smo tudi že v križišču. Asfaltirana cesta nas kar malo preseneti, tako smo se že navadili ravnega, mehkega makadama. Zavijemo levo in odbrzimo proti Brestu.
Brest, brest in Brest
Z besedo brest sicer imenujemo vrsto drevesa, ki ji pri nas preti izumrtje, tako da le malokateri »pravi« meščan še ve, kakšen je. Nič čudnega, ko pa so že skoraj izginili zaradi holandske brestove bolezni, ki je pobrala skoraj vse breste v Ameriki in jih zdesetkala v Evropi. Ampak tale naš bo še stal. Ne gre namreč za drevo, temveč za naselje z imenom Brest. Kot bi mignil, smo tam. Je kaj, kar bi bilo vredno videti? Seveda! Poleg naselja Brest (prvič omenjenega leta 1330), ki je že kot tako zanimivo za ogled, je tu še črpališče Brest ki oskrbuje Ljubljane s pitno vodo, in celo manjši grad oziroma graščina Brest . Zmede z imeni torej ni. Graščina je bila zgrajena leta 1664 in je ohranjena v skoraj nespremenjeni obliki. Če si jo želimo ogledati, moramo na prvem križišču na začetku vasi zaviti desno, peljati skozi vas in pri zadnjem križišču (za cerkvico) še enkrat ostro zaviti desno nazaj. Graščina ima hišno številko Brest 23, črpališče pa je približno 400 metrov južneje. Zanimiva je tudi cerkvica sv. Andreja iz leta 1614, ki je bila v 18.stoletju močno predelana.
Če pa nas takšne zanimivosti ne privlačijo preveč, zavijemo v prvem križišču na začetku vasi levo in pri naslednjem križišču še enkrat levo (bife na št. 45). Na odcepu opazimo prometni znak za slepo ulico, kar daje slutiti, da je to cesta, po kateri poteka naša pot – kakšnega boljšega smerokaza pač ni. Čez nekaj sto metrov, ko zmanjka najprej hiš, nato še asfalta, Brestu dokončno pokažemo hrbet.
Barje drugič ...
Sedaj smo spet v naročju Barja. Po kar dobri makadamski cesti hitro napredujemo. Sonce suši naše prepotene hrbte. Levo in desno od nas Barje, naravnost Kamniške Alpe in Ljubljanski grad. Idila. Na razcepu zavijemo levo. Naenkrat zagledamo obvestilno tablo in opazovalnico za ptice. Odlično! Ustavimo se iberemo o ukrepih za zavarovanje življenskega okolja ptiča kosca, ki ga lahko opazujemo na tem območju . Od tu naprej je pot nekoliko slabše utrjena, vendar je vseskozi normalno prevozna. Napredujemo proti severu in že smo blizu makadamske ceste, po kateri smo pripeljali do Bresta. Vendar ne bomo zavili proti njej. Pri prvem večjem grabnu, ki se nam postavi poprek, ceste zmanjka in moramo zaviti. To pot zavijemo desno, da ne bo pomote, ker drugam se itak ne da. In spet smo na širši, še kar dobri ter, seveda, popolnoma ravni cesti, kot so ravne vse ceste na Barju. Vozimo po kultivirani pokrajini, levo in desno od nas so grabni, tu in tam kakšen manjši gozd. Hiše počasi postajajo večje in večje. Naselje, asfalt, Ižanska cesta, znak stop, mi pa zavijem na desno!
Intermezzo
Na Ižanski cesti smo, skupaj z ostalim prometom. Hudo, a ne za dolgo. Le kakšnega pol kilometra moramo prevoziti po njej. Naselje na desni: Ižanska cesta 398 in 400. Naselje, pa samo dve hiši? Ne ne, cela ulica jih je in vse imajo hišno številko 398 oziroma 400 – zraven pa še za celo abecedo podaljškov. Navajeni smo na podaljšane hišne številke, ki se končajo z "a", "b" ali "c", morda kdaj vidimo tudi "f" ali "g", ampak tukaj jih je do "z" . Res popolna izkoriščenost številke, ki kaže, da bo treba abecedi s časom dodati še kakšno črko ...
Desni smerokaz malo naprej nas usmeri proti spomeniku NOB v Kozlarjevi gošči. Obiščimo torej spomenik iz naše polpretekle zgodovine. Velik, vpadljiv betonski spomenik še stoji, vse napisne table, ki so pojasnjevale zgodovinski dogodek, pa so popolnoma uničene in okolica zanemarjena. Žal je tudi to del današnje slovenske kulture. Če obisk spomenika preskočimo, je kakšnih 200 metrov dlje odcep proti Mateni. Vmes peljemo mimo še enega naselja s podobno zgodbo o hišnih številkah.
Matena
Kmalu po odcepu je na levi letališče . A da ne bo koga zavedlo, ne pravo letališče, temveč letališče za modelarje. Vse je ustrezno pomanjšano in namesto letališke stavbe so klopi za utrujene potnike. Tako se med njivami in lepo po asfaltu pripeljemo do Matene . Tudi to je staro naselje, zgrajeno na prodni naplavini. Barje namreč ni samo šota in podobno nestabilna tla, na njem se najdejo tudi prodnati jeziki in otoki, ki so primerni za gradnjo. In na teh so se pojavila naselja. Eno od njih je vas z zanimivim imenom, ki zveni nekako tuje – Matena. Najbrž je bila poseljena že v prazgodovini, saj so v bližini izkopali drevak. V Mateni je bil nekoč grad, o katerem pa danes ni več ne duha ne sluha, tako da ostaja edina večja zanimivost kraja gotska cerkev sv. Mohorja in Fortunata z veliko lipo pred njo . Lahko jo obiščemo, vendar bi morali nazaj, ker ne leži neposredno ob naši poti. Ni pa cerkev nič posebnega, zato v prvem križišču raje zavijemo levo (cerkev je desno) in se skozi Iško Loko po glavni cesti napotimo proti Igu, do koder imamo kakšna dva kilometra. Del poti oziroma krajevne ceste do Iške Loke in do prvih ižanskih hiš še ni asfaltiran.
Počitek na Igu
Na Ig , pripeljemo natanko v središče naselja. Tu si lahko privoščimo krajši počitek, gotovo pa nam bo prišla prav sveža voda in, zlasti poleti, tudi malo sence, saj zna biti na barjanskih poteh presneto soparno. Ig ponuja kar nekaj zanimivosti, od katerih velja omeniti Ižanski grad, kjer je zdaj Zavod za prestajanje kazni zapora Ig. Grad je leta 1696 dal zgraditi Erazem Engelhaus, potem ko je porušil starega, ki se je imenoval Sonneg in je stal v središču Iga.
Pri avtobusni postaji zavijemo levo in po prednostni cesti zapeljemo skozi naselje proti Ljubljani. V križišču, kjer moramo zaviti levo, je tik ob cesti zanimiv in močan izvir Ižice .
Cesta se obrne proti Ljubljani in ko pripeljemo do bencinskega servisa, moramo zaviti desno na dokaj nerazpoznavno ulico, ki jo zlahka tudi zgrešimo. Ne pozabimo: natančno nasproti bencinskega servisa krenemo na desno!
Barje tretjič ...
Kmalu se začne makadam, vendar cesta ostane normalno široka. Ta del barja je danes v glavnem kultiviran, a včasih ni bilo tako. Barje je bilo nekoč veliko jezero, ki se je šele kasneje delno izsušilo in zamočvirilo. Tu blizu, kjer se vozimo, so živeli koliščarji , ki so davno tega naseljevali področje Barja. Poznani so po značilnih stavbah na kolih in zglajeni črni keramiki z vrezanimi vzorci. Gre za zelo zelo staro kulturo, katere začetki segajo v peto tisočletje pred našim štetjem.
Kmalu zatem, ko smo prečkali Ižico, se znajdemo na križišču petih cest. Usmerimo se proti severu, še prej pa si pogledamo dokaj močan izvir (levo pred mostom), kjer je urejen tudi prostor za počitek z nekaj otroškimi igrali. Voda, ki je kristalno čista, se takoj za izvirom izlije v kanal Podvin .
Kocke in šahovnica
Od tu dalje se kultivirana kmetijska krajina spet počasi umika divjini. Poplavni travniki, redek gozd, neobdelane in nepokošene površine. Idelano rastišče posebne rastline, po kateri se imenuje naša današnja pot, katere obris nekoliko spominja na njeno obliko. Gre za močvirsko logarico (pravijo je tudi močvirski tulipan), Fritillario meleagris, ki je značilnost Ljubljanskega barja in krasi tudi grb občine Ig .Nekoč je bila na vlažnih barjanskih tleh precej razširjena, vendar je zelo občutljiva na spremembe v okolju in danes spada med ogrožene vrste. Najraje ima močvirske travnike, ki pa ne smejo biti obdelani niti gnojeni. Barjanska zemlja je namreč kisla in revna z organskimi snovmi, zato jo moramo dognojevati, če želimo na njej kaj pridelati. Žal s tem uničujemo rastišča močvirske logarice, ki zato počasi izginja. Kljub temu se še najdejo travniki, kjer konec marca in v začetku aprila zacveti toliko logaric, da »počrnijo«. Latinsko ime logarice (fritillaria) izhaja iz besede fritillus, ki pomeni korček za mešanje igralnih kock pred metom, na katerega nekoliko spominja oblika cveta. Ima pa še drugo značilnost, in to je vzorec šahovnice. Cvetovi so namreč škrlatno rdeči z enakomerno razporejenimi belimi pikami, tako da vse skupaj spominja na šahovnico in seveda na – grb naše južne sosede, ki naj bi tudi povzemal vzorec te rastline, na Hrvaškem imenovane kockavica. Logarica je zaščitena, zato ne trgajmo cvetov niti drugače ne uničujmo rastlinic! Cvetovi v vazi zelo hitro uvenejo, niti dva dni ne bodo zdržali. Poleg tega rastlina vsebuje alkaloide in je strupena.
Hitro nazaj
Ko se približamo dvema vzpetinama, barjanskima osamelcema, na levi Grmezu in na desni Babni gorici , se vožnja naravnost konča. Zaviti moramo levo proti zahodu in zapeljati mimo Grmeza . In čeprav nas cesta vabi, da bi ponovno zavili proti severu, vztrajamo na svoji smeri proti zahodu. Res je podlaga malce slabša, a bo kmalu bolje. Spet se približujemo Ižici, ki nas je ves čas spremljala v daljavi. Ko se pojavijo prve hiše na levi in vzletišče na desni, smo že blizu Hauptmance . Na križišču s širšo cesto zavijemo levo in se znajdemo pred Ižansko cesto, blizu odcepa, kjer smo prej zavili proti Mateni. Tokrat seveda obrnemo v nasprotno smer, to je desno, proti severu. Peljati moramo previdno, saj je na cesti veliko drugega prometa. Do cilja sta nam ostala komaj dva kilometra.
Resda logarica cveti le spomladi, ko se kolesarska sezona šele dobro začenja, vendar je pot zanimiva tudi v drugih letnih časih, se vam ne zdi? Trideset kilometrov je pa tudi lep sprehod za kolo in telo.