Kolesarstvo

Iz Podgradu proti dnu
Jeah, gremo! ... Najprej na dno. In to izpod gradu, ali bolje iz Podgradu (nekdo bi rekel celo iz Podgrada, ampak to je detajl). »Grad« pomeni tisto rumenkasto hišo na vrhu hriba, ki smo jo morda opazili, ko smo prihajali na izhodišče. Če je naključno nismo videli, ji bomo zdaj posvetili nekaj besed. Pravzaprav niti ni grad, ampak podeželska vila. Leta 1791 jo je dal postaviti dolski graščak Jožef Kalasanc Erberg na ruševinah starega gradu iz 14. stoletja. Poznejši lastnik je bil deželni poslanec in graščak Franc Povše, zato ji pravijo tudi Povšetov grad. Ta jo je pozneje prodal družini Kansky, lastnici kemične tovarne v Podgradu, ki je vilo povečala in ji dala zdajšnjo podobo. Grad je nekako nad nami in za nami, in če želimo do njega, moramo po prednostni cesti pod železnico skozi Podgrad, mimo nekdanje kemične tovarne, nato pa desno na gozdno cesto, ki nas pripelje do gradu. Če pa nas prvenstveno zanima geografija, nadaljujemo kar naravnost po cesti proti Lazam in se ne menimo za podvoze, vsaj za zdaj ne. Ne smemo pa spregledati prednostne ceste. Pod železnico se lahko pojavi kakšen avto, ki ga še opazimo ne – a ima prednost!

Sotočje
Asfaltna cesta nas vodi med železnico na desni in Ljubljanico na levi. Pri prvem desnem ovinku, kjer se reka približa cesti, na levi strani opazimo informativno tablo, ki opozarja na sotočje Ljubljanice in Save . Koristno ga je pogledati, nekaj posebnega je. Zlivajo se nareč kar tri reke: Ljubljanica, Sava in Kamniška Bistrica. Nekoč je bila še četrta, Besnica, vendar je bilo takrat sotočje nekoliko južneje. Današnja lokacija je posledica regulacijskih posegov zaradi ureditve plovne poti po Ljubljanici. Od tu naprej se vodam Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice reče preprosto Sava.

Absolutni minimum
Voda teče dol, zato je logično, da pričakujemo najnižjo točko MOL nekje tam, kjer kakšna reka zapušča njeno območje. Takih mest pa ni na pretek. Pravzaprav je le eno samo, nedaleč od tu, kjer trenutno smo. Pa ga pojdimo obiskat! Peljemo se torej po cesti skozi zaselka Gradovlje (tudi to ime izhaja iz korena »grad«) in Gostinca, kjer se Sava začne oddaljevati od ceste, vmes pa pušča prostor za ravnico, ki ji pravijo Gostinško polje . Prav po tem polju poteka meja med občinama MOL in Dol, tu pa je tudi mesto, ki ga želimo obiskati. Pri samotni domačiji (Kalman), ki stoji tik za progo, zavijemo levo s ceste na kolovoz in gremo naravnost proti Savi. Peljemo po poti (kadar je zvožena) oziroma po travi mimo izpostavljenega drevesa sredi polja, še vedno naravnost vse do obrežja. Pot ni primerna za vsako kolo, zato je še najbolje, če opravimo ta del poti peš. Na obrežju zagledamo majhno prodnato sipino, na kateri je, kar smo iskali – najnižja površinska točka v Mestni občini Ljubljana. Leži 255,4 m nad morsko gladino. Občinska meja je sicer še kakšnih 120 m nizvodno, vendar je tam breg Save strmejši in zato neprehoden, tako da bi težko našli kakšno izravnavo, še teže pa določili »površinsko točko«.

Ozko grlo
Vrnemo se na cesto in nadaljujemo proti Lazam. Kmalu smo v križišču, kjer se z leve priključuje cesta iz Dolskega. Most čez Savo je le nekaj korakov stran, zato se potrudimo do njega in si oglejmo, kaj teče pod njim. Tam spodaj gre namreč prav vsa površinska voda, ki v tekoči obliki zapusti območje MOL. Izvzeta je seveda tista, ki izhlapi, in tista, ki si ne upa prikazati na površje – ampak obe sta tako ali tako nevidni in jima ne bomo posvečali pozornosti. Ker ima MOL relativno veliko površino (275 km2), bi pričakovali kar precejšnje količine vode, vendar povprečni bralec zagotovo ne bi pričakoval takih, kakršne bomo spoznali v nadaljevanju.
Srednji pretok Save pod mostom znaša kakšnih 160 m3/s, in če vemo, da en kubični meter vode tehta eno tono, to pomeni, da nam pod nogami vsako sekundo steče 160 ton vode. Seveda ob predpostavki, da je pretok povprečen. Odvisno od sreče, še bolj pa od vremenskih razmer, bi bil lahko pretok pod našimi nogami manjši, lahko pa še precej večji . Ampak računati je lažje s povprečjem, zato se delajmo, da smo naleteli na povprečen dan. Vsakomur je znano, da šestdeset sekund da minuto, šestdeset minut uro in 24 ur dan. Dan ima tako 60 x 60 x 24 = 86.400 sekund (za ilustracijo: preden smo tole zmnožili, je odteklo kakšnih 1000 do 2000 ton vode). Če bi ostali tu cel dan (24 ur), bi bili priča pretoku, ne boste verjeli, kar 13.824.000 ton vode. Zdaj pa si poskušajte zamisliti, da bi vso to vodo ujeli in zamrznili v ledeno kocko. Veste, kolikšno stranico bi imela? Odgovor je: 240 m. Niste uganili, kaj!? Nič čudnega, saj je količina res velika. Če bi bili na Škotskem, bi tamkajšnjim prebivalcem, ki so znani po varčnosti, verjetno prišlo na misel, da bi kocko koristno uporabili, recimo za viski z ledom. In koliko viskijev z ledom bi lahko pripravili iz nje? Beseda »mnogo« tega ne opiše niti približno dovolj natančno. Tudi »mnogo, mnogo, mnogo« je premalo, kajti šlo bi za približno 1000 milijard viskijev z ledom. Z drugimi besedami: za okoli 20 milijard steklenic viskija ali za približno celotno stoletno proizvodnjo viskija na Škotskem. Pri vsem tem pa Sava sploh ni prav velika reka.

Iz Laz na prelaz
Malo naprej so Laze pri Dolskem . Nekateri namesto Laze pravijo tudi Lazi, kar je morda celo bolj prav, a za nas je ta hip pomembneje, da pazimo na promet in pravočasno zavijemo z glavne ceste. Peljemo se skozi razvlečeno naselje ob železniški postaji, ki ga kar noče biti konca, dokler ne zagledamo podvoza pod progo. Tam moramo zaviti desno, čeprav nam notranji glas šepeta, da bi bilo udobneje kar naravnost po spodnji cesti. In tako pridemo na severno stran proge, kjer je cesta nekoliko slabša in se nadaljuje ob robu gozda. Čeprav smo še vedno v naselju, kmalu zmanjka hiš. Ko zapeljemo v gozd, se desno za nami pravokotno odcepi cesta, po kateri nadaljujemo proti Jančam. Označena je z ulično tablo »Laze od 41 do 46« . Cesta je asfaltna, vendar strma. Najhuje je na začetku, na prvih ovinkih , pozneje strmina malo popusti. Peljemo se skozi gozd brez kakšnih razgledov, bolj ali manj strmo v klanec do prvih kmetij, kjer se asfalt konča. Od tu naprej se vzpenjamo po dobrem makadamu. Vzpon se nadaljuje do table, ki označuje mejo Mestne občine Ljubljana. Meja je na tem mestu že od nekdaj, kar kaže tudi star kamnit mejnik tik zraven table. Malo naprej se cesta prekloni in začne sumljivo strmo spuščati. Zdi se, kot da smo na prelazu, vendar bomo pozneje videli, da (žal) ni tako. Po krajšem strmem spustu sledi še strmejši vzpon, res kratek, a s približno 25-odstotnim naklonom. Ko premagamo tudi to oviro, dosežemo greben, po katerem nadaljujemo pot do Janč. Gozd se razredči, pojavijo se resave , ki so najlepše zgodaj spomladi, ko je vse rožnato od cvetov navadne rese (Erica carnea). Kmalu se prikažejo tudi hiše (in psi), omembe vrednih razgledov pa še vedno ni. Prišli smo na planjavo Lepa draga , kjer stojijo domačije Hribovec in Vavš. Ne glede na ime »draga«, ki naj bi označevalo dolino, smo na hribu, 642 m nad morjem. Najhujše je zdaj že za nami. Iz doline smo prevozili 3,5 km s povprečnim 18-odstotnim vzponom, kar pomeni, da smo na vsakem prevoženem kilometru premagali 180 m višnskle razlike. Vzemimo si čas za krajši oddih! Od tu naprej vodi pot najprej rahlo navzdol, nato pa spet bolj ali manj strmo navzgor. V križišču s cesto iz Jevnice gremo naravnost, v drugem križišču malo naprej (asfalt) pa desno. Prišli smo na Lanišče, kar poleg njive, kjer raste lan, pomeni tudi prelaz, sedlo. No, končno! Proti jugozahodu že lahko vidimo zvonik cerkve sv. Miklavža na Jančah in zavijemo proti njemu.

Jančje selo
Janško hribovje je najzahodnejši odrastek Posavskega hribovja. Janče so med številnimi turisti in obiskovalci postale sinonim za širše območje med Ljubljano in Litijo, znano po lepih razgledih in zanimivi kulturni krajini. Zdajšnje ime bojda izhaja iz prvotnega »Janjčje selo«, od katerega je z leti ostalo samo »Janče«. In prav pri tem »selu« je najvišji vrh v Mestni občini Ljubljana. Nasploh je zanimivo, da se najštevilčnejša poselitev na Janškem hribovju pojavlja šele med 500 in 700 m nadmorske višine, medtem ko so doline redkeje naseljene. Tako je obljuden tudi sam najvišji vrh, res pretežno s turisti, vendar je tudi nekaj domačij.
Le še majhen napor nas loči od našega drugega cilja. Pri cerkvi zavijemo desno proti planinskemu domu . Zgradili so ga leta 1959 na nadmorski višini 792 m, tik pod najvišjim vrhom Janškega hribovja. Dom, ki je turistično zelo obiskan, obdaja krožna cesta, zato se lahko zapeljemo okoli v nasprotni smeri urnega kazalca. Absolutna višinska kota MOL je na travniku za otroškimi igrali južno od doma, in če se želimo povzpeti prav do tja, moramo to storiti peš. Ko premagamo še ta silen »vzpon«, smo 793,5 metrov nad morjem . Višje se v MOL ne da, razen če splezamo na kakšno drevo. Za primerjavo: Šmarna gora je visoka 669,9 m, njena višja soseda dvojčica Grmada pa »komaj« 675,8 m. Ha, okroglih 115 m sta pod nami! A se človeku ne zdi tako, ko ju gleda iz daljave, na primer z Janč.

Dol gre lažje
V planinskem domu si privoščimo požirek za osvežitev, nato pa spet sedemo na kolo in jo mahnemo navzdol. Zavijemo desno na glavno cesto in se po travnikih spustimo proti osamljeni kapeli Rožnovenske Matere božje ob cesti. Tu se je dobro malo pomuditi, saj so razgledi res enkratni, še celo lepši kot z vrha. Ob jasnem vremenu se vidijo Karavanke, Kamniške in Savinjske Alpe, Kum, Gorjanci, Snežnik, Krim, Nanos, Triglav in celo Blejski grad. Za tega zadnjega potrebujemo teleskopske oči, lastne ali umetne. Izredno lep je tudi pogled na Ljubljano , še posebno zvečer, ko se v dolini pred temnim obrisom Polhograjskih Dolomitov in Julijskih Alp začno prižigati luči.
Ko se naužijemo razgledov, se začnemo precej strmo (20 %) spuščati v dolino mimo šole do vasi Gabrje, kjer pri prvih hišah zavijemo desno proti Vnajnarjem. Cesta se zravna, nadaljujemo pa po grebenu, ki nam zdaj desno zdaj levo privošči nepozabne poglede na gričevnato pokrajino proti jugu in vzhodu oziroma na Alpe proti severu. Vozimo med posameznimi hišami in številnimi sadovnjaki , kjer pridelujejo tisto, po čemer je Janško hribovje sicer najbolj znano: češnje, jagode, hruške, jabolka in slive. Kažipoti ob poti vabijo k turističnim kmetijam, ki ponujajo domače pridelke (največ sadja in kar je z njim povezanega), in kakšna okrepčevalnica se tudi najde. Spet se močneje spuščamo, tu in tam zelo strmo (20 %), kar je znak, da se bližamo dolini Besnice. Ko zapeljemo v gostejšo poselitev, smo že skoraj doli. Spodaj je križišče, kjer zavijemo desno proti Podgradu. So zavore zdržale?

V tesnici ob Besnici
Smo v Spodnji Besnici. Na tem delu je dolina Besnice najširša, pa tudi cesta je prijetno široka. Peljemo se ob reki proti Podgradu in dlje kot gremo, ožja je dolina. Na nekem travniku opazimo ob cesti vitek rdeč steber . To je spominsko obeležje kraja, kjer se je začel oborožen boj protu okupatoju na območju občine Moste-Polje. Travnata ravnica se konča, z leve in desne nas obda gozd, dolina pa se tako zoži, da je dovolj prostora le še za cesto in reko. Tesno postaja, zato ne preseneča, da je Besnica na starih zemljevidih imenovana »Tesniz«, kar je verjetno Tesnica, zapisano po nemško. Dolina se čedalje bolj zapira. Ko se že zdi, da ni izhoda, zavije reka desno, v loku obide neki hrib in se prebije na drugo stran. Cesta naredi isto in mi z njo. Odsek je nevaren, ker je cesta dostikrat rosna in spolzka, poleg tega pa se zvečer v tej ožini hitro stemni. Hrib, ki smo ga obšli na najožjem delu, ni bil kar neki hrib, temveč tisti, na katerem je nekoč stal znameniti Ostrovrharjev grad, eden prvih na Slovenskem. Visoko v njegovem pobočju je opuščen kamnolom mlinskih kamnov. Ampak to je že druga zgodba ...
Do Podgrada smo tokrat prišli z zadnje strani. Le še skozi vas moramo in pod progo, pa bomo na cilju. Ampak to nas ne sme zavesti. Paziti moramo, zlasti pri prehodu skozi ožino pri tovarni Arbo , ki je čisto neprimerna za promet in je treba biti zelo previden, nato pa še enkrat pri podvozu pod železnico , kjer je križišče s tistim nelogičnim potekom prednosti, ki smo ga srečali že naprej grede. Imamo jo sicer resda mi, vendar previdnost nikoli ne škodi. Slepo zaupanje v prednost se običajno ne obnese, zato le poglejmo levo in desno, če nas ni morda kdo spregledal. Sicer pa: do Gostilne pri Peclju je le še nekaj metrov.

Kaj pravite? Na eni sami turi smo dosegli nižinsko-višinski rekord MOL, in če smo se navzgor malce nagarali, je šlo pa toliko lepše navzdol. Zmaga je naša!