Kolesarstvo

Tri breze
Današnjo pot začnemo na Prešernovem trgu , za spomenikom največjemu slovenskemu pesniku dr. Francetu Prešernu , na mestu, kjer so zasajene tri breze. To je prav poseben kraj, ki naj bi bil energetsko središče Ljubljane. Ureditev trga je delo arhitekta Plečnika in je potekala hkrati z gradnjo Tromostovja , ki pa ga za zdaj še ne bomo prečili. Najprej gremo po Petkovškovem nabrežju, torej v smeri toka reke Ljubljanice. Na nasprotnem bregu že ugledamo drugo od Plečnikovih mojstrovin – arkade s pokrito tržnico (tokrat z zadnje strani); pogled nanje nas spremljajo vse do postanka pri Zmajskem mostu. Na mestu, kjer se naša pot nekoliko razširi, se nad arkadami, ki se zrcalijo na mirni gladini Ljubljanice, odpre čudovit pogled na Ljubljanski grad in stolnico sv. Nikolaja . Ko prispemo do Zmajskega mosta, zavijemo nanj in takoj za mostom na levo na Poljanski nasip. Zmajski most je bil zgrajen leta 1901 in je sprva nosil ime Jubilejni most v spomin na 40. obletnico vladanja cesarja Franca Jožefa I. Na zunanji strani mostne ograje lahko opazimo letnice 1848–1888, ki označujejo ta jubilej. Ime Zmajski most se je prijelo šele kasneje, ko so ga okrasili s štirimi kipi krilatih zmajev, simbolov ljubljanskega mesta, čeprav so bili sprva predvideni krilati levi. Most je železobetonski, kar je bila za čase, ko so še prevladovale kamnite konstrukcije, izredno napredna gradnja. Bil je eden prvih takšnih mostov v Evropi. Opremljen je bil z razsvetljavo (plinsko), katere kandelabri so ohranjeni še danes. Na mostu je bil položen tudi prvi asfalt v Ljubljani. Predhodnik Zmajskega mosta je bil Mesarski most.

Od sodobnosti nazaj k Plečniku
Na naši levi je Ljubljanica, na desni pa najprej nova stavba pravne fakultete in za njo Palača Kapitelj, sodoben poslovno stanovanjski objekt s tujimi predstavništvi in trgovinami. Zavijemo desno okoli vogala na Barvarsko stezo pa spet desno na Kapiteljsko ulico, ki se konča na križišču Kopitarjeve ulice in Poljanske ceste. Na vogalu med njima je stisnejena nenavadna stavba – Plečnikov Peglezen.

Hiša likalnik
Peglezen , hišo trikotnega tlorisa, so zgradili v letih 1933–1934. Krasijo jo različne vrste oken, dopolnjuje jo steklenjak v prednjem delu drugega nadstropja, pred njo stoji prav posrečen drog za zastavo. Vendar stavba najbolj izstopa zaradi svoje oblike, saj zapolnjuje zelo ozek, podolgovat trikoten prostor med Poljansko cesto in Kapiteljsko ulico. Na sprednji strani je prostora le za vhodna vrata. Hiša po obliki nekoliko spominja na likalnik, zato se je je prijelo ime Peglezen (popačeno likalnik iz nemške besede Bügeleisen).
Nastanek stavbe je povezan z načrtovanjem novega magistrata, ki naj bi stal na Vodnikovem trgu. Plečnik, ki je dobil naročilo za izdelavo idejne zasnove bodočega magistrata, pa je želel zapolniti tudi praznino med Poljansko cesto in Kapiteljsko ulico, kjer je do potresa leta 1895 stala ozka lesena hiša. Gradnja novega magistrata je padla v vodo, zato je direktor mestnega gradbenega urada ponudil Plečniku zasebno financiranje gradnje te nenavadne stavbe, poznejšega Peglezna.

Trgovci z novci
Prečkamo Kopitarjevo ulico, gremo mimo spomenika prvemu pomembnejšemu slovenskemu pesniku Valentinu Vodniku in zakorakamo čez tržnico do Plečnikovih arkad. Prav ste prebrali – zakorakamo in ne zapeljemo, saj bi bilo težko kolesarili med množico obiskovalcev, zato je tržnico bolje prekrižariti peš. Je pa tudi bolj zabavno, ko si med hojo ogledujemo pisano ponudbo na stojnicah, poleg tega tudi bolj ekološko, da ne rečemo bolj spodobno. Osrednjo živilsko tržnico lahko imamo za srce Ljubljane, toliko se na njej dogaja in tako živahen utrip ima. Za razliko od drugih mest, kjer klasične tržnice propadajo, ljubljanska še vedno vztraja. Dnevno svežo ponudbo zelenjave zagotavljajo branjevke iz okolice mesta. Najbolj znane so seveda »trnovske solatarice« z značilnimi cizami. Res jih je iz leta v leto manj, ampak toliko, da dobimo pravi vtis, jih je le ostalo.
Pokrito tržnico na bregu Ljubljanice so po Plečnikovih načrtih zgradili v letih 1940–1944. Mojster je stran zemljišča, ki gleda na reko, izkoristil za niz pokritih, dvonadstropnih tržnic, na sredini pa je pustil prostor za gradnjo mostu (Mesarskega), ki bi povezoval tržnico s Petkovškovim nabrežjem. Kljub načrtom mostu takrat niso zgradili, so pa zamudo pred kratkim nadoknadili s povsem novim mostom v modernem slogu , ki se pne nad Ljubljanico na mestu, kjer ga je predvidel že Plečnik. Imenuje se seveda Mesarski most. V skladu z imenom, ki ga nosi, je okrašen z zelo mesenimi skulpturami kiparja Jakova Brdarja. Prosim, le oglejte si jih!
Ko so se kasneje odločili tržnico podaljšati do Tromostovja, je Plečnik prostor izkoristil tako, da je pri Tromostovju zasnoval manjši objekt v obliki antičnega templja (danes je v njem prodajalna daril), preostali del do začetka niza že obstoječih tržnic pa razširil z dodatnim, odprtim stebriščem . Pod tem stebriščem je poznan zeliščni trg, kjer prodajajo zdravilna zelišča, zraven je vhod v ribarnico, ki je v spodnji etaži in presenča z izredno bogato izbiro svežih morskih rib. Marsikatera obmorska ribarnica ne premore tako bogate ponudbe.

Tromostovje
Spet ena največjih in najznačilnejših Plečnikovih umetnin. Namesto da bi razširili obstoječi kamniti most iz leta 1842, ki je zaradi tramvajske proge postal preozek, so mu po Plečnikovih načrtih v letih 1929–1932 dodali dva ožja mostova – enega na levi in drugega na desni – namenjena zgolj pešcem. Tako je nastal edinstven most, sestavljen iz treh mostov – Tromostovje . Z osrednjega mostu je dal Plečnik odstraniti kovinsko ograjo in vse tri mostove opremil z enotnimi masivnimi ograjami iz umetnega kamna. Leta 1992 so Tromostovje temeljito obnovili in mu vrnili prvotni sijaj. Posebne lesene gradbene odre, namenjene popravilu mostu, so kasneje uporabili za brv, ki (nekoliko predelana) še danes povezuje Ribji trg s Hribarjevim nabrežjem.

Čevljarski most
Še vedno ne prečkamo Tromostovje, temveč gremo naravnost po Cankarjevem nabrežju na desnem bregu Ljubljanice. Peljemo mimo čudovitega Ribjega trga , kjer je bila nekoč ribja tržnica in kjer reko premošča prej omenjena začasna lesena brv. Na Ribjem trgu si lahko ogledamo tudi najstarejšo hišo v Ljubljani, ki nosi letnico 1528. Zgraditi jo je dal takratni ljubljanski župan Wolfgang Bosch, v njej pa je nekaj živel tudi Primož Trubar.
Nadaljujemo vožnjo vzdolž reke in pripeljemo do naslednjega, Čevljarskega mostu , ki mu pogovorno radi rečemo Šuštarski most. Tudi ta je Plečnikov. Sprva je na tem mestu stal lesen most, ki ga je v 19. stoletju nadomestil litoželezni, izdelan v livarni Dvor pri Žužemberku. Ta most je Plečnik spoštljivo preselil nizvodno k bolnišnici, kjer se ga je prijelo ime Mrtvaški most, saj je stal blizu mrtvašnice. Sedanji betonski Čevljarski most je bil zgrajen po Plečnikovih načrtih v letih 1931–1932. Zasnovan je kot široka, ograjena ploščad , ki – lepo okrašena – povezuje dva dela mesta. Po Čevljarskem mostu se zapeljemo na drugo stran in takoj zavijemo levo na Novi trg, ki mu sledi ulica Breg ob bregu Ljubljanice. Nekoč (do prihoda južne železnice konec 19. stoletja) je bilo tu osrednje mestno pristanišče.

Pri Plečniku doma
Že smo na koncu Brega. Ustavimo se pred Zoisovo cesto. Zadnja hiša pred križiščem je Zoisova palača . Ureditev Zoisove ceste je zasnoval Plečnik leta 1927, vanjo je vključil tudi »Zoisovo piramido« , ki stoji nedaleč stran od palače.
Ko prevozimo križišče, pridemo v Krakovo. Vozimo naprej ob Ljubljanici, prečkamo Gradaščico, ki se tu izliva v Ljubljanico, ter zapeljemo v Trnovo. Malo pred izlivom Gradaščice prečka Ljubljanico obnovljeni Hradeckega most . Gre za most, ki je sprva stal na mestu sedanjega Čevljarskega mosta (ogledali smo si ga malo prej), nato pa so ga premestili k bolnišnici, kjer je dobil ime Mrtvaški most. Vendar je most kljub imenu še zelo pri življenju, saj so ga leta 2011 ponovno uspešno premestili na sedanjo lokacijo in mu vrnili prvotno ime Hradeckega most. Uporabna pogruntavščina so tile montažni mostovi, ni kaj! Ko se jih naveličamo, jih lahko dokaj preprosto prenesemo drugam, če le ustrezajo razponu. Poskusite kaj takega narediti z betonskim mostom. Težko bi vam uspelo!
Malo za izlivom Gradaščice se začne Trnovski pristan , enkraten kaskadni dostop do reke v objemu vrbovega drevoreda, še vedno na vsakem koraku poln Plečnikovega duha. Kajpak, saj je mesto ureditev brežin Ljubljanice in prilagoditev korita reke med Špico in Ambroževim trgom izvedlo po Plečnikovih zamislih in načrtih, vključno z dvema mostovoma, Čevljarskim in Tromostovjem, medtem ko je tretji (Mesarski) ostal na papirju. Skupaj z ureditvijo brežin Ljubljanice je Plečnik načrtoval tudi ureditev brežin Gradaščice.
Tukaj, takoj za mostom čez Gradaščico zapeljemo desno v Eipprovo ulico (lahko bi peljali tudi naravnost, a raje naredimo majhen krog) in za picerijo nasproti brvi zavijemo levo na uličico, ki nima niti ene hišne številke (ulica Pri brvi), ter se zapeljemo mimo stanovanjskih blokov do Karunove ulice, kjer zavijemo desno. Zadnja hiša (pravzaprav dve) na levi strani pred Trnovsko cerkvijo je Plečnikova. V tej hiši je živel od povratka iz tujine leta 1921 do svoje smrti leta 1957. Sedaj je v njej Plečnikov muzej . Naslov je Karunova ulica 4 in 6.

Most z drevesi
Mimo trnovske cerkve, posvečene sv. Janezu Krstniku , zapeljemo na znameniti Trnovski most čez reko Gradaščico. Most je, sevda, Plečnikov; zgradili so ga v letih 1929–1932. Njegove značilnosti so piramide, ki posnemajo obliko zvonikov, masivna ograja s kipom zaščitnika cerkve in brezov drevored, ki raste na mostu. Prav ta drevored je najbolj izviren element Trnovskega mosta, ki je menda edini na svetu, na katerem raste drevored. Tako je urejen zato, ker naj bi služil kot podaljšek trga pred cerkvijo, ki stoji na bregu Gradaščice in ji je manjkal predprostor, zaradi česar je bila videti nekam utesnjena. Most je širok kar 20 metrov in res spominja na nekakšen trg.

Rimski zid na Mirju
Na drugi strani mostu zavijemo levo na ulico, ki je dobila ime po reki Gradaščici, ki smo jo pravkar prečkali. Gremo čez semaforizirano križišče in zatem pri prvem odcepu zavijemo desno na Bogišićevo ulico. Ko se ta konča, pred sabo zagledamo veliko obzidje , ostanek rimske Emone. Stojimo pred glavnimi emonskimi južnimi vrati , vendar stebrišče, ki ga gledamo, ni antično, temveč Plečnikovo. Enako velja za kamnito piramido, druge vhode in obokani prostor. Obzidje je bilo postavljeno v letih 14 in 15 našega štetja, imelo pa je štiri glavne vhode in okoli 26 obrambnih stolpov. Visoko je bilo šest do osem metrov, na vrhu pa široko 2,4 metra. Ostanke obzidja, ki jih je že močno načel zob časa, je Plečnik obnovil v letih 1928–1938. Ločnico med ohranjenim prvotnim zidom in rekonstruiranim delom predstavlja črta iz belih kamenčkov . Od tal do črte je zid originalen, nad njo pa na novo sezidan iz originalnega materiala.
Zavijemo desno in vzdolž obzidja čez Barjansko cesto in pridemo do Emonske ceste, kjer moramo zaviti na levo. Za obzidjem na vogalu so prikazani nekateri od najbolje ohranjenih ostankov rimskih hiš. V bližini je znana kapela s kipom Krakovske Marije iz leta 1258. Gre za enega najstarejših Marijinih kipov pri nas. Do leta 1714 je bil v cerkvi v Križankah, ko pa so tam zgradili novo cerkev, so ga premestili v Krakovo. Sedaj je v kapeli le kopija kipa, original hranijo v Narodni galeriji.
Po Emonski cesti mimo znamenitih trnovskih vrtov pridemo do Zoisove ceste, ki jo prečkamo na prehodu za pešce, nato vozimo naravnost še dobrih 100 metrov. Ko se prostor razširi v trg, zavijemo desno. Sedaj smo na Trgu francoske revolucije. Naravnost pred nami je Mestni muzej, desno pa Križanke. Splača se malo ozreti okoli, kajti v neposredni bližini so kar tri Plečnikova dela.

Križanke
Najprej si ogledamo Križanke . Nekdaj obsežen samostanski kompleks nemškega viteškega reda križnikov, ki se je v Ljubljani naselil že v začetku 13. stoletja, so po Plečnikovih načrtih obnovili v letih od 1952–1956. Najbolj obiskan del je prav gotovo poletno gledališče, kjer poteka svetovno znani Poletni festival.

Vegova ulica
Območje Emonske in Vegove ulice je nastajalo v 19. stoletju, v naslednjem pa je dobilo sedanjo podobo. Plečnik je dal leta 1929 na Trgu francoske revolucije (tedanjem Valvasorjevem trgu) najprej postaviti Napoleonu in Ilirskim provincam posvečen obelisk . V obelisk so vgradili tudi prah z groba nekega francoskega vojaka iz časa Ilirskih provinc, ki so ga našli na Ježi pri reki Savi. Leta 1932 je Plečnik pred stavbo Glasbene matice ob robu Vegove ulice oblikoval terase s kipi znamenitih slovenskih (in slovanskih) glasbenikov. Ob gradnji Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) leta 1937 pa je dal na ostankih mestnega obzidja urediti še nekaj podobnega, vendar tokrat s kipi vidnih slovenskih jezikoslovcev .

NUK
Vrnimo se na Trg francoske revolucije. Pri Mestnem muzeju zavijemo levo na Gosposko ulico in okoli vogala na Turjaško ulico. Zdaj stojimo pred enim od najobsežnejših Plečnikovih del, Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) , dokončano leta 1941. Stavbo si vsekakor splača ogledati. Zunanjost je oblikovana vzoru italijanskih palač in kaže izredno zanimivo plastično pročelje, ki ga dopolnjujejo kamniti in opečni poudarki . Tudi njena notranjost je zelo zanimiva.
Na vrhu Turjaške ulice zavijemo desno na Vegovo ulico in peljemo do Kongresnega trga . Pred nekaj leti ga sploh nismo opazili – na njem je bilo namreč eno večjih mestnih parkirišč –, sedaj pa je rekonstruiran po Plečnikovi zamisli in spet sije v polni lepoti. Pločevino, ki se je še pred kratkim drenjala na ploščadi, so pospravili pod zemljo v garažno hišo, zgrajeno pod trgom. Trg obkrožajo znamenite stavbe, kot so sedež Univerze, Uršulinska cerkev in Filharmonija, vendar se tokrat ne bomo preveč zadrževali pri njih. Danes smo se posvetili ogledovanju Plečnikovih stvaritev in ureditev. Prečkamo torej Kongresni trg, diagonalno prevozimo park Zvezda (tudi Plečnikov), se spustimo po Wolfovi ulici na izhodišče ter tako zaključimo današnji ogled delčka Plečnikove dediščine.

Potovanje je bilo bolj kratko, a zato nič manj zanimivo. Drugič, ko bomo imeli več časa, bomo odšli na malo daljši izlet po Plečnikovi Ljubljani. Zagotovo!