POLHOGRAJSKA TURA
Dolžina poti
23,1
Dolžina poti 23,1 km
Časovni obseg poti
02:00
Časovni obseg poti 02:00
Največja strmina vzpona[%]
5
Največja strmina vzpona: 5 %
Največja strmina spusta: 5 %
Povprečna strmina vzpona: 7 %
Dolžina vzponov nad 5%: 4,80 km
Najnižja točka poti: 731 m
Najvišja točka poti: 310 m
Višinska razlika: 692 m
Poraba energije
4070
Poraba energije za moške: 4070 kJ (972 kcal)
Poraba energije za ženske: 3316 kJ (792 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Zelo zahtevna
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerno kolo: Gorsko kolo
Kratek opis

Zelo zahtevna, a razgibana in nadvse zanimiva kolesarska pot od Sorškega polja do Polhograjskega hribovja je primerna tako za popoldansko rekreacijo kot za celodnevni kolesarski izlet z več postanki. Zaradi vzpona na Katarino in spusta do Slavkovega doma jo priporočamo telesno nekoliko bolje pripravljenim kolesarjem.
Pot poteka po eni najlepših gričevnatih pokrajin v Sloveniji in je edinstvena zaradi čudovitih razgledov. Poleg lepih razgledov so paša za oči tudi bogato rastlinje (predvsem travniki z množico travniških cvetlic) in kulturno-zgodovinske znamenitosti ob poti. Lačni kolesarji pa se bodo razveselili tudi kulinaričnih dobrot, ki jih ponujajo številne gostilne ob poti.
Trasa je speljana po manj prometnih asfaltiranih in makadamskih cestah ter po kolovozih. Iz Medvod gre najprej skozi vasi ob reki Sori, nato zavije v dolino Ločnice, kjer se sprva zlagoma in pod Topolom nekoliko bolj strmo vzpenja med vrhove Polhograjskega hribovja. S Katarine se po gozdnem kolovozu spustimo v dolino Malveščice, nato se od Slavkovega doma ponovno vzpnemo na Golo Brdo, od tam se po razgledni cesti med pašniki spustimo nazaj v dolino do Seničice in naposled do Medvod.

Potek

Medvode – Goričane – Rakovnik - Sora – Trnovec – Topol – Babni dol – Golo brdo - Seničica - Medvode

Iz Medvod na pot
Izhodišče kolesarske poti je parkirišče pred knjižnico in občinsko stavbo v Medvodah. Zajahamo kolo in s parkirišča zavijemo na levo čez sorški most in vozimo naravnost naprej čez semaforizirano križišče z Gorenjsko cesto do železniške postaje, kjer cesta za gostilno Bencak zavije desno proti Goričanam. Skozi podvoz pod železnico pripeljemo do križišča pred Goričanami, kjer zapeljemo naravnost in pod slikovitim dvorcem nadaljujemo kolesarjenje vzporedno s Soro skozi Goričane in Rakovnik do vasi Sora. Na križišču pred vasjo pri Hiši kulinarike Jezeršek zavijemo na levo v dolino Ločnice. Po ozki dolini kolesarimo večinoma skozi gozdove , mimo gruče osamljenih hiš ter gostilne Legastja do Trnovca, kjer se dolina nekoliko razširi in gozd zredči. V dolini Ločnice se peljemo mimo ostankov mlinov in žag, v Trnovcu pri zaselku Knapovže pa so ostanki srednjeveškega rudnika svinca in živega srebra.

Gre cesta na Katarino ali na Topol?
Pot nadaljujemo skozi gozd in po ovinkasti cesti navkreber proti Topolu. Klanec pred nami je vse bolj strm in noge postajajo utrujene, a še preden do konca obupamo, se gozd pred Topolom konča in cesta spet postane položnejša. Morda smo se že spraševali, kam bomo sploh prišli po njej – na Topol ali na Katarino. Uradni odgovor dobimo na krajevni tabli, na kateri piše Topol, zraven nje pa je postavljena še prijazna tabla z napisom: »Dobrodošli na Katarini«. Kmalu zatem prikolesarimo mimo šole na greben, po katerem je razprostrta vasica .
Na Topolu nas pričaka nekaj dobrih gostiln , in lep razgled na Ljubljansko kotlino in Polhograjsko hribovje . Tu si lahko malo oddahnemo, preden nadaljujemo pot. S Topola vodijo poti in ceste na različne strani , vendar večinoma v dolino, mi pa se bomo pred spustom še enkrat povzpeli, zato pozorno sledimo smerokazom za Katarino in na križišču zapeljemo navkreber. Čaka nas krajši strm vzpon po asfaltni cesti do cerkve sv. Katarine. Pod vrhom klanca, pri gostilni Pr' Jur , zavijemo na desno in po ozki pobočni cesti dosežemo ljubko cerkev sv. Katarine , ki stoji na manjši terasi pod Rogom, kot se imenuje vrh hriba nad cerkvijo.

Strm spust v dolino
Od sv. Katarine se po isti poti vrnemo do gostilne Pr' Jur in tu zavijemo levo proti Topolu. Še prej pa se lahko ustavimo pri gostilni Na Vihri in se vpišemo v kolesarsko knjigo. Gostilna namreč skupaj s kolesarskim klubom Medvode pripravlja celoletno kolesarsko akcijo »60 vzponov na Katarino«. Kolesarji svoj vzpon potrdijo z vpisom v knjigo, ki jo hranijo Na Vihri, in tisti, ki letno opravijo več kot 60 vzponov, dobijo pokal.
Od Vihre se po cesti spustimo nazaj do središča Topola, kjer zavijemo ostro levo na cesto, ki vodi proti Toškemu čelu. Po nekaj sto metrih pridemo do križišča na grebenu sredi livade, kjer zapustimo cesto za Toško čelo in zavijemo levo pod Jeterbenk proti Golemu Brdu in Slavkovemu domu. Cesta je do prvih kmetij še asfaltirana, a se nato kmalu spremeni v kolovoz, le pri nekaterih kmetijah se še pojavijo krajši asfaltni odseki. Naravnost pred nami je stožčast hrib Jeterbenk , na katerem je nekoč stal grad vitezov Hertenberških.
Med travniki in mimo gruče kmetij pod Jeterbenkom nadaljujemo pot po razgibani pobočni peščeni poti. Na nekaj razcepih med kmetijami pazimo, da ne zavijemo v hrib. Pobočna cesta postaja vse bolj strma, tako da moramo pošteno stiskati ročice za zavore. Dodatna previdnost zagotovo ne bo odveč. Strma gozdna cesta na tem delu poti je eden od glavnih razlogov, da kolesarjem priporočamo, naj »Polhograjsko turo« prekolesarijo v nasprotni smeri od urinih kazalcev; ko tu med vožnjo pogledamo za hrbet, smo veseli, da nam ni treba kolesariti navzgor v hrib. Med potjo navzdol se večkrat ustavimo in si privoščimo dovolj časa za uživanje, tako v prelepih pokrajinskih razgledih kot tudi v naravi, ki nas obdaja . Med vožnjo moramo biti pozorni predvsem na pot, po kateri vozimo, saj je prepredena z odvodnimi jarki , ki ob obilnejših padavinah preprečujejo preveliko odnašanje peska s strme ceste. Po gozdni poti se spustimo do travnikov v dolini. Kmalu pridemo do križišča z asfaltno cesto in zdaj vemo, da smo dokončno opravili s prečnimi odvodnimi jarki. Na križišču zavijemo na levo skozi Babni dol in nadaljujemo vožnjo do odcepa ceste, katere levi krak vodi v hrib proti Slavkovemu domu in Golemu Brdu.

Najprej počitek z domačo malico, potem pa na Brdo
Lepo obnovljeni Slavkov dom malo naprej ob poti je postojanka, ki jo lahko ocenimo kot »zelo primerno mesto za okrepčilo«, če smo ga seveda potrebni. Kakšna domača malica se zagotovo prileže, da ne omenjamo tradicionalnih »belih ledvičk«, po kateri dom že dolgo slovi. S terase pod domom se odpira lep pogled na Polhograjske Dolomite, ki smo jih ravnokar zapustili.
Asfaltirana cesta se nad Slavkovim domom spremeni v makadamsko, mi pa moramo na poti navkreber kar močno pritiskati na pedale . Razlika pa vendarle obstaja v primerjavi z vzponom na Katarino – če smo prej kolesarili in se mučili v hrib, gremo zdaj na Brdo, in to na Golo Brdo. Od kod vasi ime Brdo, nam je popolnoma jasno že sredi klanca, zakaj pa je golo, spoznamo na vrhu klanca, kjer nas ne pričaka gozd, temveč vas, obkrožena s sadovnjaki in travniki ter lepim razgledom na vse strani . Če se niste ustavili že prej, si boste tu zagotovo utrgali nekaj trenutkov in se z Brda razgledali po okolici.

Le še navzdol in proti Medvodam
Z Golega Brda nas bo (zdaj spet asfaltirana) cesta vodila pretežno le še navzdol, a vseeno vozimo previdno: hitra vožnja navzdol hitro lahko kmalu postane prehitra, saj so nekateri ovinki zelo ostri. V Seničici pridemo v dolino in na križišču zavijemo levo , ter se potem po glavni cesti zapeljemo skozi vas, od koder se nam spet odpre čudovit razgled na Sorško polje , . Pod vasjo pridemo na ravnino in gremo mimo znamenitega Napoleonovega mostu iz leta 1666. Cesta nato zavije levo proti železnici, ob kateri kolesarimo do železniškega prehoda pred Presko, kjer zavijemo desno, prečkamo železniško progo (seveda takrat, ko zapornice niso spuščene), potem pa še pred križiščem z Gorenjsko cesto zavijemo na levo na makadam . Vožnja s kolesom po zelo prometni Gorenjski cesti je prepovedana, zato je kolesarska pot speljana po vzporedni makadamski cesti ob železnici.
Za teniškimi igrišči zavijemo desno in nato čez prehod za pešce na Gorenjski cesti na Seškovo cesto ter na levo mimo Policije, gostilne in picerije proti mostu čez Soro. Tik pred ciljem smo že, le še desno moramo zaviti čez most in že smo na parkirišču pred medvoško občinsko stavbo in knjižnico , kjer smo začeli današnji kolesarski izlet. Kolo lahko tukaj pospravimo in se za sprostitev še zadnjič po poti mimo knjižnice sprehodimo ob Sori, da bi si ogledali še eno naravno znamenitost Medvod. Nekaj deset metrov naprej je namreč sotočje Save in Sore , , po katerem so Medvode dobile ime.
Na koncu poti v Medvodah nas poleg sotočja čaka tudi vrsta gostinskih lokalov, kjer bomo zagotovo lahko obnovili svoje moči.

Cerkev sv. Štefana v Sori
Na mestu današnje cerkve je stalo že več starejših cerkva. Sedanja je bila zgrajena leta 1884. V osemnajstem stoletju je v njej nekaj let služboval prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, v začetku dvajsetega stoletja pa pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki so mu v Sori uredili tudi spominsko sobo.

Ostanki rudnika svinca in živega srebra Knapovže
V dolini Ločnice so še vidni ostanki nekdanjega rudnika svinca in živega srebra. V njem so začeli rudariti že v 16. stoletju. V spomin na rudarjenje domačini kraj imenujejo Knapovže. Zaradi konkurence koroškega svinca je rudnik prenehal obratovati; ob cesti na Katarino pa so še vidni ostanki vhodnih jaškov.

Topol ali Katarina, Brezovica ali Sv. Jakob?
Topol, ki je med izletniki bolj znan kot Katarina (po cerkvi sv. Katarine), sestavlja več zaselkov, raztresenih po pobočjih pod Jeterbenkom, Rogom in Jakobom.
Tudi z Jakobom je podobno kot s Katarino. Vzpetina se je včasih imenovala Brezovica, tako kot se imenuje vas pod njo, po cerkvi sv. Jakoba pa se je med izletniki udomačilo ime Jakob.

Krajinski park Polhograjski Dolomiti
Narava je te kraje bogato obdarila z gozdovi, v katerih so enakovredno zastopani iglavci in listavci. Po grebenih in zložnejših pobočjih v bližini naselij ter seveda v dolinah pa je veliko lepih travnikov, ki so zaradi manj intenzivnega kmetijstva ohranili svojo biotsko raznolikost.
Značilni so priostreni dolomitni vrhovi, ki so dali hribovju ime. Poleg dolomita Polhograjsko hribovje sestavljajo tudi čistejši apnenec, razne neprepustne kamnine in majhen delež vulkanskih kamnin. Kot večja sklenjena površina se apnenec pojavlja med Toškim čelom in Topolom v planotastem Ravniku, kjer opazimo tudi kraške pojave. Med vrhovi, ki izstopajo iz soseščine s strmimi skalnatimi področji, sta najbolj znani 898 metrov visoka Grmada ter Gora sv. Lovrenca.

Cerkev sv. Katarine, Topol
Cerkev je bila zgrajena v začetku 17. stoletja. Njena arhitektura je značilna za zgodnji slovenski barok. Posebnost predstavlja prezbiterij. Poslikava, glavni oltar in slika sv. Katarine so delo Ivana in Helene Vurnik iz let 1919 in 1920, avtor oltarnega križa pa je France Kralj.

Grad Jeterbenk
Na hribu Jeterbenk (popačenka iz nemškega Hertenberg), je nekoč stal grad vitezov Hertenberških, ministerialov koroških vojvod Spanheimov. Ministeriali so bili pripadniki nižjega plemstva, ki so opravljali vojaško ali upravno službo za višjega plemiča; Spanheimi pa so bili tisti znameniti graščaki, ki so imeli sedež na Ljubljanskem gradu in so kot prvi uporabljali znani grb s črnim vzpenjajočim se panterjem na beli podlagi, za katerega so nekateri želeli, da bi postal tudi državni simbol Republike Slovenije. Ker so Spanheimi ostali brez potomcev, je njihovo posest (vključno s Kranjsko) podedoval češki kralj Otokar II., ki je s tem prevzel tudi grb s panterjem. A njegova oblast je bila kratkotrajna – v bitki s Habsburžani na Moravskem je bil Otokar ubit, oblast nad tem delom današnje Slovenije pa so prevzeli Goriški grofje in jo obdržali do leta 1335, ko je ozemlje prišlo v roke Habsburžanov.
Grad Jeterbenk je bil v pisnih virih prvič izrecno omenjen leta 1252, zadnjič pa leta 1444, ko je bil že opuščen. Prvotno stolpasto stavbo na vrhu hriba je v 14. stoletju zamenjala sodobnejša zgradba na gradišču pri cerkvi sv. Marjete v Žlebeh (na drugi strani hriba, ki ga vidimo pred seboj), vendar je bila kmalu zatem opuščena, morda celo namerno porušena. Hertenberški so bili namreč roparski vitezi in prav mogoče je, da so jo skupili med enim od kazenskih pohodov Habsburžanov. Poleg omenjene stavbe naj bi Hertenberški zgradili tudi stolp Nebovz (Nebojse), ki se omenja v ljudskem izročilu, vendar njegove dejanske lokacije še niso odkrili. Prav tako še niso odkrili zaklada, ki naj bi ga vitezi skrili pod Jeterbenkom.

Napoleonov most
Je zanimiv in dobro ohranjen kamniti most čez potok Mavelščico pod Seničico, kjer cesta zavije proti hotelu Medno. Most je bil zgrajen leta 1666, kar dokazuje izklesana letnica, in je bil v tistem času eden najpomembnejših prometnih objektov na poti iz Ljubljane proti Gorenjski. Slavni Korzičan z nastankom mostu nima ničesar, saj je bil most zgrajen več kot stoletje pred Napoleonovimi časi, a je dobil to ime, ker je čezenj korakala tudi Napoleonova vojska.

Kavarna 4 mačke, Medvode
Kavarna tik ob reki Sori z bogato ponudbo slaščic, pijač in sladoleda.

Hiša kulinarike Jezeršek
V velikem gostinskem objektu najpogosteje gostijo predvsem večje skupine ob različnih slovesnostih, poslovnih dogodkih in praznovanjih.
Gostilna Legastja, Trnovec
V gostilni v dolini Ločnice vam bodo ponudili regionalne specialitete, slaščice, vegetarijansko hrano in jedi po naročilu.

Gostilna Dobnikar, Topol
Za mnoge izletnike, ki se v soboto ali nedeljo peš podajo na Katarino, je obedovanje v gostilni Dobnikar že kar pravilo. In gostje nikoli niso razočarani, še posebej, če imajo radi tradicionalne slovenske jedi. Tudi cene so primerne. Prostora je ponavadi dovolj, razgled s terase pa je vreden izletnikovega truda.

Vaška krčma
Poleg pijače vam bodo v krčmi radi postregli s pecivom iz domače kuhinje (sadnimi zavitki, poticami ...) ali s kislim mlekom.

Turistična kmetija Pr' Jur
V gostišču dobite kosilo po naročilu, posebnost pa so domače koline, enolončnice, štruklji, kmečka pojedina in domači jabolčni sok.

Gostilna Na Vihri
V gostišču strežejo jedi po naročilu. Posebnost gostilne so v zimskem času domače koline, vse leto pa imajo kislo zelje, repo, ajdove žgance, matevža, sirove štruklje, testenine, različne mesne in zelenjavne jedi ter domače sladice.

Slavkov dom
Lepo obnovljeni Slavkov dom je postojanka, ki jo lahko ocenimo kot »primerno mesto za okrepčilo«. Kakšna domača malica se tu zagotovo prileže, da ne omenjamo njihove tradicionalne ponudbe »belih ledvičk«, po kateri je dom že od nekdaj znan. S terase pod domom se odpira lep pogled na Polhograjske Dolomite.

Gostilna Bencak
V ponudbi gostilne Bencak so domače slovenske jedi, jedi iz divjačinskega mesa, ribje jedi in morski sadeži, sladkovodne ribe, vegetarijanske jedi, jedi na žaru.

Zmaj z Jeterbenka
Na Jeterbenku je pred davnimi časi živel zmaj, ki je razgrajal po okoliških vaseh. Ljudje so se ga bali. Končno so se domislili, kako se ga znebiti. Kot nalašč je pri Sveti Marjeti krava povrgla mrtvo tele. Vaščani so nato tele prerezali, ga napolnili z živim apnom in nastavili zmaju. Zmaj je tele požrl. Zaradi apna je postal žejen in je šel pit vodo. Ko je pil, je apno začelo vreti in zmaj se je razkuhal. Ljudje so se tako za vedno znebili zmaja.

Zaklad z Jeterbenškega gradu
Zgodovinski viri omenjajo tudi grad na Jeterbenku. Roparski vitezi Hertenberški so ga dobili v fevd od oglejskih patriarhov. Viri pričajo, da je potres leta 1511 porušil grad na Jeterbenku, njegove razvaline pa so verjetno uporabili za gradbeni material za cerkev sv. Marjete v Žlebeh. V ljudskem izročilu se je ohranila legenda, ki pripoveduje, da je cerkev dala zgraditi Marjeta Hertenberška in se s tem dejanjem skušala odkupiti za roparsko preteklost svojih prednikov. Pozneje se je odpravila k ruševinam gradu, kjer naj bi bil zakopan zaklad. Zaklad je sicer našla, a ko je pomislila, kaj vse bi lahko naredila z njim, je zgrmel nazaj v dolino. Menda zaklad še danes leži nekje v Jeterbenku. V spomin na roparske viteze prizadevni člani turističnega društva v Žlebeh vsako leto organizirajo pohod Po poteh roparskih vitezov.

Festival kranjske klobase v Sori
Festival kranjske klobase, ki ga v drugi polovici avgusta prirejajo v Sori, postaja vse pomembnejša kulinarična, kulturna in zabavna prireditev. Razstavo, ocenjevanje in degustacijo klobas spremlja vrsta glasbenih in zabavnih dogodkov.

60 vzponov na Katarino
60 vzponov na Katarino je kolesarska akcija, ki jo skupaj pripravljata kolesarski klub Medvode in gostilna Na Vihri. V gostilni hranijo vpisno knjigo, v katero se vpisujejo kolesarji, in vsakdo, ki je v eni sezoni najmanj 60-krat prikolesaril na Katarino, dobi pokal. Akcija se zaključi oktobra.

Kresovanje
Tradicionalno prvomajsko kresovanje pri gostilni Na Vihri.

Po poteh roparskih vitezov
Dogodek je tradicionalen, vendar ne poteka na vnaprej določen dan kot druge podobne prireditve (npr. Potovanje od Litije do Čateža). Pot nas vodi proti kraju, kjer je v srednjem veku stal grad roparskih vitezov Jeterbenških.
Udeležence na koncu poti med Žlebemi in Jeterbenkom čaka knjiga, v katero se vpišejo in s tem potrdijo, da so zares prehodili ali prevozili pot – in verjemite, knjiga vsebuje že zajetno število podpisov.

Trasa je speljana po manj prometnih asfaltiranih cestah do Katarine in naprej do Babnega dola, kamor pridemo po strmem kolovozu, ki je ponekod tudi precej luknjast. Zaradi klancev je nujno, da ima kolo prestave, zaradi kolovozov pa pohodnikom toplo priporočamo uporabo gorskega kolesa.
Pot je razmeroma razgibana in narava ob njej pestra. Pokrajino ob trasi bi lahko na kratko opisali kot preplet gozdov, slikovitih vasic in lepo urejene kulturne krajine ter čudovitih razgledov z vrhov in grebenov Polhograjskega hribovja. Z nekaj sreče ali potrpežljivosti bomo spotoma videli celo kakšno gozdno žival, saj so srne, veverice, lisice, zajci in druga divjad stalni prebivalci tukajšnjih gozdov in polj.
Pot je primerna za kolesarjenje vse leto, z izjemo časa, ko zapade sneg. Ob poti je vrsta dobrih gostišč ter veliko prijetnih kotičkov, primernih za postanek, počitek in rekreacijo.