Na livadi
Izhodišče je lahko kjer koli ob trasi, a morda je najprimernejše, če začnemo na parkirišču pri gostišču Livada. Pot lahko začnemo v kateri koli smeri. Tura nekoliko lepše teče v smeri urnega kazalca, vendar je zanimivejša v nasprotni smeri, zato je pot v tej smeri tudi opisana. Seveda je, ne glede na smer, enako dolga. Pa pojdimo ...
Zavijemo proti Ižanski cesti (s parkirišča pri gostišču Livada je to zavoj levo) in zapeljemo po njej proti severu. Kmalu prispemo do prve zanimivosti – Botaničnega vrta . Tu se splača ustaviti za kakšno minuto, da se sprehodimo po osrednjih poteh. Le toliko, da dobimo vtis. Vrt je nastal leta 1810, v času Ilirskih provinc. Iz tistega časa izvira mogočna lipa, ki naj bi jo pred dvesto leti posadil sam glavni guverner Ilirskih provinc, maršal Marmont. Pa to seveda ni edina znamenitost vrta. Vredno si je ogledati še svetovno redkost flajšmanov rebrinec (Pastinaca sativa var. fleischmannii), ki so ga pred več kot sto petdeset leti odkrili na grajskem pobočju, zdaj pa raste le še v Botaničnem vrtu, in pa morda hladnikovko (Hladnikia pastinacifolia), ki je edina predstavnica svojega rodu, slovenski endemit, in se imenuje po Francu Hladniku, ustanovitelju Botaničnega vrta v Ljubljani. Ta rastlina je ovekovečena na slovenskem priložnostnem kovancu za dva evra . Mogoče boste razočarani, ko si boste rastlini ogledali. Obe sta na videz precej neugledni – od daleč spominjata na vsem dobro znani peteršilj. Pa nič zato, zbirka Botaničnega vrta je dovolj obsežna, da boste gotovo našli tudi kaj po svojem okusu.
Pod Golovcem
Nadaljujemo po Hradeckega cesti ob severnem robu Golovca. Grbine so neprijetne za kolesarje, a učinkovite za avtomobile (pravzaprav proti njim). Levo pod nami je železnica, za njo pa Gruberjev prekop. Svojo nalogo odlično opravlja, saj že od leta 1780 varuje Ljubljano pred visokimi vodami Ljubljanice. Začne se na Špici v Trnovem in odvaja del Ljubljanice po novi strugi, preostanek vode pa medtem miroljubno teče skozi mestno središče. Sistem uravnavata dve zapornici, ena na Gruberjevem prekopu (pravkar se peljemo mimo) in ena na stari strugi (pride na vrsto pozneje).
Na ovinku blizu zapornice na Gruberjevem prekopu se desno odcepi dokaj strma cesta, ki vodi do Astronomsko geofizikalnega inštituta na Golovcu, če koga zanima, vsi drugi pa naprej do semaforja, kjer prečkamo Poljansko cesto, nato levo čez most in takoj ostro (180 stopinj) desno nazaj!
Kodeljevo
Zdaj smo na Turnskem nabrežju, na levi strani Gruberjevega prekopa. Smo v parku pri Codellijevem dvorcu Turnu , v bližini pa so tudi številni športni objekti in seveda gostinska ponudba. Širše območje dvorca se danes nekoliko poslovenjeno imenuje Kodeljevo. Bolj prav bi bilo Codellijevo, ampak to so že jezikovna pravila, mi pa smo na izletu ...
Po urejeni kolesarski stezi pridemo do Kajuhove ceste, kjer zavijemo levo na asfaltirano pešpot, po kateri nadaljujemo do semaforja. Prečkamo Kajuhovo cesto in se usmerimo proti vzhodu na nekdanji glavni most prek Gruberjevega prekopa, ki ga danes pred motornimi vozili varujejo količki. Naravnost pred nami je Štepanjska vas. Tipično naselje vaškega značaja s cerkvijo, pokopališčem in gručo hiš, ki se stiskajo na majhnem prostoru. Taka je bila prvotna naselbina, ki je danes povsem obdana s stanovanjskimi bloki in je videti čisto izgubljena. Takoj za mostom zavijemo levo na peščeno pot in po njej mimo vzorno urejenih tipskih Ljubljanskih vrtičkov do naslednjega mostu (ta je bil že od začetka predviden samo za pešce), kjer nas pozdravi začetek sprehajalno-kolesarske poti ob Ljubljanici . Čisto malo naprej, na levi strani, lahko bežno vidimo sotočje Ljubljanice in Gruberjevega prekopa. Od tam naprej gre spet vsa voda le po eni strugi. Pot nas v nadaljevanju vodi v širokem loku okoli Štepanjskega naselja, lepega primera uspešno izvedene t. i. usmerjene stanovanjske gradnje, ki kljub relativno visoki koncentraciji prebivalstva ohranja obilo zelenih površin in zagotavlja vso potrebno infrastrukturo za udobno bivanje stanovalcev.
Hrušica-Fužine
Steza se izteče v Trpinčevo ulico. To pomeni, da smo na cesti, kjer je še ves preostali promet, ki pa ne moti preveč. Kljub temu se ne smemo preveč junačiti, saj nas tu in tam preseneti kakšen velik tovornjak. Gremo naprej mimo tovarne Totra, in ko se spet približamo Ljubljanici , opazimo, da je ta precej širša kot običajno. Vzrok je zajezitev pri hidroelektrarni Fužine , eni najstarejših še delujočih elektrarn pri nas. Zgrajena je bila za papirnico v Vevčah, zdaj pa že več kot sto let melje vodo. Glede na moč bi ji danes lahko rekli »mala hidroelektrarna«, včasih pa so bile potrebe seveda drugačne.
Nadaljujemo ob bregu, prečkamo Chengdujsko cesto (brez skrbi – nismo še na Kitajskem!). Križišče pri mostu je precej nepregledno – nevarnost z desne! Nato peljemo naravnost naprej mimo tovarne Žima. Asfalta zmanjka, ampak pot je kljub temu dobra. Kmalu smo pod mostom, tistim, ki mu pravijo Harfa . Nad nami je Vzhodna avtocesta, in če se ozremo navzgor, opazimo na beton nalepljene trakove, s katerimi so utrdili most, ko so leta 1999 prevažali nadomestne uparjalnike za jedrsko elektrarno Krško. Tovor skupaj z vozilom je tehtal več kot 660 ton. S trakovi utrjeni most je zdržal, čeprav je bil načrtovan in zgrajen za bistveno manjše obremenitve. Res močni trakovi .
Proti Sostremu
Takoj za mostom so stopnice, ki pešce vodijo do višje ravni, po kateri vozijo avtomobili, mi kolesarji pa moramo še 60 m naprej, kjer uporabimo ostro nazaj zasukano klančino, ki nas prav tako popelje do zgornje ravni. Ko pripeljemo na vrh, nas pot usmeri nazaj proti mostu, tik pred avtocesto pa zavijemo levo na pot, ki poteka ob njej. Vztrajamo ob avtocestni ograji, dokler ne dosežemo Litijske ceste. Tam naletimo na semafor, ki nima prehoda za pešce, kaj šele za kolesarje. Zato tam ne moremo prečkati. To bomo previdno storili nekoliko bolj vzhodno, pri avtobusnem postajališču. Na drugi strani ceste nadaljujemo smer proti vzhodu mimo znane in močno obiskane gostilne Pri Micki. Prav dolgo ne bomo vozili po tem nevarnem odseku, le do prve asfaltne ceste, ki se priključi z leve, moramo. Tam torej levo in naravnost navzdol na Papirniško pot. Na koncu spusta na desni je prostor, kjer je bil nekoč avtosejem (Še pomnite, tovariši?), pred nami pa papirnica Vevče in za njo Kamniške Alpe. Kakšen kontrast! Raje se ne razgledujmo preveč! Preseneti nas lahko kakšen od tovornjakov, ki redno obiskujejo papirnico.
V križišču s cesto Pot heroja Trtnika zavijemo desno navzgor, na vrhu klanca pa levo na Cesto 13. julija. Zdaj smo spet na ježi in imamo lep razgled na poplavne travnike in Ljubljanico pod njo. Cesta, ki je zelo ozka, poteka skozi staro vaško naselje Zadvor. Ko pripeljemo do Litijske ceste, zavijemo še enkrat levo, in ko se glavna cesta obrne desno (pri avtobusnem postajališču), gremo kar lepo naravnost proti Zavogljam.
Zavoglje
Res simpatična vasica – ne bi si mislili, da je na območju Ljubljane še kaj takega. Njena največja znamenitost je lepo obnovljena cerkvica sv. Urha , ki je bila v obdobju turških vpadov obrambni tabor. Obzidje je še dobro ohranjeno. Na fasadi so vidni ostanki poslikav in vgrajeni rimski kamni . Cerkvico pustimo na desni in nadaljujemo med hišami do lesene brvi , po kateri prečkamo potok Dobrunjščico. Takoj zavijemo levo na asfaltno cesto. Nadaljujemo proti severu, in ko z desne zagledamo makadamsko cesto, zavijemo nanjo. To je tik pred mostom prek Ljubljanice. Zelo kmalu sledi še eno križišče, kjer spet zavijemo desno, prek travnikov. Hrib, ki se mu približujemo, se imenuje Deben vrh (ali Debni vrh), in je najvišja točka Kašeljskega grebena. Pod njim je umetni Kašeljski bajer , ob katerem se lahko ustavimo za trenutek. Precej je obljuden, zato najverjetneje ne bomo sami. Poleti nam bodo družbo delali ribiči, pozimi pa otroci, ki se na njem drsajo, v vmesnem obdobju je veliko sprehajalcev, pa tudi kakšen piknik bi se našel. Ob robu bajerja rastejo mogočne vrbe , ki pa jih zob časa (in zlasti obiskovalcev) že močno najeda.
Okoli 600 m naprej je spet nekaj vodnega, tokrat slepi rokav Ljubljanice , ki je preraščen z vodnim rastlinjem. Slepi rečni rokavi so sicer pogosti na rekah z ravninskim potekom, kot je na primer Mura. Tale naš pa je nekaj posebnega, saj ima na sredi celo otoček, do katerega vodi brv . Še malo naprej je ribiški dom RD Vevče, kjer se lahko okrepčamo, takoj za njim pa dva mostova čez Ljubljanico. Prvi je železniški, drugi cestni. Pri njem se naša cesta konča. Zato zavijemo levo na glavno cesto in prihajamo v ...
... Zalog
Zdaj smo na levem bregu Ljubljanice. Nekoč je bilo v Zalogu veliko rečno pristanišče z vsemi potrebnimi skladišči, carino, tehtnicami in podobno navlako. Nekaj o tem si lahko preberemo na informacijski tabli. Ljubljanica je bila sicer plovna še naprej do Fužin, a le za manjše čolne. Manjša pa je tudi naša pot skozi Zalog, saj moramo že na prvem križišču zaviti levo na Vaško pot. Sledi podvoz pod železnico, oster ovinek desno (Pozor, ožina!), nato kmalu spet levo in po Kašeljski cesti prek polja, ki je znano tudi kot arheološko najdišče iz rimske dobe. Na desni vidimo znameniti silos , v katerem hranijo državne rezerve, v ozadju pa, kot vedno, Kamniško-Savinjske Alpe. Lep pogled, če odmislimo silos, pa še lepši.
Kašelj, Vevče in Slape
Ko se pojavi strnjeno naselje Spodnji Kašelj (zanimiv ulični niz starih kmetij), med hišami zavijemo levo na Trtnikovo ulico in po kakšnih 150 m desno na Krmčevo ulico. Ko se ulica konča, poiščemo pot proti zahodu: kratek klanec, nekaj metrov zelo ozke poti (bolje: steze ) in že smo pri naselju Španski borci. Pustimo ga na levi in po asfaltu nadaljujemo naravnost proti zahodu. Kmalu pripeljemo na boljšo cesto (Ulica Mirka Jurce), ki se izteče v Zelenovo ulico. Levo spodaj so športni objekti, na drugi strani Ljubljanice pa poletno kopališče Vevče. Pravzaprav nekdanje poletno kopališče, žal. Ko pridemo do mostu čez Ljubljanico, ga pustimo levo ob strani, prečkamo industrijski tir in nadaljujemo naravnost. Levo je papirnica Vevče, ustanovljena že davnega leta 1842. Nekoč je bila last Fidelisa Terpinca, prvega slovenskega veleindustrialca.
Skozi Vevče peljemo najprej mimo skladišč, nato pa pridemo spet v vaško okolje naselja Slape. Še mimo gostišča in gasilskega doma moramo, potem pa zavijemo levo na cesto V toplice. Ulica je kratka, izteče pa se v makadamsko pot, ki nas popelje do Fužinskega parka . V zidu, ki obkroža park, poiščemo prehod in se usmerimo na Pot spominov in tovarištva (PST ali po novem POT), ki je prvih nekaj metrov precej strma, zato je bolje, da vsaj ta delček opravimo peš. Širina in utrditev poti na koncu klančine spet omogočata varno vožnjo. Smo na zanimivem območju, kjer so bili nekoč izviri tople vode – prave Fužinske toplice. Območje je poleg tega znano tudi po žabah. Da, tistih pravih, zelenih in drugih, za katerih ohranitev so ob gradnji vzhodne avtoceste izdelali posebne bazene.
Fužine
Nadaljujemo pod mostom, imenovanim Harfa, in mimo Psihiatrične klinike in Labirinta umetnosti po lepi poti do naselja Nove Fužine, kjer prečkamo Chengdujsko cesto. Na levi je Fužinski grad , ki je vreden ogleda. Izvira iz 16. stoletja, danes pa je v njem Arhitekturni muzej. Na tem mestu so bile nekoč fužine – železarna na obrtniški ravni. Nadaljujemo ob Ljubljanici, nato malo po cesti Pot na Fužine, v prvem križišču (pri garažah) pa levo do starega naselja Sela. Ko pridemo do gostišča Portal, se na vsem lepem pojavijo stopnice. Stoooop! Uporabiti moramo klančino za invalide. Bolje je torej sestopiti s kolesa in mimo gostišča nadaljevati peš. Sploh pa, če se nameravamo tudi ustaviti. Zunanji gostinski vrt ob Ljubljanici je namreč zelo vabljiv, ponudbi pa tudi ne gre oporekati. Na koncu parkirišča nadaljujemo vzporedno z Zaloško cesto, obvozimo črpališče in se med stanovanjskimi bloki zapeljemo na pot ob Ljubljanici, po kateri nadaljujemo do Kajuhove ulice, to je do tam, do kamor gre. Tam se vključimo na kolesarsko stezo, ki nas košček poti popelje do semaforiziranega križišča Zaloške ceste in Kajuhove ulice. Prečkamo Zaloško cesto, na drugi strani pa zavijemo levo in prečkamo še Kajuhovo ulico.
Moste
Ob Zaloški cesti nadaljujemo proti mestu in zapeljemo mimo dvorca Sela iz 18. stoletja do središča Most. Nekoč je nasproti dvorca stal Maličev mlin na Ljubljanici . Po kolesarski stezi nadaljujemo mimo tržnice Moste in Gimnazije Moste do Grablovičeve ulice, kjer prečkamo železnico, nato pa poženemo veselo naprej po cesti do porodnišnice. Nasproti nje je park, za katerim zavijemo levo proti novemu mostu čez Ljubljanico.
Mesto
Tik pred mostom zavijemo desno. Tu je do pred kratkim stal znameniti Mrtvaški most, ki je bil izdelan iz litega železa (livarna Dvor pri Žužemberku) in je veljal za enega od redkih ohranjenih tovrstnih mostov. Ime je ljudsko (po bližnji mrtvašnici), a se je prijelo. Prvotno je stal na mestu, kjer je zdaj Plečnikov Čevljarski (Šuštarski) most v Stari Ljubljani. Zaradi gradnje Plečnikovega mostu v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, seveda ni bilo več prostora za starega litoželeznega. Zato so ga lepo razstavili in prenesli na lokacijo pri mrtvašnici v Mostah, kjer je ostal do leta 2009. Takrat so tudi tam začeli graditi nov betonski most in spet je zmanjkalo prostora za starega. Zato so ga še enkrat razstavili, po kosih popravili in prepleskali, nato pa leta 2011 ponovno sestavili na novi lokaciji, tokrat v Krakovem. Novi betonski most, ki ga gledamo pred seboj, se imenuje Materinski most po porodnišnici, ki stoji v bližini. Lepo ime. Vsekakor lepše od starega.
Napredujemo po nabrežju, po katerem v protitočni smeri Ljubljanice in mimo južnega dela Kliničnega centra Ljubljana končno pridemo do Vrazovega trga. Tam si ogledamo zapornice na Ljubljanici , s katerimi se vzdržuje enakomerna gladina vode v glavni strugi – presežki se odvajajo po Gruberjevem prekopu. Arhitektura zapornic je Plečnikovo delo. Zapornice so od avgusta 2012 najlepše vidne s spodnjega nadstropja Fabianijevega mostu . Prej nam je bil ta pogled skrit, saj na tem mestu ni bilo mostu.
Prečkamo Rozmanovo ulico in pridemo na prvi del Petkovškovega nabrežja. Gremo mimo nekdanje tovarne Rog in mimo Žitne brvi naprej proti centru, prečkamo še Resljevo cesto pri Zmajskem mostu in se znajdemo v čudovitem okolju drugega dela Petkovškovega nabrežja, ki ponuja najlepše poglede na Grad, Plečnikove arkade in stolno cerkev sv. Nikolaja. Še nekaj obratov in že smo na Prešernovem trgu .
Zdaj smo na območju, kjer je zelo veliko pešcev, zato previdno in počasi! Najbolje je, da se postavimo v njihovo kožo in ravnali bomo prav.
Mimo spomenika pesniku Francetu Prešernu in mimo Tromostovja ter po Hribarjevem nabrežju pridemo do ene najlepših ljubljanskih ulic, imenovane Breg . Pogled na levo prek Ljubljanice nam odkrije čudovite stare mestne hiše, ki se stiskajo pod pobočjem Gradu. Do njih se pride prek Plečnikovega Čevljarskega (Šuštarskega) mostu , ki povezuje Jurčičev trg s trgom Pod trančo. Na začetku ulice Breg lahko občudujemo tudi spomenik enemu najzaslužnejših ljubljanskih županov, Ivanu Hribarju .
Ogleda ljubljanskih znamenitosti ne moremo skleniti brez Plečnikovega največjega dela: Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) . Je čisto blizu, tisti klanček na Novem trgu pa ne bi smel biti prehuda ovira. Odpravimo se torej do nje. Že nekje na sredi Novega trga zagledamo njen severovzhodni vogal. Ko prispemo do njega, si lahko ogledamo NUK v vsej veličini. Stavba je bila zgrajena v letih 1936–1941. Mimogrede zavijemo na Gosposko ulico, si ogledamo še mogočen kip Mojzesa (delo kiparja Lojzeta Dolinarja) na vzhodni fasadi NUK in se po Salendrovi ulici spustimo nazaj na Breg. Tam pa spet nadaljujemo proti toku Ljubljanice do Zoisove ceste.
Preden prečkamo Zoisovo cesto, si ogledamo še Zoisovo palačo tik pred križiščem in Žigi Zoisu posvečeno Plečnikovo piramido v bližini (nekoliko višje ob Zoisovi cesti), o kateri govorijo, da ima magičen pomen. Zoisovo cesto prečkamo približno na mestu, kjer je nekoč stal mestni mlin. Nadaljujemo po ulici Trnovski pristan. Pri sotočju Ljubljanice in Gradaščice si mimogrede ogledamo najnovejšo lokacijo znamenitega litoželeznega mostu (Nekdanji Mrtvaški most, o katerem je bil govora prej!), ki se zdaj imenuje Hradeckega most , in prečkamo Gradaščico. Izliv Gradaščice v Ljubljanico je bil nekoč zelo problematičen, saj je Gradaščica znana po nenadnih velikih količinah vode, ki jih Ljubljanica ni mogla pravočasno odvesti. Pogoste so bile poplave, zato so – podobno kot pri Ljubljanici – za presežne vode Gradaščice zgradili obvod, ki se imenuje Mali graben. Tik pred koncem naše današnje poti ga bomo prečkali.
Zapeljemo mimo novega blokovskega naselja v Trnovem in prek krožišča kar naprej, dokler se da. Ulica je enosmerna, ozka in pogosto zaparkirana. Treba bo počasi, saj vozimo v nasprotno smer motornega prometa. Pa saj se nam ne mudi – naša pot se namreč končuje! Pri desnem ovinku smo nasproti Špice . Na tem mestu se začne Gruberjev prekop in regulacija struge Ljubljanice skozi mesto. Do sem vode pač pritečejo po »divje«, kot so nekoč, kar ima poseben čar. Cesta nas v polkrožnem zavoju pripelje nazaj na Opekarsko cesto, imenovano po nekdanji opekarni, o kateri pa danes ni več ne duha ne sluha. Zavijemo levo na Opekarsko cesto in pri prvem semaforju še enkrat levo na Hladnikovo ulico. Prečkamo prej omenjeni Mali graben , takoj za tem pa še Ljubljanico . Prišli smo na cilj in hkrati začetek naše ture. Presenečeni? Niti ne, saj smo že od začetka vedeli, da je tura krožna.
Moramo priznati, da je bilo to zelo zanimivo potepanje iz mesta na vas in nazaj. Nabralo pa se je kakšnih 28 km.