Na jug po Zeleni osi
Na pot se odpravimo iz Športnega parka Domžale . Pot začnemo pri športnem parku in peljemo do Zelene osi – kolesarske in pešpoti ob Kamniški Bistrici v smeri vodnega toka. Domžale kot zelo mlado mesto nimajo starega mestnega jedra, imajo pa prekrasno Zeleno os ob Kamniški Bistrici. Kar prehitro je konec idilične poti ob vodi . Skozi gozd prikolesarimo do Ihana. V središču vasi na križišču je pod divjimi kostanji pregledna karta naselja z okolico . Pri kapelici zavijemo desno mimo cerkve sv. Jurija . Prejšnjo cerkev in celotno vas so Turki pred šeststo leti povsem uničili. Večina današnjih cerkva v Sloveniji je bila zgrajena ali obnovljena po prenehanju turških vpadov. Na koncu Ihana se začnemo vzpenjati proti Brdu. Tura Na okope naših dedov ima številko 5 .
Poklon na Oklem
Od ostrega zavoja na Brdu se začne strmejši vzpon skozi gozd. Prestavimo v primerno prestavo in se predamo objemu gozdov. Gozd ščiti in varuje, hkrati pa daje človeku občutek negotovosti. Na začetku Dobovelj nadaljujemo naravnost na makadam . Na trikotnem križišču zavijemo desno na Oklo . Na ploščadi za obnovljenimi ruševinami je spominsko obeležje . Pod vtisom tragičnega dogodka svežega februarskega jutra 1944 se vrnemo po isti poti.
Na Sv. Trojico
Skozi gozd nadaljujemo do vasi Žeje in se povzpnemo do središča vasi , kjer je eden največjih spomenikov sv. Florijanu na svetu . Ni znano, če je kakšna povezava z največjim gasilcem Florijanom in imenom kraja. Vode na tej zakraseli pokrajini ni niti za žejo, kaj šele za gašenje! Začnemo križev pot (beri nadaljuje strm vzpon) do cerkve sv. Trojice v istoimenski vasi. Postaje križevega pota so označene z rimskimi številkami , da vemo, koliko je še do vrha . Naselje leži najvišje v občini Domžale (560 m). Od cerkve je bil nekoč lep razgled, zdaj pa lahko le kukamo skozi luknje med krošnjami dreves . Vrnemo se in nadaljujemo po grebenu mimo ribnika do kapelice na Konfinu . Še malo in smo na razgledni ploščadi. Strm vzpon smo že pozabili, uživajmo v enkratnem razgledu proti Sv. Trojici in Domžalam , na Moravško dolino in proti Kamniškim Alpam .
Proti Moravški dolini
V Zg. Javoršici na razpotju se začne sprva strm spust . Moravško dolino imamo kot na dlani . Na začetku Spodnje Javoršice je v kozolcu zbranih veliko starin. Zbiratelj Miro z veseljem razkaže svojo bogato zbirko . Skozi gozd se spustimo do Vrhpolja. Na križišču je stara hiša z letnico 1893 . Sredi naselja stoji cerkev sv. Petra in Pavla . Zraven pa domačija Pečar . Mimo šole in gasilnega doma zapustimo Vrhpolje. Nadaljujemo vožnjo po razgibani pokrajini do Spodnjega Tuštanja.
Grad Tuštanj
Kažipot nas opozori na bližnjo graščino . Novodobni graščak z veseljem pokaže muzejsko zbirko . Za ogled porabite približno pol ure. Zgodba o grajskem vrtnarju Luki Pirnatu je tudi malce domoljubna. Naši predniki se niso le branili! Pred gradom stojita mogočna platana in grajska kapela . Grajski vrt pa je obnovljen , saj je starega vrtnar Luka najverjetneje zanemaril, ko se je poročil grofico. Ob glavni cesti na koncu Sp. Tuštanja je na propadajočem gospodarskem poslopju lesena konstrukcija ,iz katere je razviden način gradnje objekta. Spustimo se v dolino Rače do vasi Krašce. V stari gostilni Frfrau na križišču se lahko okrepčamo . Da je gostila res stara, potrjuje letnica 1849 na vhodnih vratih .
Prek gričev na Krtino
Previdno prečkamo glavno cesto in na prvem razpotju nadaljujemo levo ter uživamo v lepih razgledih na Posavsko hribovje . Vožnja po valoviti pokrajini Moravške doline je, kot da bi kolesarili po deželi velikega krta. Le da so te krtine obljudene, obdelane , in če imamo srečo, obsijane s soncem . Za Imenjem nas le en cestni zavoj loči od sedla. Odpre se pogled proti Kamniškim Alpam . Spuščamo se mimo Spodnjih Kosez . Na koncu Imovice vidimo naravnost cerkev na Krtini , levo pa cerkev sv. Kancijana v Škocjanu , do katere nas loči nekaj obratov pedal . V Brezju pri spomeniku zavijemo desno proti Krtini. Na začetku naselja nas prevzame poseben vaški pridih . Po poti se lahko s kolesom povzpnemo na krtino sredi Krtine, kjer stoji zanimiva taborska utrdba s cerkvijo in samostojnim zvonikom . Kako je Turek gledal na obzidje, ki je bilo nekoč še nekaj metrov višje ? Na obzidje je pripeta hiša, v kateri lahko povprašate za ogled cerkve. Potrudite se, ne bo vam žal . Po poti se spustimo nazaj do ceste.
Na kraški osamelec Gorjušo
Ko prečkamo avtocesto, prikolesarimo v Dob do cerkve sv. Martina . Ob cerkvi je vrt s sončno uro . Na drugi strani Rače je v gozdu Poletno gledališče Dob ,. Nasproti gledališča v parku je spomenik v spomin na slovensko osamosvojitveno vojno . Piramidalni spomeniki po Sloveniji spominjajo na cestne zapore. Peljemo čez avtocesto proti Gorjuši, kraškemu osamelcu. V daljavi vidimo Grad Krumperk . Pot do tja nas vodi prek Gorjuše. Vzpon je kratek, a hud. Do Jamarskega doma se pripeljemo z zadnje strani. V njem je na ogled več stalnih zbirk in tudi kaj za pod zob se dobi.
Grad Krumperk
Ko se spuščamo od Jamarskega doma, spet zagledamo grad Krumperk . Še danes, ko ni v prav polnem sijaju, vzbuja spoštovanje. V njegovi okolici se pasejo konji . Kaj vse bi nam povedali mogočni zidovi, če bi znali govoriti. Za turške vpade je bil pretrd oreh. Na naslednjem bregu se še enkrat ozremo na graščino . Pri smučarski skakalnici nadaljujemo naravnost ob avtocesti, jo prečkamo za gostilno Mgan in se vrnemo v Športni park. Slovenci so morali biti v zgodovini nenehno na okopih.