ATOMSKI KLIN
Dolžina poti
14,2
Dolžina poti 14,2 km
Časovni obseg poti
00:45
Časovni obseg poti 00:45
Največja strmina vzpona[%]
3
Največja strmina vzpona: 3 %
Največja strmina spusta: 3 %
Povprečna strmina vzpona: 1 %
Dolžina vzponov nad 5%: 0,10 km
Najnižja točka poti: 268 m
Najvišja točka poti: 292 m
Višinska razlika: 71 m
Poraba energije
1524
Poraba energije za moške: 1524 kJ (364 kcal)
Poraba energije za ženske: 1243 kJ (297 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Zelo lahka
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Makadam
Primerno kolo: Treking kolo
Kratek opis

Kratka, ravninska pot, skoraj v celoti asfaltirana, ki poteka skozi kmetijsko kulturno krajino in strnjena predmestna kmečka naselja. Žal je smerokazov ob poti malo in je treba podrobno slediti zemljevidu ali opisu. Se pa to lepo ujema s slogom izleta: na kosilo s kolesom in mimogrede še kratek postanek na kakšni kmetiji za nakup kmečkih pridelkov.

Potek

Šentjakob – Soteska – Podgorica – Pšata – Bišče – Selo pri Ihanu – Zaboršt – Dol – Videm – Beričevo – Brinje – Šentjakob

Začetek v Šentjakobu
Pripeljemo v Šentjakob do tovarne Belinka. Če smo se do tam odpravili s kolesom na avtomobilskem prtljažniku, je najbolje, da iz avtomobila na kolo presedlamo ali na enem od parkirišč bližnjih gostišč ali pri pokopališču ali kar pri Belinki , možnosti je več. Nato se s kolesom usmerimo na zahod proti Črnučam. Po glavni cesti zapeljemo do vznožja hriba, kjer pri majhnem kozolcu zavijemo desno nazaj na Soteško pot. Mimo kapelice in vinske kleti se za tovarno Belinka pripeljemo do Podgorice. Vaška cesta skozi naselje je vijugava, previdnost zlasti tu ni odveč, saj lahko z leve ali desne s kakšnega kmečkega dvorišča pridivja zmedena kokoš, če ne še kaj večjega. V Podgorici bi si v gostilni Brinovc lahko privoščili kosilo, vendar smo šele na začetku poti, zato na križišču s Kraljevo ulico zavijemo levo na Ocvirkovo ulico in po njej do hiše št. 66, kjer zavijemo ostro desno. Nadaljujemo vožnjo do regionalne ceste Šentjakob–Domžale, ki jo previdno prečkamo na prehodu za pešce, in zavijemo levo ter čez kakšnih 100 metrov, takoj za avtobusnim postajališčem, spet desno na široko makadamsko cesto. Makadamski odsek je zelo kratek, nedaleč naprej je nadvoz čez avtocesto, kjer se spet začne asfalt. Z nadvoza lepo vidimo jedrski reaktor Podgorica z značilno reaktorsko zgradbo in aluminijasto fasado ter okroglim, vitkim vodnim stolpom. A brez panike, zadeva varno obratuje že več kot 40 let.

Mimo reaktorja do Pšate in Bišč
Po odprti krajini se peljemo proti Pšati , reaktor puščamo na desni. V Pšati nas sredi vasi, na levi, pozdravi znana gostilna Janežič , mi pa gremo naprej mimo gostilne po prednostni cesti – razdalje niso velike – čez kamniti most s kapelico. Takoj za mostom je (končno enkrat!) smerokaz za Bišče. Oster desni ovinek, mi pa sproščeno pritisnemo na pedale. V Biščah je spet ista pesem, s smerokazi namreč. Na začetki vasi je majhen rondo, ki ga prečkamo (ne zavijemo desno ali levo) in nadaljujemo vožnjo »po občutku« proti Kamniški Bistrici . Ko prečkamo most čez Kamniško Bistrico, smo že v naslednji vasi, Selu pri Ihanu. Ne zapeljemo proti središču vasi, ampak na glavni cesti zavijemo desno proti Vidmu oziroma proti cesti, ki povezuje Ljubljano z Litijo. Uf, kakšno olajšanje! V primerjavi s tistim prej je to zdaj pravo cestno razkošje.

Dol in Videm (ter seveda Kleče)
Ko takole, upam da srečno, pripeljemo v bližino glavne ceste, približno 200 metrov pred njo zavijemo levo proti Zaborštu. To je tik za osamljenim objektom na levi, tako da vozimo malodane po njegovem ozemlju. Pot, na katero zavijemo, je sicer asfaltirana, a precej razrita, ozka in komajda primerna za kolesarsko stezo, vendar po njej vozijo tudi avtomobili in traktorji in ... Previdnost v najvišjo prestavo!
Ko se cesta spusti in se desno pred nami na desni prikaže cerkveni zvonik (to je cerkev sv. Marjete v Dolu), na levi pa cerkvica sv. Katarine , je treba pri kapelici odločno zaviti proti jugu ter prečkati prej omenjeno glavno cesto Ljubljana–Litija (podvoz). Znajdemo se v Dolu, na glavnem trgu pred cerkvijo sv. Marjete , katere zvonik smo ugledali malo prej. Na prvem križišču zavijemo desno, nato pa v peti prestavi do obetavnega cilja v kakšni šentjakobski gostilni. Je kdo proti?
Ampak počasi! Lahko bi se še prej ozrli po Dolu in njegovi okolici. Vsaj za prvič bi se to najbrž spodobilo, kajne? Na glavnem trgu ne smemo spregledati cerkve sv. Marjete, ki jo omenjajo že leta 1427, zanimiv pa je tudi železni zvon , razstavljen na zelenici pred lepo obnovljenim poslopjem knjižnice nasproti cerkve. Na vzhodni strani kraja, nedaleč od cerkve, so ostanki dvorca in parka , , , ki sta njega dni veljala za slovenski Versailles. Grad in park žalostno propadata, obnovljena sta le dva paviljona in streha gradu. Če pa se zapeljemo še kakšen kilometer južneje, pridemo do slikovitega sotočja Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice.
In da se razumemo: zahodno od Dola je Videm, vzhodno pa Kleče. V vsakdanjem govoru vsem trem naseljem skupaj rečemo Dol pri Ljubljani, čeprav jih domačini strogo ločujejo.
Omeniti moramo še poznano tovarno JUB Dol, ki na tem mestu deluje že od leta 1875. Pri tovarni JUB ne zavijemo desno na prednostno cesto, ki vodi do glavne ceste Ljubljana–Litija, temveč levo, po neprednostni cesti proti osnovni šoli in knjižnici Jurija Vege.

Krasen zaključek poti
Od tu naprej se začenja finale izleta, ki poteka po kolesarsko navdahnjeni cesti. Srečujemo vse mogoče kolesarje. Nasproti se pripelje teta s cekarjem, ki gre v trgovino, mimo švigne mladina, ki gre ... no, že kam, rekreativec nabira kilometre, športnik, ki se ogreva za dnevni trening, in družinica, ki se je pred nedeljskim kosilom v enem od gostišč ob naši poti najprej odpravila malce kolesarit. Lučaj za Vidmom prečkamo Kamniško Bistrico in pridemo v Beričevo, kjer se peljemo mimo rojstne hiše skladatelja Jurija Fleischmanna . Za Beričevim so Brinje in tu, kakor v vseh vaseh ob poti, spet zadiši – malo po pečenki, malo pa tudi po tistem, kar bo pečenka šele postalo. Potem je vasi konec, pogled se razpre, spet zagledamo reaktor; zavijemo desno, prečkamo avtocesto, malo naprej pa še previdno prečkamo glavno cesto in se skozi Šentjakob (vozimo naravnost, dokler gre, nato desno in pred koncem vasi pri gostilni Pečnikar spet levo) mimo pokopališča pripeljemo do izhodišča.

Pravzaprav nam je kar malo žal, da je poti že konec, zato razmišljamo o nadaljevanju – za pogrnjeno mizo.

Reaktor v Podgorici
Gre za eksperimentalni in raziskovalni reaktor TRIGA Mark II, ki ga upravlja Inštitut Jožef Stefan. TRIGA je kratica, ki ponazarja namen reaktorja in pomeni Training, Research, Isotopes, General Atomics, ali v prevodu urjenje, raziskovanje, izotopi, »General Atomics«, pri čemer sta zadnji dve besedi ime proizvajalca iz San Diega iz Kalifornije, ZDA. Tovrstni reaktorji so med najbolj razširjenimi in varnimi raziskovalnimi reaktorji na svetu. Imajo jih v več kot 20 državah – tudi pri naših sosedih Avstrijcih in celo v Iranu (ampak tisti ne dela). Poznani so po zanesljivem delovanju in doslej niso povzročili še nobene nesreče. Reaktor je namenjen raziskovanju in proizvodnji izotopov, ki jih uporabljajo, na primer, za obsevanje pri zdravljenju določenih bolezni. Za razliko od tistega v Jedrski elektrarni Krško ta reaktor ni primeren za proizvodnjo električne energije. Njegova nazivna (stalna) moč znaša 250 kW, kar je – če ga primerjamo s tistim v jedrski elektrarni – tako, kot če bi moč kolesarja primerjali z močjo največjega tovornjaka vlačilca, ki ga lahko srečamo na cesti.

Cerkev sv. Marjete v Dolu
Cerkev sv. Marjete predstavlja pomemben člen v razvoju baročne sakralne arhitekture širše ljubljanske okolice. Prvotna gotska cerkev, od katere je ohranjen prezbiterij s številnimi gotskimi elementi – oporniki, sedilio in fragmenti poslikave, tabernakljem in spodnjim delom zvonika –, je bila z novo pozidavo osrednje osmerokotne ladje v celoti barokizirana. Celostno arhitekturno in likovno podobo cerkvene notranjosti zaokroža bogata notranja oprema in oprava cerkve s petimi oltarji, oltarno sliko sv. Marjete, delom M. Kremserschmidta iz leta 1774, prižnico, korom z orglami in kornimi klopmi.
Dvorec Dol , , ,
Dvorec Dol je nekoč veljal za slovenski Versailles. Danes so od njega ostali samo še drobci. Dvorec je bil zelo poškodovan v požaru 1944. Nekdanjo stavbo (prvič omenjena 1532) so za lastnike, družino Erberg iz Ljubljane, sredi 18. st. prezidali v baročnem slogu po načrtih M. Perskega; portal je delo F. Rottmana. Botanik H. Freyer je skupaj z Jožefom Kalasancem Erbergom del parka preuredil v najbolj edinstven botanični vrt na Kranjskem (eksotična drevesa in cvetje). V parku so leta 1821 postavili steber v spomin na obisk cesarja Franca I. v času kongresa Svete alianse v Ljubljani. Paviljona za knjižnico in umetnostni kabinet ob osi parka so dozidali v letih 1827–31 in sta redka primerka čistega klasicizma na Slovenskem. Paviljona sta obnovljena, v njiju občasno prirejajo razstave.

Skladatelj Fleischmann
Jurij Fleischmann (1818–1874), rojen v Beričevem, je bil učitelj, zborovodja in skladatelj. Bil je pobudnik in ustanovitelj čitalniškega pevskega zbora, čeprav ni bil njegov zborovodja. V letih 1848–1862 je izdajal prvo slovensko glasbeno revijo "Slovenska gerlica". Izdal je tudi pesmi za mladino ter pesmarico "Mične slovenske zdravičke", med katerimi sta ponarodeli: »Ti si urce zamudila" in "En starček je živel". Fleischmann je bil prvi slovenski skladatelj izključno posvetnih vokalnih skladb na ozemlju nekdanje Kranjske.

Gostilna Brinovc
Je znana gostilna z dobro hrano.

Gostilna Janežič
Gostilna s tradicionalno dobro domačo hrano.