Začetek v Šentjakobu
Pripeljemo v Šentjakob do tovarne Belinka. Če smo se do tam odpravili s kolesom na avtomobilskem prtljažniku, je najbolje, da iz avtomobila na kolo presedlamo ali na enem od parkirišč bližnjih gostišč ali pri pokopališču ali kar pri Belinki , možnosti je več. Nato se s kolesom usmerimo na zahod proti Črnučam. Po glavni cesti zapeljemo do vznožja hriba, kjer pri majhnem kozolcu zavijemo desno nazaj na Soteško pot. Mimo kapelice in vinske kleti se za tovarno Belinka pripeljemo do Podgorice. Vaška cesta skozi naselje je vijugava, previdnost zlasti tu ni odveč, saj lahko z leve ali desne s kakšnega kmečkega dvorišča pridivja zmedena kokoš, če ne še kaj večjega. V Podgorici bi si v gostilni Brinovc lahko privoščili kosilo, vendar smo šele na začetku poti, zato na križišču s Kraljevo ulico zavijemo levo na Ocvirkovo ulico in po njej do hiše št. 66, kjer zavijemo ostro desno. Nadaljujemo vožnjo do regionalne ceste Šentjakob–Domžale, ki jo previdno prečkamo na prehodu za pešce, in zavijemo levo ter čez kakšnih 100 metrov, takoj za avtobusnim postajališčem, spet desno na široko makadamsko cesto. Makadamski odsek je zelo kratek, nedaleč naprej je nadvoz čez avtocesto, kjer se spet začne asfalt. Z nadvoza lepo vidimo jedrski reaktor Podgorica z značilno reaktorsko zgradbo in aluminijasto fasado ter okroglim, vitkim vodnim stolpom. A brez panike, zadeva varno obratuje že več kot 40 let.
Mimo reaktorja do Pšate in Bišč
Po odprti krajini se peljemo proti Pšati , reaktor puščamo na desni. V Pšati nas sredi vasi, na levi, pozdravi znana gostilna Janežič , mi pa gremo naprej mimo gostilne po prednostni cesti – razdalje niso velike – čez kamniti most s kapelico. Takoj za mostom je (končno enkrat!) smerokaz za Bišče. Oster desni ovinek, mi pa sproščeno pritisnemo na pedale. V Biščah je spet ista pesem, s smerokazi namreč. Na začetki vasi je majhen rondo, ki ga prečkamo (ne zavijemo desno ali levo) in nadaljujemo vožnjo »po občutku« proti Kamniški Bistrici . Ko prečkamo most čez Kamniško Bistrico, smo že v naslednji vasi, Selu pri Ihanu. Ne zapeljemo proti središču vasi, ampak na glavni cesti zavijemo desno proti Vidmu oziroma proti cesti, ki povezuje Ljubljano z Litijo. Uf, kakšno olajšanje! V primerjavi s tistim prej je to zdaj pravo cestno razkošje.
Dol in Videm (ter seveda Kleče)
Ko takole, upam da srečno, pripeljemo v bližino glavne ceste, približno 200 metrov pred njo zavijemo levo proti Zaborštu. To je tik za osamljenim objektom na levi, tako da vozimo malodane po njegovem ozemlju. Pot, na katero zavijemo, je sicer asfaltirana, a precej razrita, ozka in komajda primerna za kolesarsko stezo, vendar po njej vozijo tudi avtomobili in traktorji in ... Previdnost v najvišjo prestavo!
Ko se cesta spusti in se desno pred nami na desni prikaže cerkveni zvonik (to je cerkev sv. Marjete v Dolu), na levi pa cerkvica sv. Katarine , je treba pri kapelici odločno zaviti proti jugu ter prečkati prej omenjeno glavno cesto Ljubljana–Litija (podvoz). Znajdemo se v Dolu, na glavnem trgu pred cerkvijo sv. Marjete , katere zvonik smo ugledali malo prej. Na prvem križišču zavijemo desno, nato pa v peti prestavi do obetavnega cilja v kakšni šentjakobski gostilni. Je kdo proti?
Ampak počasi! Lahko bi se še prej ozrli po Dolu in njegovi okolici. Vsaj za prvič bi se to najbrž spodobilo, kajne? Na glavnem trgu ne smemo spregledati cerkve sv. Marjete, ki jo omenjajo že leta 1427, zanimiv pa je tudi železni zvon , razstavljen na zelenici pred lepo obnovljenim poslopjem knjižnice nasproti cerkve. Na vzhodni strani kraja, nedaleč od cerkve, so ostanki dvorca in parka , , , ki sta njega dni veljala za slovenski Versailles. Grad in park žalostno propadata, obnovljena sta le dva paviljona in streha gradu. Če pa se zapeljemo še kakšen kilometer južneje, pridemo do slikovitega sotočja Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice.
In da se razumemo: zahodno od Dola je Videm, vzhodno pa Kleče. V vsakdanjem govoru vsem trem naseljem skupaj rečemo Dol pri Ljubljani, čeprav jih domačini strogo ločujejo.
Omeniti moramo še poznano tovarno JUB Dol, ki na tem mestu deluje že od leta 1875. Pri tovarni JUB ne zavijemo desno na prednostno cesto, ki vodi do glavne ceste Ljubljana–Litija, temveč levo, po neprednostni cesti proti osnovni šoli in knjižnici Jurija Vege.
Krasen zaključek poti
Od tu naprej se začenja finale izleta, ki poteka po kolesarsko navdahnjeni cesti. Srečujemo vse mogoče kolesarje. Nasproti se pripelje teta s cekarjem, ki gre v trgovino, mimo švigne mladina, ki gre ... no, že kam, rekreativec nabira kilometre, športnik, ki se ogreva za dnevni trening, in družinica, ki se je pred nedeljskim kosilom v enem od gostišč ob naši poti najprej odpravila malce kolesarit. Lučaj za Vidmom prečkamo Kamniško Bistrico in pridemo v Beričevo, kjer se peljemo mimo rojstne hiše skladatelja Jurija Fleischmanna . Za Beričevim so Brinje in tu, kakor v vseh vaseh ob poti, spet zadiši – malo po pečenki, malo pa tudi po tistem, kar bo pečenka šele postalo. Potem je vasi konec, pogled se razpre, spet zagledamo reaktor; zavijemo desno, prečkamo avtocesto, malo naprej pa še previdno prečkamo glavno cesto in se skozi Šentjakob (vozimo naravnost, dokler gre, nato desno in pred koncem vasi pri gostilni Pečnikar spet levo) mimo pokopališča pripeljemo do izhodišča.
Pravzaprav nam je kar malo žal, da je poti že konec, zato razmišljamo o nadaljevanju – za pogrnjeno mizo.