Vnanje Gorice
Vas je vpeta med osamelca Gulč in Veliki vrh. Staro središče vasi krasi nekaj lepo urejenih kmetij, okoliški osamelci pa so lepe razgledne točke, na katerih so med drugim našli tudi nekaj zanimivih arheoloških ostalin. Na vrhu osamelca Gulč je cerkev sv. Duha, ki je bila zgrajena leta 1526. Posebnost cerkve so freske na lehnjaku, delo domačega umetnika Izidorja Moleta. V Vnanjih Goricah je tudi Gršakova domačija, zgrajena leta 1863. Tu je tudi izhodišče Ašičeve učne botanične poti, ki po stranskih poteh povezuje naselja Ljubljanskega barja.
Notranje Gorice
Notranje Gorice so najstarejše naselje na barju. Na sredi vasi stoji kapelica, zgrajena v spomin na kugo in črne koze, ki je pustošila od 1850 do 1860. V cerkvi sv. Martina je v mladih letih župnikoval pisatelj Janez Jalen, znan po romanu Bobri. V okolici Notranjih Goric so arheologi odkrili najstarejše ostanke kolišč, na katerih so v kameni dobi živeli mostiščarji.
Osamelec Plešivica, ki se dviga nad Notranjimi Goricami, je najvišja točka Ljubljanskega barja. V osrednjem delu Notranjih Goric je v hrib zasekan opuščen kamnolom, ki je nastal leta 1848 pri gradnji železniške proge Ljubljana–Trst čez Ljubljansko barje.
Preserje
V Preserjah si lahko ogledamo mogočno baročno cerkev sv. Vida . Baročno cerkev sestavljajo zvonik, kupolasto obokana ladja s tlorisom nepravilnega osmerokotnika in oktogonalni prezbiterij s prizidki; ladja in prezbiterij sta poslikana s freskami več avtorjev iz različnih obdobij; ima bogato baročno in poznejšo opremo.
Gornji Ig
Gornji Ig je naselje v Krimsko-Mokrškem hribovju. Tik nad vasico se dviga vzpetina Črtež (765 m), pod katero sta kapniški kraški jami Velika in Mala Pasica. Proti jugu od vasi vodi gozdna cesta proti partizanski bolnišnici Krvavice, proti vzhodu pa teren strmo pada v spodnji del soteske Iškega vintgarja. Nasproti grobišča na Gornjem Igu je cerkev sv. Lenarta . Srednjeveška cerkev je bila uničena leta 1942, popolnoma obnovljena pa je bila v letih 1997 in 1998.
Iški vintgar
Reka Iška, ki s pritoki priteče z Bloške planote, je zarezala od 300 do 400 m globoko sotesko, ki je najostrejša naravna razmejitev dveh slovenskih pokrajin, Dolenjske in Notranjske. Dolomitni kanjon je zelo slikovit, bregovi ponujajo pravo botanično zakladnico, čista reka premaguje skalne ovire v slapovih in slapiščih, občasno pa zastane v vabljivih tolmunih. Od gostišča vodi po levem bregu evropska pešpot E-6, ob koncu udobne steze pa je za nadaljevanje po pešpoti treba prebroditi nekaj metrov hladne vode. Če ostanemo na levem bregu, nas označena, a strma pot popelje do ostankov partizanske bolnišnice Krvavice.
Iški vintgar je ena najbolj priljubljenih izletniških točk v okolici Ljubljanskega barja, soteska Iške pa je že v začetku 20. stoletja dajala zatočišče »ljubljanskim gozdovnikom«, ki so v naivnem poskusu vrnitve k naravi pustili mestno življenje, častili sonce, nabirali zeli in živeli v preprostih zaklonih.