POT NA GRMADO
Dolžina poti
23,9
Dolžina poti 23,9 km
Časovni obseg poti
09:00
Časovni obseg poti 09:00
Največja strmina vzpona[%]
42
Največja strmina vzpona: 42 %
Največja strmina spusta: 49 %
Povprečna strmina vzpona: 13 %
Dolžina vzponov nad 5%: 9,10 km
Najnižja točka poti: 334 m
Najvišja točka poti: 898 m
Višinska razlika: 1731 m
Poraba energije
8817
Poraba energije za moške: 8817 kJ (2106 kcal)
Poraba energije za ženske: 7235 kJ (1728 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Zelo zahtevna
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerna obutev: Pohodniški čevlji
Kratek opis

Pot na Grmado lahko imenujemo tudi pot prekrasnih razgledov, saj se nam z vrhov polhograjskih hribov na poti odpirajo čudoviti razgledi na vse strani.
S Sorškega polja se hitro vzpnemo na Hom, od koder nas pot po grebenih in prek vrhov povede v osrčje Polhograjskega hribovja. Predalpsko hribovje se tu najbolj približa osrednjemu urbanemu delu Slovenije.
Rastlinski svet na poti je zelo pester, prevladuje pa mešani gozd. Maja na skalnih pobočjih Grmade cveti blagajev volčin (Daphne blagayana), ki spada med zavarovane vrste.
Trasa večinoma poteka po gozdnih poteh, travnikih in pašnikih med hribovskimi kmetijam, nekaj pa je na poti tudi asfaltiranih in makadamskih cest.
Pot je zanimiva in prehodna v vseh letnih časih, pozimi pa je treba upoštevati zimske razmere in dan bo takrat za celo pot verjetno prekratek. V hladnejši polovici leta se zaradi toplotnega obrata pogosto zgodi, da so nižine zavite v hlad, meglo in oblake, Polhograjsko hribovje pa se sonči v toplem soncu. Pot je večinoma dobro (po planinsko) označena z markacijami in tablicami. Zaradi razgibanosti in dolžine je zahtevna, zato se nanjo odpravimo dobro telesno pripravljeni.
Poleg naravnih lepot bomo lahko poskusili tudi kulinarične dobrote, ki jih ponujajo gostilne in turistične kmetije ob poti.

Potek

Sora – Hom – Osolnik – Govejek – Veliki Babnik – Gonte – Grmada – Topol – Brezovica – Sv. Jakob – Tehovec – Studenčice – Sora

Hiter vzpon na Hom in Osolnik
Pot začnemo v vasi Sora, ki je ob vznožju Polhograjskega hribovja med Medvodami in Škofjo Loko. V vasi je mogoče najti nekaj manjših parkirišč. Pot nas popelje najprej po asfaltirani cesti v hrib mimo cerkve sv. Štefana . Po nekaj sto metrih za prvim levim ovinkom zavijemo desno v hrib na markirano gozdno stezo, ki vodi na Osolnik.
Po vijugavi markirani poti se skozi pretežno bukov gozd vztrajno vzpenjamo in po približno dvajsetih minutah pridemo na greben, kjer opazimo, da se je gozd precej spremenil. Iz osojnega bukovega gozda , smo prišli v svetlejši toploljubni gozd, kjer prevladujejo hrast, gaber in kostanj. Pot postane spet nekoliko strmejša in pozorni smo na stezo, ki se z bolj uhojene poti odcepi na desno, še malo bolj strmo v hrib. Ta steza nas bo privedla na Hom (718 m), ki je prvi vrh na naši današnji poti. Na vrhu Homa je poseka, s katere se nam odpre razgled na Sorško polje. Z vrha nadaljujemo pot po grebenu na zahod. Po markirani stezi se spuščamo položno navzdol in sledimo oznakam za Osolnik. Kmalu pridemo do makadamske ceste, po kateri nadaljujemo pot dober kilometer proti zahodu. Pod Osolnikom pridemo do križišča cest, na katerem pa ne zavijemo niti levo niti desno, temveč se mimo križa podamo naravnost v hrib na gozdno stezo. Ta nas vodi najprej mimo partizanskega groba, potem pa se vse strmeje vzpenja, dokler pod vrhom ne pridemo iz gozda in že smo pred cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata in na vrhu Osolnika (857 m). Oddahnemo si in se ozremo naokoli. Razgled od tu je nepozaben , , . Škofjo Loko na severni strani vidimo skorajda kot na dlani, vse naokoli pa se v svoji lepoti šopirijo številni koničasti in z gozdom porastli vrhovi Polhograjskega hribovja, med njimi pa planjave s hribovskimi kmetijami.

Po grebenih, pobočjih in prek vrhov do Grmade
Dolgo bi lahko uživali, a razgled bo lep tudi z drugih hribov, zato gremo naprej. Pot nas vodi navzdol do turistične kmetije Rožnik , kjer se spotoma ob domači hrani lahko malo okrepčamo (podobno tudi malo naprej ob poti v brunarici Osovnik). Pot nas vijugavo vodi še malo navzdol do sedla, od koder sledimo oznakam za dom na Govejku (727 m), kamor po gozdni pobočni stezi pridemo v približno pol ure. Po postanku in okrepčilu v Mihelčičevem ali obrtniškem domu na Govejku pot nadaljujemo naprej po stezi proti jugozahodu in sledimo oznakam za Tošč in Grmado. Steza se pod Gontarskimi Planinami vzpne na greben, po katerem pridemo do Velikega Babnika (905 m), ki je najvišja točka na naši poti. Zaradi redkejšega pisanega gozda , je pot prijetna za hojo, v toplejši polovici leta pa boste ob poti lahko opazili številne cvetlice. Z Velikega Babnika se spustimo navzdol do pašnikov in hribovske kmetije Kozjek, kjer z gozdne steze v levo zavijemo na peščeni kolovoz, ki mu nato po pobočju in po grebenu sledimo nekaj kilometrov. Med lahkotnim sprehodom po gozdni cesti na številnih razpotjih , ne pozabimo slediti oznakam za Gonte in Grmado. Ob poti bomo morda videli katero od oglarskih kop , v katerih domačini na starodoben način še vedno kuhajo in pripravljajo oglje. Sam postopek oglarjenja poteka v več stopnjah približno dva meseca in v tem času v kopi oglarjem uspe iz npr. 5 kubikov bukovih drv pridobiti okrog 500 kilogramov oglja. Pred Malim Toščem se na desno odcepi pot na vrh Tošča (1021 m), ki je v bližini, in če imamo dovolj moči, se lahko povzpnemo tudi na Tošč (pot tja in nazaj nam bo vzela približno pol ure).
Pot nadaljujemo po ovinkasti peščeni gozdni cesti , ki se rahlo spušča proti kmetiji Gonte , . Na tej kmetiji odprtih vrat nam bodo z veseljem postregli z domačimi jedmi.
Po krajšem, a nekoliko strmejšem vzponu malo bolj po planinsko z Gont priplezamo na vrh Grmade (899 m), od koder se nam spet odpre prelep razgled na bližnjo in daljno okolico , , .

Z Grmade proti Topolu in naprej v dolino
Z vrha Grmade se odpravimo proti vzhodu in se po označeni ovinkasti poti po travniku in skozi gozd najprej hitro spustimo za približno sto višinskih metrov, nato pa se steza položno vije večinoma po grebenu , dokler se po približno dveh kilometrih ne pridruži makadamski cesti, ki pride z Belega. Po nekaj sto metrih pridemo do asfaltirane ceste in že smo na Topolu, kjer je največ gostinske ponudbe , , , in seveda spet lepi razgledi v dolino. S Topola nadaljujemo pot skozi vas proti Katarini. Čaka nas krajši strm vzpon po asfaltirani cesti. Pod vrhom klanca zavijemo levo, mimo gostiln (ali pa tudi ne mimo) in gremo po zahodni strani Roga (800 m) po peščeni cestici naprej proti Brezovici, kjer nas ponovno čaka čudovit pogled na vrhove Polhograjskega hribovja. Na Brezovici si spotoma lahko ogledamo star, a lepo obnovljen Porentov vodnjak , potem pa se mimo domačij , povzpnemo še na zadnji vrh na poti, na Sv. Jakob (806 m), ki ga krasi lična cerkvica. Sledi spust po pobočju Sv. Jakoba po označeni poti med pašniki in gozdom, dokler na vznožju ne pridemo na asfaltirano cesto, ki vodi proti Tehovcu. Na križišču se držimo levo in gremo po asfaltni cesti proti cerkvi sv. Florjana in mimo obeležja, posvečenega lovskim tovarišem. Cesta nas zdaj vseskozi vodi navzdol. Hoja po trdi podlagi morda ni tako prijetna kot po mehki gozdni poti in morda se nam pot tudi že malo vleče, a spet nas tolaži prelep razgled na Ljubljansko kotlino , in se ob pogledu navzdol bodrimo z ugotovitvijo, da smo skorajda že na koncu poti. Malo naprej gremo mimo stare kašče pri zadnji domačiji v Tehovcu in nadaljujemo po cesti proti Studenčicam, kjer pri prvih hišah zavijemo levo na ozko makadamsko cesto, ki kmalu postane kolovoz. Mimo hiš in pašnikov po označeni poti sledimo oznakam za Soro in se v nadaljevanju skozi gozd po kolovozu in stezah počasi spustimo v dolino Ločnice. Ko na dnu doline pridemo iz gozda, smo že pri prvih hišah v Sori. Mostiček nas vodi na cesto, kjer zavijemo desno, še mimo hiše kulinarike Jezeršek in že smo tam, kjer smo pred »nekaj« urami začeli pot.

Cerkev sv. Štefana v Sori
Na mestu današnje cerkve je stalo že več njenih predhodnic. Zdajšnja cerkev je bila zgrajena leta 1884. V osemnajstem stoletju je v tukajšnji cerkvi nekaj let služboval prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, v začetku dvajsetega stoletja pa pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki ima v Sori urejeno spominsko sobo.

Osolnik – cerkev sv. Mohorja in Fortunata
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Osolniku je gotska stavba iz leta 1551 in je bila čez sto let predelana in povečana. V cerkvi je oltar iz leta 1701.

Krajinski park Polhograjski Dolomiti
Narava je te kraje bogato obdarila z gozdovi, kjer so precej enakovredno zastopani iglavci in listavci. Po grebenih in zložnejših pobočjih v bližini naselij in seveda v dolinah pa je veliko lepih travnikov, ki po zaslugi manj intenzivnega kmetijstva ohranjajo svojo biotsko raznolikost.
Značilni so priostreni dolomitni vrhovi, ki so dali hribovju priljubljeno ime Polhograjski Dolomiti. V kamninski sestavi je poleg dolomita prisoten tudi apnenec, razne neprepustne kamnine in majhen delež vulkanskih kamnin. Kot večja sklenjena površina se apnenec pojavlja med Toškim Čelom in Topolom v planotastem Ravniku, kjer opazimo tudi kraške pojave. Med vrhovi, ki izstopajo iz soseščine s strmimi skalnatimi področji, sta najbolj znana Grmada (898 m) in Gora sv. Lovrenca.

Topol ali Katarina, Brezovica ali Sv. Jakob?
Topol, ki je med izletniki bolj znan kot Katarina (po cerkvi sv. Katarine), sestavlja več zaselkov, ki so raztreseni po pobočjih pod Jeterbenkom, Rogom in Jakobom.
Tudi pri Jakobu je podobno kot s Katarino. Vzpetina se je včasih imenovala Brezovica, tako kot se imenuje vas pod njo, po cerkvi sv. Jakoba pa se je med izletniki udomačilo ime Jakob.

Porentov vodnjak
Ob vznožju Sv. Jakoba si lahko ogledamo kmečko domačijo z lepo obnovljenim vodnjakom s podtalno vodo, zgrajenim na mestu, kjer je močan podzemski vodni tok. Voda se dvigne na verigi z navijanjem na vitel. Domačini so ga uporabljali kot edini vodni vir vse do leta 1997. Obnovljen je bil leta 2002. Zaščiten je z lesenim ohišjem in pokrit z opečno strešico. Prilagojen je telesnim zmogljivostim odraslega človeka, da lahko vzame polno vedro nad jaškom.

Sv. Jakob
Sv. Jakob je eden najbolj slikovitih slovenskih gričev , saj se povsem sklada z okoljem. Cerkvica sv. Jakoba je iz začetka 17. stoletja in označena kot kulturni spomenik. Ob potresu leta 1895 je bila močno poškodovana, zdajšnji videz pa ima od leta 1898. Cerkveni strop je raven, prezbiterij prekriva polkupola z grebeni. V glavnem oltarju je kip sv. Jakoba z dvema svetnikoma.
Ob cerkvi rastejo tri značilne slovenske lipe, naokrog pa je več klopi, na katerih si boste lahko oddahnili in uživali v čudovitem razgledu na vse strani.

Mihelčičev dom na Govejku
Dom na Govejku je po navadi odprt ob koncu tedna in ob praznikih, postrežejo s hrano in pijačo, ki sta značilni za planinske koče.

Kmetija odprtih vrat Gonte
Hišna posebnost so domači kruh, pehtranova in orehova potica iz krušne peči, razne sladice. Bolj lačnim pa z veseljem postrežejo tudi z domačimi klobasami, suhim mesom, krvavicami, pečenicami, ajdovimi žganci, štruklji, enolončnico, kislim mlekom ...

Gostilna Dobnikar, Topol
Za mnoge izletnike, ki se v soboto ali nedeljo peš podajo na Katarino, je kosilo v gostilni Dobnikar že kar pravilo. Nikoli niso razočarani, posebno če jim prija kakšna od tradicionalnih slovenskih jedi. Tudi cene so primerne. Prostora je po navadi dovolj, razgledi s terase pa upravičijo izletnikov trud.

Vaška krčma
Poleg pijače vam bodo v krčmi z veseljem postregli s pecivom iz domače kuhinje (sadni zavitki, potice ...) ali s kislim mlekom.

Turistična kmetija Pr' Jur
V gostišču vam postrežejo s kosilom po naročilu, posebnost pa so domače koline, enolončnice, štruklji, kmečka pojedina in domači jabolčni sok.

Gostilna na Vihri
V gostišču vam postrežejo s kosilom po naročilu, posebnost pa so v zimskem času domače koline, celo leto pa kislo zelje, repa, ajdovi žganci, matevž, sirovi štruklji, testenine, različne mesne in zelenjavne jedi ter domače sladice.

Hiša kulinarike Jezeršek
V velikem gostinskem objektu radi pogostijo predvsem večje skupine ob različnih slovesnostih, poslovnih dogodkih, praznovanjih ...

Zmaj z Jeterbenka
Na Jetrbenku naj bi živel zmaj, ki je razgrajal po okoliških vaseh. Ljudje so se ga bali. Nekoč so se domislili, kako se ga znebiti. Kot nalašč je pri Sveti Marjeti krava povrgla mrtvo tele. Vaščani so nato tele prerezali, ga napolnili z živim apnom in nastavili zmaju. Zmaj je tele požrl. Zaradi apna je postal žejen in je šel pit vodo. Ko je pil, je apno začelo vreti in zmaj se je razkuhal. Ljudje so se za vedno znebili zmaja.

Pot nas vodi po različnih poteh in po slikoviti naravi. Največ je prijetnih gozdnih poti, nekaj manj peščenih kolovozov in makadamskih cest, še manj je asfaltiranih cest v okolici vasi, ponekod nas pot vodi čez travnike, na nekaterih odsekih pa je steza ozka in strma, kot se za planinsko pot spodobi.
Pot je razgibana in kar dolga, zato se nanjo ustrezno telesno pripravimo, morda tako, da za pokušnjo prehodimo le posamezne dele te poti.
Pot je večinoma dobro prehodna in zanjo v glavnem zadostuje dobra pohodna obutev ali lahki planinski čevlji, pozimi pa bo korak po njej v dobrih planinskih čevljih precej varnejši in toplejši.
Poleg ustrezne obleke in čevljev ne smemo pozabiti na hrano in predvsem pijačo, da si bomo lahko privoščili malico, ko se bodo našemu želodcu zdele razdalje med hribovskimi kmetijami in gostišči predolge.
V hladnejši polovici leta, ko je v nižinah pogosto megla, si lahko na spletni kameri (http://www.kskatarina.si/katarina.htm) v Vaški krčmi na Topolu ogledate, kakšno vreme je v hribih. Morda vas prijaznejše vreme v hribih zvabi na pohod.

Nočni pohod na Grmado
S kmetije odprtih vrat Gonte vsako leto pozimi ob prvi polni luni v novem letu priredijo nočni pohod na Grmado.

Šestdeset vzponov na Katarino
Šestdeset vzponov na Katarino je kolesarska akcija, ki jo kolesarski klub Medvode organizira skupaj z Gostilno na Vihri, kjer je vpisna knjiga. Akcija se konča oktobra in vsakdo, ki je v sezoni opravil več kot 60 vzponov, dobi pokal.

Kresovanje
Tradicionalno prvomajsko kresovanje pri Gostilni na Vihri.