Pohodništvo

Začetek med vodami ...
... in to dobesedno! Pot začenjamo v središču Medvod pri trgovskem centru in še preden se odpravimo naprej, poglejmo malo naokrog. V naši neposredni bližini je občinska stavba, knjižnica ter še nekaj, kar ni tako očitno: sotočje Save in Sore . Vendar je prav sotočje za nas ta trenutek najbolj zanimivo, zato se potrudimo in naredimo nekaj korakov do njega. Stopamo mimo okrogle, iz opeke zanimivo zidane knjižnice. Do sotočja vodijo z betonom povezane skale, ki omogočajo, da pridemo natančno v sredino »med vode«, na točko, kjer z leve priteka Sava in z desne Sora. Zdaj vemo, zakaj se kraj imenuje Medvode. Nastal je pač med vodami Save in Sore. Sava je z 940 kilometri naša najdaljša reka (slovenski del je dolg 218 kilometrov), a tudi Sora je kljub skromnim 51 kilometrom za naše razmere še vedno spodobno dolga reka. Na rtu med rekama poti zmanjka. Naprej je samo še voda, čista voda. Koga bi morda celo zamikalo, da bi se tukaj osvežil, a je pred nami ne tako kratka pot, zato si ta užitek raje prihranimo za konec. Obrnemo se levo nazaj in zagledamo značilen, nekoliko čokat dimnik tovarne Donit , mimo katerega bomo kmalu šli.
Sedaj pa zares! Ni se nam treba vrniti prav do trgovskega centra – kar mimo občine jo mahnemo in naprej po Cesti komandanta Staneta. Spotoma si ogledujemo imenitne stare trške hiše. Nadaljujemo pot mimo tovarne Donit in dimnika, ki smo ga opazovali s sotočja, in pridemo do mostu čez Savo.

Elektrika iz vode
Levo od nas je hidroelektrarna Medvode . Preden so jo postavili, je Sava na tem mestu tekla po brzicah čez skalni prag, po izgradnji jezu pa je nastalo Zbiljsko jezero. Staro je približno 60 let. Elektrarna je pretočnega tipa, jezero pa potrebuje zato, da z zalogo vode, zbrane v njem, uravnava delovanje. Ko je čez dan poraba večja, reka sama pa ne dovaja dovolj vode, se začne jezero prazniti, ponoči, ko poraba upade, pa se spet napolni. Takoj za mostom prek Save opazimo stopnice ki vodijo v breg. Po njih se odpravimo do gozdne ceste, ki nas čaka na vrhu. Seveda pa stopnice niso primerne za kolo. Če smo s kolesom, moramo nadaljevati pot po glavni cesti do prvega križišča (picerija Harlekin), kjer zavijemo levo, nato pa pri drogovih za zastave še enkrat levo. Na koncu asfalta srečamo tiste, ki so šli po stopnicah.

Kot nas vodi gozdna pot
Dobra gozdna cesta nas vodi najprej mimo elektrarne , nato pa ob robu Zbiljskega jezera, vendar ne čisto ob bregu. Takoj za elektrarno si lahko ogledamo manjši otoček na jezeru, velik približno 10 x 30 metrov in poraščen z gozdom, kar je svojevrstna posebnost. V nadaljevanju poti ob jezeru nam gozd zakrije večino pogledov proti jezeru , razen seveda, če se spustimo do obrežja . Ima pa gozd svoje prednosti: daje prijeten hlad v poletni vročini. Pri globalnem segrevanju ozračja, ki smo mu priča, postaja to čedalje bolj pomembno. Eden od poglavitnih vzrokov za segrevanje naj bi bil pretiran izpust toplogrednih plinov v ozračje. Ogromne količine teh plinov se sproščajo ravno pri proizvodnji električne energije. Velik delež energije se namreč še vedno pridobiva iz fosilnih goriv, česar pa ne moremo očitati HE Moste. Ta se lahko, zato ker jo poganja voda, ponaša z nazivom Zero Emission. Kakšen kilometer za elektrarno dosežemo naselje vikendov, za katerim zavijemo desno in v breg. Povzpnemo se na hrib, ki mu domačini pravijo Čevč. Za ta del poti smo porabili kakšno uro. Zdaj gremo po grebenu proti Smledniku. Kmalu dosežemo poseko, po kateri poteka daljnovod. Smo na pobočju Brezovca, vendar se ne bomo povzpeli nanj, ker se pot začne spuščati. Iz gozda stopimo na jasi pri Smledniku. Mimo cerkve sv. Urha in pokopališča se napotimo v vas. Kraj je znan po tem, da so domačini nekoč na brežinah pod cerkvijo gojili sadike vrtnin in okrasnih rastlin, »flance«, kakor se reče po domače. Predelu zato še vedno pravijo »flančniki«, čeprav je dejavnost zamrla, ko je brežine zalila voda Zbiljskega jezera. Ogledamo pa si lahko cerkev sv. Urha, ki velja za eno največjih v Sloveniji, ter druge zanimive zgradbe v bližini, na primer baročno kapelico sv. Urha , ki ji žal manjka oprema. Potem se napotimo proti razvalinam , ki jih vidimo na griču nad vasjo. To je Smledniški grad, tudi Stari grad imenovan, da se lažje loči od tistega na ravnini, ki mu pravijo Lazarinijev dvorec. Sledimo oznakam za Kalvarijo, prek katere se bomo povpeli na vrh, kjer stoji Stari grad.

Križev pot
Asfaltirana, a zelo ozka cesta nas privede do »spodnje postaje« Kalvarije na Smledniškem griču. Kalvarija je krajevna znamenitost in je zelo obiskana. Njeno izgradnjo je naročil baron Franc Smledniški leta 1772. Ker ni imel ravno pravega zemljišča, ga je bil prisiljen pridobiti od nekega domačina, Jeraja. Moža sta sestavila kupoprodajno pogodbo, kar samo po sebi ni nič nenavadnega. Je pa zelo nenavadno to, da sta pogodbo sestavila delno v slovenskem jeziku. Takrat so bile namreč vse pogodbe spisane v nemščini. Gre torej za eno prvih pogodb, če ne sploh čisto prvo, ki jo je plemstvo blagovolilo spisati v domačem, to je slovenskem jeziku.
Cik-cak, cik-cak, se nizajo obrati na poti. Na vsakem obratu stoji kapelica , skupaj jih je 14. Ko si ogledamo zadnjo, smo že tik pod vrhom. Tam nas pričakajo trije veliki križi, ki označujejo konec Kalvarije. Zdaj moramo zaviti levo in nadaljevati po gozdni cesti, ki vodi do Satrega gradu.

Bergfried
Tako so pravili čvrsto zidanemu kamnitemu obrambnemu stolpu na vrhu hriba, ki je bil osnova za večino zgodnjesrednjeveških gradov. Za tiste čase je bila to vrhunska tehnologija. Visok, trden stolp kvadratnega tlorisa je veljal za varno zatočišče, zato je bila večina starejših gradov na nemirnih območjih zgrajena po podobni zasnovi. Zaradi varnosti so bili stolpi seveda brez oken, le tu in tam je bila kakšna strelska lina. Je pa zato večina teh stolpov premogla balkon. Ne čisto pravega, a vendar primernega za razgledovanje po okolici. Balkon je bil lesen ter zgrajen v najvišjem nadstropju. Speljan je bi okoli obrambnega stolpa. Stolpe so postavljali na izpostavljenih vrhovih, ki so omogočali odličen razgled po okolici . Sovražnika so tako lahko že od daleč opazili in pravočasno organizirali obrambo. Če pa se je vendarle približal, je balkon omogočal uspešno obrambo z vrha navzdol, kar je bilo nedvomno bolje kot napad od spodaj navzgor. Zato so se takšni stolpi z balkoni izkazali za zelo uspešne obrambne naprave. Dolgotrajno bivanje v njih je bilo kajpak manj udobno, zato so v bližini zgradili bivalne prostore, vse skupaj pa največkrat obdali še z obrambnim zidom. S tem se je celotna slika že skoraj povsem približala tistemu, kar si nas večina predstavlja pod besedo »grad«.
Prav tak bergfried, prvotno visok okoli 30 metrov, čepi na vrhu Smledniškega hriba. Čeprav je spodnji zunanji del lepo obnovljen, se notranjost ruši, zato ne kaže več prave forme, vendar je še dovolj mogočna, da si lahko predstavljamo njegovo nekdanjo veličino. Takrat je bil najverjetneje tudi edina večja zidana stavba v okolici, vse ostale so bile lesene.
Ko smo s Kalvarije zavili levo na gozdno cesto v pričakovanju, da nas bo popeljala do Starega gradu, smo na razcepu pri spomeniku NOB kar malo razočarani ob pogledu na kažipot, ki nas usmerja mimo gradu in desno proti Repnjam ter sv. Tilnu. Vendar kaže prav. Tako je pač zamišljena naša pot. Tistim pa, ki jim radovednost ne da miru, in čas to dopušča, priporočamo, da zavijejo levo okrog spominske plošče in se odpravijo prav do gradu. Tam bodo lahko občudovali mogočne zidove , ki jih je zob časa sicer že močno načel, vendar jih v zadnjem času lepo obnavljajo. Splača se povzpeti tudi na grad. Do tja lahko pridemo ali po zložnejši pešpoti ali po bolj strmi, a kratki planinski poti, zavarovani z jeklenico. Na vrhu bomo poplačani z bogatim razgledom, lepo pa so vidni tudi kraji, skozi katere bomo šli v nadaljevanju naše današnje poti, na primer Valburga . Pri gradu je tudi gostinski lokal, kar bi nam utegnilo priti prav, saj smo na poti že kakšni dve uri.

Z brega na breg
Od razpotja sledimo oznakam za Repnje oz. sv. Tilen. Čez 20 minut hoje se odcepimo od poti proti sv. Tilnu in zavijemo levo proti Hrašam. Označena pot nas po bregu navzdol pripelje do vasi Hraše, kjer se priključimo na glavno cesto Vodice–Medvode, po njej pa stopimo levo kakšnih 600 metrov do konjeniškega centra, kjer zavijemo desno na makadam. Mimo konjskih ograd se sprehodimo do Hraških bajerjev . Prvi bajer , večji in lepši, je na naši levi. Do drugega pridemo, ko za prvim zavijemo levo na kolovoz proti Valburgi. Na naši desni je, a ga zaradi zaraščenosti komaj opazimo. V Valburgi nas dočaka asfalt. Zavijemo desno proti Mošam. Takoj ob cesti zagledamo večji dvorec, graščino, ki ji domačini pravijo tudi Lazarinijev grad . Zgodovinsko gledano je potomec Starega gradu na Smledniškem hribu, mimo katerega smo šli prej. Čeprav je dokaj ohranjen, si ga je moč ogledati le od zunaj. Naselje Valburga je dobilo ime po cerkvi sv. Valburge , ki stoji čez cesto nasproti dvorca.

In še ena elektrarna (natančneje, dve)
Od Valburge do Moš je več kot dva kilometra ravninske ceste brez kakšnih posebnih znamenitosti. Držimo se smeri, ki jo kažejo kažipoti za Moše. Zaiti skoraj ni mogoče, prometa tudi ni preveč, zato lahko mirne duše uživamo v prelepih razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke.
Tako prispemo do Moš. Približno štiri ure smo potrebovali do sem. V vasi se približamo Savi. Pred nami je HE Mavčiče , za njo pa akumulacijsko Trbojsko jezero . Elektrarna in jezero sta poimenovana po naseljih na nasprotnem bregu. Jezero je nekoliko večje od Zbiljskega, a tudi precej mlajše, zato ni tako turistično razvito, čeprav ima podoben potencial. Elektrarna polega vodne izkorišča tudi sončno energijo prek fotonapetostnih celic, vgrajenih na konstrukcijo. Moč te sončne elektrarne znaša komaj petstotino tiste, ki jo daje voda. Sliši se malo, a ni zanemarljivo.

Kanu
Pri zajezitveni pregradi HE Mavčiče se asfalt konča, naša pot pa se nadaljuje ob levem bregu Save. Proti Dragočajni gremo. Hodimo mimo Campa Smlednik , skozi Dragočajno ter mimo Hotela Kanu , kjer je nekoč obratoval znameniti Kanu Klub. Pod hotelom je pristanišče za panoramsko ladjico, ki pelje do Zbilj. Če ni priložnosti za to vožnjo, se odpravimo naprej peš. Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo desno na most, po katerem prečkamo akumulacijsko jezero HE Medvode – to je, Zbiljsko jezero –, ki se začne nekje pri hotelu Kanu. Sledi krajši odsek po cesti, na koncu prvega desnega ovinka poiščemo pot, ki se odcepi levo. Po njej pridemo do Zbilj.

Labodje jezero
Labodi so velike ptice, ki lahko čez krila merijo do 1,8 metra. Pri nas jih običajno ne vidimo veliko, kjer pa se pojavijo, postanejo prava atrakcija. Po naravi so selivci ali delni selivci, v času gnezdenja pa živijo na vodah, ki so bogate z vodnim rastlinjem, s katerim se prehranjujejo. Labod in labodka skupaj zgradita gnezdo, samec pomaga samici tudi pri vzreji zaroda. Sploh je za labode značilno, da pari ostanejo skupaj po več let, mnogi tudi celo življenje.
Če smo imeli srečo, smo lahko labodji par (ali dva) opazovali že na Hraških bajerjih. Če ne, bomo to nadoknadili na Zbiljskem jezeru, celo več kot samo nadoknadili, saj jih je tam na desetine, če že ne na stotine. Mnogi ostanejo na jezeru tudi prek zime, čeprav so praviloma selivci. Morda so temu vzrok podnebne spremembe, kdo ve.
Ko se gozd konča, gremo ob robu travnika do širše poti, ki prečka našo. Nanjo zavijemo levo in se spustimo do jezera. Na tem mestu že lahko vidimo številne labode, kako se mirno pozibavajo na vodi. Gre za labode grbce (Cygnus olor), kakor se imenujejo po značilni tvorbi na korenu kljuna. Za ta del Evrope je to običajna vrsta.
Bolj ko se bližamo čolnarni, več je labodov. Ni čudno, saj se najraje zadržujejo tam, ker jih obiskovalci hranijo. Ob poti srečujemo športne in rekreacijske površine. Ne manjka niti lepo urejeno otroško igrišče . Ko pridemo do gostinskih objektov, dobimo občutek, da smo prišli na riviero ali v kakšen večji in turistično razvit obmorski kraj. Številni obiskovalci in gostinska ponudba na vsakem koraku. Prostora je dovolj tudi za počitek. Saj bi se nam kar prilegel, po petih urah na poti in prepešačenih 16 kilometrih.

Svet je ...
»Lep!«, porečete. Res. Samo doživljati ga je treba na pravi način. Mimo bistroja Dotik in čolnarne gremo ob bregu jezera. Najprej gre mimo hiš, nato pa skozi gozd. Na glavno cesto pridemo pri naslednjem gostinskem lokalu, od tam pa po cesti proti Medvodam. Desno od nas je znamenito naselje Zbiljski gaj , poznano po nepremičninski aferi, ki je pred leti dvignila mnogo prahu. Mimo doma za starejše se napotimo do glavne ceste, kjer nas pričaka krožišče. Za pešce in kolesarje je urejen podvoz. Na drugi strani je Svetje. Penzion Na klancu je skoraj zadnja priložnost za spoznavanje lokalne turistične ponudbe. Po klancu se spustimo mimo elektrarne. Še ena, nas preblisne, a ni tako. To je HE Medvode, le da jo tokrat gledamo z druge strani. Na križišču pri tovarni Donit zavijemo levo in spet pridemo do izhodišča.

Sedem ur smo bili na poti. Pravljično število. Upamo, da ste se tudi imeli pravljično. In ne pozabite na labode. Pozimi vam bodo hvaležni, če jim prinesete kakšno malico, čeprav ni treba, da je ravno topla. Če pa je že ne boste imeli s seboj, lahko v čolnarni kupite vrečko posebne hrane zanje.