Najprej na Šentviški hrib
Izhodišče poti je v Šentvidu nad Ljubljano , pri križišču Celovške ceste in Ceste v hrib, nasproti banke ter v bližini Osnovne šole Franca Rozmana - Staneta in šentviške cerkve sv. Vida. Na križišču bomo opazili izhodiščno tablo z zemljevidom poti . V bližini so zelo omejene možnosti parkiranja, so pa v neposredni bližini izhodišča avtobusne postaje mestnih (št. 1, 8, 25), primestnih in medkrajevnih avtobusov za Gorenjsko.
Zavijemo po asfaltni cesti desno v hrib, nato po nekaj deset metrih takoj po ostrem levem ovinku pridemo do odcepa makadamske poti na desni, ki vodi strmo v hrib. Po tej cesti se odpravimo v gozd na markirano pot. Sledi strmejši vzpon skozi gozd. Če se želimo izogniti vzpenjanju po strmem kolovozu , lahko stopimo levo ali desno na katero od gozdnih poti, s katerimi je prepreden Šentviški hrib, in se raje po gozdnih poteh vzpenjamo vzporedno s kolovozom. Ko se prvi vzpon konča, se pot zoži in pridemo do križa , kjer je razpotje več gozdnih poti. Pot nadaljujemo naravnost proti zahodu, proti Toškemu čelu. Na številnih razpotjih moramo slediti oznakam, da ne zaidemo s poti, ki večinoma poteka po grebenu, le mimo vrha Velike Trate gremo po levi.
Toško čelo
Po slabi uri pretežno ravninske hoje po gozdni poti z manjšimi vmesnimi vzponi prispemo pod Toško čelo, kjer nas oznake s kolovoza usmerijo levo na gozdno pot v hrib. Po krajšem vzponu pridemo iz gozda do nekaj stanovanjskih hiš na jasi in do asfaltirane ceste. Odpre se nam lep razgled proti Ljubljani in okoliškim hribom. Cesti sledimo do Lovske koče . Če še nimamo želje po okrepčilu v koči, lahko že pred njo zavijemo desno po asfaltirani cesti navzdol in potem v vasi še enkrat desno na cesto, ki nas pelje proti Katarini. Tabla ob cesti nas opozarja, da vstopamo v krajinski park Polhograjski Dolomiti . Pot nadaljujemo po makadamski cesti proti Topolu oziroma proti Katarini , kakor Topolu pogovorno tudi pogosto rečemo. Do Katarine hodimo pretežno skozi gozd in večinoma po makadamski cesti, le sem in tja si med dolgimi ovinki pot lahko skrajšamo tudi s kakšno bližnjico po gozdni poti.
Med potjo lahko občudujemo bogat rastlinski svet. Drevesa so košata in raznovrstna, med iglavci prevladujejo smreka, jelka in bor, med listavci pa – višje kot gremo, več je bukve, a je vseskozi v družbi množice drugih listavcev, na primer javorja, kostanja in hrasta. Prečkamo tudi nekaj travnikov in jas kjer nas v toplejšem delu leta pozdravi množica raznovrstnih cvetlic .
Topol in Katarina
Po približno poldrugi uri hoje prikorakamo iz gozda in odpre se nam pogled proti proti Topolu in v dolino. Na križišču pod vasjo pridemo na asfaltno cesto in tam zavijemo desno in rahlo v hrib mimo čebelnjaka do vasi . Na Topolu je več gostiln , , kjer lahko pogasimo žejo in potolažimo lakoto: Dobnikar, Vaška krčma, Pr' Jur, Na Vihri in morda še kakšna. V središču [14] vasi zavijemo desno v strm klanec. Mimo gostišča Pr' Jur nadaljujemo pot proti cerkvi sv. Katarine , ob kateri so spominsko znamenje, pokopališče in pokopališka kapela. Tu dosežemo tudi najvišjo točko poti . Odpravimo se naprej proti Jetrbenku , pred katerim je v lepem vremenu s sedla lep razgled na eno stran na Julijske Alpe , na drugo stran pa proti Ljubljani, Krimu in drugim hribom v zaledju Ljubljanskega barja. Če si želimo pohod popestriti z obiskom katerega od bližnjih vrhov, moramo od tu slediti tablam za Rog ali Jeterbenk. Za vzpon na Jetrbenk potrebujemo približno 15 minut, podobno pa je tudi z vzponom na Rog nad Katarino. Oba vrhova sta označena z velikim lesenim križem. Na vrhu Jetrbenka je včasih stal grad, katerega ostanke danes lahko samo še slutimo.
Navzdol proti Slavkovemu domu
Pot nadaljujemo desno mimo Jetrbenka in sledimo lepo označeni in markirani poti, ki nas vodi do Slavkovega doma oziroma Golega Brda. Pot, ki se včasih polagoma in včasih strmo spušča, poteka sprva po travnati stezi , nato pa deloma po kolovozih, deloma po gozdnih poteh . Na poti je nekaj dobro označenih razcepov oziroma razpotij, nas pa še naprej zanimajo predvsem oznake za Slavkov dom in seveda zavita gozdna planinska pot , ki nas bo mimo kamnoloma pripeljala do obronkov vasi Golo Brdo. Tu se gozdna pot razširi in pred Slavkovim domom priključi na asfaltno cesto.
V Slavkovem domu seveda lahko potešimo žejo, se okrepčamo in spočijemo za nadaljevanje poti. Podobno lahko storimo tudi pri gostišču Bormes , ki stoji malo naprej ob poti. Med obema gostiščema je le za kakšnih deset minut hoda po asfaltirani cesti. Paziti moramo le, da po cesti ne nadaljujemo poti proti Medvodam, temveč pri kažipotu kmalu zavijemo desno proti Bormesu, pod Staneški hrib.
Še enkrat čez hrib
Od Bormesa naprej je pot markirana in pelje čez hrib proti Stanežičam oziroma Dvoru. Približno sredi hriba s kolovoza zavijemo desno in sledimo markacijam skozi gozd. Pot se rahlo dviga proti Dvorskemu hribu. Tu zapustimo označeno pot, ki pelje v Dvor, in gremo čez Dvorski hrib naprej po grebenu proti Šentviškemu hribu. Pot zaznamujejo rdeče oznake na tleh, po koreninah in po drevesih , saj je to del trase tradicionalnega teka po obronkih Šentvida. Pot je razgibana, večinoma se rahlo vzpenja skozi gozd, občasno pa se s kakšne jase odpre razgled na vasi med Šentvidom in Medvodami ter na Kamniške Alpe in Šmarno goro. Na poti je veliko razpotij, saj je Šentviški hrib priljubljen med izletniki iz mesta in temu primerno je tukaj veliko poti, ki nas lahko zavedejo. Pozorni moramo biti na to, da naša prava pot poteka pretežno po grebenu oziroma slemenu, zato na razpotjih ne zavijamo niti navzdol niti levo in ne desno, temveč sledimo rdečim oznakam, če želimo po hribu priti do našega izhodišča v Šentvidu.
Proti koncu poletja in jeseni je ob poti mogoče sproti utrgati kakšno borovnico ali pa nabirati kostanj, gobe in druge gozdne sadeže.
Pot nas v nadaljevanju vodi rahlo navzdol, po levi mimo vrha Velika Trata, dokler se pri lesenem križu ne vrnemo na pot, po kateri smo se na začetku povzpeli iz Šentvida. Tu pa končno vendarle lahko zavijemo s hriba in se po vse širši poti prijetno utrujeni spustimo na izhodišče našega današnjega pohoda.