Vse poti vodijo v Moravče
Na pot krenemo iz središča Moravč, izpred pošte , ki stoji na jugovzhodni strani osrednjega trga. Krožni trg, na katerem je tudi cerkev sv. Martina , obdajajo trške stavbe in domačije . Parkiramo lahko na avtobusni postaji zahodno od trga. Gremo na asfaltno cesto in se odpravimo proti vzhodu. Pri knjižnici zavijemo levo proti sv. Mohorju, čeprav smerokaz za Limbarsko goro kaže desno [ S07]. Gremo mimo osnovne šole in kmalu zapustimo naselje. Valovita pokrajina nas prevzame in očara , . Po kratkem spustu prispemo do vasi Soteska pri Moravčah . Kmalu bomo videli, od kot je dobila ime.
Narobe svet
Nadaljujemo pohod proti Vinjam, mimo mosta za Serjuče , kamor se bomo vrnili ob povratku z Limbarske gore. Zdaj gremo vštric potoka Drtijščice . Že ime pove, da njegove vode pogosto »pokažejo zobe«. Nenavadno pa je, da potok teče proti hribom in ne obratno, kot smo navajeni. Če si je lahko ustvaril strugo med temi hribi, verjetno ni od muh. Dolina se močno zoži. Drug za drugim si sledita dva mostova. Nasproti kapelice stoji opuščen mlin . Poslovimo se od Drtijščice , čeprav nas malo mika, da bi šli raziskovat, kod si je utrla pot.
Bližnjica v Negastrn
Cesta pred nami se postavi pokonci. Nenavadno ime Negastrn bi lahko takole opisali: »Sem pa ne, je prestrmo.« Vzpenjamo se po asfaltirani cesti, ki je ves dan obsijana s soncem. Na levi vidimo cerkev sv. Mohorja . Sredi poti nas pozdravijo kapelica in prve hiše. Na eni od njih, ki je bila večkrat prezidana, je na portalu letnica 1813 , na drugi strani pa je mojstrsko izdelano leseno okrasje . V naselju zavijemo na plato proti Spodnji Loki. Na koncu vasi je lep čebelnjak . Po strmem in hitrem vzponu zdaj uživamo v lepi panorami .
V objem gozdov
Na sedlu zavijemo na kolovoz oz. planinsko pot . V zavetju gozdov nam ne bo primanjkovalo sence. Na naslednjem razpotju se držimo gozdne ceste . Po njej bomo hodili kar nekaj časa. Tabla pri zaraščajočem peskokopu usmerja na planinsko pot za Limbarsko goro, naša trasa pa sledi gozdni cesti . Pri belem znamenju gremo naravnost v gozd, kjer se kmalu priključimo planinski poti. Sredi travnika, s katerega je lep razgled, kaže smerokaz za Limbarsko goro levo, mi pa gremo naravnost naprej in kmalu pridemo do asfaltirane ceste . Lepi razgledi nas vabijo k postanku . Kako bo šele na vrhu? Po nekaj zavojih nas pozdravi zahodna kapelica .
Limbarska gora
Limbarska gora (773 metrov nad morjem) s cerkvijo sv. Valentina je ena najbolj razglednih gora v širši ljubljanski okolici. Z njenega vrha se vidijo Kamniške Alpe , zasavski , in posavski hribi . Na Limbarski gori se križa več pohodnih poti. Romarska cerkev sv. Valentina ima tudi zunanji oltar , ker je bilo za vse romarje v cerkvi premalo prostora. Zvonik stoji ločeno od cerkve . Ob cerkvi je Gostišče na Limbarski gori, nekdanja romarska hiša, kjer se lahko okrepčate.
V dolino po E6
Mimo zvonika in vzhodne kapelice se začnemo spuščati. Cesta lepo vijuga v daljavo, mi pa že na prvem odcepu zavijemo desno . Kmalu se cestišče spremeni v makadamsko, serpentine pa postajajo čedalje gostejše . Pot nas pripelje v naselje Limbarska Gora, ki ga danes tvorijo vikendi z urejenimi vrtovi. Mogočna lipa stoji sredi zaselka. Za kozolcem zavijemo desno skozi gozd in čez travnik ob strmi brežini. Nekoč je bila tu pot, ki danes ni več vidna. Pri kozolcu, kjer je označba poti E6 , pridemo na dvorišče Gotarjeve domačije. Od tu se spuščamo po asfaltirani cesti. Čez približno 250 metrov, ko se cesta začne strmo spuščati, zavijemo desno na makadamsko pot . Smerokaz za Limbarsko goro kaže v nasprotno smer. Takoj na razpotju gremo levo in se spuščamo po markirani trasi E6 (rdeč krog z rumenim poljem).
Serjuče
Spust po kamniti poti nas pripelje v Serjuče. Čez dvorišče nekoč premožne domačije pridemo pri kapelici na asfaltirano cesto . Zopet nenavadno ime za naše kraje, saj izvira iz ruščine. Skozi vas se spustimo do že omenjenega križišča pri mostu . V središče Moravč se vrnemo po isti poti. Kdor enkrat obišče Limbarsko goro, se bo vedno vračal nanjo.