Čemšeniška grajska pot je dobila ime po srednjeveški župi (naselbini) Čemšenik na območju sedanje Lavrice, ki jo je sestavljalo več okoliških zaselkov med Selami pod Molnikom in Babno Goro na Barju. Župa se prvič omenja že leta 1330. Prebivalci Lavrice, naselja, ki je dobilo ime po lastniku zemljišč iz 17. stol. Juriju Laurizi, ohranjajo zgodovinski spomin na nekdanje čase z zgledno urejeno krožno potjo in tradicionalnim oktobrskim pohodom.
Začetek
Pohod začnemo opremljeni z dobro voljo in dovolj tekočine pri majhnem kozolčku z informativno tablo na Šeparjevi poti na Lavrici. Do tja najlaže pridemo z avtobusom št. 3 B ali 3 G. Izstopimo na postaji Lavrica, prečkamo cesto in zavijemo v Jagrovo ulico in Šeparjevo pot. Če smo z avtom, zavijemo na Lavrici z Dolenjske ceste proti Selam na Jagrovo ulico in po dobrih 100 metrov avto pustimo na parkirišču ter se peš vrnemo po Jagrovi ulici do že omenjenega kozolčka na Šeparjevi poti. Najprej gremo mimo hiš po Šeparjevi poti, zatem se pot vzpne proti gozdu, kjer nas pozdravijo prve zeleno-rumene oznake , ki bodo naše zveste spremljevalke na poti. Skozi gozd se povzpnemo na Šeparjev hrib, kjer je s poseke pod daljnovodom prijeten razgled proti jugu na Ljubljansko barje s Krimom v ozadju ter proti severu na Sela z Molnikom . Molnik je izrazit vrh v sicer razgibanem hribovitem zaledju Lavrice in Ljubljane in najvišji cilj naše poti, vendar se od tod zdi precej oddaljen. Na robu poseke je postavljena tudi prva od več obvestilnih tabel , ki nas opozarjajo na zanimivosti na poti pa tudi na primerno obnašanje v naravi. Vzemimo si čas in jih pozorno preberimo. Od poseke gremo po široki stezi skozi mešan gozd , po slemenu hriba do zaselka Lisičje.
Lisičje
Po asfaltni cesti se spustimo do dvorca Lisičje , ki daje naši poti pridih romantike. Dvorec je bil zgrajen v 16. stoletju, obkrožal ga je v tistih časih največji cvetlični, botanični in sadni vrt na Kranjskem. Do druge svetovne vojne je dvorec zamenjal veliko lastnikov, po vojni pa je bolj ali manj propadal. V letu 2010 so bila opravljena najnujnejša obnovitvena dela, tako da se lahko pred njim odvijajo razni turistični dogodki. Na izjemen vrt spominjata le še mogočni lipi na severni strani dvorca. Od dvorca že vidimo in slišimo dolenjsko avtocesto , do katere pridemo po kratki ovinkasti poti.
Dolenjska avtocesta
Ko so gradili avtocesto proti Dolenjski, so namesto tunela pod Molnikom naredili usek, ki je največji v Sloveniji. Po makadamski cesti se z roba useka spustimo na most čez avtocesto , nato pa se na drugi strani spet dvignemo, se razgledamo naokrog in se skozi gozd odpravimo proti Molniku. Pot nas vodi navzgor po široki poti, od mostu čez avtocesto do Molnika se bomo dvigniti za več kot 200 višinskih metrov. Ker je vrh Molnika malce stran od naše poti, je treba na največjem razpotju zaviti desno, na pot, ki nas pripelje na vrh Molnika in po kateri se bomo vrnili na isto razpotje.
Molnik
Od razpotja se pot še naprej strmo dviguje, dokler ne pridemo do vršnega platoja, skoraj planote, ki je bil prav zaradi svoje oblike naseljen že v 13. stoletju pred našim štetjem. Na vrhu je postavljenih več klopi , kjer si odpočijemo in se okrepčamo z lastnimi zalogami. Tik pod vrhom je spomenik Molniški četi, prvi partizanski enoti na Slovenskem, ki je delovala na tem območju od začetka 2. svetovne vojne. Ko si odpočijemo, se po isti poti odpravimo navzdol in pri tem ne pozabimo pobrati s tal kakšne priročne veje.
Grmada
Ko se vrnemo do razpotja, kjer gremo naravnost (če bi zavili levo, bi se vrnili proti Lisičju), bomo kmalu prišli do znamenite Grmade , kjer v spomin na legendo o umorjenem kmetu odložimo vejo, ki smo jo prinesli. Na tem mestu naj bi namreč razbojniki pričakali kmeta, ki je prodal vola, in ga, ker od njega niso dobili denarja, ki ga je že prej izročil hčerki, ki je šla po drugi poti, umorili. V spomin na njegovo kruto smrt pohodniki na tem mestu odlagajo veje, ki jih poberejo ob poti in gradijo grmado v spomin in opomin. Pot se še naprej spušča mimo opuščenih kamnolomov (prečkamo daljnovod, ki smo ga srečali že na Šeparjevem hribu) do prevala med Sostrim in Orlami .
Orle
S prevala nadaljujemo pot po asfaltni cesti na Orle, pred prvimi hišami opazimo na levi strani spomenik v spomin na zaključne boje za osvoboditev Ljubljane maja 1945. Pri prvi hiši na levi strani nas bo morda celo pozdravila udomačena srna Nika . Cesta se nato zložno dviguje med hišami in na večjem razcepu poti pri betonskem zidu se usmerimo levo proti Lavrici.
Hrastarija
Po cesti z razgledom proti Selam in Ljubljanskemu barju kmalu pridemo do zaselka Hrastarija , ki naj bi nastalo v 16. stoletju, potem ko so prvi naseljenci izsekali hrastov gozd. Danes je na Hrastariji možna ježa konj, na kratko pa si lahko ogledamo tudi kapelico ob avtocesti, do katere zavije pot ostro desno in navzdol. Ob kapelici je klop, kjer si lahko spočijemo utrujene noge. Tik pred »rančem« na Hrastariji zavijemo pri otroških igralih desno v gozd na Debeli hrib (pozor – pot proti kapelici ni prava!), kjer se po prijetnem ravninskem sprehodu po gozdu približamo domačiji Eržen in pri križu zavijemo ostro levo na cesto, ki se nato spusti proti prvim hišam na Lavrici.
Lavrica
Ko pridemo v Lavrico, se usmerimo proti Dolenjski cesti in se po njej po pločniku vrnemo do izhodišča na Šeparjevi poti. Ob Dolenjski cesti je več gostiln in okrepčevalnic, kjer si lahko še zadnjič odpočijemo in se okrepčamo. Če smo avto pustili na parkirišču na Jagrovi ulici, si lahko pot skrajšamo po bližnjici skozi novo blokovsko naselje.