Spomin na davne čase
Trasa je »dvosmerna«, kar pomeni, da se, ko pridemo do cilja, obrnemo in vračamo po isti poti. Poleg tega ima tudi dva začetka in seveda dva konca. Eden je v Podgradu , drugi na Jančah . Opis poti bomo začeli v Podgradu, ker je nekako razumljivo, da se do izhodišča pripeljemo, nato pa se peš povzpnemo do cilja. Vendar je v Podgradu težko parkirati, zato bi bilo morda najbolje, da avto pustimo na parkirišču gostilne Pri Peclju , od koder imamo do izhodišča Borovničeve poti komaj kakšnih 300 metrov. Lahko pa poskusimo srečo tudi v Podgradu, pri kulturnem domu ali za tovarno Arbo, kjer sta manjši parkirišči, vendar ne bomo kaj dosti pridobili, ker je tudi od teh dveh parkirišč do izhodišča poti od 300 do 450 metrov. Ne glede na to, na kakšen način smo danes premagali prvo oviro (parkiranje), se naša pot začne na križišču pri obratu za proizvodnjo umetnega kamna Coston d. o. o., po kateri je Podgrad dobro poznan. Ime kraja tokrat pomensko ni sporno, saj je na prvi pogled očitno, od kod izhaja. Je pa zanimivo, da se kraj v starih časih ni nikoli imenoval Podgrad, vedno se je omenjal v povezavi z enim od obeh gradov nad njim. Sedaj je seveda drugače. Poleg imena kraja – Podgrad − se tudi glavna cesta v kraju imenuje Podgrajska. Prav na njej bomo začeli današnjo Borovničevo pot. Poiščemo torej značilno romboidno kažipotno tablo, ki že z vijolično barvo podlage simbolično oznanja, da gre za pot, imenovano po slastnih gozdnih borovnicah, in se usmerimo v breg. Sprva še asfaltirana, kasneje pa široka makadamska cesta nas pripelje do zadnjih hiš v naselju, nato pa prek travnika do gozda, kjer naša pot strmo zavije na levo v gozd, medtem ko teče položnejša cesta okoli gozda. Kmalu se obe poti spet združita.
Kmečki turizem
Tako lepo počasi prispemo do turistične kmetije Pri Lazarju . Podjetni in prijazni ljudje so to, z lepo urejeno domačijo. Goste sprejemajo v hiši, večjim skupinam pa postrežejo pod senikom. Tudi na otroke niso pozabili: zanje so uredili pravi mali živalski vrt z domačimi živalmi, poleg njega še precej veliko otroško igrišče in, ne nazadnje, ob hiši je tudi starodobno urejen kmečki vrt – »garteljc« , čudovit spomin na nekdanje čase, ko je takle vrt imela vsaka domačija. V hiši imajo – pravo presenečenje – večjo konferenčno dvorano, spodobno opremljeno z informacijsko tehnologijo, ponujajo pa tudi lepo opremljena prenočišča. Na hiši visi velika tabla z opisom Borovničeve poti. Ogledamo si njen potek, nato pa se po kolovozu in skozi manjši sadovnjak odpravimo proti gozdu. Malo naprej od kmetije, na obronku, se ponujajo čudoviti pogledi na Ljubljansko polje .
Čez gozdove in travnike
Zdaj gremo po grebenski poti s počivališči na Murjevko. To je razpotegnjen greben, ki se konča s 569 metrov visokim Grmadnikom. Pot je speljana tik pod njegovim vrhom. Kljub temu so razgledi precej omejeni, saj hodimo večinoma po gozdu. Se pa tu in tam najde kraj, s katerega se odpre razgled na vzhodno oziroma zahodno hribovje , . Gozd se konča pri domačiji Tomaž, kjer pridemo na travnike in ekstenzivne sadovnjake s starimi visokodebelnimi sadnimi drevesi . Pri znamenju zavijemo na levo navzdol (je označeno), nato pa se spustimo do zaselka, ki sicer spada še pod Vnajnarje. Po ne prehudem vzponu pridemo v bližino domačije Vrhovec, ko pa dosežemo cesto, zavijemo na desno in nadaljujemo pot po njej. Občudujemo pokrajino, ki je prelepa v vseh letnih časih, še zlasti pa jeseni, ko zasije v bogatih rumenih, rjavih in rdečkastih barvah . Desno, čez ramo, lahko v daljavi vidimo Ljubljano . Globoko v Janškem hribovju smo, pa pogled kljub temu seže presenetljivo daleč. V idilični pokrajini, kjer se pašniki izmenjavajo z gozdom, skoraj pozabimo na vsakdanje skrbi. Ko pridemo do gozda, nas smerokaz usmeri v levo na kolovoz. Po bližnjici pridemo na greben pri domačiji Balant in se tako ognemo naselju Vnajnarje. Pokrajina se je odprla in zdaj lahko občudujemo čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe na severu in na Dolenjsko na jugu. Do Balanta hodimo po asfaltirani cesti, takoj za domačijo pa moramo biti bolj pazljivi, saj naša pot tu zapusti asfaltno cesto in zavije na levo v gozd. Nekaj dokaj strmega vzpona je potrebnega, da dosežemo 717 metrov nadmorske višine, kolikor je visok hrib Zavrh, na katerega se povzpnemo. Od tam se polagoma spustimo spet nazaj na asfaltno cesto, ki jo dosežemo blizu podružnične osnovne šole na Gabrjah. Mimo šole in naprej naša pot spet vodi po asfaltirani cesti. Kljub dobri podlagi kar močno čutimo strmino, ko pa pridemo do dvojnega ovinka, nam vzpon že malo preseda. Pri kapeli ugotovimo, da smo najhujšo strmino že premagali, saj klanec naprej ni več tako hud. Za trud smo poplačani z enkratnim razgledom . Od tu že vidimo oddajnik na Janškem hribu, kar je znak, da nismo več daleč do cilja .
Jančje selo
Najenostavneje je, da gremo od kapele naprej kar po cesti. Po njej bomo prišli do naselja Janče, kjer na prvem križišču zavijemo v levo proti planinskemu domu . Namesto po cesti seveda lahko gremo kar čez travnik. Po obeh poteh pridemo do planinskega doma, ki je zelo dobro obiskan. V domu si lahko oddahnemo, privoščimo kaj za pod zob (morda tudi kaj za na zob), si ogledamo zanimivo okolico in se naužijemo razgledov , . Janče so namreč eno od najbolj razglednih naselij v ljubljanski okolici – vse drugo so zgolj vrhovi. Nasploh je za Janško hribovje značilno, da se poselitev pojavlja šele nad 600 metri nadmorske višine. Doline so praviloma neposeljene, z izjemo Besniške doline, pa še njo so poselili šele po obsežnih izsuševalnih delih. Prej je bila dolina poplavna in neprimerna za bivanje.
Kako pa nazaj?
Najbolje je, da se nazaj odpravimo po isti trasi . Pot je zelo dobro označena in ni zahtevna, zato skoraj ne moremo zaiti. Če pa bi se radi še malo potepali po bolj zahtevnem terenu, je dobra možnost za povratek pot Laze−Janče, ki nas popelje v dolino Gostince (po delno neoznačeni poti) , od koder se moramo potem peš vrniti v Podgrad po glavni cesti. Od Gostince do Podgrada je po glavni cesti kakšna 2,7 kilometra.
Zanimivo in razgibano Janško hribovje s prekrasnimi razgledi na Ljubljansko kotlino, Julijske ter Kamniško-Savinjske Alpe nas nikoli ne pusti ravnodušnih. Če pa smo se na pot odpravili v primernem letnem času, se ob povratku lahko pohvalimo še s košarico gozdnih sadežev, borovnic ali kostanja, z malo sreče pa najdemo celo kakšno gobo.