Črnuče
Območje Črnuč je poseljeno že od prazgodovine, saj so bila gradišča na hribu Tabor in nad vasjo Rašica, morda pa še nad Nadgorico in na hribu Lačenberg. Tod je potekala znamenita jantarska cesta z Baltika proti Sredozemlju. Kot prometno pomemben kraj so Črnuče spoznali že stari Rimljani, ki so na Savi zgradili veličasten leseni most in v bližini poštno postajo Savus Fluvius. Po propadu rimske države in selitvah narodov se kraj spet omenja leta 1322 kot Zternutss, namesto prek podrtega mostu pa so potniki prečkali deročo Savo z ladjo. Prav ladja in furmanstvo sta pripomogla k temu, da Črnuče nikoli niso postale povsem kmečko naselje. Prehod čez Savo se je izkazal tudi kot vojaško pomembna točka in večkrat v zgodovini se je dalo tukaj videti trume vojakov, ki so branile prehod. Spomnimo se Straškega hriba, ki spominja na Francoze, bunkerjev iz časov meje med nemško in italijansko okupacijo med drugo svetovno vojno in končno na barikade ob osamosvojitveni vojni leta 1991. V tridesetih letih 20. stoletja se je začela pod Črnučami naseljevati industrija, ki je povzročila preobrazbo kraja iz vasi v obmestno naselje, priseljevali so se novi prebivalci, zaselki so se širili in razvili v Črnuče, kot jih poznamo danes.
Sračja dolina
Sračja dolina, tudi dolina Črnušnjice, se razteza ob potoku Črnušnica na gričevnatem območju Rašice severozahodno od Črnuč in je rekreacijsko območje Ljubljane in območje naravnih vrednot. Zaradi prepleta močvirnatih terenov in bogatega vodnega omrežja je Sračja dolina ena izmed ekološko pomembnih predelov v regionalnem merilu in je predvidena za vključitev v Krajinski park Rašica-Dobeno.
Sračja dolina je široka položna dolina, ki se razširja jugovzhodno od Rašice ob potoku Črnušnica vse do Črnuč. Dolino je prvo izkopala Črnušnica, vendar so jo nato zasipavali potočki s svojimi naplavinami. Med ledenimi dobami je bilo zasipavanje okrepljeno, saj sta se okrepili tudi soliflukcija in denudacija okoliških hribov. V spodnjem delu doline je verjetno v geološki preteklosti Sava s prodom zajezila dolino in na območju Gmajne je verjetno nastalo jezero, pozneje močvirje. Tako so se nabirale plasti gline in šote. Da bi šlo res za zajezitev, bi lahko sklepali iz prodnatosti terase, kjer je središče Črnuč – Stare Črnuče.
Zaradi položnosti je dolina močvirna, čeprav si je Črnušnica do danes izkopala poglobljeno strugo, dolgo skoraj 2 km. Nasploh struge potočkov v spodnjem delu doline, v naselju Gmajna, drenirajo zamočvirjena tla.
Leta 2000 so na 155 ha veliki površini popisali favno (vrbnice, mladoletnice, kačji pastirji, metulji, dvoživke in ptiči) ter vegetacijo in izdelali oceno naravovarstvene vrednosti območja. Sračja dolina se je pokazala kot pomemben življenjski prostor redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Evidentirano je bilo 29 predvsem močvirnatih in mokrotnih habitatov, ki dajejo dom 272 vrstam in podvrstam praprotnic in semenk, 45 vrstam ptic, 8 vrstam dvoživk, 53 vrstam dnevnih metuljev in 6 vrstam kačjih pastirjev. Sračja dolina je predvidena za vključitev v načrtovani krajinski park Rašica-Dobeno.
Rašica
Gručasta vas leži na prisojnem pobočju enako imenovanega hriba na severnem robu Ljubljanskega polja na 430 m nadmorske višine. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260.
Hrib Rašica je zakraseli osamelec z najvišjo točko na Vrhu Staneta Kosca (641 m), poimenovanem po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913–1941), domačinu z Rašice. Na vrhu je visok kovinski razgledni stolp, s katerega je čudovit razgled na vse strani, najlepši pa je na Kamniško-Savinjske Alpe. Tik pod vrhom stoji Planinski dom Rašiške čete (631 m), ki ga upravlja PD Rašica iz Ljubljane - Šentvida.
Rašico so leta 1941 zasedli Nemci. Prebivalci so se kmalu pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Že 24. julija 1941 je bila v rašiških gozdovih ustanovljena Rašiška četa, ki je delovala vse do Domžal, Kamnika in Kranja. Partizansko gibanje se je tako razmahnilo, da je bil 17. avgusta 1941 na vrhu Rašice ustanovljen Kamniški bataljon. Ker so Rašičani podpirali NOB, so Nemci 20. septembra 1941 vas do tal požgali, prebivalce pa izselili. Rašica je bila prva slovenska vas, ki jo je okupator požgal. Spomenik na hribčku nad cesto proti Spodnjim Gameljnam v začetku vasi priča o tem žalostnem dogodku.
Vas je bila po vojni obnovljena, v zadnjih letih pa je bilo zgrajenih tudi precej novih hiš. Večina prebivalcev je zaposlena v Ljubljani, kmetov je le še nekaj. Kraj in vrh Rašice sta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov.
Cerkev svetega Križa
Cerkev svetega Križa je bila prvič omenjena leta 1526. Prvotna cerkev v gotskem slogu je bila v 17. in 18. stol. predelana in barokizirana. V prvi svetovni vojni je leta 1917 ta cerkev v vojne namene oddala dva zvona, ostal je le srednji zvon, težak 168 kg iz leta 1778. Leta 1924 je dobila cerkev dva nova bakrena zvona. Med drugo svetovno vojno so jo Nemci požgali hkrati z vasjo. Cerkev je bila do prve obnove leta 1968 ruševina, ostal je le zvonik. Zvonove so rešili prebivalci vasi Dobeno, ki so jih do obnove tudi hranili.
Dokončno je bila obnovljena leta 1989, o čemer priča tudi bakrena plošča pred vhodom v cerkev.