Povezanost in razdvojenost
Reka Sava je že od nekdaj burila duhove. Naj omenimo samo, da so po Savi in Ljubljanici potovali argonavti že v 13. stoletju pred našim štetjem, pozneje so jo uporabljali Rimljani, v srednjem veku je pomenila poglavitno prometno žilo proti Balkanskemu polotoku, vse do leta 1862 pa je bila glavna tovorna pot za naše kraje. Plovna je bila od izliva v Donavo (Beograd) do pritoka Ljubljanice v Podgradu, to je v dolžini 816 km, kar pomeni več kot 85 % njene celotne dolžine, ki znaša 954 km. Odprtje Južne železnice Dunaj–Trst je povzročilo zaton plovbe med Zidanim Mostom in Podgradom, vendar je ostala plovba še naprej intenzivna med Siskom in Zidanim Mostom. Plovba po Savi v naših krajih pa je zamrla, ko so odprli železniško progo Zidani Most–Sisak leta 1862. Povezovalna vloga reke Save se je s tem končala, ni se pa končala njena »delilna« vloga. Sava je zaradi vodnatosti, hitrosti toka in širine pomenila namreč eno največjih ovir za prosti pretok oseb in blaga v naših krajih. Prehod je bil mogoč le na maloštevilnih mestih, kjer so bili mostovi, ali pa so prevoz opravljali brodniki. V bližini Ljubljane so bila samo tri taka mesta: eno v Črnučah, drugo v Tacnu in tretje v Medvodah. No, in prav to v Črnučah si bomo podrobneje ogledali.
Savus fluvius
Tako se je reklo rimski postojanki ob Savi, nekje na širšem območju Črnuč. Čeprav je navedena v pisnih virih, je do zdaj še niso našli. Kaj pa, če uspe prav nam? Morda, saj bo današnja pot kar pravšnja za iskanje pozabljene zgodovine. Pa začnimo!
Za izhodišče si bomo izbrali parkirišče pri Savskemu mostu v Črnučah pod restavracijo s specialitetami »poševnooke« kuhinje. Tam pustimo osebno vozilo, če smo z njim, oziroma začnemo današnjo pešpot, če smo se pripeljali kako drugače. Nato se odpravimo protitočno ob bregu Save po široki makadamski poti. Za vodno pot se danes ne bomo odločili, ker jo na splošno odsvetujejo . Do prve zanimivosti se pa sploh ni treba odpravljati nikamor, ker je tu, pred našimi očmi. Gre za prehod čez Savo, ki je bil zelo pomemben že v antičnih časih. Tako pomemben, da so zanj zgradili velik most, ki je prečkal reko in segal še čez celotno poplavno ravnico ob njej. In celo tako pomemben je bil, da so za njegovo zaščito postavili obrambno postojanko, ki so jo poimenovali Savus fluvius. Točna lokacija postojanke ni znana, zato pa je lokacija rimskega mostu točno znana. Na bregu, kjer smo, je bil most postavljen 124 korakov (po 60 cm) od sedanjega cestnega mostu čez Savo, ki ga vidimo za seboj. Ko to odmerimo v naravi, pridemo do točke, ki bi ležala točno na sredini ceste čez nekdanji rimski most. Kontrola: pravokotnica s savskega brega na tej točki kaže naravnost južni vogal terase prej navedene kitajske restavracije. Če bi most še stal, bi bil zdaj visoko nad našo glavo – kakšnih 8 m. A ga žal že davno ni več. Ostali so le zgodovinski zapisi in delno ohranjeni ostanki. O obojem si lahko več preberemo na koncu tega opisa.
Ribja straža
Če že rimske straže ne najdemo več, bomo pa obiskali ribjo stražo. In to tako, pisano z velikim »S«. Odpravimo se torej po makadamski cesti ob levem bregu Save protitočno. Na poti nas spremljajo daljnovodi , številni prostori za piknike in rekreacijo , pa tudi ribičev bomo vedno našli nekaj. Najraje se zadržujejo na betonskih utrditvah ob bregu . V poletnih dneh, seveda, na sončnih peščenih brežinah kar mrgoli kopalcev. Od zaprtja večjih industrijskih obratov gorvodno oziroma njihove preusmeritve na čistejšo tehnologijo se je kakovost reke Save v srednjem toku toliko izboljšala, da je sanitarno primerna in so postale opozorilne table o nevarnosti kopanja odveč. Ko pridemo do zadnjih prostorov za piknike, se makadamska cesta konča. Nadomesti jo ožja pešpot , ki se nekoliko oddalji od brega. Kmalu se z leve prikaže manjši pritok , za njim pa ribniki. Prišli smo do brvi s pomenljivim napisom »Uporaba na lastno odgovornost!« . Najprej se nam zdi opozorilo nesmiselno, ko pa si brv pobliže ogledamo (zlasti spodnji, to je nosilni del), ugotovimo, da ni čisto iz trte zvito . Ozremo se naokoli, če je morda kje kakšen obhod. A ga ni, zato moramo naravnost po brvi. Ko smo na njej, se nam ne zdi več tako šibka, čeprav se v sredini občutno podaja ob trši hoji. Srečno prispemo na drugo stran, kjer nas le še nekaj korakov loči od rekreacijskih objektov pri Ribiškem domu »Straža« , kjer so lepo urejeni ribniki . Kdor se spozna na ribičijo, ve, da današnja pot poteka vzdolž ribolovnega revirja Sava 9, ki se začne pri Tacenskem mostu in konča pri Črnuškem. Zanj skrbi ribiška družina Straža, katere ribiški dom smo pravkar obiskali.
Vrbina in brzice
Od ribiškega doma nas popelje asfaltirana cesta . Po njej stopamo do konjeniškega centra Košir , ko se spet vrnemo na peščeno pot . Po njej nadaljujemo proti severozahodu, še preden pa se začne obračati severno proti polju, zakoračimo levo v gozd . Takoj opazimo, da je gozd umetno oblikovan, čez nekaj korakov pa nas pozdravijo vrata z napisom »Makoto – park borilnih veščin« . No, takrat, ko je nastal ta potopis, park še ni bil dokončan. Skozi gozd vodi več poti, a se vse – razen ene – slepo končajo. Tista ena pa nas bo popeljala do naslednje zanimivosti: vrbine . To je obrežni gozd ali grmovje, ki ga pretežno sestavljajo vrbe. Zelo pomemben je za obrečni ekosistem, saj njegove korenine delujejo kot filter, ki skrbi za čiščenje vode. Najlaže si ga ogledamo, če takoj za parkom borilnih veščin zavijemo levo proti Savi. Ta pot se na obrežju sicer slepo konča, a je zanimiva, zato se splača narediti ovinek. Sprva po peščeni, nato pa po betonski poti hitro pridemo do obrežja. Ves predel ob poti je porasel z vrbami, ki tvorijo pravi gozd. Tu in tam so čistine, na katerih se pase živina . Tik ob Savi opazimo izvir , naravnost pred seboj pa brzice . Nato pa stopimo na brežino, utrjeno z betonom, ki se razteza levo in desno od brzic. Običajno je precej obljudena. Na njej se zadržujejo sprehajalci, ribiči , radovedneži, kakršni smo mi, včasih pa se najde tudi kak umetnik , ki poskuša na slikarsko platno ujeti šumenje vode na brzicah,v ozadju pa Šmarno goro in Grmado . Brzice na tem mestu (pa tudi tiste, ki smo jih videli do zdaj na naši poti) niso naravnega izvora. Izdelali so jih zaradi negativnih vplivov regulacije Save v preteklosti, zlasti pa zaradi gradnje zgornjesavskih elektrarn Moste, Mavčiče in Medvode, ki zadržijo pretežni del materiala, ki ga je prej nosila Sava s seboj in ga odlagala v nižje ležeče predele. Ker je Sava precej hitra reka in ker ne nosi več materiala s seboj, spodkopava bregove in poglablja strugo v srednjem toku, zato je upadla gladina podtalnice na Ljubljanskem polju. Zaradi umetnih brzic sta se zmanjšala hitrost pretoka Save in poglabljanje struge. Brzice tudi izboljšajo preskrbljenost vode s kisikom in so zato pomembne za živelj v reki.
Tacenski Brod
Ko si ogledamo brzice, se vrnemo do točke, na kateri smo zapustili današnjo pot. Tam seveda zavijemo levo in nadaljujemo peš skozi redek mešani gozd. Na koncu se znajdemo na križišču. Še enkrat zavijemo levo in po približno 100 korakih desno. Če bi šli naravnost, bi se znašli na območju zapuščene gramoznice , od koder bi se morali vrniti, saj se tam pot konča. Po pravi poti pa lepo in hitro nadaljujemo proti Šmarni gori. Vmes večkrat prečkamo kakšen daljnovod , ki jih je tu v izobilju. Proti koncu gozdne poti se sprehodimo še mimo Kinološkega društva Šmarna gora - Tacen , nato pa pot zavije na gozdni rob, po katerem poteka vse do avtoceste. Ta del ponuja nenavadne in lepe poglede na Storžič, Kamniške Alpe, Šmarno goro in cerkev sv. Martina v Šmartnem pod Šmarno goro . Pod avtocesto je urejen podhod, nadaljevanje poti pa nas – spet ob gozdnem robu – pripelje do naselja Tacen. Mimo novejšega naselja pridemo do Koširjeve gostilne , domačije (Tacenski dvor) in do naslednjega prehoda čez Savo, ki si ga tudi velja pobliže ogledati. Ta prehod je bil v nasprotju s Črnuškim od nekdaj mogoč le z brodom. Reklo se mu je seveda Tacenski brod. Kako značilen je bil za te kraje, pove že dejstvo, da se celotno naselje na desnem bregu Save imenuje Brod, medtem ko je naselje na levem bregu obdržalo ime Tacen – torej iz »Tacenski brod« v »Tacen« in »Brod«. Delovanje broda na tem mestu je bilo opisano že v 12. stoletju, medtem ko je kraj dobil prvi most čez Savo leta 1844. Ta most je bil zaseben in je bilo za njegovo uporabo treba plačevati mostnino. Danes je drugače. Prehod čez most je brezplačen, zato lahko mirno prečkamo Savo . Za seboj pustimo Tacen, ki je sicer znan po sodarjih, tudi »pintarji« imenovanih. Obrt je bila močno razširjena od sredine 18. stoletja naprej, zamrla pa je na začetku 20. stoletja.
Ob drugem bregu nazaj
Takoj za mostom zavijemo z glavne ceste levo na ozko lokalno ulico . Prometni znak pred njo opozarja, da je slepa. A to velja le za avtomobile, teh pa niti ne želimo. Brez skrbi nadaljujemo pot mimo hiš (in skoraj čez neko dvorišče), nato pa po isti ulici, Ob Savi se ji reče, napredujemo proti gorenjski avtocesti. Malo pred njo z asfaltirane ceste zavijemo na makadam , se spustimo pod avtocestni most in pri zadnji hiši poiščemo ožjo pot, ki vodi v gozd.
Privede nas do rečnega obrežja, po katerem nekaj časa hodimo mimo opuščenih vojaških skladišč nekdanje JLA, nato pa pridemo do gramoznice oziroma separacije. Naša pot se nadaljuje med ograjo obrata in rečnim bregom pod nami. Do separacije pripelje tudi široka makadamska cesta, in če bi šli po njej, ne bi bilo nič narobe. Kar trikrat bi morali zaviti levo, da bi se po trasi daljnovoda vrnili na obrežno pot. Ta ovinek je smiseln, če se nam ne da hoditi po gozdnem delu današnje ture, kjer je pot najslabše shojena. Če pa nas nekoliko zaraščena pot ne moti, se od separacije odpravimo naravnost v gozd in se prebijmo do daljnovodne trase, od koder je pot spet boljša. Ta del poti je najbolj dolgočasen. Dolg je malo več kot 2 km in vseskozi poteka po gozdu. Reki se približa samo enkrat, in to na tistem delu, kjer so brzice, ki smo jih že obiskali na nasprotnem bregu. Veliko poti in stezic je v tem gozdu, zato ni težko zaiti. Ampak brez skrbi! Prav daleč ne vodi nobena. Najbolje je, če gremo po najširši oziroma najbolj uhojeni poti, ki je hkrati najbliže bregu. Tako bomo zanesljivo in najprej prišli do točke, kjer se gozd konča, pojavijo pa se spet rekreacijske površine in prostori za piknike. Pri zadnjem, največjem, se spet približamo obali reke, nato pa se mimo teniških igrišč napotimo proti Ježici – spet kolikor je mogoče ob obali. Ko med drevjem pred sabo zagledamo Črnuški most, zavijemo desno in se skozi gozd vzpnemo na parkirišče pri Avtošoli Ježica. Od tam ni več daleč do izhodišča. Poiščemo priključek na cesto, se po njej vrnemo do krožišča Dunajska/Obvozna in po mostu čez Savo na drugo stran. Pri semaforju zavijemo levo in še enkrat levo – pa smo tam, kjer smo začeli!
»Klobasa je zašpiljena,« porečemo, ko se vse takole lepo in srečno zaokroži ali bolje »zaklobasi« po več kot 12 prehojenih kilometrih. Zdaj, ko je pot za nami, pa bi si res lahko privoščili nekaj zašpiljenega za pod zob. Vrhunec kulinaričnih užitkov obljubljajo z »zašpiljeno dobro« kranjsko klobaso, a dvomimo, da kaj takega ponujajo v bližnji kitajski restavraciji. No, špile (palčke) nedvomno premorejo, samo še nekaj mesnega naročimo, pa smo zadeli bistvo. Dober tek!