Začeli bomo pod gradom
Do Podgrada bomo prišli po cesti v Kresnice, nato pa desno skozi podvoz pod železniško progo. Peljemo še naprej do konca naselja. Tam pri tovarni Arbo je ožina, kjer ni prostora za več kot eno vozilo hkrati, zato bomo prav posebno previdni. Malo naprej gre cesta v oster levi ovinek, mi pa z nje (namenoma!) naravnost na gozdno pot, čez mostiček in levo, dokler ne pridemo do gozdnega obračališča , ki je hkrati prikladen prostor za skladiščenje hlodovine. Tu bomo začeli našo današnjo pohodno pot. Pohodno zato, ker se bomo podali na pravi mali pohod z zvenečim imenom »Ostrovrharjeva pot« po zelo znamenitih krajih. Na začetku, na robu ob asfaltni cesti, nas o tem obvešča velika informacijska tabla. Govori o nekdanjih časih in o pogumnih okoliških vitezih pod vodstvom plemenitega Ostrovrharja, katerega junaštvo opeva celo Prešeren v Turjaški Rozamundi. Z obračališča se odpravimo v breg po dobri poti, če že ne kar gozdni cesti , ki jo poiščemo na brežini. Popeljala nas bo naravnost do gradu. No, ja – ne čisto naravnost.
Pristava ali grad
»Grad« je ljudsko ime nekdanjega gradu Novi Osterberg. Kadar je potrebna podrobnejša določitev, mu pravijo tudi »Povšetov grad« ali »Vila Kansky«, včasih pa tudi »Rdeči grad«. Vsa ta imena se nanašajo na isto rumeno trinadstropno stavbo na obronku Kašeljskega hriba, proti kateri se trenutno vzpenjamo. Zgodovinarji si o njenem nastanku niso edini. Nekateri navajajo, da je bila postavljena v času, ko so zapustili Stari Osterberg – grad, ki ga bomo obiskali pozneje. Z njega naj bi se zaradi udobnosti preselili v dolino, za potrebe vodenja posestva pa so na hribu postavili pristavo (upravno poslopje). Pozneje se je iz nje razvila zdajšnja vila, ki ji domačini pravijo »Grad«. Ta razlaga je lahko le delno resnična, saj določena dejstva govorijo proti njej. Eno od teh je del zidu neke starejše zgradbe, ki štrli iz severne fasade zdajšnje vile in je sumljivo močan za nekakšno pristavo. Debel je od 100–120 cm, visok pa kakšnih osem metrov. Tudi laiku je takoj jasno, da take mase niso spravili vkup le zato, da bi držala streho nad glavo, zato je zid skoraj gotovo imel tudi obrambno funkcijo. In če to vzamemo v zakup, se ponudi druga zgodba, ki govori, da je na tem mestu stal utrjen grad že davno prej, preden so sezidali pristavo. Mogoče je, da so ga čez čas opustili, še bolj mogoče pa, da je zapuščen propadel. Morda in celo verjetno je, da so pozneje uporabili njegove ruševine za gradnjo pristave, ki je delovala nekaj deset ali sto let, dokler sčasoma tudi te niso opustili. Vse te možnosti in zgodbe so le delno verjetne, resnične pa kajpak niso. Je pa gotovo tole: leta 1789 je Jožef Kalasanc, baron Erberg, graščak iz Dola pri Ljubljani, ostanke pristave ali kar je pač bilo, porušil, zložil na kup in očistil in iz njih postavil novo manjšo, ljubko poletno vilo v staronemškem slogu. Pomanjkanje denarja (komaj verjetno), lenoba (malo verjetno), varčnost (mogoče) ali preprosto čut za umetnost in zgodovino (zelo verjetno) so ga navdahnili, da je ohranil del prvotnega debelega obrambnega zidu. Domislil se je, da ga bo porabil kot eno od sten v svoji novi vili. Domislica je odlično uspela in baron je kar žarel od ponosa, ko je imenitno pridobitev razkazoval številnim uglednim gostom, ki jih je vabil na obiske. Seveda pri tem ni pozabil omeniti razgleda z gradu, še manj pa zgodbe o bližnjem sotočju treh rek. Takrat so bile to Sava, Ljubljanica in Kamniška Bistrica, nedavno prej pa celo štiri, saj se je z omenjenimi tremi družila še Besnica. A štiri rečne sestre niso zdržale skupaj brez prepirov. Večkrat so se tako hudo zlasale, da so solze tekle v potokih. To je seveda povzročalo poplave, zato ni šlo drugače, kot da jih nasilno ločijo. Besnica, čeprav najmanjša, je bila kot kaže najhujša (že ime pove), zato so jo pustili na mestu, naj se kuja, druge tri pa so odpeljali stran, kjer zdaj mirno sobivajo. To se s pristave prav lepo vidi. Pa tudi poplav ni več od takrat ...
Bela ost na rdečem ščitu
Pohod nadaljujemo po grebenski poti – proti Staremu gradu. Strumno zakoračimo mimo informacijske table, ki opisuje zgodovino tega gradu, saj jo že poznamo, in se po udobni poti sprehodimo do odcepa, ki vodi proti Staremu gradu. Vseskozi hodimo levo. Pot je tako široka, da bi bila lahko prevozna z vozom. Tudi strma ni, zato se kar sama poraja misel, da gre za staro pot, ki je nekoč povezovala oba gradova. Ko hodimo po njej, vseskozi zaman pogledujemo za razgledi – drevje jih diskretno skriva . A potrpimo, današnje poti še ni konec. Bolj ko se bližamo Staremu gradu, pogostejše so oznake z Ostrovrharjevim grbom, belo ostjo na rdečem ščitu. Očitno je, da bela ost simbolizira »Ostri vrh«, na katerega smo namenjeni. Kaj pa rdeča? Heraldiki trdijo, da rdeča barva na grbih simbolizira moč, pogum, dostojanstvo in ljubezen, kar bi se nekako ujemalo s Prešernovo verzijo zgodbe o Ostrovrharju. Kakor koli že, tem oznakam moramo slediti, če želimo priti do konca današnje poti. Med razmišljanjem o graščakih in njihovih grbih se po poti približamo globoki grapi, po kateri se mezi studenec. Kar brez skrbi, ne bomo si zmočili nog, saj za prečkanje poskrbijo položene veje. Nasploh je tole pobočje polno vode, ki prihaja na dan v številnih izvirih. Že naslednja oznaka nam pokaže Ostrovrharjev studenec , iz katerega se je Stari grad oskrboval s svežo vodo. Seveda le za sproti, kajti imel je tudi vodno cisterno, vklesano v živo skalo. Pri studencu je navadno odložen tudi kakšen kozarec, vendar zagotovila, da je voda pitna, žal ni. Bo pa najbrž kar pravšnja za osvežitev obraza in umivanje rok. Čez nekaj korakov spet naletimo na dva kažipota – en usmerja naprej desno, drugi pa navzdol. Občutek nam pravi, da je še prezgodaj za vrnitev v dolino, zato ubogamo tistega, ki kaže, naj vztrajamo pri svoji smeri. Kar kmalu na sedlu res zagledamo urejen prostor (počivališče), kjer najdemo še mlinski kamen, informacijsko tablo in, kaj drugega kot še en kažipot . Vse skupaj nezmotljivo kaže, da smo prišli do podnožja skalnega vrha, na katerem je stal grad. Osnovne podatke o njem si preberemo na tabli, nato pa se povzpnemo po strmem pobočju prav do ruševin . Vmes prečkamo manjši obrambni jarek, vklesan v živo skalo . Gotovo ga je nekoč premoščal dvižni most. Na vrhu nas pričaka manjša uravnava, polna ruševin. Vse je precej zaraščeno. Vidni so ostanki neke večje stavbe in deli zidu , na katerem je delno celo ohranjen omet. Zid je iz lokalnega kamna, za vezivo pa so uporabljali apneno malto. Ni videti prav posebno trden, pa tudi ne prav posebno močen, saj njegova debelina ne presega 60–80 cm . Velikost grajske stavbe prav tako ne daje kakšnega mogočnega vtisa: na hitro lahko izmerimo, da po dolžini meri kakšnih 20 korakov in 10 po širini. Ker je skoraj vse podrto, lahko le slutimo, da je stavba imela v pritličju dva približno enako velika prostora, od katerih je bil južni podkleten, saj se še vidi en obok . Če naj bi v njej živeli Ostrovrharji, so se nedvomno počutili dokaj utesnjeno. Nič čudnega, da so se raje preselili v udobnejše domovanje v dolini, saj tu še za služinčad ni bilo dovolj prostora. Po ogledu ruševin (v slabem stanju so, zato ni dobro plezati po njih) se spustimo po isti poti do počivališča na sedlu in poiščemo stezo, ki blizu mlinskega kamna vodi strmo navzdol.
Ostrovrhi mlinski kamni
Sprva zložna pot se spremeni v stezo, ki začne v hudi strmini vijugati navzdol po pobočju. Res so urejeni nastopi iz lesenih brun, a je tako strmo, da nismo več čisto prepričani, če bi sploh še šli naprej. A verjemite, splača se, vsaj prvič. Pa tudi vračali se ne bomo po tej poti. Približno na sredini grajskega pobočja se steza nekoliko izravna in zapelje pod previsno skalno steno, kjer je bil starodavni kamnolom . V njem so nekoč lomili mlinske kamne. Ostanki tega početja se še danes dobro vidijo . Osnovna surovina je bil kremenov konglomerat, verjetno eden najboljših, kar jih je bilo mogoče najti v bližnji in daljni okolici, saj si sicer kamnoloma ne bi omislili tako visoko na pobočju, pa še na tako slabo dostopnem mestu povrh. Zrna (prodniki) v mlinskem kamnu morajo biti namreč ravno prave velikosti, trdote, razporeditve in oblike, da se lepo ostrijo in dobro meljejo. V stenah kamnoloma je polno okroglih vdolbin , ki lepo kažejo, kakšne kamne so lomili. Največje vdolbine so široke več kot meter, kar bi ustrezalo mlinskim kamnom premera okoli 36 dunajskih col (95 cm) in debeline 8 do 10 dunajskih col (21 do 26 cm). Ko so tudi več sto kilogramov težko okroglo ploščo izklesali in odlomili iz stene, so jo po drči spustili v dolino. Nato so jo na ravnici ob reki Besnici, ki se ji še danes reče Knapovska draga, dokončno obdelali in pripravili za transport do kupcev. Nedvomno težaško delo ... In koliko so pri tem zaslužili? Vsekakor manj kot njihovi odjemalci mlinarji, ki so bili že od nekdaj znani po bogastvu, nekaj pa vendarle. Na podlagi starih zapiskov, in če upoštevamo današnje cene primerljivih dobrin, ugotovimo, da je velik mlinski kamen stal okoli 800 do 1000 evrov za kos (odvisno od kakovosti in debeline).
Rjavi breg
Skozi kamnolom se po krožni stezi spet po hudi strmini vrnemo pod grad, a kljub vsemu je tokrat malo lažje, ker je ta odsek opremljen z ograjo . Ko pridemo do gradu, ga obkrožimo in se spet znajdemo na sedlu. Od tam se vrnemo kakšnih 100 m nazaj proti Ostrovrharjevemu studencu, do prej navedenega dvojnega kažipota, kjer zavijemo desno. Lepo speljana in široka cesta nas vodi v dolino Besnice. Ko pridemo pod grad, opazimo vse polno skal in manjših kamnov, ki razmetani ležijo naokoli . Videti je, kot da bi se nekako prikotalili sem. Mogoče so ostanki Starega gradu, ki so se ob kakšnem večjem potresu zakotrljali s hriba. Malo naprej na ovinku opazimo zanimive primerke velikih skal iz kremenovega konglomerata . Že skoraj pri dnu doline spet zagledamo kažipot , ki nas tokrat usmeri desno proti Besnici. Previdno prečkamo manjše zablateno območje, nato pa prek lesenega mostiča z imenom »Brv Rjavega brega« še Besnico. Zdaj smo na asfaltni cesti Podgrad–Besnica.
Na grebenu Murjevke
Stopimo čez cesto v gozd in naprej po stezi, ki kar takoj obljubi, da bo še strmejša. Ko se pozneje vzpenjamo po zahodnem pobočju med gostim borovničevjem, je res zelo strmo. Levo in desno so same borovnice . Kar verjeti ne moremo, da lahko zrastejo v meter visoke grme, ampak tukaj imamo živ dokaz za to. Hrup prometa, ki ga slišimo s ceste spodaj, z višino počasi pojenjava, a strmina ne popušča. Pot se rahlo vleče, in ko podvomimo, če gremo sploh prav, nepričakovano stopimo na širšo in dobro utrjeno gozdno cesto . Poteka naravnost po grebenu, zato je zaradi strmine pobočja prej nismo mogli niti slutiti, kaj šele videti. Zdaj smo na Murjevki. Kažipot nas usmeri levo, kjer nas nedaleč naprej pričaka počivališče . Oddahnemo si, vmes pa preberemo, kar nam sporoča informacijska tabla. Z Murjevke se med drevesi lepo vidi hribovje na zahodni strani, po katerem smo se potepali malo prej. Takoj opazimo dva značilna vrha: levega, ki je širok in zaobljen, in desnega, ki je ozek in koničast. Če ne bi vedeli, kako se imenujeta v resnici, bi jima lahko rekli »Debeli vrh« in »Ostri vrh«. Na zadnjem stoji Stari Osterberg , ki smo ga raziskali malo prej. Ni povsem izključeno, da ime Osterberg izvira iz »Ostri vrh«, kakor je trdil Valvasor. V nekaterih starih dokumentih se pojavlja zapisano kot »Oster verh«, kar se zelo podobno sliši kot nemški »Osterberg«. Poleg tega »berg« v nemščini pomeni »hrib«. Kaj pa »Debeli vrh«? V resnici se imenuje »Debni vrh« oziroma »Deben vrh«, kar bi pomensko prav lahko izhajalo iz »debelega vrha«.
Pri Lazarju
Raziskovalna žilica nam kar ne da miru, zato vstanemo in se odpravimo naprej. Po dobri gozdni cesti napredujemo proti naslednjemu cilju: turistični kmetiji Pri Lazarju. Ko se gozd odpre, nas le še travnik loči od nje . Kmalu za tem jo tudi zagledamo. Prijazni ljudje so to, njihova domačija je lepo urejena . Goste sprejemajo v hiši, večjim skupinam pa postrežejo pod senikom. Tudi na otroke niso pozabili: premorejo pravi mali živalski vrt raznovrstnih domačih živali , poleg tega pa kar precejšnje otroško igrišče in tudi starodobno urejen kmečki vrt – »garteljc« . Pravi muzejski primerek je in vsebuje vse sestavine ter pritikline, ki v tak vrt spadajo, vključno z lesenim plotom in obveznimi rožami. Mimo vrta se skozi star sadovnjak podamo še do razglednega roba nad dolino. Tam nas pričakajo klopce, daljnogled na podstavku in prava pravcata starinska gugalnica, razpeta med dvema drevesoma. Z nje lahko uživaško opazujemo sončni zaton in enkratne razglede na Ljubljano in okolico . Zatopljeni v opazovanje, kako se spreminjajo barve neba ob sončnem zahodu, se zlahka nekoliko predolgo zadržimo na razgledišču. A ni treba, da bi nas to preveč skrbelo. Vračanje v temi ni nevarno, saj nas pot nazaj vodi po samih cestah (delno osvetljenih), čeprav obstaja tudi bližnjica skozi gozd, ki je v temi najbrž ne bomo uporabili in tudi sicer kaj dosti ne bi pridobili z njo.
Spet pod gradom
Prevzeti nad lepoto razgleda kar težko zapustimo razgledno točko in se odpravimo naprej – pravzaprav nazaj. Široka makadamska cesta nas popelje v dolino do naselja Podgrad . Označena pot gre sicer po bližnjici skozi gozd, a je strma in precej zaraščena, zato je morda ne bomo želeli niti uporabiti. Nižje doli, pri vodnem zajetju, se priključi na cesto, torej ni nič narobe, če gremo vseskozi kar po cesti. Na križišču z glavno cesto sredi naselja nas pričaka spominski steber, postavljen ob 750-letnici prve omembe Podgrada. Tam zavijemo levo in se vzdolž glavne ceste napotimo skozi naselje. »Krajevna zavest« je tukaj na zavidljivi ravni in prebivalci se močno trudijo za lepšo okolico. Marsikatero hišo krasi Ostrovrharjeva zastava, večina pa jih ima lepo izdelane lesene tablice s hišnimi imeni . Da, imeni – ne številkami! Hišne številke seveda imajo, vendar so poleg njih na posebnih, enotno oblikovanih tablicah prijazno izpisana tudi krajevna imena domačij. Ko se takole sprehajamo po naselju, kmalu pridemo do ožine pri nekdanji tovarni Arbo, od koder imamo le še streljaj do našega izhodišča.
Dva gradova s pestro zgodovino, tri četrt tisočletja staro naselje, pol tisočletja star kamnolom mlinskih kamnov, več kot stoletje in pol stara kemična tovarna in čisto nov žulj na podplatu je bila današnja bera. Dovolj, tudi če žulj zanemarimo! Poučna pot v vsakem letnem času, poučna in koristna pa na začetku poletja, ko zorijo borovnice, in še enkrat jeseni, ko rastejo gobe. Vse lepo in prav, samo čas, ki ga prebijemo na poti, se ob vključevanju koristnosti nekam nepredvidljivo razvleče. Že brez tega smo potrebovali dobri dve in pol uri, a kaj, ko dobro in hitro pri hrani pač ne gresta skupaj ...