Ljubljansko pristanišče
Porekli boste: »Pristanišče!? Kako? Saj Ljubljana vendar nima pristanišča!« A to bo napak. Res je le, da ga nima več. Pred časom ga je imela, in to ne premajhnega. Morja, jasno, niti tedaj ni bilo v bližini, jezero na Barju pa je že davno prej presahnilo, zato so se morali zadovoljiti kar z reko. Ljubljanica se ji reče, pristanišču pa Zalog . Bilo je na približno istem mestu, kjer je danes most prek Ljubljanice v Zalogu. To je prav blizu izhodišča, od koder bomo začeli našo današnjo pot. O pristanišču je več napisanega v nadaljevanju (pri znamenitostih), lahko pa si nekaj o njem preberemo tudi na informacijski tabli . Od njega danes ni ostalo skoraj nič, kako pa je vse skupaj potekalo, si bomo lahko najbolje ogledali na Kašeljskem hribu, kamor smo danes namenjeni. Pot pod noge!
Brez kašlja v hrib
Kašeljski hrib je od mesta ločen z reko Ljubljanico. Če si zaželimo povzpeti se nanj, moramo reko seveda prečkati na kakšnem od mostov. V bližini Zaloga sta samo dva, eden je v Kašlju na cesti proti Sostremu, drugi pa prav v Zalogu na cesti proti Kresnicam . Ta je najprimernejši za uresničitev naše današnje zamisli, čeprav bi lahko prišli do izhodišča tudi prek drugega. Do Zaloga se lahko pripeljemo z avtobusom, kolesom ali avtomobilom. V prvem primeru imamo potem nekoliko daljšo pot, v drugem in tretjem pa lahko pustimo prevozno sredstvo na manjšem makadamskem parkirišču , ki ga zagledamo na desni strani kmalu za mostom prek Ljubljanice, če gremo proti Kresnicam. Parkirišče je namenjeno prav potrebam sprehajalcev in pohodnikov, kolesarjem pa ponuja možnost, da priklenejo kolesa na kolesarska stojala, saj s kolesom naprej ne bo šlo.
Poleg Ljubljanice Kašeljski hrib od mesta ločuje še železniška proga Ljubljana–Zidani most. Tudi to moramo nekako prečkati. Naravnost čez njo ni varno, imamo pa srečo, da nam prav pri parkirišču ljubeznivo ponudi možnost varnega prehoda obokan prepust , skozi katerega pridemo na drugo stran. Potem pa ni več šale. Pot se začne takoj strmo vzpenjati. Označena je bolj slabo, vendar je tako shojena, da ni nobenega dvoma, kam moramo. Pravilo je zelo preprosto: naravnost strmo v hrib. Če jo slučajno uberemo po kakšni prečnici, nič zato. Še pred vrhom grebena nas bo pripeljala nazaj na pravo pot , kajti na koncu se vse stečejo v isto točko. Pot najprej poteka po gozdni vlaki, pozneje pa se zagrize naravnost v pobočje, kjer cikcaka med drevjem in koreninami. Adijo, Kašelj! Mešani gozd skrije poglede proti raztegnjenemu naselju na ježi ob levem bregu Ljubljanice, ki mu rečemo tako. Adijo tudi kašelj! Strmina zagotavlja, da bomo pljuča predihali do zadnjih kotičkov.
Pogledi in razgledi
Proti vrhu se nam zazdi, da se je gozd nekoliko razredčil, vendar se z razgledi kljub temu ne moremo pohvaliti. Še malo, pa se »razredči« tudi strmina. Prispeli smo na greben, kjer nas prijazno pričaka počivališče . Od tod krenemo desno proti Debnemu vrhu. Prijetna grebenska pot nas popelje sprva brez večjih višinskih razlik v bližino vrha, nato pa spet precej strmo na sam vrh. Vmes naletimo na zanimivo znamenje v votlem deblu . Kdo ve, zakaj ga je neki ljudski umetnik umestil prav tja. Končno pridemo na najvišjo točko Kašeljskega hriba (530 m). Nekaj dodatnih metrov pridobimo še z vzponom na leseni razgledni stolp , ki je ravno dovolj visok, da omogoča poglede prek drevesnih vrhov. Ljubljana je pred nami kot na dlani. Ob lepem vremenu razgled obseže poleg Ljubljanske kotline še vse, kar je južno, zahodno in severno od nje. Zelo dobro se vidijo Krim, Nanos, Ratitovec, Triglav, Storžič, Grintavec in Šmarna gora. Še posebno lepo pa je ob sončnem zahodu in ponoči . Razgledni stolp je pokrit s streho, ki ga varuje tudi ob slabšem vremenu, vsekakor pa ob nevihti ni varno vedriti v njem zaradi možnosti udara strele. Na skali pod stolpom je kovinska plošča z označenimi smermi do bližnjih in daljnih vrhov, ki jih je mogoče videti s stolpa. Prav škoda, da je ni na stolpu, saj bi nam tam še bolj koristila.
Grad na Ostrem vrhu
Kar nekaj časa potrebujemo, da se naužijemo razgledov s stolpa – zlasti če smo prišli prvič. Nato sestopimo in nadaljujemo pot po grebenu v vzhodni smeri . Po slabih 50 m poiščemo pot, ki se odcepi levo navzdol. Po njej se spustimo pod vrh, približno tam, kjer smo se naprej grede vzpenjali. Po široki poti nadaljujemo slabih 10 minut (okoli 500 m), dokler ne dosežemo mesta, kjer se ožja, a dobro uhojena pot odcepi desno proti Staremu gradu. Spustimo se na vzhodno stran grebena Kašeljskega hriba, znanega po gosti podrasti, ki jo v glavnem sestavljajo same borovnice. Rastišče jim izredno prija. Grmiči so visoki do kolen in več, nekatere rastline pa tvorijo že prava olesenela stebla, skoraj za mezinec debela. Seveda je tudi sadežev obilo, pa še sklanjati se ni treba preveč, da jih dosežemo. Sledimo poti ter tu in tam uberemo kakšno borovnico, ko nenadoma zagledamo pred seboj počivališče (dve klopci in miza), malo naprej pa veliko okroglo kamnito ploščo z luknjo na sredini . Le kaj naj bi to bilo, tako visoko na hribu? Hm, podobno je mlinskemu kamnu. Da, uganili ste! Res je mlinski kamen, ki na tem mestu simbolizira spomin na davno minule čase, ko je v bližini še deloval kamnolom, kjer so pridobivali to mlinsko orodje. Kašeljski hrib ima nasploh bogato zgodovino in pravkar se bližamo mestu, ki je morda še največ prispevalo k temu: Stari grad na Ostrem vrhu. Legenda iz proze, pesmi in pravljic. V Turjaški Rozamundi ga omenja celo Prešeren. Kratka, a strma pot nas popelje prav do njegovih ruševin. Ohranjenega je še nekaj zidovja osrednjega stolpa , vse drugo pa je že davno porušeno. Spustimo se po isti poti, nato pa pri prej navedenem mlinskem kamnu zavijemo desno na širšo pot proti zahodu. Manj kot 100 m za tem se znajdemo na križišču, kjer gozdna cesta zavije desno navzdol proti dolini (je označena). Pot nas pelje pod gradom, kjer je na površini precej razmetanega kamenja, ki malo spominja na ledeniško moreno . Mogoče je, da izvira iz ruševin Starega gradu. Večina je kremenovega konglomerata, kamnine, ki so jo uporabljali predvsem za zidavo, iz posebno dobrih kosov pa so izrezovali tudi mlinske kamne. Mimo posameznih večjih skal nenavadnih oblik napredujemo proti dolini, kjer poiščemo pot levo po robu travnika . Ta nas usmeri proti nekdanji tovarni Arbo in naselju Podgrad.
Podgrad na kvadrat
Še preden pridemo do tja, se znajdemo na obračališču gozdne poti . Če bi šli naravnost po dolini, bi prišli v Podgrad. Pred tem bi prečkali še napajalni vodni kanal, ki iz reke Besnice dovaja vodo elektrarni v tovarni Arbo. Nekoč je ob njem stal drevored smrek, a je z njimi opravil lubadar. Naj samo omenimo: tovarna, ki jo danes poznamo pod imenom Arbo, je bila kot delniška družba ustanovljena leta 1854. Večinski delničar je bil grof Attems. Proizvajala je gorilni špirit, razna tehnična olja in firnež. Pozneje se je iz nje razvila kemična tovarna Kansky, po drugi svetovni vojni pa kemična industrija Arbo. V zgodnjem času svojega delovanja je bila tovarna tehnološko zelo napredna, saj je za pogon strojev izkoriščala vodno silo Besnice, že pred prvo svetovno vojno pa se je ponašala celo z lastno elektrarno. Delovala je do leta 2001, ko je končala v stečaju predvsem zaradi izgube jugoslovanskega tržišča. Kogar zanima, kako je nekdanja tovarna videti danes, naj se napoti po spodnji cesti do asfalta in skozi ožino pri elektrarni, nato pa pokuka na dvorišče . Tu se začne naselje Podgrad, za katerega se moramo strinjati, da si res zasluži svoje ime – dobesedno pod dvema gradovoma je. Nekako Pod-pod-grad ali Podgrad na kvadrat.
Rezidenca
Tisti, bolj kulturno usmerjeni, in tisti, ki jim je že sam današnji sprehod dovolj dober namen, si ne bodo šli ogledovat zapuščene tovarne, temveč bodo na obračališču poiskali gozdno cesto, ki zavije v breg in nas čez nekaj minut hoje pripelje do novega gradu Osterberg. Domačini mu pravijo samo »Grad« in ga tako ločijo od »Starega gradu«, ki smo ga obiskali malo prej. Ko pridemo do tja, spoznamo, da je beseda grad v tem primeru čisto pretiravanje. Morda je nekoč ta zgradba res bila grad, a stavba, kakršno vidimo danes , spominja bolj na podeželsko vilo kot pa na utrjeno domovanje graščakov. Niti ni posebno stara, saj izvira iz konca 18. stoletja, čeprav je res postavljena na temeljih neke starejše stavbe. Druga imena, ki se zanjo še uporabljajo, so »Rdeči grad«, »Povšetov grad« in »Vila Kansky«. Vsako od njih ima zgodovinsko podlago, a danes nobeno ni več primerno za uporabo. Pred več stoletji je na tem mestu stal utrjen grad Osterberg, toda prebivalci so ga zapustili in se preselili v dolino. Grad je propadal, dokler dolski graščak Erberg na ruševinah ni postavil manjše počitniške vile. Pri tem je za eno steno uporabil kar del starega grajskega zidu. Pozneje je ob vili postavil še oskrbnikovo hišico . Posest je menjavala lastnike, ti pa so jo oblikovali po lastnem okusu. Med najpomembnejšimi lastniki so bili Franc Povše (deželni poslanec) in zakonca Kansky. Od teh izvirata tudi ljudski imeni »Povšetov grad« in »Vila Kansky«. Tretje ime, »Rdeči grad«, se je prijelo, ker je imela vila v Erbergovih časih rdečkasto obarvano fasado. Bila pa je tudi majhna, zato sta jo zadnja lastnika, zakonca Kansky, v tridesetih letih 20. stoletja temeljito predelala. Tlorisno sta jo povečala za še enkrat, v višino pa nadzidala za dve nadstropji. Pri tem sta ponovno uporabila del prvotnega grajskega zidu tako, da sta vilo dogradila na njegovi vzhodni strani, hkrati pa pustila, da odlomljeni del kot spomenik štrli iz fasade. Vila je naseljena, vendar ne daje gostoljubnega vtisa. Na informacijski tabli piše, da je dostop celo prepovedan.
Povratni sprehod
Čeprav ima lepo izpostavljeno lego, danes »Grad« ni prav razgleden, ker ga obrašča visoko drevje. Kljub temu lahko med vejevjem tu in tam ujamemo pogled proti sotočju in na Ljubljansko kotlino. Enako ne-razgledna bo tudi naša pot na povratku, za katerega se odločimo, ko si ogledamo ta grad. Eno samo možnost imamo na izbiro, to je pot, ki po grebenu vodi proti Debnemu vrhu. Skoraj bi ji lahko rekli cesta , tako je lepo vzdrževana, vendar je za današnji promet nekoliko preozka. Nam to kar ustreza, zato hitro napredujemo proti počivališču, ki ga že poznamo z začetka poti. Če dvomimo, gremo po desni poti, čeprav je leva širša. S počivališča se odpravimo navzdol po isti strmini, po kateri smo do njega tudi prišli. Tokrat nam ni treba uporabljati gozdne vlake, ampak si lahko privoščimo bližnjico naravnost navzdol. Seveda je strmejša, a hkrati nekoliko krajša od prvotne poti. Oprijemamo se debel in vej ter pazimo, da ne zdrsnemo. Ko zagledamo železnico in hišo ob njej, zavijemo levo in se priključimo stezi, ki skozi podhod pod progo pripelje do parkirišča, na katerem smo začeli današnjo pot.
Preživeli smo prijetno popoldne na obisku krajev z izjemno bogato zgodovino. Ni bilo predaleč in tudi prenaporno ne. Če se bomo še vrnili, si bomo prihodnjič morda privoščili Ostrovrharjevo pot, ki poteka po istih krajih, a nekoliko drugače. Ali pa bomo obrnili smer in si za izhodišče izbrali zgoraj navedeno gozdno obračališče za tovarno Arbo, s čimer se bomo izognili strmini zahodnih pobočij Kašeljskega hriba.