Od Rudnika do Škofljice
Turo začnemo na Rudniku, najbolje na parkirišču nakupovalnega središča ali na novem P+R parkirišču Rudnik. Zavijemo proti Dolenjski cesti, peljemo mimo toplarja na levi strani , prečkamo železniško progo ter krenemo desno na glavno cesto proti Lavrici. Prevozimo Lavrico in proti koncu naselja zavijemo desno na Babnogoriško cesto (ulična tabla).
Pred nami je osamelec Babna gorica . Takoj ko prečkamo mostiček čez potok Prošca, moramo zaviti levo na neoznačeno asfaltirano pot proti Škofljici.
Ob koncu hiš asfalta zmanjka, nadomesti ga dober makadam . Ko se spet pojavi asfalt, zavijemo levo proti severu in peljemo čez zoprne grbine do železniške proge. Pred njo zavijemo desno in nadaljujemo pot do središča Škofljice, nato pa ponovno zavijemo desno proti žagi .
Gremo mimo žage in po makadamu naprej do poti, ki se križa z našo. Tam zavijemo levo proti poslovno obrtni coni in mimo nje, tu pa nas čaka dvosmerna kolesarska steza, rdeče pobarvana in označena s prometnimi znaki.
Kar naprej po obronkih ...
Še nekaj kilometrov se bomo vozili po obronkih in poplavno ravnico puščali ob desni strani , . Zavijemo desno na cesto Škofljica–Ig. Cesta je ravna in široka, zato lahko povečamo hitrost. Desno so barjanske njive, levo je gozd , . Ob koncu gozda zapustimo to cesto in zavijemo levo proti Pijavi Gorici.
Pijava Gorica–Kremenica
Vozimo po drevoredu – najprej hrušk in jablan, nato brez. (Ne brez drevoreda, temveč po brezovem drevoredu!) Asfalt je zelo poškodovan , zato na začetku te ceste stoji prometni znak »prevoz na lastno odgovornost«.
Na koncu drevoreda zagledamo glavno cesto proti Kočevju, vendar ne zavijemo nanjo, temveč desno na lokalno cesto do Pijave Gorice, ki jo dosežemo na njenem spodnjem koncu. Mogoče se splača potruditi tudi do zgornjega konca, do cerkve sv. Simona in Jude , .
Pot vodi naprej proti jugu, proti Želimljam in Turjaku, a zdaj ne bomo šli tja. Na prvem križišču zavijemo desno proti Igu. Prečkamo kratko ravnico – Želimeljsko dolino – in spet smo na obronku Barja, tokrat južnem. Po nekaj ovinkih pridemo do prvega in edinega omembe vrednega vzpona na tej turi, in že smo v Kremenici .
Ovinek v Drago
Naša trasa sledi glavni cesti, vendar lahko v Kremenici zavijemo z nje in si ogledamo še jezerca oziroma ribnike v Dragi. Lahko si naredimo krožno pot, in če jo s kolesom počasi prevozimo, zanjo ne bomo porabili več kot kakšnih 20 minut. Lahko pa si privoščimo tudi daljši ogled in morda celo sprehod po gozdni učni poti, ki poteka ob ribnikih (dolžina 3,2 kilometra, markacija »beli lokvanj«), kar bi nam vzelo vsaj kakšni dve uri , , , .
In že smo v »Kotu«
Pravzaprav smo prispeli na Ig. Ime Ig po nekaterih virih izhaja iz nemške besede Eck, ki pomeni kot, vogal. Vozimo torej naprej in na osrednjem križišču zavijemo desno »okoli vogala« proti Ljubljani. Tik ob križišču je izvir Ižice , , ki je že takoj na začetku tako vodnata, da lahko poganja mlin. Nadaljujemo vožnjo do bencinskega servisa Petrol, tam pa še enkrat zavijemo desno. Vendar moramo biti pozorni – križišče ni posebno dobro opazno.
Hura – gremo čez Barje ...
Ves čas smo se vozili ob robu Barja, sedaj pa prehajamo naravnost nanj , , , , in to v enega njegovih najlepših predelov. Tu živi ena najredkejših ptic v Evropi, kosec (Crex crex) . Vozimo se namreč skozi njegov življenjski prostor. Da ga bomo videli, je bolj malo verjetno, saj je kosec ena najbolj ogroženih in redkih ptic v Sloveniji. Mogoče pa bomo imeli srečo ...
Kmalu po koncu naselja opazimo na desni strani tik ob cesti vrtino, iz katere brizga voda kakšnih 30 centimetrov visoko . Malo naprej prečkamo Ižico in pridemo do razcepa petih cest, kjer je informacijska tabla o koliščarjih na Barju, zraven pa najdemo še en izvir – tokrat na levi strani , , , .
Proti Ljubljani
Smo na stičišču petih cest, ki tvorijo obliko pravilne peterokrake zvezde. Odločimo se za tisto, ki se gre najbolj »naravnost«, in nadaljujemo vožnjo po njej – naravnost proti severu. Obdelane kmetijske površine se izmenjujejo z neobdelanimi travniki in redkim gozdom (breza, jelša). V praznem prostoru med dvema osamelcema (levi je Grmez, desni pa Babna gorica z anteno na vrhu) občudujemo Kamniške Alpe. Naša pot se konča na prečni cesti, kjer zavijemo levo proti Grmezu .
Mimo osamelca peljemo do ostrega desnega ovinka in spet proti severu, nato pa levo, kakor nas pelje pot. Pokrajina je vedno bolj obdelana, zagledamo nedokončano hišo, sledi ograda s konji, takoj nato pa zavijemo desno na Črno pot , ki je verjetno dobila ime po črnih jelšah, ki rastejo ob njej. Sledi malo daljši raven odsek, most čez z drevjem zaraščen graben , nato pa križišče, v katerem naša pot zavije rahlo desno. Šele na naslednjem križišču sledi levi odcep, na katerega moramo zaviti . Blizu avtoceste zavijemo levo. Tu ne moremo več zaiti , – samo naprej peljemo in že smo na Peruzzijevi cesti na južni strani avtocestnega nadvoza. Zapeljemo čez nadvoz, takoj za njim pa zavijemo desno proti izhodišču.
Prevozili smo 27 kilometrov, če smo šli čez Drago, pa še kakšen kilometer več. Prijeten popoldanski izlet. Kosca bomo mogoče videli kdaj drugič ...