Kolesarstvo

Sonce na trgu
Prešernov trg je že po običaju priljubljeno izhodišče za oglede mesta. Nenazadnje tudi za nas. In tisto tlakovanje v obliki sonca na sredi nas takoj spravi v dobro voljo ter napolni z energijo. Pa začnimo!
Samo prek Tromostovja se zapeljemo in takoj levo na živilsko tržnico. Osrednji del tržnic na desnem bregu Ljubljanice so zgradili v letih 1940–1944 po Plečnikovih načrtih. Vodno stran zemljišča je Plečnik izkoristil za niz pokritih, dvonadstropnih tržnic, pri tem pa v spodnjem nadstropju uredil še promenado ob vodi. Kompleks tržnic daje z vodne strani masiven vtis, ki ga še poudarjajo polkrožni fasadni pomoli nad gladino reke. Plečnik je želel ponazoriti mogočnost nekdanjega mestnega zidu, ki je stal na tem mestu, pomoli pa naj bi predstavljali obrambne stolpe. Na sredini niza je pustil prostor za gradnjo Mesarskega mostu, ki bi povezoval tržnico s Petkovškovim nabrežjem na drugi strani reke. Izdelal je tudi načrte zanj, vendar do gradnje ni prišlo. Vrzel v nizu je bila vidna do leta 2010, ko so most vendarle zgradili. Plečnik je načrtoval pokritega s prodajalnami na njem – zgradili pa so odprtega, deloma celo steklenega, s kipi na njem . Ograja je izdelana iz debele nerjavne žice, napete med pokončnimi nosilci, ki je kot nalašč za to, da nanjo nekaj privežemo ali priklenemo. In res, že takoj po otvoritvi so se pojavile na ograjo priklenjene ključavnice – žabice . Ljudje namreč govorijo, da ima most čudežno moč. Pomagal naj bi pri ljubezenskih težavah. Kdor si želi trajno ljubezen, naj na ograjo priklene ključavnico – žabico. Čudežni most bo poskrbel, da bosta z ljubljeno osebo ostala skupaj vsaj toliko časa, dokler bo ključavnica pritrjena na ograjo. No, ime Mesarski most ne nakazuje tovrstne moči, pa tudi Plečnik ni načrtoval takega, je pa res, da ga nekateri ljudje, zlasti pa turisti, spontano imenujejo »Most zaljubljencev«.
Takoj po gradnji tržnic je med ljubljanskimi mestnimi svetniki krožilo tole vprašanje: »Imamo imenitno tržnico na eni strani in imenitno Tromostovje na drugi strani – kaj bo pa vmes?«. Odgovor je bil: »Praznina že ne!«. Tako so naročili spojitev Arkad in Tromostovja. Nikjer drugje kot pri Plečniku, seveda. Ta je preostali nepozidani prostor med objekti zapolnil z odprtim stebriščem , pri Tromostovju pa postavil objekt v obliki pomanjšanega antičnega templja, v katerem naj bi bila cvetličarna (danes je prodajalna spominkov), kjer tudi začenjamo naš ogled osrednje mestne tržnice.

Naprej proti vzhodu
S kolesom po tržnici ne gre najbolje. Treba se je malce znajti, če pa je gneča le prehuda, kot se to rado dogaja ob sobotah dopoldne, lahko konec koncev tudi stopimo s kolesa in se po tržnici sprehodimo peš. Še najbolje bi bilo tako. V nedeljo tržnica ne deluje, zato se bomo kajpak lahko zapeljali kar povprek do semaforiziranega križišča Kopitarjeve ulice (ki zapelje v tunel) in Poljanske ceste. Prečkamo Kopitarjevo ulico, vendar ne nadaljujemo po Poljanski cesti, ampak lepo previdno zapeljemo levo v ozko Kapiteljsko ulico. Pomoč pri odločitvi: stojimo natanko pred naslednjo Plečnikovo mojstrovino, ozko hišo, ki ji pravimo »Peglezen«, kar pomeni likalnik. Pred njo stoji značilen lesen drog za zastavo. Zapeljemo levo od njega.

Peglezen
To znamenito stavbo, ki se je je zaradi izjemne ozkosti prijelo ime Peglezen , so zgradili v letih 1933–1934. Plečnik je pročelje popestril z različno oblikovanimi okni in zastekleno verando na prednjem delu drugega nadstropja, vendar je hiša najbolj zanimiva zaradi svoje pregovorne ozkosti. Spredaj je komaj prostora za vhodna vrata, pa tudi preostali del ni dosti širši. Le kam so strpali stopnice?

Do Ambroževega trga
Kapiteljska ulica se kmalu konča, zato moramo zaviti levo na Barvarsko stezo. Po njej pridemo do Poljanskega nasipa ob Ljubljanici, kjer zavijemo desno. Kmalu srečamo moderen most za pešce, ki se imenuje Žitna brv in je delo arhitekta Borisa Podrecce. Naslednji most je na Ambroževem trgu, ampak nima kakšnega posebnega imena. Vsaj uveljavilo se ni. Bilo je sicer nekaj poskusov, da bi ga imenovali »Šempetrski« – po cerkvi sv. Petra višje zgoraj, »Ambrožev« – po bližnjem trgu, in še nekateri, a se nobeden ni prijel. Trden pa je kljub temu, zato se bomo brez skrbi podali po njem, vmes pa na desni pogledali še zapornice.

Zapornice na Ljubljanici
Celovita Plečnikova ureditev Ljubljanice je zajela obe brežini reke od Špice do Cukrarne ter dva mostova: Čevljarskega in Tromostovje (trojnega). Končala se je z zapornico pri Cukrarni . Gradili so jo kar pet let, od leta 1939 pa vse do leta 1944, res pa je, da je bila vmes vojna. Navdih za oblikovanje je Plečnik dobil na popotovanjih po svetu. Brv čez reko je postavil na tri stolpe, podobne egipčanskim templjem, ki jih na eni strani krasijo kratki dorski stebri s posodami etruščanskega videza z izklesanimi zmajevimi glavami, na drugi strani pa nizki jonski stebri s stiliziranimi človeškimi glavami. Z obeh strani dostop zapirajo mogočni portali. Celoten videz je podkrepil še z oblikovanjem parkov na Ambroževem in Vrazovem trgu, urejenih na dveh nasprotnih bregovih reke. Zapornica je namenjena vzdrževanju enakomerne višine gladine Ljubljanice v mestnem središču in še vedno deluje.

Hrvatski trg
Prečkamo torej Ljubljanico na mostu pri Ambroževem trgu in po klancu zapeljemo do prvega križišča, kjer zavijemo desno. Po sto metrih je pred nami cerkev sv. Petra, levo pa naslednje Plečnikovo delo Hrvatski trg . Prvotni park je Plečnik v letih 1938–1939 preuredil v trg z drevesi, ki je z geometrijsko elipsasto zasnovo edinstven primer takega odprtega prostora v Ljubljani. Tedaj je na južni rob prestavil tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni.
Pri semaforiziranem križišču zavijemo levo in mimo parkirne hiše zapeljemo proti severu. Desno od nas je Klinični center, kjer bi nam lahko nudili prvo pomoč, če bi bilo treba. Malo naprej, na razcepu, zapeljemo rahlo desno na Šmartinsko cesto, ki je v tem delu tlakovana z granitnimi kockami. Še malo naprej gremo mimo nekdaj zelo znanega gostišča s kostanjevim vrtom spredaj, kjer se lahko seveda tudi ustavimo, če smo morda potrebni »druge pomoči«, ki duhovito opominja na okrepčevalnico, o kateri teče beseda.

Za Bežigrad
Naša pot se kmalu izteče v prometno hudo obremenjeno cesto, ki sicer še vedno nosi enako ime kot prej (Šmartinska cesta), vendar to ni več tista pozabljena in nekoliko zanemarjena cesta, kjer smo se počutili že kar nekoliko domače. Gre za prometno najnevarnejši odsek na vsej trasi. Sama sreča, da je prav kratek. Zapeljemo pod železniško progo in že smo pred semaforiziranim križiščem, ki ga prečkamo, in po dvosmerni kolesarski stezi zapeljemo desno v breg proti tovarni Kolinska . Tako lepo napredujemo do bencinskega servisa, kjer steze zmanjka (vsaj v naši smeri) in moramo na drugo stran. Ko pripeljemo do krožišča pred pokopališčem Žale, se usmerimo desno kar skozi začetek kostanjevega drevoreda, ki se ne imenuje Pod kostanji, kot bi morda kdo pričakoval, temveč »Pod hmeljniki« . Pa ja ne, da so tile kostanji zrasli iz prekel za hmelj? Brez skrbi, niso! Drevored se imenuje po prvotni poljedelski kulturi, ki je rastla tam. To je bil hmelj. Res! Gojili so ga za potrebe nekdanje Kozlarjeve pivovarne, katere naslednica se danes imenuje Union. Ko takole razmišljamo o preteklih časih, mimogrede prispemo do Plečnikovega osrednjega vhoda na Žale .

Od Žal ...
V nasprotju s tedanjo prakso mrtvašnic je Plečnik za osrednje ljubljansko pokopališče nekako leta 1940 zasnoval kompleks, imenovan »Žale«, ki ga je sestavljalo štirinajstih mrliških vežic, vhodni slavolok, gospodarska poslopja in upravni prostori. Po njem je dobilo ime kar celotno pokopališče, ki se mu danes reče »Pokopališče Žale«. Vhod vanj vodi skozi veličasten slavolok z množico stebrov v dveh nadstropjih. Nasproti vhoda je osrednja molilnica (prostor za poslovitve od mrtvih) z baldahinskim nadstreškom na štirih stebrih, ki je zasnovana po antičnem vzoru. Kompleks vežic zaključujejo mizarske delavnice, okrašene s freskami Slavka Pengova. Na trgu pred vhodom rastejo izjemni primerki mogočnih omorik z vejami do tal, kar le še poudarja že tako izrazito monumentalen videz objekta.
Mimo prej omenjenega kompleksa peljemo po Žalski ulici (na naši desni je parkirišče), tik pred pokopališkim obzidjem pa zavijemo levo in mimo cerkve ter čez drugo parkirišče pridemo do Tomačevske ceste, ki jo prečkamo.
Previdno zapeljemo na Koželjevo ulico, pa še naprej in čez krožišče vse do Kranjčeve ulice. Pa tudi po njej gremo kar naravnost naprej. Ustavimo se šele pred semaforjem v križišču z Vojkovo cesto. Na drugi strani je Ministrstvo za obrambo. Takoj ugotovimo, da ne gre za Plečnikovo delo, zato pohodimo pedale in švignemo naravnost mimo zgradbe Gospodarske zbornice (ljubkovalno ji rečejo »Esmeralda« zaradi zelenega pročelja), vse do Dunajske ceste. Tam se usmerimo levo in po kolesarski stezi pripeljemo do Bežigrajskega stadiona .

... mimo stadiona ...
Na naši desni je Bežigrajski ali »Orlovski stadion«, imenovan po tedanji katoliški organizaciji Orli – nasprotju liberalnih Sokolov. Po Plečnikovih načrtih so ga gradili od leta 1921 do 1941. Ob južnem vogalu zidu so postavili opečnati steber z označenimi smermi neba na vrhu v spomin na evharistični kongres, ki je potekal tu leta 1935. Tudi častno tribuno s telovadnico v pritličju so zgradili za potrebe tega kongresa.
Po stadionu peljemo še kar naravnost naprej po kolesarski stezi mimo novega naselja Bežigrajski dvor (na levi), vse do Plave Lagune, središča Bežigrada. Ta zgradba je dobila ime po modrem pročelju. Plava Laguna pa se šaljivo imenuje po istoimenskem hotelskem naselju v Poreču, kar seveda nima prav nobene zveze z Ljubljano, vendar se je ime prijelo.
Na nasprotni strani Dunajske ceste je stavba Astre, diagonalno čez križišče pa vidimo poslopje Slovenijalesa. V semaforiziranem križišču zavijemo levo na Linhartovo cesto in v prvem odcepu desno zapustimo kolesarsko stezo. Tam pa takoj spet levo in še enkrat desno, dokler ne pridemo na Robbovo ulico, imenovano po Francescu Robbi, kiparju, ki je izdelal znamenit Robbov vodnjak pred ljubljansko mestno hišo. Na koncu te ulice je Navje, naslednja Plečnikova zamisel (na desni strani).

... do mesta mrtvih – Navja
Na mestu, kjer danes stoji Gospodarsko razstavišče, je bilo od leta 1779 osrednje ljubljansko pokopališče. Ob koncu 19. stoletja je postalo premajhno, zato so se odločili, da naredijo novega na Žalah. Pri tem se je pojavilo vprašanje, kam s starim. Plečnikova zamisel je bila, da bi ga spremenili v častno pokopališče za zaslužne Slovence, vendar je niso uresničili. Namesto tega so čisto na robu starega pokopališča uredili Navje kot neko skromno rešitev, staro pokopališče pa opustili. Plečnik je leta 1936 vodil ureditev arkadne veže, tako imenovanega »Slovenskega panteona« z nagrobniki zaslužnih Slovencev, na koncu parka pa je dal postaviti štiri stebre in z njimi zaokrožil njegovo podobo. Za kaj več ni bilo ne smisla ne denarja, saj so se v tem času namenili v neposredni bližini zgraditi Baragovo semenišče, ki si ga bomo ogledali v nadaljevanju. Spominski park so poimenovali Navje po starem slovanskem izročilu.

Zavite poti okoli semenišča
Zapustimo torej mesto mrtvih in se spet odpravimo živim naproti. A ovinkarjenja še ni konec. Kar pozorni moramo biti, kje in kam zaviti. Pravzaprav bo tako vse do konca te poti. Če pa se kljub temu ne znajdemo, se prva rešitev glasi, da je treba vzeti v roke podroben zemljevid mesta, druga pa, da je treba vprašati prvega mimoidočega. Prav?
Po Vilharjevi cesti se napotimo desno, vendar moramo že čez nekaj deset metrov še enkrat desno na Valjhunovo ulico. Pred sabo zagledamo okroglo poslopje Baragovega semenišča (zdajšnji Pionirski dom), še eno od Plečnikovih del v Ljubljani. Obkrožimo ga v smeri, nasprotni urnemu kazalcu, in se po isti poti spet vrnemo na Vilharjevo cesto. Baragovo semenišče so po Plečnikovih načrtih zgradili v letih od 1936–1941 za potrebe semenišča Rimskokatoliške cerkve. Štirinadstropni objekt je bil po zgledu rimskega Koloseja in Angelskega gradu tlorisno načrtovan v obliki kroga, sestavljenega iz dveh polkrogov, od katerih pa so dejansko zgradili le južnega. Danes so v poslopju Festivalna dvorana, Pionirski dom, Slovensko mladinsko gledališče in študentski dom.
Na koncu Vilharjeve ceste zapeljemo desno, vendar le do semaforja za pešce, kjer prečkamo Dunajsko cesto ter smuknemo v Livarsko ulico. O, ne! Cesta je enosmerna – seveda v napačni smeri. In kaj zdaj? Nič drugega kot peš! Naprej bi bilo s kolesom neprimerno in nevarno, zato dol s kolesa in peš po pločniku mimo Turškega veleposlaništva do konca ulice, kjer se lahko spet vsedemo na kolo in veselo poženemo desno na Parmovo ulico. Saj ni bilo prav daleč, kajne?
Po Parmovi gremo do semaforja pri Drenikovi ulici, zavijemo levo in po kolesarski stezi pod železnico do naslednjega semaforja, kjer zavijemo desno.

Šiška in cerkev sv. Frančiška Asiškega
Zdaj smo že v Šiški in blizu našega naslednjega cilja, zato kar naravnost po Verovškovi ulici do mogočne cerkve sv. Frančiška Asiškega , ki jo ugledamo na levi strani. Plečnik je to cerkev zasnoval po lastnem načrtu za Cerkev presvetlega Srca Jezusovega v Pragi, ki so jo zgradili leta 1922. Tale v Šiški je kakšnih pet let mlajša. Značilna je podoba zvonika z nadstropji , nad katerimi se dviga streha. Nevsakdanja je tudi notranjost cerkve. Osrednji prostor obkrožajo opečni stebri, glavni oltar je odmaknjen od stene, ob strani pa ga dopolnjujeta še dva stranska oltarja. Plečnik je cerkvi dodajal nove elemente tudi še pozneje, po drugi svetovni vojni pa je zanjo uredil še kapelo, krstilnico in zakristijo.

Nazaj v središče mesta
Od Šišenske cerkve, kakor pogovorno pravijo cerkvi sv. Frančiška v Šiški, jo kar na hitro ucvremo proti centru Ljubljane. Do Drenikove ulice se vrnemo po isti poti, jo prečkamo v semaforiziranem križišču in po Verovškovi ulici nadaljujemo do Gasilske ceste. Tam zavijemo desno in peljemo do semaforja, kjer prečkamo Celovško cesto, na drugi strani pa spet levo. Komaj sto metrov za semaforjem zagledamo kamnito cerkev na svoji desni. To je cerkev sv. Jerneja, najstarejša ohranjena cerkev v Ljubljani. Zato ji rečemo tudi Stara cerkev . Pisno se prvič omenja leta 1308, leta 1370 pa so v njej podpisali mir med Beneško republiko in Habsburžani. Pred približno dvesto leti je pogorela in sledilo je več obnov. Svoj pomen je izgubila z gradnjo nove cerkve sv. Frančiška Asiškega, ki smo jo obiskali malo prej. V letih pred drugo svetovno vojno je dal Plečnik odstraniti ves omet, dograditi stebriščno lopo na zadnji strani, ob cerkvi pa urediti še stopnišče. Preden gremo naprej, si ogledamo še značilno oblikovano ulično svetilko ob stopnišču, nato pa kar naravnost mimo parka Tivoli po urerjeni kolesarski stezi do mestnega središča, ki ga dosežemo pri Delavskem domu. Tam zavijemo levo na Tivolsko cesto, po kateri pridemo do križišča s Slovensko cesto (pri Bavarskem dvoru), in se usmerimo proti Telekomu (naravnost) in peljemo do naslednjega semaforja, kjer okoli velike opečnate stavbe zavijemo desno na Miklošičevo ulico. No, tudi ta vogalna palača, v kateri je zdaj sedež Zavarovalnice Triglav, je Plečnikovo delo.

Palača Vzajemne zavarovalnice (zdaj Zavarovalnice Triglav)
Zgrajena je bila v letih 1928–1930 za potrebe Vzajemne zavarovalnice in je precej nenavadne oblike. Fasada je dvojna: spodnji del do drugega nadstropja je kamnit, zgornji pa opečnat. Skozi glavni vhod, ki je na vogalu, pridemo v valjasto vežo, od koder se dviga znamenito marmorno stopnišče. Dvoriščna fasada je drugačna od zunanje. Ima vrsto balkonov, ki se uporabljajo kot zunanji hodniki.

Palača trgovske zbornice
Po Miklošičevi se peljemo proti jugu mimo sodne palače, za katero zavijemo desno do osrednjega križišča na Ajdovščini. Po označenih kolesarskih poteh se izvijemo mimo gostilne Figovec proti Nebotičniku. Že na koncu ploščadi pri gostilni Figovec zavijemo desno v park in takoj za to stavbo, Slavijo, v kateri je Ministrstvo za notranje zadeve, zapeljemo levo do Stefanove ulice. S kolesom se da naravnost po poti, ki vodi poprek čez zelenico. Potem pa ne kar takoj v Beethovnovo ulico, ker je enosmerna v nasprotno smer, temveč desno po Stefanovi proti Narodni galeriji. Ampak le do naslednjega križišča, kjer zavijemo levo in se po Župančičevi ulici pripeljemo mimo ministrstev do Cankarjeve ceste. Pred nami je Opera, desno Tivoli in levo Ljubljanski grad, ampak slednjega s te točke še ne vidimo. Tu si je Plečnik zamislil promenado, ki naj bi Ljubljanski grad povezovala s Tivolskim. V ta namen je v Tivoliju uredil Jakopičevo sprehajališče , na drugem koncu pa je že bilo urejeno Tromostovje. Vse tisto vmes pa je bilo treba še urediti. Pred Opero zavijemo levo. Po Cankarjevi cesti spet pridemo do Beethovnove ulice. Na drugi strani križišča je palača nekdanje Trgovske zbornice (Beethovnova 10), v kateri so danes prostori Ustavnega sodišča RS . Palača sama je bila zgrajena leta 1884. V začetku 20. stoletja jo je kupila Trgovska, obrtna in industrijska zbornica ter jo leta 1927 prenovila po Plečnikovih načrtih. Ta je v sodelovanju s Francetom Tomažičem v palači oblikoval eno od najbolj izvirnih notranjosti ljubljanskih zgradb.

Oblikovane ulice
Krmilo naravnamo proti Nami (to je naravnost naprej po Tomšičevi) in že smo na Slovenski cesti, kjer po označeni kolesarski stezi (smer desno) previdno zapeljemo do semaforja na križišču s Šubičevo ulico. Previdno zato, ker je tu dosti pešcev. Neposredno pred nami je naslednja Plečnikova stavba – nekdaj Uršulinska gimnazija, danes Gimnazija Jožeta Plečnika . Zgradili so jo v letih 1938–1947. Diagonalno levo čez križišče vidimo park Zvezda , tudi Plečnikovo delo. Prečkamo ga nekako diagonalno, tako da pridemo čez Kongresni trg do Vegove ulice. Kongresni trg , ki smo ga prepeljali, se je do pred kratkim uporabljal kot parkirišče, zdaj pa spet sije v vsej svoji lepoti. Površino so obnovili po prvotni Plečnikovi zamisli, parkirišča pa prestavili pod zemljo v večnadstropno parkirno hišo pod trgom.
Pred nami je Vegova ulica in tudi tej je dal Plečnik svoj pečat. Najprej je leta 1929 postavil obelisk na Trgu francoske revolucije, posvečen Napoleonu in času Ilirskih provinc, nato pa je leta 1932 pred stavbo Glasbene matice (na naši levi) izvedel terase s spomeniki zaslužnim glasbenikom. Ob gradnji Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) leta 1937 je uredil še nekaj podobnega. Na ostankih mestnega obzidja je namreč postavil spomenike vidnim slovenskim jezikoslovcem .

NUK – najpomembnejše Plečnikovo delo v Sloveniji
Nekako sredi Vegove ulice, med Glasbeno matico in NUK, zavijemo v Turjaško ulico. Imenuje se po Turjačanih (Auerspergih), ki so imeli tu svoj dvorec. Žal ga je potres leta 1895 tako močno poškodoval, da so ga morali podreti. Namesto njega so zgradili Narodno in univerzitetno knjižnjico po Plečnikovih načrtih. To je velika zgradba na naši desni. Gradili so jo v letih 1936–1941 in na splošno šteje za Plečnikovo najpomembnejše delo v Sloveniji. Izjemna fasada v kombinaciji opeke in kamna je zasnovana po zgledu italijanskih mojstrov. V notranjosti je mogočno in znamenito stopnišče iz črnega podpeškega marmorja, ki vodi do glavne čitalnice. Vtis dopolnjujejo učinkoviti detajli: vse od kljuke na vhodnih vratih do lestencev, oken, pohištva ... Vodeni ogledi so organizirani le ob sobotah.

Mimo Križank na Mirje
Spodaj pod NUK-om zavijemo desno na Gosposko ulico, kjer smo že skoraj pred Mestnim muzejem in Križankami. Mimogrede si ogledamo še kip Mojzesa nad pomožnim vhodom v NUK na vzhodni strani stavbe. Videti je, kot da bi lebdel v zraku, za kar se ima zahvaliti optični prevari – tak je videti zato, ker nima podstavka. Seveda je bil tudi tu vpleten Plečnik. Pa ne le tu ... Nekoliko naprej od Mestnega muzeja so Križanke – sedež nemškega viteškega reda, ki se je v Ljubljano priselil že sredi 13. stoletja. Po drugi svetovni vojni so redovnike izselili, stavbo pa v letih 1952–1956 temeljito prenovili. Prenovo so zaupali Plečniku, ki je sam oziroma s svojimi učenci uredil tudi letno gledališče na velikem dvorišču. V Križankah vsako leto poteka Poletni festival. Po Trgu francoske revolucije zapeljemo navzgor mimo Napoleonovega obeliska, zavijemo levo na Emonsko ulico in prečkamo Zoisovo cesto , ki je od tu, kjer stojimo, do Ljubljanice (levo), izvedena po Plečnikovi zamisli.
Emonska cesta nas pripelje mimo kapelice z znamenitim temnim kipom Trnovske Matere božje do križišča z ulico Mirje. Tam zavijemo desno in se znajdemo ob ostankih rimskega zidu starodavne Emone, kot se je Ljubljana imenovala takrat. Takoj desno – za zidom – so vidni temelji antičnih hiš. Še malo naprej je križišče z Barjansko cesto, na drugi strani pa že vidimo visok zid , ki je nekoč branil Emono pred vpadi barbarov. Pa ne le zid, tudi dva obrambna jarka sta imela isto nalogo. Jarke so pozneje zasuli – po tem nasipu se prav zdaj peljemo, zid pa, ki je bil že močno načet, je ob koncu 19. stoletja rekonstruiral graški arheolog Schmidt, dokončno pa uredil Plečnik v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja. Vse skupaj je zasnoval kot arheološki park , zaradi ovire, ki jo je predstavljal zid ob nadaljnji širitvi mesta, pa je v njem uredil prehode . Ob Mirju si je zamislil še drevored vitkih topolov, ki ga danes ni več.

Brezov most
Kar ob zidu nadaljujemo do semaforja, tam zavijemo levo in se po lepo urejeni Groharjevi ulici zapeljemo do naslednjega semaforja, kjer gremo še enkrat levo. Na naši desni je reka (bolj rečica) Gradaščica, v daljavi pa že vidimo mogočno Trnovsko cerkev sv. Janeza Krstnika in znameniti Plečnikov Trnovski most , na katerem rastejo breze. Zgradili so ga v letih od 1929–1932. Njegove značilnosti so piramide v obliki zvonikov, masivna ograja s kipom sv. Janeza Krstnika, zaščitnika Trnovske cerkve, in seveda že prej omenjene breze. Most je precej širok, drevored na njem pa daje vtis, da gre za trg. In prav to je hotel Plečnik doseči, kajti prostor pred cerkvijo je bil majhen. Razširil ga je nad Gradaščico, na pridobljeni površini pa uredil tržnico. Levo ob cerkvi je Karunova ulica. Prva hiša na njej, takoj za cerkvijo, je Plečnikova hiša , kjer je mojster živel od leta 1921 do smrti leta 1957. Zdaj je v njej urejen Plečnikov muzej.

Še na Prule
Ko smo si ogledali Plečnikovo hišo, se po Karunovi ulici odpravimo proti jugu (čez grbine) in pridemo do Ziherlove ulice. Tam zavijemo levo in previdno odpeljemo naravnost proti Ljubljanici. Ulica je ozka in navadno polna parkiranih vozil. Tisto »naravnost« ni bilo mišljeno čisto dobesedno – primernejši izraz bi bil cikcak. Ko pridemo do Ljubljanice, zavijemo desno in jo prečkamo na mostu pri krožišču. S sredine mostu je lep pogled na Plečnikove ureditve brežin Ljubljanice. Na drugi strani mostu zavijemo levo. Zdaj smo na Prulah, na Grudnovem nabrežju. Po tej cesti bi lahko kar ob Ljubljanici odbrzeli proti naslednjemu cilju, ampak stari del Prul, Žabjak , je tako slikovit, da bi ga bilo res škoda izpustiti. Zato na Merosodnem trgu zavijemo desno in pri prvi ulici spet levo, potem pa vijugamo po Žabjaku, dokler ne pridemo do Gruberjeve palače (zdaj Arhiv Slovenije) ob Zvezdarski ulici. Tam na semaforiziranem prehodu za pešce prečkamo Karlovško cesto in se znajdemo na Levstikovem trgu.

Levstikov trg in Stara Ljubljana
Nekdaj je bil to Šentjakobski trg, imenovan po mogočni cerkvi sv. Jakoba. V letih 1926 in 1927 je Plečnik osrednji del trga obdal s kamnitimi kroglami , ki povzemajo simboliko rožnega venca, in drevoredom kroglastih javorjev. Neposredno okolico cerkve je od preostalega dela trga ločil z vrsto vitkih topolov. Na Marijinem stebru v prednjem delu trga je leta 1938 zamenjal nosilec kipa svetnice z novim, višjim, ki ga je zasnoval sam. V ozadje trga je prestavil baročni kamniti vodnjak.
Proti cilju se vračamo po Stiški ulici (levo) in takoj nato spet desno na Gallusovo nabrežje. Po njem se ob Ljubljanici odpeljemo do Čevljarskega mostu – saj gotovo že veste – Plečnikovega, kajpak. Zgrajen je bil v letih 1931–1932 in je nadomestil starejši litoželezni most. Imenuje se po čevljarjih, ki so imeli nekoč na njem svoje delavnice in stojnice. Še pred njimi pa je most pripadal mesarjem. Te so iz higienskih razlogov že leta 1614 premestili nižje, približno tja, kjer je zdaj osrednja tržnica. Naša pot nas ne popelje na sam Čevljarski most, temveč se nadaljuje kar naravnost ob Ljubljanici po Cankarjevem nabrežju vse do Tromostovja , zadnje Plečnikove mojstrovine, ki si jo bomo ogledali danes. No, če smo že povsod, pa povejmo še tu: Tromostovje je nastalo v letih 1929–1932, ko je Plečnik osrednjemu kamnitemu mostu na vsaki strani dodal še po enega za pešce in tako ustvaril izjemno arhitekturno znamenitost Ljubljane.

Prispeli smo že skoraj na cilj, to je na Prešernov trg. Samo še čez Tromostovje bi morali, da bi bil krog popoln. A to lahko počaka, zato se raje kar takoj odpravimo na tisto v začetku obljubljeno nedeljsko kosilo. Blizu magistrata sta vsaj dve primerni gostilni. Širše naokrog pa ...