VZPON NA KATARINO
Dolžina poti
21,5
Dolžina poti 21,5 km
Časovni obseg poti
02:00
Časovni obseg poti 02:00
Največja strmina vzpona[%]
3
Največja strmina vzpona: 3 %
Največja strmina spusta: 4 %
Povprečna strmina vzpona: 6 %
Dolžina vzponov nad 5%: 3,90 km
Najnižja točka poti: 764 m
Najvišja točka poti: 313 m
Višinska razlika: 568 m
Poraba energije
4070
Poraba energije za moške: 4070 kJ (972 kcal)
Poraba energije za ženske: 3316 kJ (792 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Zahtevna
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerno kolo: Mestno kolo
Kratek opis

Zahtevna, razgibana, raznovrstna in zanimiva kolesarska pot nas popelje s Sorškega polja v Polhograjsko hribovje. Primerna je za popoldansko rekreacijo ali pa celodnevni kolesarski izlet z več postanki. Zaradi vzpona na Katarino jo priporočamo telesno nekoliko bolje pripravljenim kolesarjem.
Pot poteka po eni najlepših gričevnatih pokrajin v Sloveniji. Edinstvena je zaradi čudovitih razgledov, še posebno v popoldanskem času. Poleg razgledov lahko dušo razveselimo še z opazovanjem bogatega rastlinja (predvsem travnikov z veliko različnostjo travnih cvetlic), kulturnozgodovinskih posebnosti in seveda ne nazadnje, poleg razgibavanja in duševne hrane bo naše telo lahko veselo tudi kulinaričnih dobrot, ki jih ponujajo številne gostilne ob poti.
Pot nas vodi po manj prometnih in pretežno asfaltnih cestah, le nekaj krajših odsekov je vmes makadamskih. Iz Medvod gre pot najprej skozi vasi ob reki Sori, nato pa zavije v dolino Ločnice, kjer se najprej postopoma in pod Topolom nekoliko strmeje vzpnemo med vrhove Polhograjskega hribovja. S Katarine se mimo Sv. Jakoba spustimo v dolino po razgibani razgledni cesti, ki nas skozi idilične vasice med pašniki in gozdovi pripelje nazaj v Medvode.

Potek

Medvode – Goričane – Rakovnik - Sora – Trnovec – Topol – Brezovica – Tehovec – Studenčice – Preska - Medvode

Iz Medvod na pot
Izhodišče kolesarske poti je na parkirišču pred knjižnico in občinsko stavbo v Medvodah. Zajahamo kolo in s parkirišča odpeljemo levo čez Sorški most in potem naravnost naprej prek semaforiziranega križišča z Gorenjsko cesto do železniške postaje, kjer cesta za gostilno Bencak zavije desno proti Goričanam. Skozi podvoz pod železnico pripeljemo do križišča pred Goričanami, kjer zapeljemo naravnost in nadaljujemo pod dvorcem vzporedno s Soro skozi Goričane in Rakovnik do vasi Sora, tu pa na križišču pred vasjo pri Hiši kulinarike Jezeršek zavijemo levo v dolino Ločnice. Po ozki dolini kolesarimo večinoma skozi gozdove , mimo nekaj osamljenih hiš in mimo gostilne Legastja do Trnovca, kjer se dolina nekoliko razširi in gozd odpre. V dolini Ločnice se peljemo mimo ostankov nekaterih mlinov in žag, v Trnovcu pri zaselku Knapovže pa so ostanki srednjeveškega rudnika svinca in živega srebra.

Gre klanec na Katarino ali na Topol
Pot nadaljujemo spet skozi gozd in po ovinkasti cesti navkreber proti Topolu. Klanec se nam vse bolj postavlja pokonci in noge postajajo utrujene, a še preden bi utegnili obupati, pripeljemo pod Topolom iz gozda in cesta postane spet položnejša. Morda smo se že spraševali, kam bomo sploh prišli: na Topol ali Katarino. Odgovor dobimo pri uradni krajevni tabli, na kateri piše Topol, zraven pa je postavljena še prijazna tabla z napisom: Dobrodošli na Katarini. Kmalu nato prikolesarimo mimo šole na greben, po katerem je razprostranjena vasica.
Na Topolu nas pričaka nekaj dobrih gostiln , in lep pogled proti Ljubljanski kotlini na eni strani in proti Polhograjskemu hribovju na drugi. Tu si lahko malo oddahnemo, potem pa nadaljujemo pot, toda nismo še popolnoma opravili z vzponi. S Topola vodijo poti in ceste na različne strani , večinoma v dolino, mi pa bomo pozorni na kažipote za sv. Katarino in zato zapeljemo navzgor. Čaka nas krajši strm vzpon po asfaltni cesti proti cerkvi sv. Katarine. Pod vrhom klanca pri gostilni Pr' Jur zavijemo desno in se po ozki pobočni cesti zapeljemo do lepe cerkve sv. Katarine , ki je postavljena na manjši terasi pod vrhom Roga.

Od cerkve do cerkve, od vasice do vasice
Od sv. Katarine se po isti cesti vrnemo do gostilne Pr' Jur in nadaljujemo naravnost navzgor mimo gostilne Na Vihri . Seveda ni nujno, da se peljemo mimo, lahko se ustavimo v gostilni in vpišemo v kolesarsko knjigo. Na Vihri namreč skupaj s kolesarskim klubom Medvode izvajajo celoletno kolesarsko akcijo »60 vzponov na Katarino«. Kolesarji svoj vzpon v gostilni potrdijo z vpisom v knjigo in tisti, ki letno opravijo več kot 60 vzponov, si prislužijo pokal.
Od Vihre se peljemo po zahodni strani Roga (800 m) po peščeni cestici naprej proti Brezovici , kjer nas ponovno čaka čudovit pogled na vrhove Polhograjskega hribovja. Na Brezovici si spotoma lahko ogledamo star, a lepo obnovljen Porentov vodnjak , potem pa se mimo domačij po asfaltni cesti pod Sv. Jakobom zapeljemo malo navzdol in skozi križišče nadaljujemo po makadamski cesti okoli Jakoba proti Tehovcu. Kmalu pripeljemo na asfaltno cesto in za tablo Tehovec na naslednjem križišču peljemo levo . Po položni asfaltni cesti se navzdol peljemo mimo cerkve sv. Florjana in mimo obeležja lovskim tovarišem. Pogled nam nehote uhaja čez pašnike v dolino S18], , saj je razgled vseskozi čudovit. Kmalu pripeljemo na dvorišče kmetije Tehovec 1, kjer si lahko ogledamo staro kaščo . Cesta nas še naprej vodi vseskozi navzdol in nekaj odsekov je tudi strmejših, da moramo pogosto stiskati ročice za zavore.
Ovinkasta cesta nas skozi gozd pripelje do Studenčic, ki so razložena slikovita vasica, postavljena po grebenu in pobočju. Sledimo glavni cesti po ovinkih med hišami , , kmetijami in pašniki ter pazimo, da se mimo hiš ne pripeljemo prehitro, saj nekatera kmečka dvorišča, čez katera vodi cesta, niso asfaltirana . S prijaznega prisojnega pobočja Studenčic se spustimo v gozdnato dolino potoka Prečnica , ki nas pripelje do Preske . Na križišču z glavno cesto zavijemo desno mimo gasilskega doma , in cerkve sv. Janeza Krstnika, potem pa za pokopališčem na naslednjem križišču zavijemo levo. Cesta nas zdaj pelje skozi industrijsko cono med tovarnami in skladišči. Ustavi nas železnica, pod katero je na srečo podhod, skozi katerega pridemo na drugi strani do teniških igrišč.
Tu smo že blizu cilja. Zapeljemo se naravnost k semaforiziranemu prehodu za pešce, kjer prečkamo Gorenjsko cesto, potem čez 10 metrov zavijemo levo na Seškovo cesto in peljemo mimo policije, gostilne in picerije do mostu čez Soro. Zavijemo le še desno čez most in že smo na parkirišču pred medvoško občinsko stavbo in knjižnico, od koder smo se odpravili na današnji kolesarski izlet. Kolo lahko pospravimo in se za sprostitev sprehodimo ob Sori po poti mimo knjižnice in si ogledamo še eno naravno znamenitost Medvod. Nekaj deset metrov naprej je namreč sotočje, kjer se Sora izliva v Savo , . Po legi med rekama so Medvode dobile svoje ime.
Na koncu poti v Medvodah nas poleg sotočja čaka tudi vrsta gostinskih lokalov, kjer si bomo zagotovo lahko obnovili svoje moči.

Cerkev sv. Štefana v Sori
Na mestu današnje cerkve je stalo že več njenih predhodnic. Zdajšnja cerkev je bila zgrajena leta 1884. V osemnajstem stoletju je v tukajšnji cerkvi nekaj let služboval prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, v začetku dvajsetega stoletja pa pisatelj Franc Saleški Finžgar, ki ima v Sori urejeno tudi spominsko sobo.

Ostanki rudnika svinca in živega srebra Knapovže
V dolini Ločnice so še ostanki nekdanjega rudnika svinca in živega srebra. V njem so začeli rudariti že v 16. stoletju. V spomin na rudarjenje domačini kraj imenujejo Knapovže. Zaradi konkurence koroškega svinca je rudnik prenehal obratovati, ob cesti na Katarino pa se še vidijo ostanki vhodnih jaškov.

Topol ali Katarina, Brezovica ali Sv. Jakob?
Topol, ki je med izletniki bolj znan kot Katarina (po cerkvi sv. Katarine), sestavlja več zaselkov, ki so raztreseni po pobočjih pod Jeterbenkom, Rogom in Jakobom.
Tudi pri Jakobu je podobno kot s Katarino. Vzpetina se je včasih imenovala Brezovica, tako kot se imenuje vas pod njo, po cerkvi sv. Jakoba pa se je med izletniki udomačilo ime Jakob.

Krajinski park Polhograjski Dolomiti
Narava je te kraje bogato obdarila z gozdovi, v katerih so precej enakovredno zastopani iglavci in listavci. Po grebenih in zložnejših pobočjih v bližini naselij in seveda v dolinah je veliko lepih travnikov, ki po zaslugi manj intenzivnega kmetijstva ohranjajo svojo biotsko raznolikost.
Značilni so priostreni dolomitni vrhovi, ki so dali hribovju priljubljeno ime Polhograjski Dolomiti. V kamninski sestavi je poleg dolomita prisoten tudi čistejši apnenec, razne neprepustne kamnine in majhen delež vulkanskih kamnin. Kot večja sklenjena površina se apnenec pojavlja med Toškim Čelom in Topolom v planotastem Ravniku, kjer opazimo tudi kraške pojave. Med vrhovi, ki izstopajo iz soseščine s strmimi skalnatimi področji, sta najbolj znana Grmada (898 m) in gora Sv. Lovrenca.

Cerkev sv. Katarine, Topol
Cerkev je bila zgrajena v začetku 17. stoletja. Arhitektura je značilna za zgodnji slovenski barok, njena posebnost pa je prezbiterij. Poslikava, glavni oltar in slika sv. Katarine so delo Ivana in Helene Vurnik iz let 1919 in 1920, oltarni križ pa je delo Franceta Kralja.

Porentov vodnjak
Ob vznožju Sv. Jakoba si v Brezovici lahko ogledamo kmečko domačijo z lepo obnovljenim vodnjakom. Vodnjak s podtalno vodo je grajen na mestu, kjer je močan podzemski vodni tok. Zajeta voda se iz vodnjaka dvigne v vedru, privezanem na verigi, ki se navije na vitel. Domačini so ga uporabljali kot edini vodni vir vse do leta 1997. Obnovljen je bil leta 2002. Zaščiten je z lesenim ohišjem in pokrit s strešico.

Sv. Jakob
Sv. Jakob je eden najbolj slikovitih slovenskih gričev, saj se povsem sklada z okoljem. Cerkvica sv. Jakoba je iz začetka 17. stoletja in označena kot kulturni spomenik. Ob potresu leta 1895 je bila močno poškodovana, zdajšnji videz pa ima od leta 1898. Cerkveni strop je raven, prezbiterij prekriva polkupola z grebeni. V glavnem oltarju je kip sv. Jakoba z dvema svetnikoma.
Ob cerkvi rastejo tri značilne slovenske lipe, naokrog pa je več klopi, na katerih si lahko oddahnete in uživate v čudovitem razgledu na vse strani.

Kavarna 4 mačke, Medvode
Kavarna tik ob reki Sori se ponaša z bogato ponudbo slaščic, pijač in sladoleda.

Hiša kulinarike Jezeršek
V velikem gostinskem objektu radi pogostijo predvsem večje skupine ob različnih slovesnostih, poslovnih dogodkih, praznovanjih ...

Gostilna Legastja, Trnovec
V gostilni v dolini Ločnice ponujajo regionalne specialitete, slaščice, vegetarijansko hrano in jedi po naročilu.

Gostilna Dobnikar, Topol
Za mnoge izletnike, ki se v soboto ali nedeljo peš podajo na Katarino, je kosilo v gostilni Dobnikar že kar pravilo. Nikoli niso razočarani, posebno če jim prija kakšna od tradicionalnih slovenskih jedi. Tudi cene so primerne. Prostora je po navadi dovolj, razgledi s terase pa upravičijo izletnikov trud.

Vaška krčma
Poleg pijače v krčmi z veseljem postrežejo pecivo iz domače kuhinje (sadni zavitki, potice ...) ali kislo mleko.

Turistična kmetija Pr' Jur
V gostišču postrežejo kosilo po naročilu, posebnost pa so domače koline, enolončnice, štruklji, kmečka pojedina in domači jabolčni sok.

Gostilna Na Vihri
V gostišču postrežejo kosilo po naročilu, posebnost pa so v zimskem času domače koline, vse leto pa kislo zelje, repa, ajdovi žganci, matevž, sirovi štruklji, testenine, različne mesne in zelenjavne jedi ter domače sladice.

Gostilna Bencak
V ponudbi gostilne Bencak so domače slovenske jedi, jedi iz divjačine, ribje jedi in morski sadeži, sladkovodne ribe, vegetarijanske jedi in jedi na žaru.

Zmaj z Jeterbenka
Na Jeterbenku naj bi živel zmaj, ki je razgrajal po okoliških vaseh. Ljudje so se ga bali. Nekoč so se domislili, kako bi se ga znebili. Kot nalašč je pri Sveti Marjeti krava povrgla mrtvo tele. Vaščani so nato tele prerezali, ga napolnili z živim apnom in nastavili zmaju. Zmaj je tele požrl. Zaradi apna je postal žejen in je šel pit vodo. Ko je pil, je apno začelo vreti in zmaj se je razkuhal in ljudje so se ga za vedno znebili.

Zaklad z Jeterbenškega gradu
Zgodovinski viri omenjajo tudi grad na Jeterbenku. Roparski hertenberški vitezi so dobili svoj grad v fevd od oglejskih patriarhov. Viri govore, da je potres leta 1511 porušil grad na Jeterbenku, iz njegovih razvalin pa so verjetno vzeli gradbeni material za cerkev sv. Marjete v Žlebeh. V ljudskem izročilu se je ohranila legenda, ki pripoveduje, da jo je dala zgraditi Marjeta Hertenberška in s tem pokušala popraviti roparsko preteklost svojih prednikov. Pozneje se je odpravila k ruševinam gradu, kjer naj bi bil zakopan zaklad. Našla ga je s pomočniki, toda ko je pomislila, kaj vse bi lahko naredila z njim, je zgrmel nazaj v dolino. Menda zaklad še danes leži nekje v Jeterbenku. V spomin na roparske viteze prizadevno turistično društvo v Žlebeh vsako leto organizira pohod Po poteh roparskih vitezov.

Festival kranjske klobase v Sori
Festival kranjske klobase, ki ga v drugi polovici avgusta prirejajo v Sori, postaja vse pomembnejša kulinarična kulturna in zabavna prireditev. Razstavo, ocenjevanje in degustacijo klobas spremlja vrsta glasbenih in zabavnih dogodkov.

Prireditev 60 vzponov na Katarino
Ta prireditev je kolesarska akcija, ki jo kolesarski klub Medvode organizira skupaj z gostilno na Vihri, kjer je vpisna knjiga. Akcija se konča oktobra in vsi, ki so v sezoni opravili več kot 60 vzponov, dobijo pokal.

Kresovanje
Tradicionalno prvomajsko kresovanje pri Gostilni na Vihri.

Po poteh roparskih vitezov
Dogodek je tradicionalen, a ni organiziran na določen dan v letu, kot so drugi dogodki (npr. od Litije do Čateža), a jim je kljub temu podoben. Pot nas vodi proti domovanju srednjeveških vitezov z Jeterbenka, ki so bili znani po svojih roparskih pohodih.
Udeležence na koncu poti med Žlebemi in Jeterbenkom čaka knjiga, v katero naj bi se vpisali in s tem potrdili prehojeno ali prevoženo pot. In verjemite, knjiga vsebuje že veliko podpisov.

Pot nas vodi po manj prometnih asfaltnih poti z nekaj krajšimi odseki dobrega makadama, zato je z nekaj previdnosti prevozna z vsakim kolesom, zaradi strmejšega klanca na Katarino pa je zelo priporočljivo, da ima kolo prestave.
Pot je kar razgibana in narava ob njej pestra. Pokrajino ob poti bi na kratko lahko opisali kot prepletanje gozdov, slikovitih vasic, lepo urejene kulturne pokrajine in čudovitih razgledov z vrhov in grebenov Polhograjskega hribovja. Z nekaj sreče ali potrpežljivosti spotoma vidimo katero od gozdnih živali, saj so srne, veverice, lisice, zajci in druga divjad stalni prebivalci tukajšnjih gozdov in polj.
Pot je vse leto primerna za kolesarjenje, razen pozimi, ko zapade sneg. Ob poti je vrsta dobrih gostišč in veliko raznovrstnih kotičkov v naravi, primernih za postanek, počitek in rekreacijo.