Kolesarstvo

Turjaška Rozamunda je bila nečimrna in prevzetna gospodična, ki je svojemu bodočemu ženinu zadala težke naloge, na koncu pa zaradi domišljavosti ostala z dolgim nosom. S tole potjo je tudi nam postavila izzive: zmorete pot, ki ima skupaj skoraj za tisoč višinskih metrov vzpona? Znate najti pravo pot na gozdnih (brez)potjih? Si lahko predstavljate življenje ob teh poteh v prazgodovini, dobi vitezov in protiturških bojev, času rimskega imperija in nenazadnje zaključnih bojev za osvoboditev Ljubljane ob koncu druge svetovne vojne? Vse to nas čaka na tej poti. Za nagrado seveda ne dobite kakšne grajske gospodične ali postavnega viteza, bo pa zadovoljstvo po opravljeni poti in nekaj novih spoznanj in dogodivščin gotovo dovolj dobra nagrada. Pa še to: na cilju zagotovo ne boste ostali z dolgim nosom!

Rozamunda, grajska gospodična s turjaškega gradu, je bila prepričana, da je najlepše dekle daleč naokrog. Med množico snubcev je izbrala pogumnega in slavnega viteza Ostrovrharja, ob praznovanju zaroke z njim pa od potujočega pevca slišala, da je v Bosni črnooka lepotica Lejla, ki je menda še lepša od nje. Nečimrnost in prevzetnost Rozamundi nista dali miru, zato je pozvala svojega snubca, naj odide v Bosno v boj proti Turkom, jim pokaže svojo moč in reši sužnosti njihove krščanske ujetnike, njej pa pripelje lepotico na ogled, saj gotovo ne more biti lepša od nje. Ostrovrhar, izkušen bojevnik, je sicer izpolnil nalogo, a z majhno napako: res je premagal Turke in rešil kristjane sužnosti, a mu je bila črnooka Lejla ljubša od prevzetne Rozamunde, zato je z njo odšel novemu življenju in dogodivščinam naproti in zapustil Rozamundo, ki ji ni ostalo drugega, kot da je odšla objokovat svojo usodo v samostan. Zgodbo je za kasnejše rodove v obliki španske romance zapisal veliki France Prešeren, nas pa lahko ta zapis spodbudi, da si pesem doma preberemo in poleg nje morda še kakšno drugo.

Za izhodišče izberemo končno postajo mestnega avtobusa številka tri na Rudniku, kjer lahko parkiramo avto oziroma se do tja pripeljemo s kolesom po Dolenjski cesti. Dolenjska cesta, ki je hkrati glavna cesta Ljubljana–Kočevje, bo naša spremljevalka na dobršnem začetnem delu poti. Ker je cesta izjemno prometna, morate voziti previdno.

Škofljica
Po Dolenjski cesti se torej odpeljemo mimo Lavrice proti Škofljici, kjer se na glavnih križiščih vedno držimo smeri Kočevje , to je, vozimo naravnost oziroma rahlo v desno. Desno ob križiščih si oglejmo zadnji ostanek nekdanjega vaškega jedra Škofljice – kmetijo in gostilno Španček, ki je bila furmanska postojanka, gostilna in sejmišče. Konje so privezovali pod znameniti Robežnikov kozolec toplar, za katerega domačini pravijo, da je menda najdaljši kozolec v Evropi. Zaradi širitve glavne ceste je lastnik kozolec prenesel za nekaj metrov stran od ceste in tako ohranil stavbo, ki ima izjemen lokalni pomen. Na koncu Škofljice prečkamo železniško progo in se kmalu začnemo vzpenjati mimo Gumnišča v dolino pod Pijavo Gorico.

Vzpon
Pri bencinski črpalki se začne naš današnji najdaljši vzpon, med katerim se bomo dvignili za okoli 300 metrov do Turjaka. Prvo naselje na naši poti je Pijava Gorica, ki je po eni od razlag dobila ime po latinski besedi pius, kar pomeni mil, prijazen. Milo in prijazno naj bi bilo naselje zaradi geografske lege na hribu nad Barjem – torej Prijazna Gorica. Očitno je bila tudi črnooka Lejla bolj mila in prijazna od turjaške Rozamunde, če se je Ostrovrhar tako zagrel zanjo. Od cerkve na Pijavi Gorici poteka Pijavška barjanska pot, krožna pohodna pot iz Pijave Gorice do Barja , opremljena s tablami, ki opisujejo kulturne, zgodovinske in naravne znamenitosti tega območja. Pot se nato združi s cesto od Pijave Gorice proti Želimljam, ki poteka po robu Želimeljske doline.

Gradišča
Cesta, ki so jo v letu 2012 precej razširili , se zložno vzpenja proti Turjaku prek območja, kjer so pomembna nahajališča iz prazgodovinske, železne in bronaste dobe, ki pričujejo o naselitvi naših krajev že v daljni preteklosti. Že samo ime »gradišče«, ki pomeni utrjeno naselbino na vzpetini, pove, kako so živeli naši predniki in kakšne kraje so si poiskali za bivanje pa tudi za zagrobni počitek. Greben, ki poteka od Škofljice proti gori sv. Ahaca in deli Grosupeljsko dolino od Želimeljske oziroma od Ljubljanskega barja, nam pripoveduje zgodbe iz davne preteklosti. Tudi Fran Saleški Finžgar, ki je bil župnik v Želimljah v začetku prejšnjega stoletja, jim je znal prisluhniti, saj so ga prav ti kraji navdihnili za pisanje zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem. V spomin na roman je v okolici Škofljice urejena Svarunova pot, ki nas v spomin na staroslovanskega starešino Svaruna vodi po krajih, ki so sooblikovali Finžgarjevo zgodbo: od Škofljice prek hribovitega zaledja do Vrha nad Želimljami, po dolini Želimeljščice in nazaj na Škofljico.

Nato kolesarimo mimo Smrjen in Gradišča nad Pijavo Gorico, za Gradiščem pa pri smerokazu za Vrh nad Želimljami zavijemo na levo na lokalno cesto do Vrha. Po 250 metrih se cesta začne vzpenjati na desno in navzgor. Kmalu dosežemo Vrh nad Želimljami in se dvignemo do gasilskega doma. Celotno območje je arheološko najdišče stare naselbine z razgledno vzpetino, na kateri je zdaj cerkev sv. Petra. Pri cerkvi leži starejše železnodobno gradišče z vidnimi obrambnimi terasami in nasipi, geostrateško premeteno locirano nad Ljubljanskim barjem , Grosupeljsko dolino, z razgledom, ki seže tudi do Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp. Če imamo čas za ogled gradišča pri cerkvi , pri gasilskem domu krenemo na levo in nato na koncu vasi na desno. Naša kolesarska pot pa nas vodi od gasilskega doma desno navzdol in nato pri prvem razcepu levo navzgor v vzhodni del vasi. Pri naslednjem večjem odcepu se usmerimo na desno proti Velikemu Ločniku, najboljši smerokaz pa nam je pravzaprav kar Gora, najvišji hrib stožčaste oblike naravnost pred nami, ki smo ga lahko opazovali ves čas poti skozi Vrh.

Gora (Sv. Ahac)
Stožčasta Gora , imenovana tudi Sv. Ahac po cerkvi na vrhu, je bila že v davni preteklosti pomembna naselbina, v času turških vpadov pa je bila stražna oziroma signalna gora, neposredno povezana z gradom Turjak in njegovimi branitelji. Tudi Rozamunda je med čakanjem na primernega snubca verjetno večkrat zasanjano gledala proti Gori, simbolu pogumnih vitezov in bojevnikov proti Turkom. Okrog cerkve sv. Ahaca leži prazgodovinsko gradišče, še vedno je viden tudi dobro ohranjen nasip gradišča. Goro bomo obšli po levi, severni strani med Velikim in Malim Ločnikom. Iz Vrha se torej vzpnemo v Veliki Ločnik ; odpeljemo se do konca vasi, kjer se cesta spremeni v makadamski kolovoz, ki pelje skozi gozd. Kmalu pridemo do razcepa na katerem zavijemo na desno (po levi poti bi prišli v Grosuplje). Tudi makadamski kolovoz se kmalu konča in pred nami je gozdna pot . Ves čas se držimo desne in ostajamo na približno enaki višini, saj moramo obiti dobro četrtino hriba. Pri tem prečkamo grapo, ki jo je izdolbel majhen potok (da smo na pravi poti vidimo po oznakah za vodovod in betonskem jašku na poti) in kmalu se na koncu gozda pokaže jasa , kjer na kolovozu zavijemo na desno in navzgor, pričakajo pa nas tudi smerokazi za Sv. Ahac in Mali Ločnik . Po kolovozu, ki zdaj teče ob potočku, pridemo do prvih hiš in se pri košarkarskem igrišču usmerimo na levo na asfaltirano pot ter se dvignemo v vas. Pri kapelici oziroma znamenju zavijemo na levo in navzdol , če imamo čas pa lahko zavijemo na desno in navzgor in se odpravimo proti vrhu Sv. Ahaca. V Malem Ločniku, kjer prvič zagledamo Turjaški grad , se po vijugasti cesti spustimo strmo navzdol do glavne ceste Ljubljana–Kočevje, kjer krenemo na levo proti Turjaku. Po 200 metrih v ovinku prečkamo potok Bajdinc, ki ga skoraj ne opazimo, lahko pa malce naprej na desni strani ustavimo in se spustimo mimo hiš do potoka. Bajdinc izvira pod Sv. Ahacem, prav tam, kjer smo se povzpeli iz gozda do hiš v Malem Ločniku. Potok je v spodnjem toku naredil prekrasne Bajdinške slapove, do izteka v Želimeljščico skupaj štiri. Za ogled slapov sta zaradi strmega in spolzkega terena potrebni primerna obutev in previdnost. Do Bajdinca se je gotovo večkrat spustila tudi Rozamunda, žuborenje potočkov še danes daje domišljiji prosto pot in navdih.

Turjak
Čez nekaj sto metrov pridemo do Turjaka; grad stoji približno 700 metrov desno od glavne ceste in plačilo za naš trud je pogled na njegove mogočne zidove. Ime je dobil po izumrlem močnem in napadalnem divjem govedu ali turu, ki je upodobljen tudi v turjaškem grbu. Turjaški grad je bil eden najpomembnejših gradov na Kranjskem, največjo moč in sijaj je doživljal v času reformacije, turških vojn in kmečkih uporov. Turjaški gospodje Auerspergi, ki so bili protestantske vere, so podpirali Trubarja in Dalmatina v njunih prizadevanjih za širitev protestantizma in zavzemanju za slovenski jezik, v 16. stoletju pa so kot pogumni branilci vere in domovine bili desetletja trajajoče bitke proti Turkom na širšem območju nekdanje avstrijske monarhije. Pred gradom kot nema priča dogodkov stoji mogočna stoletna lipa, ki jo je sicer Prešeren v pesnitvi o košati turjaški Rozamundi spremenil v hrast – s tem se je ponorčeval iz lastnikov Auerspergov, saj jim ni želel pripisati simbola slovenstva – lipe [S19b]. Ob gradu je še danes viden drevored, kjer so včasih prirejali viteške igre, grajske gospodične, med njimi najbrž tudi Rozamunda, pa so se sprehajale v senci njegovih dreves. Pred 500 leti je nesojeni Rozamundin ženin Ostrovrhar njej na ljubo malo naprej od gradu zavil na desno proti vzhodu in Hrvaški oziroma Bosni v boj s Turki, mi pa jo bomo od Turjaka mahnili kar proti severu proti Grosuplju (oziroma bomo z glavne ceste zavili na levo, če se nismo spustili do gradu). Cesta se še naprej rahlo dvigne in doseže drugi del naselja Turjak, ki je najvišja točka našega izleta, nato pa se spusti proti Grosuplju. Še prej pa se peljemo mimo vasi Škocjan, kjer je cerkev sv. Kancijana (Kocjana). Cerkev stoji na mestu starodavne kapelice, ki so jo dali postaviti prvi Turjačani; v njej je bil krščen Primož Trubar; kot protestantski duhovnik je v tej cerkvi deloval Jurij Dalmatin. Pot nas nato vodi skozi Velike Lipljene, kjer na koncu vasi zavijemo na desno proti Županovi jami .

Županova jama in Tabor nad Cerovim
Cesta skozi gozd je makadamska, vendar dobro vzdrževana in kmalu se spustimo do Županove jame na desni strani ceste. Kraško jamo sestavlja več dvoran z mogočnimi kapniki, ki so med seboj povezane s sistemi rovov. Leta 1926 jo je odkril Josip Perme, župan bližnjega Št. Jurija pri Grosupljem, in jo že takrat uredil za turistični obisk. Ledenico, skozi katero je urejen vstop , je že Valvasor opisal kot lepotico dolenjskega kraškega sveta, domačini pa so jo poznali predvsem kot jamo, v katero so se v časih turških vpadov zatekali njihovi predniki. Nedaleč stran stoji tudi utrjen protiturški tabor.

Po 700 metrih poti pridemo do obnovljenega tabora nad Cerovim . Tabor je v času protiturških bojev služil za obrambo kmečkega prebivalstva, izdatno pomoč pa so imeli v turjaških branilcih, saj so Turjačani kot znani branilci vere in domovine ves čas skrbeli za varnost širšega območja. Tabor sicer sodi med manjše utrdbe, vendar je v celoti ohranjen in obnovljen ter kot tak izjemen pričevalec nekdanjih časov. Znotraj obzidja stoji cerkev, ki je bila postavljena na mestu prazgodovinske naselbine in kasneje rimske postojanke.

Pod taborom je tik ob cesti majhna vrtača Puščava in v njej naravna kraška votlinica z oltarčkom in kipom Antona Puščavnika, zavetnika kmetov in živine. Svetnika posebno visoko cenijo dekleta, ki se mu priporočajo za dobre fante in može. Tako lahko ob oltarčku pustite šopek in za povrh še pozvonite z malim zvončkom. Je tudi Rozamunda storila tako ali pa je v zaverovanosti v svojo lepoto in sloves na to pozabila?

Od vitezov in Turkov k Rimljanom in grajski gospodi
Od tabora se spustimo naprej proti Ponovi vasi, kjer se makadam konča in zavijemo na desno proti Grosupljemu. V Grosupljem prečkamo železniško progo, zavijemo na levo proti centru mesta ter pri občinski stekleni upravni zgradbi spet zavijemo na glavno cesto proti Šmarju - Sapu oziroma avtocesti. Na tej cesti si oglejmo moderne kipe oziroma skulpture, ki počasi postajajo zaščitni znak Grosuplja [S24 a]. Pred avtocestnim priključkom zavijemo na levo proti Cikavi in Šmarju - Sapu, kjer je potekala nekdanja rimska cesta med severno Italijo in Panonsko nižino (Oglej–Ljubljana–Sisak–Sremska Mitrovica) [S24b]. Ta cesta je sicer imela za te kraje bolj tranzitno vlogo, vendar jo lahko štejemo za neke vrste prapredhodnico avtoceste Ljubljana–Zagreb–Beograd. V Šmarju - Sapu je urejena Pot kulturne dediščine Šmarja - Sapa, katere del je tudi nekdanja rimska cesta. Iz Šmarja - Sapa se nato dvignemo na Mali vrh in spet spustimo proti Škofljici.

Kmalu zatem ko prečkamo železniško progo pri kapelici na Škofljici , zavijemo v desno proti Lanišču. Cesta se strmo dvigne skozi Lanišče in naprej do Lisičja, kjer je levo od ceste prekrasen dvorec. Dvorec je bil zgrajen v 16. stoletju, ob njem je bil urejen tedaj največji cvetlični, botanični in sadni vrt na Kranjskem, z dvorca pa je bil tudi prekrasen razgled . Pogosto je menjaval lastnike, vendar je bil kljub temu naseljen do druge svetovne vojne, kasneje pa je bolj ali manj propadal. V letu 2010 so izvedli najnujnejša obnovitvena dela, zdaj se lahko ob dvorcu odvijajo razni turistični dogodki. Na nekoč čudovit vrt spominjata le še dve mogočni lipi na severni strani dvorca.

Prav nič gosposki pa ni spust od dvorca proti Selom, saj na začetku spusta ni urejene poti. Zato jo kar s kolesom na rami mahnemo po travniku tik ob ograji avtoceste v smeri proti Ljubljani do gozdička, kjer kakšnih deset metrov od ograje najdemo poševno ozko pot, ki zavija v levo in nas po grapi potočka pripelje nazaj na jaso ob avtocesti, vendar kakšnih 30 metrov niže. Tam se po kolovozu ob ograji avtoceste pripeljemo do asfaltirane ceste in podvoza pod avtocesto, kjer zavijemo na desno pod avtocesto . Na drugi strani avtoceste se asfaltirana cesta konča in vožnjo nadaljujemo po makadamski cesti proti Orlam.

Orle
Še v dolini takoj čez avtocesto zagledamo majhen bajer Močile , ki ga je lastnik lepo uredil in ob katerem ribiči namakajo trnke. Če boste imeli srečo (ali nesrečo, kakor za koga), boste morda na bajerju zagledali vozilo na zračno blazino, kako drsi nad vodno gladino. Da, tudi takšne zanesenjake imamo s Sloveniji. Levo od bajerja je prostor za naslednji adrenalinski hobi – vožnje z daljinsko vodenimi avtomobilčki z urejeno testno progo. Cesta se nato dvigne mimo opuščenih kamnolomov na sedlo med Orlami in Podmolnikom do asfaltirane ceste, kjer zavijemo na levo proti Orlam. Makadamska cesta, ki mimo kamnolomov vodi do sedla, je peščena in strma, zato je med vožnjo potrebna precejšnja pozornost.

S sedla vozimo navkreber po asfaltirani cesti na Orle. Pred prvimi vaškimi hišami je na levi strani spomenik v spomin na zaključne boje za osvoboditev Ljubljane ob koncu druge svetovne vojne . Pri prvi hiši na levi strani nas bo morda pozdravila udomačena srna Nika . Cesta se nato zložno dviguje med hišami , vsake toliko se odpre razgled proti Barju , na večjem razcepu poti pri betonskem zidu se usmerimo v desno in nato še malo vzpnemo do najvišje točke na Orlah. Od tod se pot samo še spušča po vijugasti gozdni cesti do Rudnika oziroma Dolenjske ceste, kjer zavijemo na levo in pridemo do izhodišča.

Sklepna misel
Turjaška Rozamunda se je imela za najlepše dekle svojega časa, pa se je vseeno našla druga, še lepša. Je pot, ki smo jo pravkar prevozili, najlepša? Ali je morda katera druga lepša od te? Bomo našli še lepšo? Gotovo. Ampak naj nas greje misel, da smo na skoraj 50 kilometrov dolgi poti v mislih prepotovali čas od prazgodovine do današnjih dni ter ob tem videli in izvedeli veliko novega. To pa je tudi nekaj vredno, kajne?