Od Peclja mimo Lazarja do Tomažeta po poti borovnic
Ker smo namenjeni na sadno koloturo, bomo začeli naš potep naslovu primerno – pri češnjevem peclju. »Pri Peclju« je namreč gostišče pred Podgradom ob glavni cesti Zalog–Podgrad . Negova dvestoletna zgodovina je povezana s prodajo sadja in češnjevimi peclji, ki jih je takratni lastnik, potem ko je sladke sadeže porabil v gostilni, rad vrgel med češnje, namenjene prodaji. To so opazili otroci in ga oklicali za »Peclja«. Parkirni prostori so ob cesti in tna njih lahko pustimo svoj avtomobil ter presedemo na kolo. Pot prevozimo v smeri urinega kazalca. Zavijemo torej na desno skozi podvoz pod železnico in v Podgrad, pa ne prehitro, ker je podvoz ozek in nepregleden!
Verjetno nas še vedno zanima, zakaj se današnja pot imenuje prav sadna kolotura. Odgovor na to vprašanje se ponudi že nekaj deset metrov za podvozom pred Podgradom, kjer nas na informacijski tabli pozdravi napis: »Dobrodošli v deželi jagod!«. Tabli označujeta izhodišči za sadno cesto med Javorjem in Jančami ter Borovničevo pohodno pot . Ko pridemo v naselje, pri informacijski tabli za turistično kmetijo Lazar zavijemo na levo v hrib . Tu se bomo za nekaj časa poslovili od asfalta in do turistične kmetije kolesarili po strmi makadamski cesti. Material je posameznih strmejših delih sipek, zato nam bo morda malo spodrsavalo. Pripeljemo se prav do Lazarjevega dvorišča, na katerem si lahko na razgledišču, s katerega se ponuja pogled na Ljubljansko kotlino ter vrhove vse od Golovca in Triglava do Ojstrice , nekoliko odpočijemo od prvega vzpona.
Z dvorišča pri Lazarju se odpravimo po desni poti, mimo klopi in označevalne table za Borovničevo pohodno pot v gozd . Oznakam sledimo tudi naslednje tri kilometre , ki jih bomo prevozili po gozdni cesti , po grebenih med Lazarjevim vrhom, Grmadnikom in Španovim vrhom, s katerega se bomo spustili navzdol proti Tomažetu, domačiji pred Vnajnarjem. Pot po grebenih je razgibana, a prevozna. Na nekaj krajših odsekih je precej strma in iz sipkega materiala, zato bomo morda morali kdaj sestopiti s kolesa. Ampak nič hudega, med hojo bomo lahko malo pogledali po podrastju in se posladkali s kakšno borovnico, jeseni pa bomo v žep spotoma spravili kak kostanj. Če bomo potrebovali počitek, bomo lahko posedeli na kateri izmed klopi, postavljenih ob poti.
V deželo sadja...
Od Tomažeta se po poljski poti mimo domačij počasi spustimo navzdol do glavne asfaltirane ceste med Besnico in Jančami, tu na križišču zavijemo na levo in zagrizemo v hrib proti Jančam . Cesta skozi gozd se dviguje v ovinkih in je precej ozka, zato vozite pazljivo! Ko pripeljemo iz gozda, se nam odpre pogled na prve samotne domačije naselja Vnajnarje, med katerimi se vije cesta v krajših položnejših spustih in vzponih. Smeri Janče se držimo vse do vasi Gabrje pri Jančah, pozorni bodimo v Vnajnarju, kjer se na glavni cesti držimo desne . Srečevali bomo domača imena, kot so Marolt, Kostevc, Brdar, Črnivec, Balant. To so imena kmetij, vključenih v ponudbo sadne ceste med Javorjem in Jančami. Na večini kmetij ponujajo domače sadje, na nekaterih tudi mošt in žganje. Med Brdarjem in Balantom mimo Črnivca je kilometrski odsek široke makadamske ceste, po kateri je prepovedana vožnje ob delavnikih med 6.00 in 7.00 ter med 13.00 in 14.00. V Gabrjah se pripeljemo do glavne ceste med Zgornjo Besnico in Jančami. V križišču ne zavijemo na levo v hrib proti Jančam, temveč na desno navzdol v vas . No, morda nas bo kakšno nedeljo le zamikalo odriniti proti Jančam, saj tam poleti potekajo jagodne, jeseni pa kostanjeve nedelje, na katerih je vedno veselo in polno dobrot.
V vasi Gabrje zavijemo ostro v levo in strmo navzdol ter se po kilometer in pol dolgem odseku ozke in razgibane asfaltne ceste nad dolino pod Gabrjami spustimo do naslednjega križišča, kjer zavijemo na desno proti Volavljam . Tristo metrov naprej se varno ustavimo na levi strani cestišča pod starimi sadnimi drevesi in se ozrimo naokrog. Na levi bomo na vrhu Janč ugledali cerkev, desno pod njo pa slikovito hribovito krajino in dolino potoka Mala Reka s pogledom proti Veliki Štangi . Okoli vasi in zaselkov raste sadno drevje – drevoredi starih sadnih dreves ob vstopu v vas so zelo značilni za te kraje.
Kratek čas se vozimo po grebenu, nato pa se strmo spustimo v Volavlje. Na ovinku pred strnjenim delom vasi se nam bo tik za kozolcem odprl pogled na vas na pobočju hriba z obdelovalnimi površinami, kozolci in sadovnjaki. V ozadju bomo na vzpetini zagledali cerkev sv. Marjete na Prežganju , , . V vasi je nekaj domačij.
Z Volavelj se bomo strmo spustili po asfaltni cesti in se držali desne smeri, da bi prišli do Prežganja. Tik preden se bomo začeli zopet vzpenjati, bomo na levi pred vrtnarskimi rastlinjaki zagledali kažipot k slapu . Slap je nastal na lehnjakovi steni, ki je s svojimi 17 metri višine med največjimi v Sloveniji . Do obeh pridemo po ozki gozdni cesti, ki se kak kilometer vije strmo navzdol. Zadnjih 30 metrov bomo morali prehoditi peš po stopnicah iz železniških pragov.
... in v deželo jagod.
Skozi Prežganje se bomo peljali tik pod razglednim vrhom z baročno cerkvijo sv. Marjete ter se nato v petih ostrih zavojih spustili do križišča pred Malim Trebeljevim. Tu zavijemo desno ter se po kilometru mešane makadamske in asfaltne ceste, ki teče čez polja na vzhodni strani naselja in mimo starega dela vasi, na križišču s kapelico priključimo na glavno regionalno cesto med Besnico in Litijo . Na križišču zavijemo v desno proti Besnici in se naslednjih 300 metrov vozimo po precej bolj prometni cesti, kot smo je bili vajeni do zdaj. V ostrem desnem ovinku prečkamo regionalno cesto in zapeljemo v vas Veliko Trebeljevo . Dobro poglejmo na levo in desno, da ne spregledamo kakšnega hitrega avtomobila!
Območje Trebeljevega je znano po nasadih vrtnih jagod, po katerih je dobilo ime »Dežela jagod«. Na tukajšnjih kmetijah poleg sadja ponujajo tudi domače pecivo, marmelade ter mesne in druge izdelke.
Veliko Trebeljevo je stara gručasta vas s cerkvijo Svetega križa. Pogled na vas in cerkev je najlepši z juga , kamor smo namenjeni tudi mi. Ko se pripeljemo do novejšega dela vasi, z glavne ceste zavijemo mimo hiš na desno v hrib na makadamsko pot . Čez 600 metrov na križišču s kažipotom proti Polici zavijemo na desno navzgor na asfaltno cesto v vas Mali Vrh (ne proti Polici!) . V središču vasi, pri domačiji Kamnikar, se cesta v desnem ovinku spusti navzdol in tu se lahko ustavimo in si spočijemo na klopi »pri vaški luži« − starem vaškem kalu, ki so ga vaščani oživili in uredili. Od tu je pred nami še 300 metrov asfalta, ki ga bomo zdaj za nekaj časa pustili za seboj. Makadamska cesta se spremeni v poljsko pot, ki se po grebenu najprej počasi, nato pa vse bolj strmo vzpenja do zadnjih vaških hiš. Nekaj metrov za informacijsko tablo o gozdni naravoslovni učni poti Mali Vrh se nam na desno odpre veličasten pogled na deželo sadja in jagod ter na strme pašnike , .
Z Malega Vrha po poti kostanjev
Pri zadnjih hišah na Malem Vrhu se po gozdni poti spustimo navzdol v gozd , , mimo še ene hiše zaobidemo jaso ter se povzpnemo na greben. Pot do Javorja je prijetno razgibana , in skoraj v celoti grebenska. Je dobro prevozna in utrjena, sem ter tja se pojavlja grobo kamenje, zato moramo imeti na kolesu obvezno dobre gume in trda platišča. Po dežju se na poti pojavljajo posamezne blatne luže , ki pa jih zlahka zaobidemo po robu. V pomoč pri orientaciji so nam označbe za Kostanjevo pohodno pot, smer Sostro, ki jim bomo sledili vse do Zagradišča. Pot je priljubljena med pohodniki in nabiralci kostanja, zato upoštevajmo, da na njej res nismo sami. Srečali bomo celi kakšnega motorista. Po štirih kilometrih se gozdna pot priključi makadamski cesti med Ravnim Brdom in Javorjem, mi pa gremo na levo navzdol proti Javorju, kjer se pokrajin na prehodu iz gozda odpre in na levi zagledamo prve hiše Javorja .
Tik pred Javorjem, ko se makadam že konča in smo spet na asfaltni cesti, ne zapeljemo v vas, temveč se povzpnemo na desno proti grebenu in jo zaobidemo . Pred zaselkom Zavrharji se ozrimo nazaj na levo, pod sabo bomo zagledali cerkev sv. Ane na Javorju, ki na reliefnem pomolu dominira v prostoru . Od tu naprej bo naša pot še vedno razgibana s krajšimi položnejšimi ali bolj strmimi vzponi in spusti, vijugala bo mimo številnih zaselkov in samotnih kmetij, ves čas pa se bomo počasi spuščali proti Sostremu. Ob poti se lahko ustavimo v Domu radioamaterjev na Žagarjevem vrhu , kjer se okrepčamo in spočijemo. Mimo zadnjih hiš se bo cesta skozi gozd in v ovinkih strmo spustila okoli Babne gore proti Pečarju, mi pa bomo še pred Pečarjem zavili na levo na gozdno cesto proti Zagradišču .
Mimo Zagradišča v Sostro
Na križiščih se držimo desne oziroma bolj zvožene ceste. Ko pridemo mimo vikendov, smo že blizu naselja Zagradišče, ki se razteza po grebenu. Desno se odpirajo razgledi na Ljubljansko kotlino, levo navzdol pa vidimo dolino potoka Kižlovke, ki je znana po nahajališču fosilov in mineralov. Od Zagradišča ni več daleč do Češnjice, naslednjega naselja na naši poti. Cesta se iz gozdne oziroma makadamske na koncu Zagradišča spremeni v slabšo asfaltno in ozko. V spustu pridemo mimo Češnjice v dolino do Sadinje vasi, kjer na križišču z glavno cesto zavijemo na desno proti Sostremu. Na začetku naselja je gostilna pri Kovaču , kjer lahko naredimo postanek in se okrepčamo, lahko pa nadaljujemo pot in pri cerkvi sv. Lenarta zavijemo na desno , se po Sostrski cesti peljemo skozi naselje enodružinskih hiš, prečkamo prednostno Litijsko cesto in nadaljujemo pot proti Zavogljam . Zavoglje so prijetna vasica z ohranjenim vaškim ambientom; ko vozimo mimo kapele, se držimo leve smeri in ko na hitro ujamemo pogled na cerkev sv. Urha, na križišču zavijemo na desno ter se odpeljemo proti Ljubljanici.
... ter ob Ljubljanici in Savi nazaj k Peclju.
Ob Ljubljanici na naši levi kolesarimo le nekaj deset metrov, ko se pogled odpre, zavijemo na desno po poljski poti čez polja ter na makadamsko cesto. Preko poplavne ravnice, kjer se redno zadržujejo sive čaplje, se bližamo Kašeljskemu hribu. Kako prijetno in sproščeno se po vseh naporih, ki so zdaj za nami, počutimo na tej ravnini! Desno ob cesti so dober kilometer naprej parkirani avtomobili in če nas zanima, zakaj so tu, gremo lahko pogledat. Ob cesti je večji ribnik, ki mu pravijo Kašeljski bajer . Race so navdušene nad njegovima dvema otočkoma, kjer najdejo varno gnezdišče, ribiči pa seveda nad tistim, kar se skriva pod gladino. Nedaleč naprej (600 metrov) se spet približamo Ljubljanici, pravzaprav bivši Ljubljanici, kajti kolesarimo mimo mrtvega rečnega rokava z otokom na sredini, do katerega lahko pridemo po brvi.
Pot od otoka naprej poteka skozi gozd, na koncu gozda je na levi strani Ribiški dom, cesta je spet asfaltirana. Malo naprej zapeljemo v podvoz pod progo Ljubljana–Zidani Most ter v kratkem in strmem vzponu – zadnjem na naši poti – previdno zapeljemo do križišča z glavno cesto Zalog–Podgrad (Cesta v Kresnice). Tu zavijemo na desno proti Podgradu. Cesta, po kateri vozimo, poteka ob desnem bregu Ljubljanice in je kolesarsko močno obljudena, zato so vozniki avtomobilov večinoma strpni.
Do cilja imamo še kilometer in pol, nam pa se, polnim vtisov s sadne koloture, v mislih že prikazujeta jabolčni in borovničev zavitek, s katerima nam bodo postregli Pri peclju.