Kolesarstvo

Šentjakob
»Aluminijastega« konjička zajahamo na parkirišču pri cerkvi sv. Jakoba in se čez magistralko Črnuče–Litija zapeljemo po polju proti centru naselja. Na naši levi je tovarna barv in lakov Belinka , ki nam v naselju hitro izgine izpred oči. Prečkamo še cesto proti Domžalam in se zapeljemo do nadvoza čez AC, ki nam omogoči pogled čez polje proti reaktorju Inštituta Jožefa Štefana v Podgorici . Vožnja je prijetna, ravninska, asfaltirana cesta pa nam daje občutek, da bomo pot prevozili za malo malico.

Pšata
Prav hitro prikolesarimo do vasi Pšata, ki ima isto ime kot potok, ki teče skozi njo . Saj sprva ni jasno, ali je to potok ali reka. Po velikosti struge je bolj potok. Take značilnosti mu pripisuje tudi občinska internetna stran. Zato pa najdemo reko Pšato kot desni pritok Kamniške Bistrice, ki obogati njene vode že v Domžalah. Ker smo šele dobro začeli kolesariti, se urno odpeljemo naprej in v centru vasi Bišče zavijemo lepo proti severu. Vseskozi se vozimo med obdelanimi njivami, zemlja je rodovitna, svoje pa dodajajo tudi pridni domačini.

Mala Loka
V vasi Mala Loka je ogleda vreden samostan redovnic sv. Križa (Dvorec Mala Loka) . Samostan krasi stolp, ki povezuje obe poslopji. Nasproti samostana je spomenik v obliki križa v spomin na padle v prvi svetovni vojni in evharistični kongres . Pot nadaljujemo ob strugi potoka Mlinščica do nadvoza čez AC. Nanj se povzpnemo le, če želimo bolje videti okoliška polja in Kamniške Alpe, ki se pnejo nad njimi . Pod njimi nas bo vodila današnja pot in oddaljenost do njih nam začetni občutek o lahkotnosti kolesarjenja po »Skovirju« spremeni v dvom. Na križišču je usmerjevalna tabla o kolesarski poti, kjer kolesarimo , a to ni naša pot v celoti, zato moramo biti pozorni, da nas ta in podobne table, ki jih je kar nekaj, ne zavedejo. Za Kamniško Bistrico prečkamo še pohodno pot »Zelena os«, ki je speljana po njenih bregovih in njen opis najdemo med pohodnimi potmi . Skozi manjši gozd prikolesarimo do naselja Prelog, ki se že stika z Ihanom. V križišču se spet obrnemo proti severu.

Ihanske skakalnice
Nekaj časa se vozimo ob avtocesti in pri priključku nanjo na desni strani ugledamo okrepčevalnico pri ihanskih skakalnicah. Upamo, da bo vabilo »Welcome bikers« kmalu dopolnjeno z »Dobrodošli kolesarji«. Če imamo čas, si lahko malo oddahnemo, pri ribniku pokramljamo s številno gosjo družino , ki nas je v pričakovanju kakšnega priboljška priplavala pozdravit. Nato si ogledamo še skakalni center , kjer pa na žalost skakalcev vzdržujejo le male skakalnice, pokrite s plastiko, večja pa žalostno propada in je že brez zaletišča. Takoj za skakalnicami zapeljemo na makadamsko cesto, ki nas skozi gozd pelje proti Gorjuši in gradu Krumperk.

Grad Krumpek
Takoj ko pridemo iz gozda, zaslišimo žvenket orožja in rezgetanje konj. »Pa ne, da Adam Ravbar spet zbira svojo vojsko za boj?« Mogoče je za privid kriv prvi manjši vzpon in pričakovanje srečanja z nekdaj veličastnim gradom , saj smo ropotanje kosilnic na okoliških travnikih zamenjali z žvenketom orožja, rezgetanje igrivih konj v konjeniškem centru pa je bilo resnično. Pri lipi ob zgradbi Pedagoško raziskovalnega centra za konjerejo se cesta prevesi in kmalu se moramo odločiti, ali bomo oddrveli mimo jamarskega doma na Gorjuši ali pa se bomo povzpeli do njega. Če imamo dovolj časa, je odločitev lahka, saj lepih zbirk, ki nam jih ponuja dom, ni dobro prezreti, za nameček pa si lahko ogledamo še Železno jamo. Če smo se potrudili do Jamarskega doma, lahko po ogledih nadaljujemo kolesarjenje skozi vas Gorjuša in se predvideni trasi Velikega Skovika priključimo 100 m, preden zavijemo levo na cesto, ki nas popelje mimo Brezja pri Dobu do Škocjana.

Škocjan
Na izbiro imamo dve cesti, krajšo, na katero zapeljemo takoj za vasjo Brezje, in nekoliko daljšo čez Studenec, kjer kulturno društvo Miran Jarc iz Škocjana vsako leto organizira veliko kulturnih prireditev v tamkajšnjem letnem gledališču . Vas Škocjan je dobila ime po cerkvi sv. Kancijana , katere prednica je bila postavljena že v začetku 14. stol. Cerkev je bila pozneje na novo pozidana in večkrat obnovljena.
Pot je še dolga, zato pohitimo naprej, še zlasti ker imamo samo še malo lagodnega kolesarjenja po ravnini. Paziti moramo, da s ceste proti Prevojam pri Lukovici še pred prečkanjem avtoceste zavijemo desno v Imovico, a takoj pred vasjo spet levo proti Šentvidu pri Lukovici in skozenj proti Brdu. Pri prečkanju ceste Domžale–Celje bodimo previdni, saj je promet po njej kljub avtocesti še vedno gost. Poleg tega pa se začne cesta dvigovati in spoznanje, da smo za precej časa zapustili ravninsko kolesarjenje, nam nehote upočasni vrtenje pedalov.

Brdo pri Lukovici
Naselje dosežemo za malo šalo, čeprav je vzpona že kar nekaj. Na začetku nam pozornost vzbudi kostanjev drevored, ki so mu precej oskubili peruti in bo verjetno treba počakati kar nekaj pomladi, da se bodo drevesa obrastla . Takoj za drevoredom je majhen ribnik , ki nas jeseni preseneti z lepimi barvami dreves, cvetoči lokvanji na gladini pa nas razveseljujejo od začetka poletja do pozne jeseni. Ribnik je sestavni del parka gradu Brdo . Ker od gradu stojijo le še zunanji zidovi, si bomo raje ogledali grajski park , nato pa zagrizli v breg. Tokrat gre zares, saj se bomo na 6 km dvignili za skoraj 300 m.

Velika Lašna
In smo se! Cesta se vije skozi gozd , na nekaterih delih se klanec malo zravna, gozd pa prepusti prostor travnikom in njivam . Še preden dosežemo Veliko Lašno, bodimo pozorni na Julijske Alpe s Triglavom na čelu . Pokažejo se nam za kratek čas, na koncu klanca nad Preserjem pri Zlatem Polju, kakor bi hotele reči: »Da se ve, kdo je glavni! Ne damo se ne gozdu, ne hribom!« Ker smo že skoraj na vrhu prvega resnega vzpona, se lahko tukaj odpočijemo in se malo okrepčamo. S pijačo ni treba varčevati, saj bomo imeli kmalu priložnost dopolniti zaloge.
»Vozite desno,« bi rekla prijazna usmerjevalka na GPS-u, ko preznojeni prikolesarimo v Veliko Lašno. Majhna vasica na robu grebena nad Tuhinjsko dolino ima svojo karizmo. Preprostost in prijaznost dopolnjuje še ribnik v kotanji na robu vasi . Po navodilu v središču vasi zapeljemo desno, in ko se dvignemo še nekaj metrov, je nagrada za naš trud tu, saj sledi precej dolg spust v Tuhinjsko dolino, nad katero se dviga Menina planina .

Tuhinjska dolina
A glej ga zlomka! Cesta je strma in ozka , tako da previdnost, čeprav prometa skoraj ni, ni odveč. Zato bolj kot ne »pribremzamo« pred vas Vaseno . Ne bomo zapeljali vanjo, ampak bomo na zadnjem ovinku pred vasjo obrnili levo na ozek makadam proti vasi Potok. Dva vzroka imamo za to.
Prvič: takoj ko prikolesarimo do ravnine, se ustavimo pri izviru zdravilne vode , ki ga domačini iz Potoka in Vasene lepo vzdržujejo. Tukaj napolnimo čutare in bidone, saj bo naslednji vzpon še zahtevnejši in bomo pijačo potrebovali. In drugič: v vasi Potok bomo, če kolesarimo po tej poti, imeli samo dobrih 5o m kolesarjenja po magistralki Kamnik–Trojane do odcepa proti Termam Snovik.

Snovik
Do Term Snovik prikolesarimo po slabem kilometru lahkega vzpona skozi dolino . Razen ozkega pasu njiv in travnikov nas obdajajo samo gozdovi. Če smo se odločili, da celotno turo opravimo v enem dnevu, časa za obisk term, ki so po nastanku najmlajše v Sloveniji, ni. Pot nadaljujemo po dolini do vasi Snovik. Če prej ni bilo volje ali časa za malico in je nimate s seboj, je v vasi v gostilnici in piceriji Izba zadnja priložnost za okrepčilo in počitek pred res zahtevnim vzponom.

Takoj za vasjo se asfalt spremeni v ozko, a dobro vzdrževano makadamsko cesto in visoko nad strugo potoka Snovišček se vzpenjamo proti najvišji točki naše poti, vasi Sovinja Peč, kjer se dvignemo na 902 m nad morjem.

Bela in Sovinja Peč
Naselji sestavlja manj hiš, raztresenih pod grebenom zahodnega dela Menine planine, tako da poštar potrebuje precej izkušenj, da najde pravi naslov. Ko prikolesarimo do prvega križišča , smo pred pomembno odločitvijo: levo po makadamu proti hišam Sovinje Peči (osnovna trasa) ali desno po asfaltirani cesto do domačije Osredkar (Bela Peč) in nad domačijo proti zahodu bolj po ravnem (lepa gozdna cesta). Tisti z dobro kondicijo in gorskim kolesom naj le izberejo osnovno varianto, ki je bolj adrenalinska, ponuja več razgledov, kakšno zapoznelo rožico in majhen slap Sovinjskega potoka .
Kolesarji, ki so se lotili »Skovirja« s treking kolesi, naj izberejo desno varianto. Makadam do Sovinje Peči je slab in prav lahko se zgodi, da se pogonsko kolo zaradi nesprijetega peska na strmini zavrti na mestu in bi del poti morali prepešačiti. Tudi desna varianta je izredno strma, a je kljub temu le od naše izurjenosti odvisno, kako utrujeni bomo prisopihali na vrh.
Obe varianti se združita spet nad domačijo Bela Peč št. 4 , kjer zavijemo levo (osnovna trasa). Do Sovinje Peči je še 1,5 km poti in 120 m višinske razlike, a z mislijo, da bo kmalu strmih vzponov konec, je lažje kolesariti. Občasni pogledi proti jugu, kjer se pod nami vije Tuhinjska dolina, za griči nad njo pa se bohotita Krim in za njim na levi še Snežnik, nam popestrijo kolesarjenje . Kakšen klanec je seveda še na sporedu, a tako težko, kot je bilo do Sovinje Peči, danes ne bo več.

Počasi se začnemo spuščati proti Črnivcu, a v Podlomu zapeljemo naravnost, tik preden bi zapeljali na prelaz. Cesta je še vedno makadamska, makadam ni najboljši, vožnja s treking kolesom pa ni težavna, ker ni več ekstremnih vzponov.

Gozd
Slikovito naselje Gozd ima več hiš kot prejšnji dve naselji, poleg posameznih, raztresenih, sta večji skupini novo naselje in stari center vasi. Vas je postala znana po vetrolomu leta 2008 , ki je povzročil veliko škodo in za nekaj časa precej spremenil pokrajino.
V vasi je cerkev sv. Ane, pred njo pa stoji lepo ohranjena »štirna« . Takoj za cerkvijo zavijemo desno, tako da je rumena hiša na levi, za hišo pa levo spet na makadamsko cesto proti vasi Brezje nad Kamnikom. Kmalu iz vasi se odpre pogled proti Veliki planini in cerkvi sv. Primoža pod njo . Za velikim travnikom se cesta prevesi na severno stran grebena pod Vovarjem. Če ne bi bilo gozda, bi uživali v pogledu na Grintovce in planine pod njimi, tako pa nam le redke luknje med drevesi naklonijo kakšen pogled. Po 1,5 km več ali manj ravninske ceste se začnemo hitreje spuščati proti dolini.

Brezje
Do sem smo od začetka prevozili že 40 km in v počastitev okrogle številke se spet vozimo po asfaltu. Od Gozda smo se že spustili za 200 m, zdaj pa bo šlo še hitreje. Pozornost v vasi nam vzbudi lep kozolec toplar . Po dolgem spustu kmalu pripeljemo v Zdušo, kjer na levi vidimo ruševine dvorca Zduša . Žalostno, a pomagati ne moremo, zato odbrzimo naprej do Mekinj.

Mekinje
Na robu vasi že od 13. stoletja naprej stoji samostan , ki daje pečat naselju. Ker se mu je pridružila še cerkev , je kompleks res veličasten. Vidimo ga že od daleč. V Mekinjah se mimo njegovega obzidja odpeljemo proti Kamniku.

Kamnik
Kolesarjenje do Kamnika je preprosto in občutek imamo, da smo si lagodno vožnjo tudi zaslužili. Tudi dokaj neprometni cesti gre zasluga. Dolgo je bil Kamnik glavno mesto dežele Kranjske, že v srednjem veku pa je v njem cvetela trgovina. O njegovi pomembnosti priča veliko kulturnih spomenikov in tak spomenik je celotno staro mestno jedro . In ker je mestno jedro zaprto za promet, nas varnost kar vabi, da se s kolesom zapeljemo skozi njega in si vsaj bežno ogledamo njegove znamenitosti: kapela na Malem gradu , spomenik Rudolfu Maistru , frančiškanski samostan , Plečnikovo pročelje hiše na Maistrovi ulici 2 in končamo ogled na Šutni, ki ohranja srednjeveški niz hiš v ulici. Več se jim bomo posvetili kdaj drugič. Kljub temu pa se velja povzpeti na Mali grad , saj nam pogled na mesto odtehta tistih nekaj korakov, ki jih moramo narediti.
Ker je Kamnik majhno mesto in center še manjši, smo, kot bi trenil, skozi in na križišču zapeljemo proti Kranju in železniški postaji. Seveda ne zavijemo nanjo, razen če smo se pripeljali z vlakom in tu začeli kolesariti. Nadaljujemo pot proti Podgorju . Cesta skozenj je manj prometna, zato se počutimo varneje.
Križ
Cesti proti Kranju se priključimo na rondoju pred vasjo Križ. Veliko časa nimamo, kljub temu pa se zapeljimo desno do Kriškega bajerja , si pretegnimo noge in se povzpnimo do ostankov gradu Križ, od koder je lep razgled na vas in Mengeško polje . Vrnemo se k ribniku in nadaljujemo po lokalni cesti do ceste proti Kranju.

Mengeš
Prečkamo cesto in se po ozki asfaltirani cesti zapeljemo čez polje proti Mengšu. Po dobri polovici kilometra lahko opazimo na levi strani ceste kapelico Marije kraljice angelov, ki jo je poslikal slikar Matija Koželj in stoji tu že več kot 250 let. Tu se velja ozreti nazaj na Grintavce, ki so ves dan bedeli nad nami, čeprav bolj od daleč . Mimo kapelice in farme se zapeljemo do križišča. Ne pustimo se zavesti lepemu asfaltu proti levi (obvoznica) ali desni (Komenda) in zapeljimo na slabo vzdrževano makadamsko cesto naravnost proti Mengšu. Cesti Mengeš–Komenda se priključimo pri začetku mengeške obrtne cone na desni in koncu Mengša na levi. Zavijemo levo do semaforja in 100 m za njim desno na Šolsko ulico, ki jo zapustimo takoj za mostom. Čez potok Pšata zavijemo proti šoli in nato skozi drevored do Glasbilarske ulice, po njej pa do Trdinovega trga. Mimo spomenika Janezu Trdini, njegove rojstne hiše , kjer sta zdaj glasbena šola in tovarna glasbil Melodija, in cerkve sv. Mihaela , nadaljujemo proti Trzinu.
Tja prispemo po neprometni cesti, kjer promet dodatno umirjajo »ležeči policaji«, mimo spomenika padlim v NOB , vasi Loka in cerkve sv. Florijana .

Trzin
Trzin je verjetno najhitreje razvijajoče se mesto v Sloveniji. Naprednemu vodstvu se lahko zahvali, da je izkoristil bližino Ljubljane in se s pogumnimi potezami v dobrih treh desetletjih prelevil iz vasi v mesto. V njem se ne bomo dolgo zadrževali, saj smo po skoraj 60 km kolesarjenja in 1250 m višinske razlike kar utrujeni. Obisk znamenitosti bomo prihranili za kdaj drugič, saj poteka kar nekaj opisanih kolesarskih poti skozi občino. Kolesarka steza se vije skozi celo občino in omogoča varno kolesarjenje skozi vse tri predele Trzina: staro vaško jedro z novimi zgradbami, novo stanovanjsko naselje in OIC , . Kolesarska pot se ne konča v OIC, temveč se nadaljuje naprej ob Ljubljanski cesti do Štajerske ceste, kjer prečka Ljubljansko cesto pri naselju Dobrava. Tu poteka naprej med obema Štajerskima cestama, bliže tisti, namenjeni lokalnemu dovozu , in se pri semaforju na Dunajski cesti konča. Nekoliko manj je varno kolesariti po Zasavski cesti, zato previdnost ne bo odveč. Na srečo je tam velikokrat kontrola prometa s pravimi policaji, zato motorni promet poteka počasneje. Na Zajčevo ulico zavijemo desno po slabih 3 km in se po njej mimo znamenja pripeljemo do parkirišča, kjer smo začeli to pot.