Turjaški grofi so bili eni najpogumnejših in najbolj znanih vojščakov v naši zgodovini, saj Turkom niso pustili dihati, pa tudi marsikatera grajska gospodična je vzdihovala za njimi. Oboroženi s kolesom in železno voljo se torej podajmo na pot proti njihovemu gradu na Turjaku.
Za izhodišče smo izbrali lahko dostopno nakupovalno središče na Rudniku, kamor lahko prikolesarimo po Dolenjski ali Jurčkovi cesti, se pripeljemo z jeklenim konjičkom (ki ga parkiramo k njegovim brezštevilnim sorodnikom), lahko pa pripotujemo tudi z vlakom in izstopimo na bližnji železniški postaji na Galjevici. Skozi labirint cest se prebijemo na skrajni južni rob nakupovalnega središča, prečkamo železniško progo in zavijemo na desno na glavno cesto proti Škofljici.
Škofljica
Zaradi gostega prometa se držimo desnega roba in poskušamo čim bolj varno preživeti bližnja srečanja z avtomobili(sti). Najprej pridemo v Lavrico, kjer je izhodišče Čemšeniške grajske pešpoti (kdaj drugič morda?), od tam kolesarimo do Škofljice, kjer je sedež Pečjakove pekarne in kjer se lahko oskrbimo z dovoljšnjo količino ogljikovih hidratov za na pot. Na Škofljici moramo zaviti na cesto proti Kočevju , zato gremo na glavnih križiščih vedno naravnost oziroma rahlo v desno. Desno ob križiščih pa si le oglejmo zadnji ostanek nekdanjega vaškega jedra Škofljice – domačijo Španček, ki je bila v furmanskih časih gostilna, sejmišče in furmanska postojanka obenem. V gostilni so poskrbeli tudi za konje, ki so jih privezovali pod znameniti Robežnikom kozolec toplar. Ponosni domačini pravijo, da je to morda najdaljši kozolec v Evropi. Zaradi širitve glavne ceste ga je lastnik premaknil nekaj metrov stran od ceste, da ga je ohranil za prihodnje rodove, saj je njegov pomen za identiteto kraja izjemen. Na koncu Škofljice prečkamo železniško progo, nato pa kmalu zavijemo na desno proti Igu, da se čim prej izognemo gostemu prometu na glavni cesti. Znajdemo se na prijetno prazni barjanski cesti in na koncu gozdiča na naši levi strani zavijemo v levo proti Pijavi Gorici. Zdaj smo na stari cesti Ljubljana–Kočevje, ki ji družbo dela brezov drevored , čeprav so bile v času Marije Terezije ob robu ceste posajene jablane. Tako so vojaki in pohodniki jeseni dobili zastonj živež med dolgimi pohodi po njim neznanih deželah. Ta cesta je včasih povezovala Dravsko banovino s Sušakom pri Reki na Hrvaškem, saj je Slovensko primorje pred drugo svetovno vojno pripadalo kraljevini Italiji in je bilo morje veliko bolj daleč, kot so danes lahko predstavljamo. Cesta je zaradi barjanskih tal vegasta, vožnja po njej pa prijetna in brezskrbna, polna pravega barjanskega »flaira« in lepih ravninskih panoram . Ko pridemo do bencinske črpalke ob glavni cesti, zavijemo na desno in po ravninskem delu obidemo Pijavo Gorico in Pijavški hrib. Asfaltirano cesto takoj za hišami zamenja okoli 800 metrov dolg odsek makadama, zato morajo kolesarji s cestnimi kolesi ta del odpeljati bolj na »mehko«. Po tej cesti delno poteka tudi Pijavška barjanska pot, krožna pohodna pot, ki vodi iz Pijave Gorice na Barje. Pot je opremljena s tablami, ki opisujejo kulturne, zgodovinske in naravne znamenitosti tega območja, in se združi s cesto, ki gre od Pijave gorice proti Želimljam . Cesta je speljana po samem robu Želimeljske doline, ozke doline v izteku Ljubljanskega barja in vršaju Želimeljščice z obdelovalnimi površinami. Dolino na vzhodni strani proti Turjaku obdajajo strma gozdnata kraška pobočja, zahodna stran proti Kureščku pa je gričevnata in prepletena z grapami in zaselki.
Pod svobodnim soncem v Želimljah
Cesta nas pripelje do Želimelj, kraju, znanem po cerkvi sv. Vida. V začetku prejšnjega stoletja je bil želimeljski župnik Fran Saleški Finžgar. Prav med službovanjem v Želimljah je Finžgar napisal monumentalni zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Roman opisuje slavno obdobje Slovenov iz časov, ko se je začela njihova naselitev na tem območju in ko so še živeli pod svobodnim soncem, nikomur podložni ter brez vrhovnega vodje, v demokratični ureditvi, kjer je v imenu ljudstva odločal le zbor starešin. Kako lepo se to sliši v današnjih dneh. Starešini Svarunu v čast je urejena Svarunova pot. Pot povezuje kraje, ki so bili pomembni za nastanek zgodbe. Začne se v Škofljici, se dvigne prek hribovitega zaledja do Vrha nad Želimljami, spusti po dolini Želimeljščice in se vrne nazaj na Škofljico. Del Svarunove poti med Škofljico in Pijavo Gorico smo že bili prevozili. Pri kapelici gremo na levo v dolino Želimeljščice , kjer se po novo asfaltirani in prijetno vijugasti cesti ob gozdu in Želimeljščici odpeljemo proti Turjaku. Za prvimi hišami v Podturjaku se cesta že položno dviguje. Pri odcepu za naselje Ščurki in nekaj drugih vasi zavijemo na levo v dolino Bajdinca, proti Turjaku.
Bajdinc
Potok Bajdinc izvira pod Goro (Sv. Ahac), ki se ji bomo približali med spustom s Turjaka, in je desni pritok Želimeljščice. Bajdinc na svoji poti zaradi velike višinske razlike ustvari štiri lepe slapove in njihov ogled nam lahko prijetno popestri izlet. Do slapov vodita dve pot: daljša vodi iz doline, kjer jo pri mostu čez potok mahnemo ob desnem bregu v hrib, po krajši (in tudi bolj varni) pa se spustimo od pokopališča pri hišah pod gradom Turjak. Ker je pot ob potoku na nekaterih delih strma, za ogled bajdinških slapov potrebujemo nekaj alpinistične spretnost in primerno obutev.
Turjak
Cesta se z nekaj serpentinami strmo (za več kot 200 metrov) dvigne proti gradu Turjak in pogled na njegova mogočna obzidja je lepo plačilo za ves trud, ki smo ga vložili v vzpon . Grad je dobil ime po že zdavnaj izumrlem močnem in napadalnem divjem govedu – turu −, ki je nekdaj živel v teh krajih in je tudi upodobljen na grajskem grbu . Turjak je (bil) eden najpomembnejših gradov na Kranjskem, njegova največja moč in sijaj sta sovpadala s časom reformacije, turških vojn in kmečkih uporov. Turjaški gospodje Auerspergi, ki so bili protestantske vere, so podpirali Trubarja in Dalmatina v njunih prizadevanjih za širitev protestantizma in pri zavzemanju za slovenski jezik, v 16. stoletju pa so kot pogumni branilci vere in domovine bili dolge, več desetletij trajajoče bitke proti Turkom na širšem območju nekdanje avstrijske monarhije.
Pred gradom kot nema opazovalka dogodkov stoji mogočna stoletna lipa , ki jo je sicer Prešeren v pesnitvi o lepi Rozamundi, prevzetni in košati turjaški gospodični, spremenil v hrast. S tem se je ponorčeval iz lastnikov Auerspergov, saj jim ni želel pripisati simbola slovenstva – lipe. Ob gradu so še danes vidni ostanki drevoreda , kjer so včasih prirejali viteške igre. Med hišami pod gradom se odcepi pot proti približno 400 metrov oddaljenemu pokopališču s cerkvico , ki stoji sredi gozda in kjer je že omenjeno izhodišče za desetminutni spust do potoka Bajdinca oziroma Bajdinških slapov. Na glavni cesti Ljubljana–Kočevje se še zadnjič ozremo proti gradu , zatem prečkamo cesto in zavijemo proti Grosuplju. Na naši levi strani lahko vidimo stožčasto Goro , imenovano tudi Sv. Ahac po cerkvi na vrhu. Gora je bila naseljena že v davni preteklosti, v času turških vpadov pa je bila stražna gora, neposredno povezana z gradom Turjak in njegovimi branitelji. Sicer pa je območje od Škofljice proti Dolenjski eno samo arheološko najdišče z izjemnim številom ostankov iz obdobja prazgodovine ter železne in bronaste dobe, da o kasnejših obdobjih niti ne govorimo. Širše območje je znano po bogatih najdbah iz obdobja halštatske kulture,stare tri tisoč let. Takrat se je začela tudi stalna poselitev teh območij, ki priča o pomembni vlogi tega območja v slovenski zgodovini. Nič čudnega, da je Fran Saleški Finžgar ravno v teh krajih dobil navdih za pisanje zgodovinskega romana. Cesta se še naprej rahlo dviguje do drugega dela naselja Turjak, kjer dosežemo najvišjo točko našega izleta, nato pa se spusti proti Grosuplju. Najprej se peljemo mimo vasi Škocjan s cerkvijo sv. Kancijana (Kocjana), ki stoji na mestu nekdanje kapelice, zgrajene v zahvalo za srečno rešitev iz gozda. Poleg tega, da je bil v tej cerkvi krščen Primož Trubar, je v njej kot protestantski duhovnik deloval Jurij Dalmatin. Kolesarimo skozi Velike Lipljene; v vasi zavijemo na levo na asfaltirano cesto ; desni odcep bi nas po makadamski cesti pripeljal do Županove jame, urejene kraške jame (pred skoraj 100 leti jo je odkril in za turistični obisk uredil župan bližnje vasi) in Tabora nad Cerovim, protiturške utrdbe, ki zaradi bližine Turjaka in njegovih oboroženih braniteljev ni bila nikoli osvojena in je danes izjemno lepo obnovljena. Morda pa si ti dve lokalni turistični znamenitosti prihranimo za katerega od prihodnjih izletov.
Od vitezov do Rimljanov
Kmalu se skozi Št. Jurij, Malo vas in Ponovo vas spustimo v dolino do Grosupljega, kjer prečkamo železniško progo, zavijemo na levo proti centru mesta ter pri stekleni upravni občinski zgradbi spet zavijemo na glavno cesto, ki pelje proti Šmarju - Sapu oziroma proti avtocesti. Na tej cesti si lahko ogledamo moderne kipe oziroma skulpture , ki že postajajo zaščitni znak Grosuplja. Pred avtocestnim priključkom zavijemo na levo proti Cikavi in Šmarju - Sapu, kjer je nekoč, v času rimskega imperija tekla cesta med severno Italijo in Panonsko nižino (Oglej–Ljubljana–Sisak–Sremska Mitrovica) . Ta cesta je imela sicer bolj tranzitni značaj, vendar jo lahko štejemo za prapredhodnico avtoceste Ljubljana–Zagreb–Beograd. V Šmarju - Sapu je urejena Pot kulturne dediščine Šmarja - Sapa, katere del je tudi nekdanja rimska cesta. Iz Šmarja - Sapa se nato dvignemo na Mali vrh in spet spustimo proti Škofljici. Na glavnem križišču na Škofljici zavijemo na desno, na naslednjem križišču čez nekaj metrov pa v levo na Dolenjsko cesto in po njej odkolesarimo proti Ljubljani oziroma nazaj do izhodišča v nakupovalnem centru na Rudniku.
Sklepna misel
Začeli smo z spominom na pogumne viteze in boje s Turki pred 500 leti, se vozili po gričevnati pokrajini, bogati z zgodovinskimi najdišči izpred 3000 let, na koncu pa smo se seznanili še s starimi Rimljani, ki so tu živeli pred 2000 leti. Ali našo pot lahko zaključimo kje drugje in bolj simbolično kot v nakupovalnem centru, novodobnem svetišču, ki za svoj oltarček ne potrebuje hriba, griča ali čarobnega izvira, saj ga ima kar v banki? Ali nismo, glede na zgodovinsko izpričane napore naših prednikov, nekje zgrešili poti?