ARGONAVTI
Dolžina poti
47,4
Dolžina poti 47,4 km
Časovni obseg poti
03:30
Časovni obseg poti 03:30
Največja strmina vzpona[%]
17
Največja strmina vzpona: 17 %
Največja strmina spusta: 5 %
Povprečna strmina vzpona: 2 %
Dolžina vzponov nad 5%: 1,10 km
Najnižja točka poti: 322 m
Najvišja točka poti: 287 m
Višinska razlika: 287 m
Poraba energije
7122
Poraba energije za moške: 7122 kJ (1701 kcal)
Poraba energije za ženske: 5803 kJ (1386 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Manj zahtevna
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerno kolo: Treking kolo
Kratek opis

Slikovita in zanimiva pot, polna naravnih in kulturnih utrinkov iz zakladnice Ljubljanskega barja. Večina poti je speljana po makadamskih cestah ali kolovozih, nekaj kratkih odsekov pa tudi po asfaltiranih cestah. Tura je večinoma ravna, z nekaj kratkimi vzponi.

Potek

Ljubljana (Vič) – Vnanje Gorice – Notranje Gorice – Bevke – Blatna Brezovica – Sinja Gorica – Vrhnika – Mirke – Verd – Sinja Gorica – Brezovica - Ljubljana (Vič)

Iz mesta v log
Pot začnemo na Viču (pri Intersparu). Odpravimo se naravnost po Tbilisijski ulici in na koncu ulice pri pošti zavijemo desno nad obvoznico, na Cesto v Mestni log. Od tu nadaljujemo desno po Cesti dveh cesarjev. Peljemo mimo paviljona , nato pa na prvem križišču zavijemo levo. Pot nas pelje iz predmestja skozi gozd Črni log , imenovan po črnih jelšah. Na križišču zavijemo desno in nadaljujemo mimo zanimivih zaselkov, ki nikakor niso primerni za krajinski park, kamor smo zapeljali. Vozimo naravnost, dokler lahko, in se pripeljemo v bolj odprt del barja . Ko ne gre več naravnost, zavijemo desno, potem pa na tretjem odcepu levo na malo bolj grob makadam . Ob poti se v značilnih vzorcih vrstijo njive, ki sestavljajo podobo kulturne krajine barja, po nekaj sto metrih vožnje pa zagledamo tudi prve osamelce in Krim .

Barjanske Gorice
Za osamelcem Brce, okrog katerega se zapeljemo že po asfaltirani cesti, vstopimo v Vnanje Gorice po cesti, ki se imenuje Požarnice. Pripeljemo se v središče stare vasi, umeščene v sedlo dveh osamelcev. Tu je še nekaj lepo ohranjenih in lepo urejenih kmetij , in če smo pri volji, se lahko zapeljemo v hrib, na vrh osamelca Gulč, si ogledamo cerkev sv. Duha , in uživamo v razgledu na okoliško ravnino. V bližini je tudi Ašičev dom in učna botanična pot , na kateri se je mogoče seznaniti s številnimi zdravilnimi rastlinami. Iz Vnanjih Goric se odpeljemo proti Notranjim Goricam , tako da iz Požarnic zavijemo levo na glavno cesto in se po njej vozimo približno kilometer, potem pa tik pred prečkanjem železnice na zadnjem mogočem odcepu previdno zavijemo levo mimo stanovanjskih hiš. Tu smo na robu Notranjih Goric in nekje na poti nas preseneti čudovit pogled na Sv. Ano . Cesta vodi desno čez progo, nato pa na glavno (Podpeško) cesto, po kateri se vozimo le kakšnih 300 m.

Stržen
Pred podvozom pod železnico bomo na desni zagledali veliko makadamsko parkirišče. Tu zavijemo desno, na makadamsko pot. Vseskozi se vozimo ob progi, nato pa cesta pri podvozu zavije desno v odprto krajino. Odpirajo se nam čudoviti pogledi na južni rob barja – osamelce: Sv. Ano , Žalostno goro z opuščenim podpeškim kamnolomom v pobočju , , Sv. Jožefo in Goričico. Pogled proti severu odkriva še eno zanimivost, ki je prava paša za oči: Stržen oz. stara struga Ljubljanice . Po mnenju nekaterih je Stržen ostanek največjega posega Rimljanov v Ljubljansko barje – prestavitve struge Ljubljanice. Celoten del ostanka struge, ki se je zamočvirila, je dolg približno 6 km in je zanimiv tudi zaradi bogate in raznovrstne močvirske razrasti , ki jo lahko opazujemo s poti. Makadam se spreminja v kolovoz, ta pa se ponekod tudi izgubi v travniku , ampak če se držimo zamočvirjenega Stržena, nas bo pot pripeljala čezenj, nato pa levo, spet na lepše urejeno makadamsko pot ob Ljubljanici , kjer naletimo na informacijske table. Smo namreč na učni pešpoti Bevke.

Vasi na barjanskih osamelcih
Kmalu se približamo Ljubljanici, ki teče zelo leno, struga pa je precej zaraščena. Peljemo se mimo sotočja Ljubljanice in Borovniščice . Pot zavije desno pri dveh kmetijah , umeščenih na prestižni lokaciji ob Ljubljanici, mi pa nadaljujemo proti Bevkam in še pred središčem vasi, kjer je sicer cerkev povišanja sv. Križa , zavijemo levo pri razpelu proti Blatni Brezovici. Ta cesta je večkrat pod vodo, kadar so poplave. Tu nas čaka eden od dveh vzponov na poti, a na vrhu vzpona nas gotovo potolaži pogled na prelepo središče vasi, oblikovano kot širok odprt prostor ob cesti, hiše so v ravni vrsti, iz nje štrli le bogato poslikana kapelica odprtega tipa s kamnitimi stebri .

Nauportus
Skozi Sinjo Gorico , , kjer nekje na sredini naselja zavijemo levo na pot na Tojnice, se odpeljemo proti Vrhniki. Najprej gremo s kolesom pod avtocesto, nato pa zavijemo desno proti glavni cesti Ljubljana–Vrhnika , tam pa levo in se vse do klanca pri Verdu držimo te smeri. Na Vrhniki se lahko ustavimo v gostilni pri Botru . Malo pred vrhom klanca zavijemo levo proti Močilniku. Cesta je spet manj prometna. Pri Močilniku , enem od izvirov Ljubljanice, se lahko osvežimo v prijetni senci. Nato pa pot nadaljujemo po makadamski poti proti Mirkam. Držimo se desne smeri. Cesta se konča v ozkem kolovozu, kjer naletimo na znak, ki vsem vozilom prepoveduje promet. Če bi bili dosledni, bi šli peš okoli enega ali dveh ovinkov, medtem pa si ogledali Retovje – še en izvir Ljubljanice – tokrat Velike Ljubljanice . Pot nas pripelje v naselje Verd. Tu se spet lahko usedemo na kolo in nadaljujemo proti Vrhniki . Prečkamo Ljubljanico in na glavni cesti, po kateri smo se danes že peljali, zavijemo desno, nato pa na prvem mogočem odcepu za avtocestnim priključkom spet desno na Opekarsko cesto, pa po poti na Tojnice, ponovno pod avtocesto, do krožišča v Sinji Gorici. Do krožišča bomo prišli tako, da za podvozom pod avtocesto na prvem asfaltiranem križišču zavijemo levo. V krožišču gremo naravnost, potem pa desno na makadamsko pot.

Nazaj do izhodišča
Od tu nas večinoma makadamska cesta vodi pretežno cikcak vzdolž avtoceste vse do Ljubljane. Nekajkrat prečkamo prečne nadvoze, a vedno poiščemo najkrajšo pot do nadaljevanja makadama v utečeni smeri in ne bomo se izgubili . V Brezovici zavijemo levo in vozimo samo nekaj deset metrov do glavne ceste, potem pa spet zavijemo desno proti železniški postaji . Od postaje zavijemo ostro levo, čisto do avtocestne ograje , potem pa desno in kar naprej – ob železniški progi do podvoza, nato spet ob železnici proti Viču. Zdaj ne bomo več spreminjali smeri. Pripeljemo se do Ceste v Zgornji Log, nato pa zavijemo levo na Cesto v Gorice – in že smo skoraj tam, kjer smo začeli. Na izhodišče poti se zdaj lahko odpravimo tako, da pri paviljonu na Cesti dveh cesarjev zavijemo levo, delček poti prevozimo po njej, nato pa spet zavijemo levo na Kančevo ulico in desno na Tomažičevo.

Vnanje Gorice
Vas je vpeta med osamelca Gulč in Veliki vrh. Staro središče vasi krasi nekaj lepo urejenih kmetij , okoliški osamelci pa so lepe razgledne točke, na katerih so med drugim našli tudi nekaj zanimivih arheoloških ostalin. Na vrhu osamelca Gulč je cerkev sv. Duha , ki je bila zgrajena leta 1526. Posebnost cerkve so freske na lehnjaku, delo domačega umetnika Izidorja Moleta. Prav tako je v Vnanjih Goricah Gršakova domačija, zgrajena leta 1863. Tu je tudi izhodišče Ašičeve učne botanične poti, ki po stranskih poteh povezuje naselja Ljubljanskega barja.

Notranje Gorice
Notranje Gorice so najstarejše naselje na Barju. Na sredi vasi stoji kapelica, zgrajena v spomin na kugo in črne koze, ki so pustošile v letih 1850–1860. V cerkvi sv. Martina je v mladih letih župnikoval pisatelj Janez Jalen, znan po romanu Bobri. V okolici Notranjih Goric so arheologi odkrili najstarejše ostanke kolišč, na katerih so v kameni dobi živeli mostiščarji.
Osamelec Plešivica, ki se dviga nad Notranjimi Goricami, je najvišja točka Ljubljanskega barja. V osrednjem delu Notranjih Goric je v hrib zasekan opuščen kamnolom , ki je nastal leta 1848 pri gradnji železniške proge Ljubljana–Trst čez Ljubljansko barje.

Vrhnika
Razvoj Vrhnike je najtesneje povezan z ladjami in prometom po mirno tekoči in globoki Ljubljanici. Tu je najkrajši prehod iz Ljubljanske kotline čez notranjske in kraške gozdnate planote proti morju, zato je imela Vrhnika velik pomen kot kraj na trgovskih poteh od italijanskih severnojadranskih mest do plovnih poti Save in Donave. Čolnarstvo je začelo izumirati šele z dograditvijo cesarske ceste Dunaj–Trst. Vrhnika leži na stiku treh geografskih območij: dinarskega, predalpskega sveta in barja, zato je v okolici mogoče najdi raznovrstne naravne vrednote. Na Vrhniki se je rodil Ivan Cankar, ki v svojih delih opisuje marsikateri kraj v okolici, med drugim tudi cerkev sv. Trojice, vrhniški Klanec pa je z njegovim delom dobil celo simbolične razsežnosti , .

Gostilna in picerija Boter
Boter je v središču Vrhnike na Tržaški cesti. Tu si lahko privoščite eno od številnih vrst pic, imajo pa tudi pestro izbiro mesne in morske hrane .

Jazon in argonavti
Legenda, stara približno tri tisoč let, pravi, da je Jazon zaradi kraje zlatega runa na poti od vzhodne obale Črnega morja pred kolhidsko mornarico zbežal v ustje Donave, od tam pa navzgor, v ustje Save in nato Ljubljanice. Ko je bežal pred maščevalnimi napadalci, je prišel vse do Ljubljanskega barja, ki je bilo takrat zamočvirjeno, plovna pot pa se je tu končala. Ker je bila jesen, je Jazon moral prezimiti na območju današnje Ljubljane, spomladi pa je nadaljeval pot tako, da je razstavljeno ladjo po kopnem prenesel do Jadranskega morja, od koder se je del posadke odpravil v rodno Grčijo.

Bevke
Bevke ležijo na osamelcih Kostanjevica, Brdo in Gradišče. Tu so včasih rezali šoto in z njo ogrevali domove. V jesenskem ali spomladanskem deževju je bila najkrajša cesta med Vrhniko in Bevkami na delu med Blatno Brezovico in Bevkami poplavljena. Gosta megla, značilna za Ljubljansko barje, je občasno prekrila dostopne poti, zato pomeni »pot v Bevke« pot v močvirje, v poplavo ali preprosto v meglo ali na kratko za nevednega – pot v neznano.

Na Vrhniki organizirajo več tradicionalnih dogodkov, nekaj jih je tesno povezanih z Ivanom Cankarjem – npr. festival Cankarjada, ki se po navadi odvija jeseni, pa tudi Cankarjevi dnevi spomladi. Junija ponujajo kulturne, zabavne in športne prireditve Argonavtski dnevi, avgusta pa lahko praznujemo poletje na Vrhniki.

Stržen – prestavljena struga Ljubljanice
Rimljani naj bi na delu Barja med Notranjimi Goricami in Podpečjo prestavili strugo Ljubljanice bližje Podpeškemu kamnolomu, od koder so tovorili gradbeni material po Ljubljanici med Emono in Nauportusom (Ljubljano in Vrhniko). Nekaj časa po prestavitvi naj bi bili aktivni obe strugi, stara struga pa naj bi se sčasoma zamočvirila. O uravnavi Ljubljanice sicer ni nobenih
pisnih poročil in dokazov, zato se mnenja nekaterih strokovnjakov o prestavitvah in regulacijah Ljubljanice v preteklosti razhajajo , , , , .

Mostiščarji na barju
Južni del Ljubljanske kotline – današnje Ljubljansko barje – je bilo že pred približno sedem tisoč leti 2 do 3 m globoko jezero, nato pa se je gladina vode postopno nižala. Na jezeru so takrat živeli mostiščarji, ki jih v romanu Bobri opisuje Janez Jalen in o katerih pričajo številne najdbe. Mostiščarji so se prehranjevali z divjadjo in nabiranjem plodov, gojili so domače živali in sejali lan. Za plovbo so uporabljali drevake (iz debla izdelane čolne), najdbe bakrenih nabodal in kalupov za vlivanje bakra in brona pa pričajo tudi o razviti metalurgiji. Jezero se je sredi 2. tisočletja pr. n. št. postopoma spremenilo v visoko barje, ostanke koliščarskih naselij pa je počasi prekrila šota.