Kolesarstvo

Črnuče
Na pot se lahko odpravimo kjerkoli v Črnučah. Kjerkoli zato, ker v Črnučah kronično primanjkuje parkirišč in če smo slučajno z avtom, nekaj iznajdljivosti pri iskanju parkirišča ne bo odveč. Zato je bolje, da smo s kolesom. Itak. Torej, gremo kar po stezi ob Dunajski cesti proti vzhodu. Ta del trase je še v mestu in ni nič posebnega, a za ogrevanje je kar dober. Prava trasa se začne za križiščem s Štajersko cesto, kjer za bencinskim servisom zavijemo na opuščeni del stare ceste, ki se nadaljuje v kolesarsko stezo. Prometa je tako malo, da se nam zdi ločena steza povsem nepotrebna. Steza kmalu preide na drugo stran vozišča. Ne ljubi se nam zaviti nanjo, zato kolesarimo kar lepo po cesti. To seveda ni prav in na koncu smo prisiljeni zapeljati čez robnik. Cesta in steza se namreč končata pri semaforju, kjer je edini prehod za pešce in kolesarje na južni strani križišča – mi pa smo na severni. Nimamo druge izbire, kot da gremo nazaj na južno stran – seveda čez robnik. Prečkanje štiripasovnice na severni strani bi bilo zelo tvegano, ker ni označenega prehoda in ustreznega semaforja, da bi vedeli, kdaj smemo čez. Odsvetujemo!

Obrtna poslovnost
Ko pridemo čez glavno cesto, moramo takoj še enkrat prečkati lokalno cesto in če smo (pre)hitri, še enkrat počakati na zeleno luč. Če pa smo bolj počasni, se zelena prižge v ravno pravem trenutku. Sedaj se steza rahlo dvigne. Na drugi strani brežine je obrtno-industrijska cona Trzin (OIC). Lepo je urejena in že od daleč daje vtis, da po njej kroži veliko denarja. Zato nas niti ne začudi preveč, ko na sredi ugledamo pravo pravcato piramido . Ni tako velika kot tiste v Egiptu, je pa zato steklena in namenjena živim, ne mrtvim. Piramide pač že od nekdaj čudežno podžigajo človeško domišljijo ...

Trzinka, Trzinka
Konec obrtne cone pomeni tudi konec kolesarske steze. Nekaj količkov, potem pa moramo nekaj časa voziti po »šodru«. Kmalu spet pridemo na asfalt, kolesarske steze pa, razen posameznih kratkih odsekov, ne bo več, vse dokler se ne vrnemo nazaj v Črnuče. Gremo skozi stanovanjsko naselje Mlake do krožišča pri poslovalnici NLB, kjer zavijemo levo, nato pa v prvi ulici desno. Lahko pa pri NLB zavijemo tudi desno in potem na semaforju levo. Vseeno je, ker na koncu pridemo na isto točko – do mostu prek kanala Pšata. Samo naravnost ne smemo, ker ne pridemo nikamor. Manj prometna, a malo daljša je pot »levo, desno«, je pa res, da je brez kolesarske steze, medtem ko jo ona druga ima. Pri mostu si ogledamo ploščo, ki spominja na dogodke iz leta 1991, nato zavijemo levo in po asfaltni cesti vozimo do cerkve sv. Florijana, prve od petih cerkva na naši turi.
Zdaj smo v starem Trzinu, kraju z dolgo zgodovino. Včasih je slovel po mesarjih, ki naj bi izumili celo znamenito kranjsko klobaso.
Pot nas vodi ob vznožju hriba do gradu Jablje. Grad je pravi baročni biser in baje ima celo skrivni izhod. Ker stoji na zakraselem področju, je to čisto mogoče, vendar ga do sedaj še niso našli. V neposredni bližini gradu so tri podzemne jame, a nobena ni povezana z njim. Kaj pa, če je imel izhod skozi grajski vodnjak, ki stoji na notranjem dvorišču in je tudi povezan s podzemno jamo? Morda. To bo treba še raziskati. Drugače pa je to prvi grad na naši poti.
Če nas je radovednost prignala prav do vhoda v grad, se moramo umakniti malo nazaj, do mostička čez potok. Potem zavijemo levo in po asfaltirani cesti med gospodarskimi poslopji vozimo do prvega križišča. Tam zavijemo na makadam in odpeljemo proti cerkvi sv. Primoža in Felicijana , ki sameva sredi polja. Blizu 500 let že stoji tam. V osnovi je gotska, kasneje je bila večkrat predelana, danes pa je lepo obnovljena. To je druga cerkev na naši poti.
Ko pridemo do asfalta, zavijemo desno. Sedaj smo na cesti z Dobena in se peljemo proti Loki, kjer na križišču spet zavijemo levo na staro cesto proti Mengšu.

Mengeš, Radom(e)lje
Prometa ni veliko, hitro bi lahko napredovali, če nas v Mengšu ne bi zmotile neprijetne grbine. Peljemo se kar naravnost prek Trdinovega trga do cerkve sv. Mihaela z značilnim čokatim samostoječim zvonikom , ki je bil nekoč obrambni stolp. Sploh je bila včasih cela cerkev opasana z obzidjem za obrambo pred Turki, ki so pogosto plenili po teh krajih. Krstilnica v cerkvi je Plečnikovo delo. To je že tretja cerkev na naši poti. Vzhodno od zvonika stoji doprsni kip slikarja Franceta Jelovška , malo naprej, nasproti trgovine z glasbili, ki je v Jelovškovi rojstni hiši, pa spomenik pisatelju Janezu Trdini.
Mengeš je poleg Janeza Trdine in Franceta Jelovška ter razvite obrti (na primer izdelave glasbil), znan tudi po treh gradovih, od katerih sta ohranjena dva: spodnji – Staretov grad in zgornji – Ravbarjev grad ali Hallerjev dvor. Tretji grad, ki je nekoč stal na Gobavici, je v razvalinah. Tokrat se naša pot ne približa nobenemu od njih. Še najbližji je Staretov grad , do katerega bomo naredili manjši ovinek. Grad ima ohranjena pomožna poslopja, vključno z oranžerijo – zidanim rastlinjakom z okni, obrnjenimi proti jugu, v katerem so včasih pred mrazom spravljali drevesa citrusov. Tako so si zagotovili lasten pridelek pomaranč, limon in podobnih eksotičnih sadežev. Španija je bila včasih res zelo zelo daleč. Ne splača se izgubljati besed o tem, v kakšnem stanju sta grad in njegova neposredna okolica. Človek ne more verjeti očem! Ocenite sami. Zdaj smo pustili za sabo drugi grad na naši poti.
Nadaljujemo vožnjo do semaforja, kjer prečkamo glavno cesto, in nato spet zavijemo levo, na stanovanjsko ulico. Tako smo se ognili prometu na glavni cesti, čeprav bi bila vožnja po njej lepša, saj bi šli skozi značilno staro mestno jedro. Na žalost pa bi bila tudi bolj neprijetna in nevarna zaradi gostega prometa. Na koncu ulice zavijemo desno, na prometno cesto, ki vodi proti Preserju. Prečkamo krožišče na mengeški obvoznici in nekje na pol poti opazimo Lekovo tovarno zdravil . Pazljivo prečkamo železniško progo ter semaforizirano križišče ter zapeljemo proti Radomljam. Cesta pelje prek Kamniške Bistrice in še enega potoka do krožišča v Radomljah. Tam zavijemo levo proti Arboretumu. Potok, ki smo ga prečkali, se imenuje Mlinščica in je umeten. Vodo dobiva iz Kamniške Bistrice, skozi vas pa so ga speljali le zaradi mlinov. Tistim z bujno domišljijo že ime Radomlje vse pove: lahko bi rekli tudi »Rado melje«. Ni čudno, da je bilo tod nekoč veliko mlinov. Danes žal obratuje le še eden, in to v središču naselja. O tem, kdo je bil Rado, ki je tako rad mlel, pa zgodovina molči.

Volčji Potok
Do znanega arboretuma v Volčjem Potoku ni več daleč, a če nas muči žeja, se lahko že prej ustavimo na kakšni pijači. Gostinski lokalov ne manjka. V bližini črpajo tudi znano ustekleničeno vodo. Gremo skozi naselje Hudo, kjer teče Hudi potok, kakšen kilometer naprej pa je že Volčji Potok. Res hudo je moral biti žejen tale volk, da se je lotil celega potoka!
Arboretum (zbirka dreves za izobraževanje in preučevanje, v neposrednem prevodu drevored) je oblikovan v parkovnem slogu. Po velikosti in obisku je Arboretum Volčji Potok največji botanični vrt v Sloveniji. Vreden je ogleda, zato predlagamo, da si vzamete uro ali dve časa (raje dve!) in se sprehodite po njem. S kolesom seveda ne gre. V arboretumu raste približno 3500 drevnin, grmovnic ter zelnatih rastlin, občasno pa pripravljajo še posebne tematske razstave. Najbolj obiskana je tradicionalna prvomajska razstava tulipanov, ki jih je toliko, da bi lahko vsak Slovenec dobi enega. To morate videti!
Seveda je bil tudi v Volčjem Potoku grad, celo dva, a od njiju ni ostalo skoraj nič. Še razvalin ni kaj dosti, zato ju ne moremo uvrstiti v našo zbirko gradov. Grad je stal na vrhu vzpetine, o čemer pričajo le skromni ostanki obzidja. Pod vzpetino je bil dvorec Volčji Potok , ki je stal na izravnavi pod njim. Edino, kar je od njega ostalo, so grajska kapela, paviljon in stopnišče, ki vodi do parka.
Po prijetnem sprehodu nam je kar težko spet zajahati kolo. A nič ne pomaga, nazaj moramo, še prej pa bomo naredili zanimivo pentljo. Vrnemo se torej na glavno cesto, kjer zavijemo desno proti Kamniku.

Pentlja
Vozimo mimo igrišča za golf in naprej do Šmarce, kjer tik pred glavno cesto (kamniško obvoznico) zavijemo levo na cesto, ki poteka vzporedno z njo (cesta je označena). Ko pridemo do krožišča, moramo še enkrat zaviti levo. Potek kolesarske steze je tu nekoliko nejasen. Najprej se moramo obrniti nazaj za 180 stopinj, nato pa nas pot prek za kolo silno nerodnih povratnic pripelje pod kamniško obvoznico na drugo stran k trgovskemu centru, tu pa spet ven in gor in okoli krožišča. Ko končno najdemo pravo cesto, še posebej pa pravo stran te ceste, smo že v Šmarci. Zapeljemo proti Domžalam. Pri samopostrežni trgovini (Tuš) zavijemo spet levo na manj prometno cesto proti hribu s cerkvijo na vrhu. To je Homški hrib z romarsko cerkvijo Marijinega rojstva . Postavili so jo na mestu, kjer naj bi se pred kakšnimi 600 leti pastirčku ovac v sanjah prikazala Marija. Pravzaprav so najprej postavili kapelico. Ker pa je bila premajhna za množice romarjev, ki so se začeli zgrinjati na tem kraju, so postavili še cerkev. Kraj je znan tudi po drugih, bolj posvetnih dogodkih. Tod so potekale bitke s Turki – Homec je bil utrjen tabor, ki ga Turki niso nikoli zavzeli – in Francozi, ki jih je preganjala avstrijska vojska. Ogleda vredna je še Pirnatova hiša , ki jo je načrtoval mojster Plečnik. Gre za počitniško hišo visoko v bregu, jugozahodno od cerkve.
Homški hrib meri kakšnih 60 metrov v višino in če smo se povzpeli do cerkve, moramo sedaj nazaj. Pa saj vožnja navzdol ni problem.
Aja, skoraj bi pozabili! To je bila četrta cerkev ob naši poti.

Še trije gradovi (in ena cerkev)
Po glavni cesti gremo spet do krožišča v Radomljah, kjer tokrat zavijemo desno proti Škrjančevemu. Kmalu nas hoče cesta še enkrat zapeljati desno (pri avtosalonu Honda), mi pa se ne pustimo in jo mahnemo kar naravnost. Pa ne preveč zagnano, ker je križišče nepregledno in nevarno! Zdaj smo na lokalni cesti proti Dobu. Levo in desno so njive. Še bolj desno je Količevo s papirnico. Levo sta gradova številka tri in štiri, Črnelo in Češenik. Oba sta malo s poti, ampak če koga zanima, prosim ...
Grad Črnelo stoji v vasi Turnše, imenovani po prvotnem gradu, »turnu«, ki je stal na bližnjem griču že ob koncu 13. stoletja. Kasneje je bil prezidan, na kar opozarja plošča na hodniku sedanjega gradu. Med slovenskim kmečkim uporom so ga napadli puntarji in pri tem uporabili top, ki jim ga je posodil – ne boste verjeli – graščak iz Dragomlja. Kako že gre tista slovenska? (Naj sosedu krava ...). Močno utrjeni grad jo je odnesel brez večje škode. Ni pa se mogel upreti zobu časa, zato so morali pod gričem sezidati novo graščino, se pravi tisto, ki ki jo vidimo danes in komaj še spominja na prvotno baročno veličino. Ohranjena je kapela v bližini gradu z Jelovškovimi freskami.
Nedaleč stran je grad Češenik . Tudi ta se je začel s »turnom«, kot je bilo takrat običajno. Približno enako star je kot Črnelo in približno enako velik, le da je sedanjo obliko dobil že kakšnih 150 let pred njim. To pomeni, da je bil od takrat deležen nekoliko manj temeljitih rekonstrukcij, tako da se sedaj kaže bolj dopadljivo podobo. Na severni strani je delno ohranjen grajski park z zanimivim vrtnim paviljonom . Omeniti velja še eno zanimivost. V okolici Češenika so našli barjevko (Hammarbya paludosa), rastlino, za katero so bili prepričani, da je že izumrla. Gre za neko vrsto močvirske kukavice z rumeno-zelenimi cvetovi.
Pot nadaljujemo proti Dobu. Glavno cesto Ljubljana–Celje prečkamo pri semaforju, nato pa ob robu naselja peljemo mimo šole in zavijemo levo proti središču. Tod nekje naj bi potekala starodavna rimska cesta. Bojda je šla kar po sredi naselja, tam, kjer gre tudi danes. Pred cerkvijo zavijemo desno in nadaljujemo pot proti Gorjuši. Peljali smo se mimo cerkve sv. Martina , ki je peta cerkev na naši poti. Cerkev ni nič posebnega, šteje pa vendarle.

I-ha-ha-n
Prečkamo avtocesto in že smo v Gorjuši. Tu v bližini je zanimiva Železna jama, ki je urejena za turistični obisk. Od kod tako čudno ime, ni znano. Morda se imenuje tako zato, ker so nekoč v bližini pridobivali železovo rudo – verjetno bobovec, posebno obliko limonitne rude, ki se nalaga v kotanjah in vrtačah kraškega sveta. To bi lahko držalo, saj je jama čisto kraška, s kapniki in drugim jamskim okrasjem. Njena posebnost so nagnjeni kapniki, ki so nastali zaradi prepiha v notranjosti jame. V neposredni bližini je majhna Babja jama (to ime si je lažje razložiti), v kateri so našli 15.000 let stare ostanke poselitve človeka. Če nas zanimajo muzeji, se moramo obvezno oglasiti v Jamarskem domu, kjer si lahko ogledamo zbirke kapnikov, kamnin, fosilov, jamskih živali in – slamnikarstva. Imajo pa tudi še nekaj razbitin ameriškega bombnika tipa B-24 Liberator, ki je strmoglavil leta 1944 v bližini Domžal. Izskočilo je deset letalcev, pet so jih zajeli Nemci, pet partizani. Od letala ni ostalo kaj dosti, saj so okoliški prebivalci razbitine hitro pobrali in uporabili po svoje. Kaže, da je bilo recikliranje že takrat če že ne moderno vsaj nujno ...
Ko smo se naužili jamskega hladu, jo mahnemo naprej. Položna vzpetinica, in že je pred nami nova zanimivost – grad Krumperk. Takšnega, kot ga vidimo danes, je dal sezidati Adam Rauber (po domače Ravbar), sloviti poveljnik slovenske konjenice, ki je premagala Turke v še bolj sloviti bitki pri Sisku. V gospodarskem poslopju pri gradu je urejena konjušnica, celotno območje pa je znano kot konjeniški center, zato ne bodite presenečeni, če vam po ozki makadamski cesti nasproti pripelje terenec s prikolico za prevoz konjev. I-ha-ha! Morda ob tem za trenutek pomislimo, da bi bilo včasih namesto kovinskega bolje zajahati pravega konja. Kako bi letel čez drn in strn po čudoviti okolici! Ampak tokrat se zadovoljimo s kovinskim. Čisto dober je, pa še po klancu navzdol gre kar sam. Smer: Ihan. I-ha-(ha)-n.
Vozimo se skozi gozd, mimo avtoceste in športnega parka s smučarskimi skakalnicami ter (obvezno) tekočo gostinsko ponudbo, dokler ne pridemo do naselja Prelog pri Domžalah. Tam se z leve strani priključimo glavni cesti in vozimo po njej do Ihana. Takoj za tablo z napisom Ihan na slabo opaznem križišču zavijemo ostro desno na lokalno cesto, potem pa mimo hiš in skozi gozd do avtocestnega nadvoza. Tik pred nadvozom zavijemo levo proti Mali Loki.

V malem loku nazaj
Kolesarimo približno vzporedno z avtocesto do Male Loke, kjer stoji ženski samostan, sezidan na ostankih nekdanjega dvorca Mala Loka. Nasproti samostana je znano gostišče. Skozi Malo Loko gremo naravnost naprej do Bišč, kjer zavijemo desno proti Pšati. Reka, ki teče skozenj, ima enako ime kot kraj. Oba sta Pšata. Prva in drugi sta znana po mlinih in po poplavah. Mlini še kar meljejo, poplav pa, odkar je reka Pšata regulirana, skoraj ni več. Od Pšate nadaljujemo pot po severni strani reaktorja do Podgorice. Vmes prečkamo avtocesto. Še čez regionalno cesto moramo, nato pa skozi vas Podgorico do Soteške ceste, ki poteka pod Soteškim hribom. Kolesarimo mimo tovarne Belinka in ko pridemo na glavno cesto, zavijemo desno. Nekje pri avtobusnem postajališču v Nadgorici se začne ločena kolesarska steza, vendar moramo biti zbrani, če želimo zaviti nanjo, saj zlahka spregledamo priključek. Ko pa smo enkrat na stezi, se peljemo po njej do Črnuč, kjer se naša tura konča. Upamo, da se še spomnite, kje ste pustili avto.

Prevozili smo 40 kilometrov, videli pa toliko zanimivosti, da bomo še nekaj dni premlevali vtise. Z nami je res prijeten nedeljski izlet.