Park + ride
Turo začnemo na parkirišču P + R pri Dolgem mostu na Viču, kjer lahko varno pustimo svojega motornega prijatelja in presedlamo na aluminijastega konjička na nožni pogon. Tu je tudi končna postaja mestnega avtobusa št. 6.
Odpeljemo se po stari cesti proti Vrhniki in kmalu po drugem avtocestnem nadvozu zavijemo desno na Cesto na Ključ. Tu ni kolesarske steze, a cesta ni preveč prometna. Konča se v križišču, kjer zavijemo levo proti Dobrovi. Malo pred križiščem se odpre pogled na grad Bokalce, o katerem pa več pozneje. Nadaljujemo proti Dobrovi in mimo nje do Šujice, kjer pri okrepčevalnici Pr' Prek zavijemo desno proti Šentvidu. Mimo njiv prikolesarimo do roba Stranske vasi, nad katero se dviga hrib Utik , po katerem je dobilo ime naselje Podutik na severni strani.
Tošč in njegovo čelo
Do sem je šlo vse lepo po ravnem, tu pa se začnejo vzponi. Na začetku gre še kar zlagoma, malo težje je na serpentinah, a te so že blizu Prevale, kjer se vzpon začasno konča. Na Prevali zavijemo levo proti Toškemu Čelu in po asfaltirani cesti sprva položno, nato pa vedno bolj strmo napredujemo proti Toškemu Čelu. Cesta, ki vseskozi poteka skozi gozd, je ob koncih tedna zelo obljudena, na njej je veliko sprehajalcev, kolesarjev in avtomobilov. Ko dosežemo Toško Čelo , si lahko v gostišču Bitenc , privoščimo osvežitev, saj je strmine začasno konec.
S Toškega Čela napredujemo proti Topolu skozi krajinski park Polhograjski Dolomiti , razglašen leta 1974. Cesta se zoži in asfalt zamenja lepo vzdrževan makadam . Sprva se spuščamo, kar velja izkoristiti in si nabrati nekaj zaleta, kajti kmalu sledi strm klanec s precej poškodovanim voziščem. Potem pa spet nekaj spusta in spet klanec in tako naprej. Ko dosežemo greben, se cesta prevesi in začno se odpirati pogledi proti osrednjemu delu Polhograjskih Dolomitov. Njihovo ime je združeno iz imena upravnega centra (Polhov Gradec) in kamnine, ki jih tvori (dolomit). Da so pravilno imenovani, nas spomnijo kamnolomi ob cesti, kjer kopljejo pesek za vzdrževanje cest. Gre za dolomit (kalcijev magnezijev karbonat), ki je sedimentna kamnina, nastala v morjih.
Katarina
Cesta se spušča do začetka naselja Topol. Prvotno ime kraja je bilo Sv. Katarina nad Medvodami. V Topol so ga preimenovali leta 1955, vendar večina še danes govori o Katarini.
Preden dosežemo začetek naselja, se na desni odpre pogled na hrib Jetrbenk (774 m) z značilno stožčasto obliko. Skozi naselje Topol pridemo do križišča z glavno cesto (738 m), kjer zavijemo desno navzgor. Peljemo se mimo cerkve sv. Katarine , , pa tudi, če hočemo obiskati grad Jetrbenk, je to prava smer. Topol je turistično zelo obiskan, saj je odlično izhodišče in cilj , zato ni čudno, da majhno naselje premore toliko gostiln. Pot nadaljujemo po strmi asfaltirani cesti mimo gostiln Pr'Jur in Na vihri proti severu (smer Tehovec). Če nismo obiskali gostilne Dobnikar , , imamo zdaj še dve priložnosti, da se okrepčamo ali odžejamo pred spustom proti dolini.
... in Jakob
Za gostilno Na vihri se asfalt spet konča in nadaljuje se lepo vzdrževan makadam . Takoj ko pridemo iz gozda, se pri zaselku odpre čudovit pogled na idilično cerkvico sv. Jakoba, ki čepi na vrhu priostrenega hriba . To ni tista pod Jetrbenkom, čeprav nosi enako ime. Če imamo dovolj časa, si privoščimo obisk cerkvice, res je vredno truda. Pot do cerkvice je sicer prevozna, vendar je bolj prav, da kolo pustimo ob vznožju in se proti vrhu odpravimo peš. Tako ne bomo vznemirjali številnih sprehajalcev. Cerkvica sv. Jakoba na 806 metrov visokem istoimenskem vrhu izvira iz 17. stoletja. V potresu leta 1895 je bila močno poškodovana in leta 1898 na novo pozidana. Vračamo se po isti poti.
Dvojni razgledi ,
Nadaljujemo spust in se pri odcepu proti Brezovici usmerimo naravnost proti Tehovcu . Pot vseskozi poteka v rahlem spustu proti cerkvici sv. Florijana v Tehovcu , prvič omenjeni leta 1548. Pri cerkvi je tudi zanimivo znamenje, ki so ga postavili lovci v spomin na tovariše . Skozi naselje nadaljujemo po strmem pobočju. Prostora za cesto je malo, za hiše pa še manj, zato poteka cesta ponekod dobesedno prek dvorišč in mimo vhodnih vrat. Spust se nadaljuje, in ko so zadnje hiše že mimo, v daljavi opazimo cerkveno zgradbo sredi gozda. To je cerkev sv. Marjete v Žlebeh , nad katero se pne že navedeni Jetrbenk. Sv. Marjeto upodabljajo s premaganim zmajem ob nogah, zato ni čudno, da so cerkev, posvečeno njej, postavili prav na mestu, kjer je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče. Kot da bi šlo za simbolično zmago vere nad poganstvom.
Proti Sorškemu polju
Iz gozda pridemo do naselja Studenčice, skozi katerega nas cesta v ovinkih pripelje v dolino. Ko prispemo v dolino, pa pozor! Tik za tablo, ki označuje konec naselja »Studenčice« , zavijemo desno v gozd na ozko asfaltirano cesto s slabo vidno oznako »Žlebe«. Gremo skozi gozd in nekoliko navzgor, dokler ne pridemo do desne serpentine, kjer se odcepimo levo na makadamsko cesto, naravnost proti hišam (proti severu). Nadaljujemo mimo hiš in po prijetnem gozdu, dokler ne pridemo do križišča z drugo, širšo makadamsko cesto. Tu zavijemo levo in se spustimo skozi kakšen kilometer gozda. Nenadoma se gozd konča. Zagledamo Sorško polje in naselje Preska , . Zdi se, kot da bi zapeljali iz predora . Spet je asfalt, spustimo se do osnovne šole, zavijemo močno desno proti vzhodu, nato pa prek parkirišča na spodnjo cesto. Vozimo desno. Na Sorškem polju smo.
Končno ravnina
Mimo Osemenjevalnega centra Preska zapeljemo proti rekreacijskemu območju, kjer se cesta zoži in postane makadamska . Veliko je sprehajalcev in rekreativcev – zato previdno. Nekje na sredi travnikov zagledamo ob cesti dve veliki lipi, med katerima stoji kapelica, delo mojstra Plečnika , . Vsekakor si jo je vredno ogledati. Zanimivi so tudi pogledi na Šmarno goro, ki je edini osamelec v vidnem polju in je ne moremo zgrešiti. Pravzaprav gre za drugi vrh, imenovan Grmada , saj prvi, Šmarna gora, od tod ni viden. Na spodnjih pobočjih opazimo skalne pečine, ki razveseljujejo plezalce (Turnc).
Po makadamski cesti nadaljujemo do naselja Seničica , kjer se naša pot priključi na asfaltirano cesto iz Žleb. Tu vozimo levo in v spustu nadaljujemo proti Mednemu. Ko se približamo železniški progi, tik pred prvo hišo zavijemo desno prek mostu . Sledi manjši klanec in že smo pri Hotelu Medno , kjer si lahko privoščimo osvežitev. Če nam ni do tega, nadaljujemo mimo hotela proti naselju Medno po gornji oziroma desni poti. Spodnja, leva pot je napačna, ker pripelje na glavno cesto. Skozi naselje nadaljujemo proti Stanežičam . Pot poteka vseskozi naravnost, in da ne bi šlo prehitro, poskrbijo hitrostne ovire. Paziti moramo šele, ko se približamo cerkvi sv. Jakoba , , že tretji s tem imenom.
Za cerkvijo zavijemo desno na ozko kolesarsko pot in po njej do asfaltirane ceste, kjer obrnemo levo proti vzhodu. Vozimo skozi Dvor do Guncelj, na levi je igrišče za ameriški nogomet in vadišče za golf, mi pa v križišču zavijemo desno in do središča Guncelj ni več daleč.
V Guncljah si ogledamo znamenito Krvinovo hišo iz 17. stoletja s kamnitim vhodnim portalom in lepo poslikano fasado. Zanimiva je tudi kapelica , ki je v sredini križišča pred hišo, iz istega časa pa je tudi Rajšpova hiša nekaj metrov vstran.
Mestno obrobje
V križišču zavijemo levo. Počasi (spet grbine) pripeljemo do avtobusnega obračališča proge št. 1 in do semaforiziranega križišča s Celovško. Od tu naprej gremo po urejeni kolesarski stezi do križišča s Cesto Andreja Bitenca. Zavijemo desno najprej nekoliko v klanec in kmalu prečkamo AC Kranj–Ljubljana tik za Šentviškim predorom.
Po Cesti Andreja Bitenca peljemo skozi Pržan, mimo Kamne Gorice in skozi Dolnice do Glinc, kjer zavijemo levo proti Podutiku na Dolniško cesto. Ta del poteka skozi zanimiv drevored starih hruškovih dreves . Pri gasilskem domu, pred spomenikom NOB , zavijemo desno na Kozakovo ulico in peljemo po njej do kamnoloma, kjer, desno ob cesti, stoji stara zidana apnenica . V njej so nekoč pridobivali žgano oziroma »živo« apno.
Pri kamnolomu zavijemo levo na glavno cesto proti Podutiku. Kraj je bil v preteklosti znan po kamnosekih in nekateri delajo še danes. V središču naselja, pri piceriji Etna , zavijemo desno, po kakšnih 250 metrih pa spet levo na Mladinsko ulico.
Po njej nadaljujemo prek travnikov proti Griču . Ob strani pustimo avtocestno bazo in policijsko postajo , in ko pridemo do gozda, moramo malo pred semaforiziranim križiščem zaviti desno v gozd proti zahodu, takoj nato pa spet levo. Asfaltirana cesta je zelo ozka in precej strma, zato pazimo na avtomobile. Ko pridemo do vrha, zagledamo trgovski center Lesnina Brdo in dom za starejše občane , pred njima pa krožišče. Pot gre kar mimo njega proti jugu.
Bokalce
Cesta se prevesi in pred seboj zagledamo grad Bokalce , . Pod njim zavijemo levo na Cesto na Vrhovce in v podvozu pod avtocesto nadaljujemo mimo gostilne Pečarič . Če imamo težave s kolesom, lahko poiščemo pomoč v kolesarskem servisu v neposredni bližini. Cesta je manj prometna kot vzporedna Cesta Dolomitskega odreda in po njej kmalu pripeljemo do picerije Origano , naprej levo po enosmerni Cesti na Vrhovce do gostilne Žabar , . Le kratka pot in prehod čez železniško progo nas loči od Tržaške ceste, kjer se po kolesarski stezi pripeljemo na izhodišče P + R pri Dolgem mostu.
Naužili smo se čudovitih pogledov in nadihali svežega zraka, števcu pa smo privoščili dodatnih 43 kilometrov. Mogoče bomo šli še kdaj.