Log v mestu
Naj beseda »gorice« nikar ne zavede morebitnega nepoznavalca Barja, saj si pod to besedo Slovenci običajno predstavljamo vinorodne hribčke. Tokrat pa gre za dva kraja v osrednjem delu Ljubljanskega barja – Vnanje in Notranje Gorice –, ki z vinogradništvom nimata prav dosti skupnega, sta pa za nekaj metrov dvignjena nad barjansko ravnico in, tako bi lahko sklepali, že od davnine nosita ime Gorice. Glede na njuno lego na Barju so ene zunanje (vnanje) in druge notranje, prav prepričljiva pa ta delitev ni. Vnanje (ali Zunanje) Gorice so bliže Brezovici.
Za začetek si vzamemo malo zaleta in pri parkirišču P+R Dolgi most , zapeljemo čez Tržaško cesto naravnost proti jugu na Cesto v Gorice. Zavijemo levo na Cesto dveh cesarjev in po približno 200 metrih zavijemo desno. Peljemo mimo Plutala. Pot teče po ravnini, le tu in tam kakšna grbina pokvari kolesarsko veselje. Levo je Prehodni dom RS za tujce , malo naprej stanovanjsko naselje. Cesta je dobra, nova, asfaltirana. Oster desni ovinek in spet lahko »pohodimo pedale«. Gozd, senca, hlad. Mestni log se konča in začne se Črni log . Na levi kmalu zagledamo naselje. Ni videti veliko, a ima več kot 50 hiš. In to v logu, kjer bi morale rasti črne jelše. No, jelš ni več, so pa zato hiše. »Črne«, se razume!
Kakšna dva kilometra, če ne celo več, je do naslednjega križišča. Idealno kolesarjenje. Edina večja nevarnost so jarki ob cesti, ki znajo biti precej globoki in se jim ne smemo preveč približati.
Pa smo v Goricah
Ko iz Črnega loga prispemo do križišča s cesto, ki iz Vnanjih Goric vodi proti Barju, zavijemo levo, a že po nekaj metrih zvijemo desno . Na naslednjem razcepu (seveda brez kažipotov) še enkrat zavijemo desno in nadaljujemo vožnjo po južnem robu griča do Vnanjih Goric. Cesta je slaba, prej poljska pot kot cesta, a pokrajina je lepa in všeč nam je, da nas spremlja topolov drevored, ki ponuja senco , . Grič mimo katerega vozimo, pa ni Grič (tudi ta je v bližini, a ne gremo tja), temveč Veliki vrh , kjer je urejen – ne boste verjeli – gorski kolesarski poligon .
Vnanje Gorice so prijetno strnjeno vaško naselje na sedlu med dvema vzpetinama . Za vtis domačnosti poskrbijo lepo obnovljene stare hiše, ki na pročelju nosijo lično izpisana domača imena, na primer Pri Mežnarju, Pri Špeli, Pri Kajžarju . Vendar naša pot, ki je tokrat brez vzponov, poteka po dolini, med novimi hišami, kjer tega vtisa žal ne bomo dobili. Na vrhu vzpetine je cerkev sv. Duha , ki se prvič omenja leta 1542; cerkev so kasneje preuredili in povečali. Slovi po freskah na lehnjaku, delu domačih mojstrov.
Po spodnjem robu naselja pridemo do glavne ceste, kjer zavijemo levo. Čaka nas krajši odsek bolj neprijetne ceste, po katerem vozimo skupaj z ostalim prometom, in tega ni ravno malo. Levo od nas je Gmajna, kjer so odkrili ostanke najstarejših kamenodobnih kolišč na Barju . Tu so si starodavni prebivalci postavljali hiše na kolih, da bi se zavarovali pred sovražniki in kruto naravo. V bližini Goric so našli tudi več drevakov (čolnov, stesanih iz enega debla) in drugih predmetov, ki dokazujejo prazgodovinsko poselitev. Sploh so bile Gorice, ti nekdanji otoki, verjetno že od nekdaj več kot zanimive za poselitev, saj so ponujale zaščito pred visoko vodo in so bile hkrati nedostopne za nezaželene goste. Predstavljajte si samo, kako prijetno je bilo sredi poletja namakati noge v topli vodi s praga svoje hiše ...
Tik pred prečkanjem železniške proge v Notranjih Goricah previdno zavijemo levo na Mavsarjevo ulico , da se izognemo prometu. Sedaj je vožnja spet bolj sproščena. Na koncu naselja moramo zaviti desno in že spet moramo prečkati progo. Do nedavnega so ta prehod varovale ročne zapornice, kar je bila svojevrstna zanimivost v času sodobne tehnologije . Na drugi strani proge nas ponovno pozdravi glavna cesta. Desno in pred nami je velik opuščen kamnolom , kjer so nekoč pridobivali gradbeni material za gradnjo južne železnice čez Barje. Ker se je podlaga močno ugrezala, so porabili ogromne količine materiala. Peljemo naravnost proti kapelici na križišču, ki so jo postavili pred 140 leti v spomin na strašno kugo in črne koze, ki so pobrale kar dve tretjini vaščanov. Kapelica baje stoji v središču Barja .
Okoli Plešivice
Pri kapelici zavijemo desno in se podamo na pot okoli Plešivice. Sprva vozimo med hišami in mimo cerkve sv. Martina , kjer je v mladosti maševal Janez Jalen, pisec slovitega zgodovinskega romana Bobri, sicer rojen Gorenjec. Malo pred cerkvijo na naši desni tik ob cesti zagledamo zanimivo staro trto . Tako je velika, da spominja na drevo. Vej res nima kaj dosti, je pa zato deblo za trto prav veličastno: v premeru meri kakšnih 20 centimetrov. Po koncu vasi se začneta lepa asfaltna cesta in čudovita pokrajina. Vozimo po obronkih osamelca Plešivica , ki je najvišja vzpetina na Barju (390 metrov). V kraju Podplešivica peljemo mimo Kušljanovega gradu , manjše graščine, ki je dobila ime po enem od mnogih lastnikov – baronu Kuschlanu. Zgrajena je bila v sredini 15. stoletja in se je po nemško imenovala »Moostal«. Valvasor navaja tudi slovensko ime »Zablata« (Zablate), saj je bila takrat okolica gradu povsem zamočvirjena. Ograjena enonadstropna stavba ima kvadratni tloris in enostavno fasado, zanimiva pa je predvsem zato, ker v vseh teh letih ni doživljala velikih prezidav.
Malo naprej zavijemo desno na drugo asfaltno cesto, kot če bi želeli k mizarju. Pokrajina je še vedno lepa, le cesta je sedaj precej bolj ozka. Še naprej vozimo ob vznožju hriba, tokrat severnem. Ko pridemo do Žabnice, moramo biti pazljivi. Zlahka namreč spregledamo levi odcep, po katerem vodi naša pot. Torej, izza hiše številka 80 moramo zaviti ostro levo na asfaltno cesto, ki teče ob potoku. Zaženemo se po njej proti severu , dokler ne pridemo do mostička in križišča z večjo cesto, kjer zavijemo desno. Sedaj ni več daleč do železniške proge, ki jo to pot prečkamo na zavarovanem prehodu.
Ob Brezovici in železniški progi proti domu
Zapeljemo na glavno cesto, takoj zatem prečkamo progo in kmalu zavijemo ostro levo na ožjo asfaltno cesto, ki ves čas teče ob progi in nas na koncu pripelje do hangarja brezoviškega aerokluba, kjer je tudi vzletišče . Tam se asfalt konča, mi pa se ne zmenimo za to in malo počasneje, a vendarle dovolj hitro napredujemo po poljski poti proti Ljubljani . Malo se oddaljimo od proge, nato pa sledi ovinek v levo, tako da se ji spet bolj približamo, ko pa smo enkrat tam, gremo desno. Od tu naprej pa ves čas vozimo naravnost in ob progi. Asfalt nas pričaka pri Gmajnicah , nekdaj večjem kmetijskem posestvu, sedaj zatočišču za zapuščene živali . Če potrebujemo kakšnega hišnega ljubljenčka, si ga lahko izberemo tu. Zakaj pa ne? Naša pot ne pelje čisto ob zatočišču, zato moramo narediti manjši ovinek do poslopij na koncu topolovega drevoreda , ki jih vidimo na svoji desni in niso daleč.
Gremo proti Ljubljani, ves čas ob »železni cesti«. Asfalt za kratek čas zamenja dober makadam, ki dopušča hitro vožnjo . Ko pa ceste pri hišah zmanjka, zavijemo desno na Podvozno pot do Ceste v Gorice in po njej levo. Ta pot nam je znana že z začetka ture, le da sedaj zapeljemo levo do semaforja, kjer prečkamo Tržaško in spet pridemo na izhodišče.
Naužili smo se Barja in si mimogrede ogledali pokrajino in znamenitosti, ki jih ne vidimo vsak dan. Posebno lepi so pogledi proti Krimskemu pogorju v smeri treh znamenitih barjanskih cerkva: sv. Ane, sv. Jožefa in Žalostne Matere Božje na Žalostni gori , , , . Čeprav so tako blizu, so hkrati nekako od rok, zato pa tem bolj zanimive. Pa tudi teh prevoženih 22 kilometrov ni mačji kašelj.