Iz mesta v naravo
Izhodišče kolesarske poti je v Tacnu, na tistem znanem parkirišču , do koder se lahko pripeljemo z mestnim avtobusom (št. 8 ali št. 15) in ki ga poznajo predvsem izletniki na Šmarno goro.
Zajahali bomo svoje kolo, si rekli: »Gremo ob Savi do Kranja in nazaj!« in pohiteli proti Vikrčam. Do Kranja bomo kolesarili skozi vasi na levem bregu Save, zato v Spodnjih Pirničah ne zavijemo proti Medvodam, temveč gremo naravnost do Smlednika. Ta del poti od Pirnič do Smlednika je dobesedno navdušujoč. Lepa asfaltirana cesta nas skozi gozdičke in mimo igrišča za golf v blagem vzponu pripelje pred Smlednik . Tu se lahko odločimo za vzpon do Starega gradu (strm klanec po makadamu) ali za ogled Kalvarije in Lazarinijevega gradu .
Če nam še ni do postanka, bomo kar nadaljevali proti Savi, zato že na začetku Smlednika zavijemo levo in navzdol proti veliki cerkvi, mimo katere se odpeljemo iz Smlednika do glavne ceste za Medvode, kjer ponovno zavijemo levo. (Če odcep na bližnjico na vhodu v Smlednik zgrešimo, nič ne de. Po glavni cesti bomo iz Smlednika prav tako prišli do križišča pred Valburgo, kjer zavijemo levo proti Zbiljam in Medvodam.) Toda po tej cesti ne gremo prav daleč. Po nekaj sto metrih cesta na koncu polj zavije levo, navzdol in v nadaljevanju na most čez Savo, zato pozor! Odločili smo se, da bomo proti Kranju kolesarili ob levem bregu Save, zato na tem ovinku zmanjšamo hitrost, in ko se v odcepu prikaže kažipot z napisom Dragočajna in Camp Smlednik, v ostrem ovinku zapeljemo desno.
Lep razgled na gore v daljavi
Peljemo se mimo hotela Kanu , kjer se začne Dragočajna. Cesta vijuga po vasi, a ni kam zaiti, le na promet moramo paziti na ozki cesti. Iz Dragočajne do Moš ne moremo peljati tik ob Savi, zato zapeljemo desno do glavne ceste, kjer zavijemo levo, nekaj deset metrov naprej pa spet levo, kakor veleva kažipot za Moše. Naslednji kraj na tej naši poti bodo Trboje, do koder bi prispeli tudi po glavni cesti mimo Moš, toda Moše so tako prijetna vasica, da je veselje zapeljati se skoznjo, pa še prometu se izognemo. Za gasilskim domom je desni odcep, a mi zavijemo levo, v središče starega dela vasi in mimo skromne krajevne cerkvice sv. Mihaela. Pod nami je reka Sava smo prav tam, kjer jo zadržuje jez hidroelektrarne Mavčiče . Za njim je nastalo pretočno Trbojsko jezero, ki se dobro vidi z razgledne ploščadi, in če se nam zljubi, se lahko podamo čisto do vodne gladine. Ampak peš, prosim!
Ob Savi oziroma ob jezeru navzgor pripeljemo na koncu vasi na kratek, kilometrski odsek makadamske ceste. Malo nas pretrese, vendar ne tako hudo, kot če bi nas stresla elektrika (temu makadamu, ki sploh ni tako slab, se lahko tudi izognemo, če iz Moš zapeljemo nazaj na glavno cesto). Ob poti imamo čez polja in gozdove vseskozi zelo lep razgled na Kamniško- Savinjske Alpe. Makadam se konča na začetku Trboj.
Skozi vasi ob jezeru do Kranja
V Trbojah se usmerimo proti cerkvi, jo obvozimo in pripeljemo do križišča, kjer nas ustavi prometni znak stopk. Z desne bi prišli sem, če bi se v Dragočajni odločili za glavno cesto. Naravnost je smer proti Voklemu in ... nešteto možnosti za naprej. Mi pa nadaljujemo pot ob reki Savi, zato zavijemo levo. Do zdaj smo na desni v daljavi vseskozi lahko opazovali gore, zdaj pa na levi vidimo jezero in pod seboj ob bregu jezera čolnarno, kjer si lahko izposodimo čoln in si z veslanjem popestrimo kolesarski izlet. Na mirrni gladini Trbojskega jezera lahko občudujemo na glavo postavljeno zrcalno podobo vasi na nasprotnem bregu . Skozi tamkajšnje vasi na oni strani Save se bomo vozili pozneje, ko se bomo vračali proti Ljubljani, zdaj pa kolesarimo naprej proti Kranju. Že je tu naslednja vas, Žerjavka, nato Prebačevo in Hrastje. Kmalu pripeljemo na začetek Kranja.Tudi tu gremo še kar naravnost skozi Čirče, na semaforiziranem križišču prečkamo glavno cesto in se mimo trgovskega centra ter mlekarne usmerimo proti centru. Kaj ko bi si ga malce ogledali, je prav zanimiv in spotoma bomo lahko spoznali, da to ni samo Prešernovo mesto . No, če se odločimo za ogled številnih znamenitosti v središču Kranja, gremo naravnost še naprej, do mostu čez Kokro, in že smo tam! Sicer pa naša pot na naslednjem semaforiziranem križišču na Planini zavije levo navzdol po Smledniški in Savski cesti. Mimogrede z mostu čez Kokro lahko na desni strani pogledamo v kanjon reke Kokre , ki se na drugi strani mostu izliva v Savo. Malo naprej v krožišču pri savskem mostu zavijemo levo na most, ki nas pelje čez Savo. V prvem križišču na drugi strani mostu zavijemo desno in peljemo desno naokoli do podvoza pod mostom, ki smo ga pravkar prečkali. Usmerimo se ob Savi navzdol proti Drulovki, kjer nas za spremembo pričaka manjši vzpon. Ko pridemo na vrh, zavijemo desno.
Skozi vasi na desnem bregu Save
Več kot polovica poti je zdaj že za nami. Breg ob Savi nam ponudi gostišče z velikim vrtom, ki je očitno priljubljen kraj za krajši počitek, sodeč vsaj po številu kolesarjev, ki si tam nabirajo moči.
Tako! Tudi nam se prileže nova zaloga energije, zdaj pa pogumno naprej! Naslednja vas je Jama, takoj za njo pa Praše, kjer je nekaj let preživel tudi pesnik Simon Jenko. Obe vasi sta zelo stari in prvič omenjeni že pred več kot sedemsto leti. Do Jame teče Sava v soteski, ki se pred vasjo razširi v jezero, v Prašah pa je tudi zanimiv polotok, ki se zajeda globoko v Trbojsko jezero in ponuja lep razgled na Trboje in Mavčiče.
Sledi krajši neposeljen del in že smo v Mavčičah , po katerih se imenuje elektrarna, ki smo jo obiskali v Mošah. Na koncu vasi si jo lahko od daleč še enkrat ogledamo. Do Mavčič so si vasi sledile druga za drugo, zdaj pa vendarle lahko spet malo dlje kolesarimo po naravi, med polji in gozdovi.
Po prijetnem cestnem odseku se pripeljemo do naselja Podreča in naprej do Zbilj. Tam je naslednje savsko zajezitveno jezero in priljubljena izletniška točka. Do Zbiljskega jezera in dobrih gostišč s pestro ponudbo ob njem lahko pridemo, če na prvem križišču v Zbiljah zavijemo levo, po klancu navzdol in potem kmalu desno. Zbilje zapustimo po cesti, ki vodi skozi gozdiček proti Medvodam.
Slalom skozi Medvode
Dobrih 30 kilometrov je že za nami, ko pred Medvodami na vrhu medvoškega klanca pripeljemo do krožišča. Kolesarska steza je speljana skozi podvoz pod krožiščem. Na drugi strani pa nas v naslednjih nekaj sto metrih čakajo vaje iz orientacije v prostoru oziroma slalom po ulicah. Da pa prave poti vendarle ne bi preveč iskali, jo bomo tukaj podrobneje opisali: od podvoza peljemo naravnost še dobrih sto metrov, potem pred šolo zavijemo levo v Svetje in na koncu ulice še enkrat levo. Na naslednjem križišču zavijemo desno in se ob glavni cesti spustimo proti Sori, na križišču pred nogometnim igriščem zavijemo levo v podvoz in naprej po cesti mimo trgovskega centra. Pred medvoško občinsko stavbo in knjižnico zavijemo desno na most in po njem čez Soro, ki se kmalu za mostom na naši levi izliva v Savo. Po svoji legi med Soro in Savo so Medvode dobile svoje ime. Včasih je s tega mostu zanimivo opazovati, koliko ribičev preskuša svoje znanje in izkuša srečo. Takoj za mostom zavijemo levo mimo picerije in policijske postaje. Na koncu ulice zapeljemo desno do semaforiziranega prehoda za pešce in kolesarje. Ko se nam prižge zelena luč na semaforju, prečkamo Gorenjsko cesto in peljemo naravnost še 50 metrov in pred železnico zavijemo levo na krajšo makadamsko cesto, ki pelje mimo teniških igrišč in bencinske črpalke. Po makadamski cesti peljemo do semaforja in železniškega prehoda, kjer zavijemo desno čez železnico in takoj nato levo proti Mednemu. Tako, Medvode so zdaj za nami in križarjenja po ulicah ter ostrih zavojev bo poslej manj. Od tu naprej vozimo ob železnici, dokler ne pridemo do desnega ovinka, sredi katerega zavijemo levo čez mostiček, nato pa moramo malo bolj pritisniti na pedala v manjši klanec, ki se konča pri hotelu Medno . Hotelska restavracija vam lahko ponudi okusno hrano in pijačo, poleg nje pa še lep razgled na Gorenjsko in na kraje, skozi katere smo pravkar kolesarili.
Tabor v Vižmarjah
Od hotela naprej se peljemo ob robu gozda in nato, še preden pridemo do zelo prometne glavne ceste, zavijemo desno v Medno in nadaljujemo naravnost proti Stanežičam. Ko po slabih dveh kilometrih pridemo do Stanežič, za košato lipo na začetku vasi in še pred klancem zavijemo levo na makadamsko cesto po klancu navzdol mimo peskokopov in skozi podvoz pod cesto in železniško progo na drugo stran proti Savi. Pa ne čisto do tja. V gozdičku zavijemo desno, nato pa vseskozi naravnost oziroma levo po bolj zvoženi cesti, dokler na Brodu spet ne pridemo do asfaltirane ceste. Nekaj sto metrov desno sredi polj je pred Vižmarji spomenik največjemu slovenskemu taboru , ki se ga je 17. maja 1869 na tem mestu udeležilo kar okoli 30.000 ljudi.
Pot nadaljujemo naravnost čez križišče. Zelo blizu cilja smo že. Pot nas vodi le še mimo savskih brzic, kjer je slalomska tekmovalna proga za kajak in kanu na divjih vodah. Prva tekma v slalomu se je tu odvijala že leta 1939, še prej pa so se preizkušali na levem bregu Save, kjer je bil mlin. Nekaj sto metrov naprej vzdolž Save pridemo do Tacenske ceste, kjer na semaforiziranem križišču zavijemo levo proti tacenskemu mostu čez Savo. Z mostu bomo na naši levi videli staro hidroelektrarno Brod iz leta 1922. Ko pripeljemo z mostu, je pred nami na levi parkirišče, kjer smo začeli današnjo pot ob Savi gor in dol.
Je na parkirišču gneča? Ne čudite se, zdaj veste, zakaj! In pogled na današnji števec: 39 kilometrov. Ni slabo.