Pri levu in žirafi
Ni naključje, da začnemo pot pri ljubljanskem živalskem vrtu. Preprost dostop, prostorno parkirišče, in če upoštevamo na primer
družinski nedeljski dopoldan, je sploh idealno. Eni bi radi prijeten sprehod in opazovanje vragolij tamkajšnjih živali – prosim! Drugi, po navadi »glavarji« družin, bi se radi malo bolj predihali oziroma preznojili – kot nalašč, da v tem času na kolesu sklenejo prstan okoli prestolnice in se spet snidejo na izhodišču. Preizkušeno!
Pionirska trasa
Na parkirišču pri živalskem vrtu se zavihtimo na kolo in takoj zavijemo levo na lepo kolesarsko stezo. Pot je na trasi , kjer je sprva potekala »Pionirska železnica«. Po nekdanji progi prispemo do Glinščice , potoka, ki ga je zadnja leta le še za curek, a je lahko včasih prav hudoben in kdaj tudi poplavi , . Kolesarimo naprej ob levem bregu potoka mimo prvega mostiča, ki je tik pred desnim zavojem vode in nadaljujemo do Ceste XXI. Tu je bil najbrž začetek trase »Pionirske železnice«. Pri tretji ulici (Cesta XVII) zavijemo desno, gremo po njej do konca in na semaforju pred prehodom čez železniško progo zavijemo levo na Cesto II. Po njej bi pripeljali do nekdanje gostilne Marn, ki je z novimi lastniki dobila tudi novo ime: Rožna hiša , a že prej zavijemo na ozko asfaltirano stezico, ki nas po dobrih 20 metrih pripelje do luknje pod železniško progo . Podhod! Previdno skozenj zaradi dveh udarnih lukenj v asfaltu, ki se jima je bolje izogniti! Pa glavo je treba skloniti, da ne bo nesreče. Čelada ne bi pomagala.
Murgle
Bobenčkova ulica nas čez Tržaško cesto pripelje do Jamove, kjer zavijemo levo in se po njej zapeljemo mimo Inštituta Jožef Stefan . Za njim smo že v križišču z Jadransko ulico, pri semaforju zavijemo desno in mimo hramov znanja fizike in matematike (tu sta obe fakulteti ), prikolesarimo čez Gradaščico na Vipavsko ulico. Po njej nadaljujemo pot proti jugu. Ne desno ne levo, samo naravnost. Zavijemo šele, ko ni druge možnosti. No, in ko se to res zgodi, moramo levo na Cesto v Mestni log. Vmes cesta zavije blago desno, mi pa si lahko privoščimo kratek izlet skozi Murgle , znamenito stanovanjsko naselje načrtovane gradnje. Ko za silo potešimo radovednost, moramo nazaj na Cesto v Mestni log.
Znajdemo se pred semaforjem pri novem stanovanjsko-poslovnem bloku , kar pomeni, da vstopamo v Trnovo. Vprašanje, od kod bloku ime »Trnovska vrata«, se v tem primeru zdi povsem odveč, ali ne? Zapeljemo naravnost skozi križišče in takoj zavijemo blago desno (Cesta na Loko), mimo gostilne Gurman vse do Opekarske ceste.
Iz Trnovega do malo manj trnovega vrta
Na Opekarski nas spet ustavi semafor – previdno zapeljemo levo do naslednjega, kjer se obrnemo desno. Mali graben in Ljubljanico premagamo po mostovih, in čeprav nas zamika, da bi se po Ljubljanici zapeljali z eno od ladjic, ki so privezane pri Gostilni Livada, imamo drugačne cilje. Zato nadaljujemo pot po Hladnikovi cesti vse do Ižanske ceste, kjer spet preizkusimo svojo potrpežljivost pred semaforjem, ki nam končno dovoli levo do Botaničnega vrta .
Sicer še nismo na pol poti, a v Botaničnem vrtu se je vredno malo ustaviti. Vsaj toliko, da se pokuka na ta častitljivi otoček neprecenljivih zbirk življenja na koreninah. Splača se, čeprav vam ni kaj dosti do rožic.
Hradecki
Ob Gruberjevem prekopu se zapeljemo naprej pod novim Karlovškim mostom in mimo starega na Hradeckega cesto , tako poimenovano po nekdanjem županu, ki je dal mestno zemljišče tamkaj pod Golovcem prodajati pod pogojem, da bodo kupci zgradili hiše. No ja, nekaj so jih, prav blizu drugo zraven druge, sedaj pa jim gre na živce promet in so zato celo cesto okrasili s talnimi vzboklinami. Menda so bile to prve pogruntavščine te vrste v Ljubljani. Grbine namreč.
Ko se pritresljamo do drugega semaforja, zapeljemo levo čez Poljansko cesto proti gostilni Pri Jovotu in kopališču Kodeljevo , a zavijemo desno na kolesarsko pot, še preden ju dosežemo. Nova kolesarska pot nas vzdolž Športnega parka Kodeljevo po levem bregu Grubarjevega kanala pripelje do Kajuhove ceste. Po njej nadaljujemo svoje današnje potepanje po obronkih Ljubljane. Najprej prečkamo Ljubljanico , Zaloško cesto in po podvozu še železnico ter mimo toplarne in megatrgovskega središča, znanega kot BTC, prikolesarimo do Šmartinke. Cesto prečkamo v podaljšku Kajuhove.
Žal le mimo Žal
Na Jarški cesti smo, ki za semaforjem naredi blag ovinek. Desno od nas so Nove Jarše, levo Žale, kjer se vidi znameniti Plečnikov kompleks. Ampak naša pot gre tokrat le mimo in si bomo Plečnikovo delo ogledali prihodnjič. Lahko pa se za nekaj trenutkov ustavimo in si pogledamo nov mestni park , ki na mestu nekdanjih vrtičkov zapolnjuje prostor med Žalami in Novimi Jaršami. Podvizamo se torej naprej proti obvoznici.
Grbine na Jarški poskrbijo, da ne bi šli prehitro in tik pred obvoznico pozabili zaviti levo na lepo dvosmerno kolesarsko stezo. Pa po njej kolesarimo naprej, vseskozi čas ob obvoznici, ki je desno od nas, po kolesarskih stezah mimo krožišča Tomačevo , nogometnega stadiona in košarkarske dvorane , čez Vojkovo, Dunajsko, Slovenčevo in Verovškovo cesto, in se po obnovljenem delu Litostrojske ceste, po novi kolesarski stezi, mimo novih zgradb državne uprave pripeljemo do Litostrojevega kompleksa. Tam zavijemo desno na kolesarsko pot (ob severni obvoznici), po kateri v miru, ki ga zmoti samo kak drug kolesar ali pa sprehajalec, pripeljemo do gorenjske železniške proge, kjer zavijemo pravokotno levo in po Korotanski ulici nazaj do Litostrojske ceste. Levo čez križišče si ogledamo nekdaj mogočne »Titove zavode Litostroj« oziroma kar je od njih ostalo. Nekoč je bilo to vodilno jugoslovansko industrijsko podjetje, ki se je ukvarjalo predvsem s turbinami za elektrarne po vsem svetu. Oglejmo posebne betonske drogove za cestne svetilke , ki so značilnost tiste dobe. K sreči se tradicija ohranja in preživeli del podjetja še vedno šteje za enega najpomembnejših svetovnih proizvajalcev velikih vodnih turbin in delov zanje.
Vodnikov ovinek
Na Litostrojski cesti zavijemo desno, prečkamo progo in si takoj ogledamo ohranjene bunkerje iz druge svetovne vojne, ki so varovali prehod v bodeči žici okoli Ljubljane. Nato nadaljujemo do Celovške ceste, počakamo, da zasveti zelena, in jo »špricnemo« naravnost po Šišenski, dokler nam zelena ali rdeča luč spet ne narekuje pritiska na pedale ali zavore. Tu je Vodnikova cesta, poimenovana po našem znamenitem pesniku, potopiscu, opisovalcu ljubljene dežele in navad njenega življa Valentinu Vodniku (1758–1819) . Kaj vse bi še lahko opisal, če bi že takrat imel kakšno današnje kolo! No, mi ga imamo in morda bi se potrudili do njegove domačije . Ne bi bilo slabo! Proti mestu moramo – po Vodnikovi cesti seveda – in čez kakšnih 700 metrov jo bomo ugledali na desni strani. Domačijo, jasno! Na drugi strani je Bolnišnica dr. Petra Držaja.
Ko si ogledamo domačijo, se lahko okrepčamo v gostilni Pri Vodniku, drugače pa se odpeljemo okoli domačije, zavijemo ostro desno, nato naravnost in čez grbine, dokler ne pridemo do semaforja, kjer se ponovno znajdemo na Šišenski cesti, blizu tistega križišča, kjer smo začeli »Vodnikov« ovinek.
Šiška in konec
Čez križišče se nato odpravimo proti Koseškemu bajerju , mimo novodobnega naselja , ki se spogleduje z Murglami, le da so zgradbe v njem večstanovanjske, Mali graben pa je zamenjal Koseški bajer. Med naseljem in bajerjem se po novi kolesarski poti pripeljemo do kolesarske poti, ki je speljana po trasi »pionirske železnice«. Steza se počasi spušča proti živalskemu vrtu. Ko prečkamo še cesto z Brda (Brdnikovo), že lahko zaslišimo za mesto neobičajne glasove. Živali. Divje. Tuje. Živalski vrt .
Kakšnemu turnemu, malo zahtevnejšemu kolesarju, je bilo to seveda premalo in hkrati preveč. Premalo dolžine in preveč zaustavljanja. Ampak če vse skupaj vzamemo kot rahlo pospešen pohod, je povsem v redu. In še kaj takega vidimo ob poti, kar nam vsak dan izza volana nikoli ne bi bilo dano. Poleg tega: ali nas ne čaka že tudi preostali del družine, ki si je medtem ogledoval slone, kače, noje in druge zverine?