ŠMARNO-SAVSKA POT
Dolžina poti
18,2
Dolžina poti 18,2 km
Časovni obseg poti
07:00
Časovni obseg poti 07:00
Največja strmina vzpona[%]
55
Največja strmina vzpona: 55 %
Največja strmina spusta: 14 %
Povprečna strmina vzpona: 9 %
Dolžina vzponov nad 5%: 4,00 km
Najnižja točka poti: 294 m
Najvišja točka poti: 672 m
Višinska razlika: 810 m
Poraba energije
6858
Poraba energije za moške: 6858 kJ (1638 kcal)
Poraba energije za ženske: 5627 kJ (1344 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Zahtevna
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerna obutev: Pohodniški čevlji
Kratek opis

Krožna pot nas iz Tacna ob reki Savi v polkrogu popelje v hribe na severozahodnem obrobju Ljubljane, nato pa se prek polj, dobrav in skozi gozdičke na obsavski ravnini vrnemo do Tacna. Trije priljubljeni krajši planinski izleti (na Grmado, Šmarno goro in Rašico) so skupaj z ravninskim sprehodom povezani v Šmarno-Savsko pohodniško pot. Predvsem zaradi svoje dolžine spada pot med zahtevne, na njej pa je tudi nekaj vzponov, zato se nanjo podajmo ustrezno telesno pripravljeni.
Na poti bomo uživali v lepih razgledih z vrhov hribov, pa tudi v lahkotnem sprehodu po ohranjeni naravi, prek travnikov in skozi gozdove, kjer se bomo lahko sprostili v miru narave, v zelenju, ob šelestenju vetra v listih dreves in ob ptičjem petju.

Potek

Tacen – Grmada – Šmarna gora – Zavrh - Povodje – Mali vrh – Rašica –Gameljne – Tacen

Planinski začetek
Pot začnemo v Tacnu na parkirišču v bližini mostu čez Savo in postajališča mestnega potniškega prometa. S parkirišča se po ulicah med hišami v Tacnu sprehodimo do bližnjega vznožja Šmarne gore , kjer se po dobro uhojeni in označeni poti podamo v hrib. Sprva sicer sledimo oznakam za Šmarno goro, a ko po krajšem vzponu pridemo na prvo ravnico, kjer pot postane položnejša, moramo biti pozorni na table , ki nas usmerijo levo po Mazijevi poti na (šmarnogorsko) Grmado. Ravnici, po kateri hodimo, se reče Spodnja kuhinja, ime pa izhaja še iz časov turških vpadov, ko so se Turki med obleganjem Šmarne gore tukaj utaborili in imeli kuhinjo.
Z ravnice se poševno v levo začnemo vzpenjati v hrib in sledimo oznakam za Grmado. Skozi svetel listnati gozd po zaviti in vse strmejši poti se vzpenjamo do grebena Grmade, ki ga dosežemo po približno pol ure hoje. Na grebenu pridemo na pot, ki se vzpenja iz Vikrč, in zavijemo desno proti vrhu Grmade. Na poti lahko lepo vidimo ekološko mejo med toploljubnim gozdom na južnem pobočju na desni in senčnim na levi. Na osončeni strani v gozdu prevladujeta puhasti hrast in črni gaber, na senčni pa bukev.
Z jase na vrhu Grmade (676 m) se ponudi čudovit razgled na Polhograjsko hribovje in Ljubljansko kotlino . Pot nadaljujemo naprej po grebenu. Po markirani poti se spustimo do sedla in se potem po peščeni poti skozi gozd vzpnemo še na vrh Šmarne gore. Tu najprej pridemo do znamenitega zvončka , ki uresničuje želje, a navada je, da se nanj pozvoni šele ob sestopu v dolino, zato gremo mimo zvončka do ploščadi pred gostilno Ledinek in naprej po razgledni poti okoli tabornega obzidja, ki obdaja šmarnogorsko cerkev .

Zvonček izpolni željo
Na vrhu Šmarne gore (667 m) je lahko celovito poskrbljeno za nas. Za telesne potrebe poskrbijo v gostilni, kjer se lahko okrepčamo s hrano in pijačo, na klopeh, postavljenih na razgledni ploščadi, se odpočijemo, dušo pa si napolnimo s čudovitim razgledom na Ljubljano z okolico ter na hribe in gore v bližnji in daljni okolici. Za notranje ravnotežje lahko poskrbimo z obiskom romarske cerkve Matere božje v obzidju in si mimogrede v galeriji ogledamo tudi katero od priložnostnih razstav.
Polni novih moči in energije nadaljujemo pot, a pred sestopom s Šmarne gore ne pozabimo pozvoniti na zvonček in si ob tem kaj lepega zaželeti. Zvonček je menda čudežen in izpolnjuje želje ...
Z vrha Šmarne gore se spustimo nazaj proti sedlu in pot nadaljujemo po makadamski cesti mimo domačije Gorjanc , , in mimo kapelice, ki jo vidimo na drugem koncu pašnika. Travnik pod Grmado na naši levi je spomladi poln narcis. Po gozdni cesti se spustimo do vasi Zavrh ob vznožju Šmarne gore. V Zavrhu , malo stran od naše poti, na drugem koncu vasi, stoji hiša znamenitega šmarnogorskega župnika, skladatelja, gornika in narodnega buditelja Jakoba Aljaža.

Pisana narava
Nekaj deset metrov se sprehodimo po asfaltirani cesti mimo kmetije in navzdol mimo nekaj hiš, nato pa pri kažipotu za Šmartno zavijemo desno in pot nadaljujemo po idilični peščeni cestici , , ki vijuga čez polja in travnike proti vzhodu. Cesta pozneje zavije v gozd in malo navzgor . Čez približno 500 metrov, za desnim ovinkom, je markirana pot, ki s Šmarne gore vodi proti Skaručni in tam prečka cesto. Ko opazimo to markirano gozdno stezo, zavijemo levo in gremo po njej proti severu. Kmalu pridemo do poseke pod daljnovodom in jo prečkamo. Steza se skozi gozd potem nekoliko spusti do bolj močvirnega podolja potoka Gračenica, a brez skrbi, pot je vendarle nekoliko dvignjena, da si nog ne zmočimo, čez potok pa vodi lesena brv . Paziti moramo le na drevesne korenine, s katerimi je pot tukaj gosto prepredena. Gozdno podrastje na tem delu poti zamenjajo močvirske rastline .
Gozdna steza se nato rahlo vzpne, in ko tla okoli nas postanejo spet bolj suha, moramo biti pozorni, da na prvem razpotju (še preden pridemo do travnika pri avtocesti) zavijemo ostro desno in se po stezi skozi gozd počasi približamo avtocesti, katere hrup slišimo na naši levi. Pridemo do mrežaste ograje, s katero je ograjena avtocesta, in ji sledimo do nadvoza, kjer zavijemo levo na cesto in čez nadvoz po asfaltirani cesti prečkamo avtocesto.

Še drugič v hrib
Na prvem odcepu zavijemo desno po klancu navzdol proti ribogojnici S21], nato spet desno in sledimo asfaltirani cesti in ograji okoli ribogojnice. Na drugi strani ribogojnice pridemo do hiš in stare žage na potoku . Potok prečkamo čez mostiček, potem pa zavijemo desno na makadamsko pot v hrib. Kmalu opazimo kažipot za Šmarno-savsko pot in zavijemo desno na stezo v hrib. Po vijugavi, a lepo prehodni gozdni stezi se dvignemo za dobrih sto višinskih metrov, dokler pri Malem vrhu (486 m) ne pridemo do makadamske gozdne ceste, kjer v skladu z oznakami zavijemo levo. Cesta se zlagoma vzpenja in nas prek severnega pobočja pod Velikim vrhom (568 m) vodi proti vzhodu. Kjer se gozd razredči, je lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe in na polja ter vasi na vznožju.
Po dobre pol ure hoda pridemo do razpotja na sedlu, kjer gremo lahko levo na Vrh Staneta Kosca (641 m) ali desno proti vasi Rašica. Če smo še dobro pri močeh in bi še enkrat radi uživali v razgledu, bomo s sedla najprej zavili levo (za vzpon na Vrh in vrnitev bomo potrebovali dobre pol ure), a naš namen je nadaljevati proti Rašici, zato sledimo kažipotom desno in potem po kolovozu navzdol proti vasi , .
V Rašici pridemo do asfaltirane ceste, ki ji sledimo navzdol skozi vas. Rašica leži na pobočju hriba, s katerega je lep razgled na Ljubljano, prav tako pa se Rašica lepo vidi iz Ljubljane, zato so Nemci med drugo svetovno vojno vas zažgali v opozorilo uporniškim meščanom, naj ne podpirajo partizanov. Zgodovina je pokazala, da je tudi to dejanje okupatorske vojske na srečo doseglo prav nasprotni učinek.
Po sprehodu skozi Rašico bomo na spodnjem koncu vasi ob cesti zagledali oglasno tablo z načrtom Šmarno-savske poti. Pred tablo zavijemo levo na makadamsko pot, kjer nas kažipoti in nato markacije sprva usmerijo proti Črnučam in Gameljnam. Gozdne steze nas nato vzporedno z asfaltirano cesto vodijo navzdol do Srednjih Gameljn, kjer pri prvih hišah pridemo iz gozda. Nekaj sto metrov nas asfaltirana cesta vodi navzdol in čez potok do gasilskega doma , kjer prečkamo glavno cesto in na drugi strani ceste pot nadaljujemo med hišami proti Savi na jugu. Asfaltirana cesta se nadaljuje še nekaj časa med polji, nato pridemo na makadamsko cesto in gremo še naprej do obsavskega gozda . Kmalu pridemo do razcepa in zavijemo desno v gozd, na naslednjem križišču pa še enkrat desno.

Nazaj po ravnini ob Savi
Makadamski cesti, ki poteka vzporedno z reko Savo , skozi svetel gozd in ob robu travnikov, sledimo dober kilometer. Z mirne ceste vodi nekaj poti do Save, a pot tik ob reki je težko prehodna zaradi rečnih naplavin in drugih ovir človeškega izvora.
Gozdna cesta nas bo vodila mimo gozdne jase, kjer je urejeno vadbišče Ljubljanskega kinološkega društva. Pot potem pride iz gozda in z veseljem opazimo, da se nam je Šmarna gora že zelo približala , . Naša pot se pri avtocesti približa Savi in zavije pod most, a brez strahu, peščena cesta je pod avtocestnim savskim mostom speljana dovolj visoko, da nam ne bo treba bresti čez reko. Na drugi strani avtoceste nadaljujemo po poti ob Savi. Na desni bomo prek polj nekaj časa opazovali Šmartno , potem pa bomo že med prvimi hišami v Tacnu. Makadamska cesta se spremeni v asfaltirano in po njej gremo skozi nekaj križišč in vseskozi v bližini Save. Mimo nekaj lepih razkošnih hiš kmalu pridemo do gostišč ob Tacenskem mostu in že smo na cilju današnje poti.

Šmarna gora
Šmarna gora (z Grmado) je osamelec, kar pomeni, da je osamljena vzpetina na ravnini. Nastala je zaradi tektonskih premikov, ko so se ob gubanju globokomorske usedline dvignile na površje.
Ima pisano geološko sestavo. Spodnji deli so iz karbonskih glinastih skrilavcev, srednji del je iz permskih peščenjakov in peščenih skrilavcev, zgornji strmejši del pa iz triadnega dolomita in apnenca.
Zaradi oblike in lege Šmarne gore je predvsem na prisojni strani zelo pisan tudi rastlinski svet na gori. Več o tem lahko izveste na gozdnih učnih poteh in tablah na poti.
V 15. stoletju je bilo okoli cerkve na Šmarni gori zaradi turških vpadov zgrajeno obzidje. V obdobju, ko je pretila islamska nevarnost, so se okoličani zatekli za varne, debele zidove šmarnogorskega tabora, še prej pa so na bližnji Grmadi zažgali kres in ustrelili z možnarjem ter tako sporočili na Gorenjsko, da se bliža turška vojska.
Poleg gostilne stoji na Šmarni gori tudi cerkev Matere božje iz sredine 18. stoletja s kupolo nad cerkvenim prostorom in manjšo nad prezbiterijem. V cerkvi je služboval tudi sloviti duhovnik, skladatelj in planinec Jakob Aljaž, domačin, rojen v Zavrhu ob vznožju hriba.

Grmada
Zahodni vrh, Šmarnogorska Grmada ali kratko Grmada (676 m), je 7 metrov višja od Šmarne gore. Ime se je prijelo v obdobju turških vpadov. Zaradi svoje lege so imeli na njej urejeno opazovalnico, s kresovi pa so dajali znamenja blizu in daleč o bližajoči se nevarnosti turških roparskih vpadov.

Rašica
Rašica je osamelec na zahodu Kamniško-Bistriške ravni. Zgrajen je iz triasnih apnencev in dolomitov. Zaradi nadmorske višine (647 m) lahko rečemo, da je Rašica hrib. Ker je Rašica vrh osamelca, se iz njenega stolpa ponuja prekrasen razgled na okoliške hribe, Kamniško-Savinjske Alpe in tudi del Julijskih Alp.

Sava
Reka, ki je bila predhodnica Save, je v zemeljski zgodovini pred poledenitvami tekla bolj severno od zahoda proti vzhodu. Pozneje se je prebila med Šmarno goro in Rašico, nato pa še enkrat prestavila svojo strugo med Polhograjsko hribovje in Grmado, kjer še danes teče Sava. Prinašala je številne naplavine, prod in ilovico. Sava je bila v medledenih dobah veliko bolj vodnata kot danes in je svojo strugo izmenoma poglabljala ter naplavljala. Ob tem se je struga menjavala. Nastale so še danes dobro vidne terase z ježami. Ježe so večinoma z drevjem in grmovjem poraščeni bregovi med terasami.

Gostilna Košir v Tacnu
Gostilna Košir ob samem vznožju Šmarne Gore ima častitljivo tradicijo. Že desetletja privablja posameznike, družine in skupine, ki jo obiskujejo za okrepčilo, počitek, razvedrilo in druženje. Znana je po dobri domači hrani, dobri postrežbi in celodnevni dostopnosti vse dni v tednu. Senči kostanjev vrt in otroško igrišče pričarata udobje.

Kavarna Dvor v Tacnu
Kavarna, slaščičarna in prenočišča z zajtrkom.

Gostilna Ledinek na Šmarni gori
Družinska gostilna Ledinek oziroma Šmarna gora je dolgo veljala kot sinonim za ričet, poleg ričetarjev pa lahko danes na Goro pride tudi kakšen ljubitelj jote ali zelja z ajdovimi žganci in prave kranjske klobase s certifikatom. Poleg tega so dnevno na jedilniku skutni in pehtranovi štruklji, jabolčni, višnjev zavitek in gibanica.

Kako je nastala Šmarna gora?
O nastanku Šmarne gore govori veliko bajk in pripovedk. Ena izmed njih pravi takole:
Nekoč je živel velikan Hrust, ki je bil strah in trepet vseh okoličanov. Pri plenjenju in ustrahovanju mu je pomagal pes, ki je imel glavo kakor zmaj. Hrabri Kajžarjev Janez se je odločil, da bo temu naredil konec. Ponoči je v vrečo zavezal zajca, vzel še železno palico in šel nad velikana. Ko je prišel pred votlino, v kateri je spal velikan, je zajca spustil iz vreče. Pes, ki je velikana stražil, se je pognal za zajcem. Zbudil pa se je tudi velikan. Najprej je tako kihnil, da je Janeza odneslo čez reko Savo. Nato je velikan začel čez Savo metati še skale. Metal jih je cel dan, nato pa je prestopil breg in zložil skale na kup. Po opravljenem delu je stopil na vrh, se malo razgledal po svetu in se zaril v sredino gore. Tako so nastali današnje Sedlo, Grmada in Gora.

Zakaj na Šmarni gori poldne zvonijo ob pol dvanajstih?
V 15. stoletju je bilo okoli cerkve na Šmarni gori zaradi turških vpadov zgrajeno taborno (obrambno) obzidje.
Pripovedka pojasnjuje, so se Turki, ki so nekoč ropali po Kranjskem, med seboj dogovorili, da bodo pozvonili v zvoniku, ko bodo osvojili vrh. Če do dvanajstih ne bodo premagali branilcev šmarnogorskega obzidja, naj pridejo na pomoč preostale čete. Domačini so izvedeli za sovražnikov načrt, zato so pozvonili poldne ob pol dvanajstih. Za Turke je bil to znak, da je Gora že zavzeta, zato so se čete na pol poti obrnile.
Tabor na vrhu ni bil nikoli zavzet. V spomin na čudežno rešitev se na Gori poldne še danes zvoni ob pol dvanajstih.

Šmarnogorski zvonček
Zvonček [S07 ob puščavnici sv. Antona se omenja že v 19. stoletju. Prvotno so pri sv. Antonu zvonili za zdravje živine, zvonjenje pa naj bi pomagalo tudi pri človeških boleznih, nekateri so zvonili celo z zobmi, kar naj bi odpravljalo zobobol. Zvon je dekletom pomagal pri sklepanju zakonskih zvez, v današnjem času pa se je zvon prelevil v zvon želja.

Pot nas vodi po različnih poteh in po slikoviti naravi. Največ je prijetnih gozdnih poti, nekaj manj peščenih kolovozov in makadamskih cest, še manj je asfaltiranih cest v okolici vasi, ponekod nas pot vodi čez travnike, na nekaterih odsekih pod Grmado pa je steza ozka in strma kot prava planinska pot.
Z vrha Grmade, Šmarne gore in Rašice je v lepem vremenu zelo lep razgled po dolini, hribih in gorah v bližnji in daljni okolici. Zaradi svoje prisojne lege predvsem južno pobočje Šmarne gore slovi po zelo pestrem rastlinskem svetu.
Pot sama po sebi ni težka, a je razmeroma dolga, zato se nanjo ustrezno telesno pripravimo, morda tako, da za vadbo najprej prehodimo le posamezne dele te poti.
Pot je večinoma dobro prehodna in zanjo večinoma ustreza pohodna obutev, pozimi pa je treba upoštevati težje razmere, zato bo korak po njej v planinskih čevljih takrat precej varnejši in toplejši.

Tek na Šmarno goro
Tek na Šmarno goro je tradicionalna množična športna prireditev, ki vsako leto poleg rekreativcev privabi tudi dobre mednarodne gorske tekače.