Hiter vzpon na Hom in Osolnik
Pot začnemo v vasi Sora, ki je ob vznožju Polhograjskega hribovja med Medvodami in Škofjo Loko. V vasi je mogoče najti nekaj manjših parkirišč. Pot nas popelje najprej po asfaltirani cesti v hrib mimo cerkve sv. Štefana . Po nekaj sto metrih za prvim levim ovinkom zavijemo desno v hrib na markirano gozdno stezo, ki vodi na Osolnik.
Po vijugavi markirani poti se skozi pretežno bukov gozd vztrajno vzpenjamo in po približno dvajsetih minutah pridemo na greben, kjer opazimo, da se je gozd precej spremenil. Iz osojnega bukovega gozda , smo prišli v svetlejši toploljubni gozd, kjer prevladujejo hrast, gaber in kostanj. Pot postane spet nekoliko strmejša in pozorni smo na stezo, ki se z bolj uhojene poti odcepi na desno, še malo bolj strmo v hrib. Ta steza nas bo privedla na Hom (718 m), ki je prvi vrh na naši današnji poti. Na vrhu Homa je poseka, s katere se nam odpre razgled na Sorško polje. Z vrha nadaljujemo pot po grebenu na zahod. Po markirani stezi se spuščamo položno navzdol in sledimo oznakam za Osolnik. Kmalu pridemo do makadamske ceste, po kateri nadaljujemo pot dober kilometer proti zahodu. Pod Osolnikom pridemo do križišča cest, na katerem pa ne zavijemo niti levo niti desno, temveč se mimo križa podamo naravnost v hrib na gozdno stezo. Ta nas vodi najprej mimo partizanskega groba, potem pa se vse strmeje vzpenja, dokler pod vrhom ne pridemo iz gozda in že smo pred cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata in na vrhu Osolnika (857 m). Oddahnemo si in se ozremo naokoli. Razgled od tu je nepozaben , , . Škofjo Loko na severni strani vidimo skorajda kot na dlani, vse naokoli pa se v svoji lepoti šopirijo številni koničasti in z gozdom porastli vrhovi Polhograjskega hribovja, med njimi pa planjave s hribovskimi kmetijami.
Po grebenih, pobočjih in prek vrhov do Grmade
Dolgo bi lahko uživali, a razgled bo lep tudi z drugih hribov, zato gremo naprej. Pot nas vodi navzdol do turistične kmetije Rožnik , kjer se spotoma ob domači hrani lahko malo okrepčamo (podobno tudi malo naprej ob poti v brunarici Osovnik). Pot nas vijugavo vodi še malo navzdol do sedla, od koder sledimo oznakam za dom na Govejku (727 m), kamor po gozdni pobočni stezi pridemo v približno pol ure. Po postanku in okrepčilu v Mihelčičevem ali obrtniškem domu na Govejku pot nadaljujemo naprej po stezi proti jugozahodu in sledimo oznakam za Tošč in Grmado. Steza se pod Gontarskimi Planinami vzpne na greben, po katerem pridemo do Velikega Babnika (905 m), ki je najvišja točka na naši poti. Zaradi redkejšega pisanega gozda , je pot prijetna za hojo, v toplejši polovici leta pa boste ob poti lahko opazili številne cvetlice. Z Velikega Babnika se spustimo navzdol do pašnikov in hribovske kmetije Kozjek, kjer z gozdne steze v levo zavijemo na peščeni kolovoz, ki mu nato po pobočju in po grebenu sledimo nekaj kilometrov. Med lahkotnim sprehodom po gozdni cesti na številnih razpotjih , ne pozabimo slediti oznakam za Gonte in Grmado. Ob poti bomo morda videli katero od oglarskih kop , v katerih domačini na starodoben način še vedno kuhajo in pripravljajo oglje. Sam postopek oglarjenja poteka v več stopnjah približno dva meseca in v tem času v kopi oglarjem uspe iz npr. 5 kubikov bukovih drv pridobiti okrog 500 kilogramov oglja. Pred Malim Toščem se na desno odcepi pot na vrh Tošča (1021 m), ki je v bližini, in če imamo dovolj moči, se lahko povzpnemo tudi na Tošč (pot tja in nazaj nam bo vzela približno pol ure).
Pot nadaljujemo po ovinkasti peščeni gozdni cesti , ki se rahlo spušča proti kmetiji Gonte , . Na tej kmetiji odprtih vrat nam bodo z veseljem postregli z domačimi jedmi.
Po krajšem, a nekoliko strmejšem vzponu malo bolj po planinsko z Gont priplezamo na vrh Grmade (899 m), od koder se nam spet odpre prelep razgled na bližnjo in daljno okolico , , .
Z Grmade proti Topolu in naprej v dolino
Z vrha Grmade se odpravimo proti vzhodu in se po označeni ovinkasti poti po travniku in skozi gozd najprej hitro spustimo za približno sto višinskih metrov, nato pa se steza položno vije večinoma po grebenu , dokler se po približno dveh kilometrih ne pridruži makadamski cesti, ki pride z Belega. Po nekaj sto metrih pridemo do asfaltirane ceste in že smo na Topolu, kjer je največ gostinske ponudbe , , , in seveda spet lepi razgledi v dolino. S Topola nadaljujemo pot skozi vas proti Katarini. Čaka nas krajši strm vzpon po asfaltirani cesti. Pod vrhom klanca zavijemo levo, mimo gostiln (ali pa tudi ne mimo) in gremo po zahodni strani Roga (800 m) po peščeni cestici naprej proti Brezovici, kjer nas ponovno čaka čudovit pogled na vrhove Polhograjskega hribovja. Na Brezovici si spotoma lahko ogledamo star, a lepo obnovljen Porentov vodnjak , potem pa se mimo domačij , povzpnemo še na zadnji vrh na poti, na Sv. Jakob (806 m), ki ga krasi lična cerkvica. Sledi spust po pobočju Sv. Jakoba po označeni poti med pašniki in gozdom, dokler na vznožju ne pridemo na asfaltirano cesto, ki vodi proti Tehovcu. Na križišču se držimo levo in gremo po asfaltni cesti proti cerkvi sv. Florjana in mimo obeležja, posvečenega lovskim tovarišem. Cesta nas zdaj vseskozi vodi navzdol. Hoja po trdi podlagi morda ni tako prijetna kot po mehki gozdni poti in morda se nam pot tudi že malo vleče, a spet nas tolaži prelep razgled na Ljubljansko kotlino , in se ob pogledu navzdol bodrimo z ugotovitvijo, da smo skorajda že na koncu poti. Malo naprej gremo mimo stare kašče pri zadnji domačiji v Tehovcu in nadaljujemo po cesti proti Studenčicam, kjer pri prvih hišah zavijemo levo na ozko makadamsko cesto, ki kmalu postane kolovoz. Mimo hiš in pašnikov po označeni poti sledimo oznakam za Soro in se v nadaljevanju skozi gozd po kolovozu in stezah počasi spustimo v dolino Ločnice. Ko na dnu doline pridemo iz gozda, smo že pri prvih hišah v Sori. Mostiček nas vodi na cesto, kjer zavijemo desno, še mimo hiše kulinarike Jezeršek in že smo tam, kjer smo pred »nekaj« urami začeli pot.