Začeli bomo na končni postaji avtobusne proge 14B – Bokalce. Odpravimo se naravnost skozi del naselja Grič, kjer imajo hiše samo neparne številke, oplemenitene s črkami. Na koncu naselja pri hiši 1c po lepem kolovozu zagrizemo v hrib . Pot ni prestrma in je prav primerna tudi za tiste, ki niso kondicijsko najbolje pripravljeni, ali pa tiste, ki bi raje tekli. Že po 50 metrih se prvič zravna in preseka nekdanjo smučarsko skakalnico, ki jo je okoliška mladina zgradila že pred več kot štiridesetimi leti. Odskočna miza še zdaj kljubuje času , prav tako tudi doskočišče, katerega značilnost je bila smreka na koncu, ki jo je objel marsikateri nadobuden skakalec.
Kmalu prečkamo traso plinovoda, ki jo motoristi občasno uporabljajo za svoj poligon . Zaradi ozke poseke lahko v dolini opazimo le delček Ljubljane. Pot se kmalu začne spet vzpenjati. Izbiramo lahko med zelo dobrim kolovozom ali pa številnimi majhnimi vzporednimi potmi po desni strani kolovoza v smeri hoje, ki se na vrhu vzpona spet priključijo kolovozu . Če se odločimo za te poti, moramo paziti, da ne zaidemo v dolino.
Tako menjavanje vzponov in ravninic ponovimo še trikrat in že smo pred lovsko kočo , ki je postavljena v gozdu ob večji kopasti jasi (Veliki vrh, 441m). Razgled kvarijo visoka drevesa, ki jaso obkrožajo. Kljub temu v ozki špranji med njimi vidimo vas Belo, za njo pa polhograjsko Grmado in Barje s Krimom . Najbolj padejo v oči kostanji, katerih svetle ježice prikličejo v spomin duh po pečenem kostanju . Njive, ki je tu kraljevala stoletja, ni več, zato obiskovalcem ni dano »rabutati« repe, ki je običajno rastla na njej. Lahko pa izbirajo, ali bodo za reševanje želodčnih težav nabirali rman z belimi ali roza cvetovi. Obeh je namreč v izobilju . Če pa želodec potrebuje pomoč takoj in imamo srečo, da je konec tedna ali pa praznik, bomo pomoč v obliki čaja ali pa česa drugega dobili pri prijaznem oskrbniku lovske koče . V njej in pred njo je dovolj prostora za kratek počitek in prigrizek, če smo ga po dobrih dvajsetih minutah hoje že potrebni. Če pa je lovska koča naš končni cilj, se lahko na balinišču pomerimo v balinanju.
Pot nadaljujemo proti Prevali, ki je lomna točka našega izleta. Kreniti moramo po udobni poti pod lovsko kočo (na podutiški strani). Toda pozor! Neprevidnost in izbira kakšne poti na levi strani nas hitro pripelje v dolino pri Stranski vasi, preveč na desno pa v dolino pri nekdanji opekarni.
Po krajšem spustu pridemo do manjšega sedla, kjer lahko nadaljujemo po poti, ki poteka levo od Stražnega vrha, mi pa se bomo raje povzpeli na drugi vrh Klobuka: Stražni vrh (439 m). Od kot to ime, ni znano, res pa je, da je bil, preden se je zarasel gozd, z njega lep pogled na severni del Ljubljanske kotline s Kamniškimi Alpami v ozadju.
Z njega se po ozki stezici spustimo do kolovoza, po katerem bi šli, če bi vrh izpustili. Po njem nadaljujemo malo gor, več pa dol do Prevale , . Tisti, ki bi želeli opraviti celodnevni pohod, lahko nadaljujejo proti Toškemu Čelu. Tisti, ki so lačni, se po cesti lahko spustijo do gostilne Kačji dol . Mi pa nameravamo današnjo pot nadaljevati večinoma po gozdnih poteh, ki jih kar mrgoli, nazaj proti izhodišču, zato se ne odločimo za spust proti dolini. Vrnemo se kakih 20 metrov in nadaljujemo po lepi gozdni poti, ki nas nad peskokopom počasi pelje proti dolini. Ob poti lahko opazimo star mejni kamen, ki že stoletje in pol opozarja, kje hodimo . Pa tudi marsikatera roža nam popestri pogled . Če so naše oči izostrene za nabiranje gob, lahko najdemo kakšno užitno ali pa manj užitno , čeprav kapsule iz njene sorodnice baje zdravijo marsikaj.
Ko smo že skoraj v dolini, lahko z jase nad peskokopom opazujemo direndaj na nasprotnem bregu, kjer je kamnolom. V njem so nalomili tudi kamenje za ljubljansko Tromostovje . To pa je tudi znak, da moramo prekiniti spust, razen če si želimo podrobneje ogledati Podutik in novo cerkev, ki je arhitekturna posebnost tega kraja in z obliko tudi podira meje dosedanjega sakralnega oblikovanja , ali pa se okrepčati v piceriji Etna . Skozi Podutik teče tudi potok Glinščica .
Pobočje pod Stražnim vrhom je zelo razgibano, kar razbrazdano, s številnimi grapami, zato se moramo po poti, ki se vije okoli njih, včasih malo vzpeti in nato spet spustiti in prečkati kakšen greben. Ampak nič hudega, zaiti pravzaprav ne moremo, čeprav je potk in potkic toliko, da se zdi, kot da ima vsak sprehajalec svojo. Naša pot poteka izmenično po obronkih gozda, kjer lahko prvič občudujemo lepe razglede na Ljubljano in Alpe , in po gozdu, a nikoli preveč navkreber. Kmalu se priključimo na staro tekaško pot, katere markacije smo opazili že na poti na Klobuk. A ker je smer teka in oznak nasprotna naši, so oznake za našim hrbtom, zato se včasih le ozrimo . Kakšna malo dopolnjena nam celo privabi nasmeh na lica .
Pot nadaljujemo proti jugu po obronkih gozda mimo kmetije Pr' Adam , kjer lahko kupimo svežo zelenjavo, če imamo prostor v nahrbtniku in denarja še nismo porabili pri lovski koči ali v Podutiku. Pri Polančevi kmetiji se skoraj zaletimo v ograjo, ki obkroža nekdanji glinokop opekarne INDOP; zdaj pa je to asfaltna baza in njena deponija materiala .
Obrnemo se od baze in kmalu pridemo do kmetije odprtih vrat Pr' Lukš , , kjer so uredili prijeten prostor za piknik z igriščem za nogomet, odbojko, košarko, namizni tenis in seveda igrala za otroke, ne manjka pa tudi pokrit prostor za zavetje pred dežjem. Tudi na tej kmetiji lahko kupimo sezonsko zelenjavo ali sveže mleko.
Samo še slab kilometer smo oddaljeni od kraja, kjer smo pustili avto ali od avtobusne postaje, kjer smo začeli vandranje. Cilj dosežemo spet po poti, ki se vije malce skozi gozd in malce po njegovih obronki. Ko pridemo do prvih hiš, je pred nami le še nekaj sto metrov do cilja. Še pogled nazaj za lepši konec izleta .