Kolesarstvo

Veselo poženemo
Pri Peclju se reče gostišču s športnimi igrišči v Podgradu vzhodno od Zaloga, kjer zajašemo »železnega konjiča« in poženemo pedale proti Litiji po sicer ozki, a dobri cesti med železniško progo na desni in reko Savo na levi, ki med tednom dopoldan niti ni kaj prida prometna. Najbolje je, da začnemo lepo počasi in strpno, saj je pred nami dolga in razgibana pot. Dobro je hkrati, da se ne obiramo preveč, čeprav bi tudi v tem začetnem delu našli kaj vrednega za ogled, na primer sotočje Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, ki ga opazimo levo pri prvem ovinku, za urejenim počivališčem in informacijsko tablo .
Peljemo skozi Laze in kar naravnost (Ne zavijemo desno pod progo!) do Jevnice , kjer po klancu nadaljujemo proti Kresniškim Poljanam, kamor nas vodi kažipot. V Kresniških Poljanah se najprej rahlo spustimo proti železniški progi in v podvoz pod njo, kjer je cestišče precej ozko, za krajšim ravnim odsekom pa še enkrat pod progo na drugo stran. V Kresnicah smo in do sem je šlo zlahka. Kraj, ki je bil poseljen že v rimskih časih, je danes še najbolj znan po tovarni apna , po značilni čokati cerkvi sv. Benedikta na drugi strani Save in po starodavnem gradu Vernek, ki je bil v ruševinah že v Valvazorjevem času. Tu je tudi most čez reko Savo in povezava do glavne ceste Ljubljana–Litija, ki poteka po levem bregu reke.

V Litiji čez Savo
Od Kresnic naprej je cesta vse slabša, dokler nas ne preseneti celo makadam na nekem kar precej strmem klancu, katerega vrh krasi grad Pogonik. Za železnico so skozi hrib zgradili predor , mi pa moramo žal čez. Grad ima lepo lego nad rečnim meandrom, a danes žal ne kaže več nekdanje veličine, ker je povsem prezidan. Zgradili so ga Ortenburžani, ki so se sem preselili iz prej navedenega gradu Vernek pri Kresnicah.
Pri gradu je spomenik, kjer zavijemo desno in se spet po asfaltu spustimo v dolino reke Save. V Litijo pripeljemo mimo opuščenega rudnika svinca, cinka in živega srebra pod Sitarjevcem. Še danes so vidni sledovi dolgoletnega izkoriščanja rudnih bogastev. Eden med njimi je opuščen rudniški rov v brežini tik ob cesti, iz katerega se izceja voda, ki pušča rdečkasto usedlino. Takoj po prvih hišah se začne Litija. Cesta se konča v križišču, kjer si lahko ogledamo Plečnikov spomenik žrtvam druge svetovne vojne in manjši spominski park. Počitka v Litiji kajpak še nismo potrebni, je pa dobro preveriti, kako je z zalogami vode in kakšnim okrepčilnim prigrizkom, kajti vse do Vač ne bo več prave priložnosti za to.
Litija je zanimiv kraj pestre zgodovine, ki ne skopari z ohranjeno kulturno dediščino, vendar si podrobnejši ogled raje prihranimo za kdaj drugič, saj bi nam sicer vzel preveč časa. Ne pozabimo, da nismo še niti na polovici poti. Litija je tudi zelo primeren kraj za izlete v okolico, kamor je speljanih tudi kar nekaj označenih kolesarskih poti. Ko je bila reka Sava še plovna – na to spominja kip čolnarja pred športno dvorano – je bila Litija pomembno prometno križišče, saj je iz kraja na eno stran vodila cestna povezava na Dolenjsko, na drugo stran, čez Vače, pa v Moravško dolino. No, in slednjo smo si danes izbrali za nadaljevanje izbrane poti. Zato se brž zapeljemo levo po bližnjici do mostu čez Savo, ga prečkamo in se takoj za njim napotimo desno proti Ponovičam mimo Konjeniškega centra Litija .

Pazimo, da ne zaidemo
V vasi Ponoviče peljemo mimo ohranjenega gradu Ponoviče iz 16. stoletja z zanimivim grajskim vrtom in parkom. Malo za gradom zavijemo levo, še prej pa se ozremo po trgovinici z bifejem, ki je sicer naravnost, a je oddaljena le nekaj deset metrov. Do Vač ne bo druge priložnosti za polnjenje bidona. Cesta se zatem malo dvigne, nato pa položno zavijuga po lepi dolinici in nas kar takole nehote zapelje. Ne smemo se preveč razgledovati po livadah in prelepih gozdovih, kajti zlahka zaidemo. V razcepu, kjer gre boljša cesta levo (proti Hotiču) in slabša desno, moramo torej zaviti na slabšo, to je desno. Smer: Boltija . Če smo zašli, se bomo čez čas in po prijetnem krajšem vzponu ter spustu znašli v Hotiču, na glavni cesti Litija–Ljubljana, kot se je zgodilo mojemu kolesarskemu prijatelju, ki ni poslušal nasvetov in se potem seveda (ne vem katerič že v tej sezoni) za »pr'mej'« pridušal, da nikoli več ne bo vozil po neznanih cestah in zavijal po občutku, temveč si bo na odcepih, križiščih, še zlasti pa na tistih brez kažipotov, najprej podrobno ogledal zemljevid. Ampak občutki, ki jih je pri tem izgubljanju doživljal, so tako sočni, da jih na tem mestu res kaže povzeti – malo za šalo in malo zares.

Pogumno navkreber
Takole je pripovedoval: »Ko sem na tisti rumeni, črno obrobljeni tabli s puščico prebral, da je do Vač 6 km, sem bil hkrati zadovoljen in zaskrbljen. Zadovoljen zato, ker se mi ni bilo treba vračati, in malce v skrbeh zaradi tiste nič kaj pravljične številke. Sedem ali devet, ki sta pravi pravljični številki, pa bi bili seveda še dosti bolj zaskrbljujoči. Ja, daljši vzponi so namreč najslabši del mojega kolesarskega udejstvovanja. Pred kratkim sem si pri nekem podobnem vzponu v prvi prestavi možgane zamotil s tem, da sem skušal izračunati, koliko več energije porabim za tak podvig v primerjavi s katerim drugim kolesarjem, ki je precej lažji od mene. Kar tako, iz glave, seveda nisem prišel do kakšnega pametnega sklepa, kaj šele pravilnega rezultata. Na vrh pa sem kljub temu prisopihal zadovoljen, kakor vedno ob kakšnem podobnem dosežku. In vse seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje kajpak tudi v trenutku pozabil. Navada mi je pa še kar ostala. Vedno se lotim kakšne teme, ki mi misli odvrne od tiste, ki ukazuje, da moram pritisniti, pravilno dihati, da se ne smem zagnati ... in tokrat sem brskal po spominu, česa vsega se spomnim o Vačah in Geometrijskem središču Slovenije, ki me čakata na vrhu, nekako na polovici celotne današnje poti. Pa kratek počitek in malica tudi, se razume. Ne preveč, a nekaj temeljnega mi je pa le uspelo tako rekoč skoraj ‚iz pet potegniti'«.

Vaško vedro
V Vačah in bližnji okolici so odkrili eno od doslej najbogatejših prazgodovinskih najdišč pri nas z obiljem posode, orožja in nakita iz starejše železne dobe. Najbolj znana, vendar bolj kot ne slučajna najdba, je prav gotovo Vaška situla , ki jo je leta 1882 našel tamkajšnji kmet Grilc. Gre za umetelno okrašeno bronasto vedro situlske umetnostne obrti iz obdobja med 7. in začetkom 4. stoletja pred našim štetjem, ki ga hranijo v Narodnem muzeju v Ljubljani. V naselju Klenik, slab kilometer od Vač, kjer so situlo našli, je na ogled postavljena njena povečana kopija. »Situla« sicer pomeni posodo z ročajem, največkrat okrašeno z ornamenti. Po domače takim posodam rečemo »vedro«. Torej bi znameniti situli lahko rekli »vedro«, Vaško vedro. »Vaško« je seveda po Vačah, ne po vasi. Čeprav se izgovori enako, je »vaško vedro« slišati precej manj imenitno od »Vaškega vedra«. Da sploh ne govorimo o »situli« ... ki bi jo namesto v »vedro« lahko prevedli v »vedrico«. Vaška vedrica – to se kar lepo sliši!

V GEOSS navzgor in ...
Iz Vač se povzpnemo navzgor proti geometrijskemu središču Slovenije, v vas Spodnja Slivna. Središče je dobro označeno, in čeprav na začetku malo bolj strmo, postane potem v senci gozdov kar prijetno. Ko pa se pokrajina odpre, zlasti prav na vrhu, si skoraj ne moremo kaj, da se ne bi za hip ustavili in uživali v neskončnih pogledih . Če bi si vzeli malo več časa in si pomagali še z zemljevidom Slovenije, bi lahko našteli kar vse vrhove, ki štrlijo v nebo, vse tja do Alp.
V Spodnji Slivni so že na pogled lepe in prijazne kmetije. Še posebno se potrudijo ob koncu tedna in gostom ponudijo tudi kaj iz domače kuhinje. Med tednom dopoldan si dajo pač opraviti na gruntu, ampak žejnega in lačnega kljub temu nikogar ne pustijo od hiše. Kaj za pod zob se vedno najde, pa osvežilna pijača je tudi vedno pri roki. Zato imajo kolesarji tamkaj svoj »brevir«, kamor se vpisujejo. Ne smemo in niti ne moremo spregledati silno zanimivega Kimovčevega muzeja starožitnosti in Škundrovega vrta , kjer so prikazane skulpture – igra narave – in mnoge šaljive figure.
Malo naprej, za macesnovim drevoredom, stoji kamniti kvader iz pohorskega tonalita, ki označuje geometrijsko središče Slovenije (GEOSS) . Tam je »obvezen« fotografski posnetek za spomin in kot dokazilo o doseženem podvigu na dveh kolesih, nato pa obrat levo naokrog in nazaj. Toda pozor! Ne smemo zapeljati do križišča na glavni cesti iz Vač proti Kandršam, po kateri smo prišli, ampak bo treba zaviti levo že prej. Ta ovinek je pa tako pomemben, da si zasluži svoje poglavje. Naslednje.

... zmedeno navzdol
Za edinstveno, skorajda raziskovalno kolesarsko turo po tem delu Slovenije je najslabša različica, če se od Slivne zapeljemo do križišča z glavno cesto iz Vač in tam zavijemo levo ter se spustimo v dolino do Kandrš. In kaj o tem meni naš kolesarski prijatelj? Takole pravi: »Ni problem v cesti, ki je tako lepo urejena, da kolo leti navzdol kot debel hlod po drči. In seveda se tudi iz Kandrš pride do Moravč ter od tam naprej po načrtu, toda ta pot poteka po glavnih cestah, še kar prometnih, in po nič kaj prida slikoviti okolici. To sem kajpak ugotovil šele v dolini in vzpon nazaj je bil huda kazen za drugo napako, ki sem jo storil tistega dne, in površnost, ko se spet nisem poglobil v zemljevid, ampak raje peljal kar za nosom kakor tisti butalski osel, ki so mu na koncu fižolovke, ki se je stegovala meter pred njegovim gobcem, privezali koren, da je hodil in hlastal za njim.«
Prav je pa takole: v Spodnji Slivni, prav v središču vasi, zavijemo levo proti Pustolovskemu parku , pri koncu hiš pa kar naravnost po makadamu naprej (Pustolovski park je desno). Pot nas skozi gozd popelje do zaselka Gora pri Pečah (ta del se pravzaprav imenuje Zgornja Gora). Vseskozi se držimo na videz dominantne ceste. V Zgornji Gori zavijemo ostro desno (skoraj 180°) na prvo cesto (asfalt) ter v gozd. Kmalu smo pri še enem takem ovinku – tokrat levem. Po cesti vozimo naravnost naprej, dokler gre. Na križiščih se držimo širše ceste, ki vodi mimo prvih hiš, pa skozi gozd in mimo drugih hiš do tretjih hiš. Tam ne gre več naravnost (pri h. š. Gora 3), zato zavijemo levo in dobesedno v gozd.
V Zgornji Gori, pri prej omenjenem prvem (desnem) ovinku, si lahko omislimo tudi manjšo »komplikacijo« in se odpravimo do ne več kot 500 m oddaljene, a res slikovite cerkvice sv. Florijana , od koder sežejo izvrstni pogledi vse do Kamniških planin in Julijskih Alp. Limbarska gora je kot na dlani. Do cerkvice pridemo, če pri tistem ostrem desnem ovinku, ko iz Slivne skozi gozd pridemo na asfalt, ne zavijemo nazaj in navzdol, temveč vztrajamo naravnost po strmi cesti (le stežka zasluži tako ime) navzgor do vrha. Potem moramo pač nazaj – drugega izhoda ni. Pa še dobro kolo potrebujemo, ker je cesta precej valovita, da ne rečemo »skalovita«. Morda pa je še najbolje ta del opraviti peš.

V Moravško dolino
»Me prime, da bi stopil s kolesa in pogledal za gobami, da pozabim na jezo, ki me je ponovno začela najedati zaradi zemljevida v žepu, ne pa pred očmi. Kajti prikradla se mi je misel, da sem spet zašel. Še dobro, da se je cesta zlagoma spuščala in nisem imel nobenega dela ne s pedali ne z zavorami. Nenadoma pa me z zvrhano mero dobre volje obdari – koza! Ja, koza, prava, pravcata domača koza, ki je stala sredi ceste, počasi prežvekovala listje, kakor moja soseda ulične čenče, in me zvedavo pričakujoče gledala. Se mi je zazdelo, kakor da bi mi pomežiknila misleč: ‚Ja kva pa ti kle – si se zgubu, a?' Prav glasno in od srca sem se zarežal, in ko se mi je rogata gospa blagovolila umakniti s poti, sem prišel do velike kmetije. Nekdaj je bil najbrž to velik grunt, ki je potem doživel slabe čase. Zdaj kaže, da se z velikimi zamahi spet pobira in širi. ‚Ja, ja, na pravi poti ste, to je stara cesta iz Moravč do Litije, ki pelje prek našega dvorišča. Kar tako naprej, pa boste kmalu v Moravčah,' me je prijazno potolažil kleni gospodar. In dan je postal spet lep.«

Moravče
»Sem ter tja se zaustavljam in preverjam na zemljevidu. Še na uro pogledam. Ohoj! Adijo, kosilo, si rečem prav naglas, kje je še Ljubljana, pa Zalog in Podgrad! In če bo šlo tako naprej, kakor doslej, mi še do večerje ne bo kaj dosti.«
Spuščamo se, in ko cesta izvije iz gozda in se pogled razpre, prispemo v dolino, v Drtijo, kjer na glavni cesti zavijemo levo in po njej v Moravče. Tu naokoli so že od nekdaj kopali kremenčev pesek in ga vozili celo na Češko za izdelavo stekla. V Drtiji ga kopljejo še danes. Moravče pa so znane tudi po močno razvitem luteranstvu v obdobju reformacije, številnih cerkvah in partizanstvu. Kraj je dobro izhodišče za številne izlete, na primer na bližnjo Limbarsko goro.
Tako, odslej na poti ne bo več bistvenih vzponov in spustov, le nekaj krajših za popestritev. »Kljub temu se mi zdi še prezgodaj, da bi si privoščil kakšen pošten zalogaj, čeprav je ura za kosilo že davno odbila in se v kuhinjah tistih znanih moravških gostiln že pripravljajo na večerjo, je do cilja še kar precej kilometrov, zato me še pred središčem Moravč kažipot za Češnjice napoti levo,« komentira naš prijatelj.

Všečna dolina in grad
Preseneti nas dolina, le lučaj odmaknjena od vrveža. Ni prenaseljena, urejene vasi, cesta vzorna. Pravzaprav vse skupaj sploh ni tako daleč od kakšnega večjega mesta in marsikoga bi kar zamikalo tukaj živeti. Ampak to je samo preblisk. Poženemo naprej in skozi Češnjice srečno prispemo v Tuštanj , kjer je srednjeveški grad, zgrajen leta 1490, in ne boste verjeli, eden redkih, ki med vojno ni bil požgan niti poškodovan niti po vojni nacionaliziran. Ohranjene je dosti prvotne opreme, del gradu je odprt za oglede, zato se splača narediti manjši ovinek do tja. Potem pa seveda naprej. Smer: Vrhpolje.

Kod in kam
Naš kolesarski prijatelj ta del opisuje takole: »Vrhpolje, sledijo Stegne, Dole pod Sveto Trojico in Kokošnje ter Zalog pod Sveto Trojico. Peljem suvereno z zemljevidom in se hkrati domislim, da moram naslednjič na pot s seboj vzeti tudi svinčnik, da si kar na zemljevidu zabeležim kakšno orientacijsko točko ali kaj podobnega na odsekih, kjer podvomim, kod in kam naj se obrnem. Za vsak primer, za naslednjič. Le kdo bi si zapomnil vse tiste kurje stezice, po katerih so me tokrat napotili prijatelji. Ali ni tako? In ena taka oznaka velja za Zalog. Nikar peljati desno po glavni cesti in na drugo stran potoka Rača, ampak pred potokom levo in po makadamu, dokler gre, nato pa desno čez mostič na drugo stran in spet tik ob potoku naprej. Čez dober kilometer sledi še en mostič in takoj za tem priključek na asfaltno cesto, kjer je treba desno. Pravilo torej je: stalno ob potoku Rača, pa se ni mogoče izgubiti. Preprosto kot pasulj! Ali pa tudi ne. Kakor komu – naprimer meni. V tretje gre rado, pa čeprav narobe. Spet sem debelo zgrešil, se vrnil del poti in končno mi je uspelo zagledati tablo: Gorjuša. Najraje bi jo kar objel!«

Prhajoč na Krumperk
»Bi rekel, da nisem pihal, ampak prhal kakor bik v španski areni, pa ne zaradi tistih klančkov ali dela ‚razrukane' ceste, ampak zaradi jeze, da sem se spet premalo posvetil zemljevidu. Le kdaj me bo izučilo!? V Krumperku se malo pomirim, čeprav tam najbrž niso strokovnjaki za razjarjene bike, saj v gradu domuje Konjeniški center, ki se ukvarja z vzrejo pasemskih konj in sploh konjeništvom.«
Po klancu gor – mimo gradu – in spet dol na makadam. Pripeljemo do smučarske skakalnice , ki jo pustimo ob strani. Na desni nas spremlja Štajerska avtocesta. Prelog pri Ihanu. Na začetku kraja je en »servis za žejo«, kakor bi rekel naš prijatelj, gostišče z vrtom namreč. Sicer pa pravi takole: »Kar naprej do Ihana jo poženem in se z zemljevidom v roki pripravim, kdaj bo treba zaviti ostro desno prek Kamniške Bistrice naprej proti Mali Loki in na rob Dragomlja pa do Pšate in v Podgorico.«

Še prek Save in Ljubljanice; zdaj je dovolj
V Podgorici zavijemo levo na cesto Domžale–Ljubljana, peljemo mimo Šentjakoba, prek Save in takoj za mostom prek Save v prvem križišču (semafor) zavijemo levo pod avtocesto na drugo stran, kjer nas pričaka še en semafor. Ta del je od vseh danes najprometnejši. Od tu naprej krenemo proti Centralni čistilni napravi (CČN). Zaiti skoraj ni mogoče – asfalt nas pripelje do CČN, sledi nekaj makadama in že smo v Zalogu. Levo gremo na Agrokombinatsko cesto, po njej do Zadružnega doma, tam še enkrat levo in potem zares le še naravnost – čez Ljubljanico do Podgrada.

»‚Gospod, a ste od daleč pripeljali?' me vprašajo tam, kjer bog roko ven moli, pred gostiščem, ko se skoraj prekucnem s kolesa, in potrdijo svoje opažanje: ‚Precej zmahani ste videti'. Šmentana gora! V zadrego so me spravili in prav na hitro sem se pospravil domov.«