Krajinski park Polhograjski Dolomiti
Narava je te kraje bogato obdarila z gozdovi, v katerih so precej enakovredno zastopani iglavci in listavci. Po grebenih in zložnejših pobočjih v bližini naselij in seveda v dolinah je veliko lepih travnikov, ki po zaslugi manj intenzivnega kmetijstva ohranjajo svojo biotsko raznolikost.
Značilni so priostreni dolomitni vrhovi, ki so dali hribovju priljubljeno ime Polhograjski Dolomiti. V kamninski sestavi je poleg dolomita prisoten tudi čistejši apnenec, razne neprepustne kamnine in majhen delež vulkanskih kamnin. Kot večja sklenjena površina se apnenec pojavlja med Toškim Čelom in Topolom v planotastem Ravniku, kjer opazimo tudi kraške pojave. Med vrhovi, ki izstopajo iz soseščine s strmimi skalnatimi področji, sta najbolj znana Grmada (898 m) in gora Sv. Lovrenca.
Grad Jeterbenk
Na hribu Jeterbenk (popačenka iz nemškega Hertenberg) je nekoč stal grad Hertenberških vitezov, ministerialov koroških vojvod Spanheimov. Ministeriali so bili pripadniki nižjega plemstva, ki so opravljali vojaško ali upravno službo za višjega plemiča; Spanheimi pa so bili tisti znameniti graščaki, ki so imeli sedež na Ljubljanskem gradu in so kot prvi uporabljali znani grb s črnim, vzpenjajočim se panterjem na beli podlagi, za katerega so nekateri želeli, da bi postal tudi državni simbol Republike Slovenije. Ker Spanheimi niso imeli potomcev, je oblast nad njihovimi pokrajinami (vključno s Kranjsko) podedoval češki kralj Otokar II., s tem pa prevzel tudi navedeni grb. A ne za dolgo, kajti v neki bitki s Habsburžani na Moravskem je bil ubit, oblast na tem delu Slovenije pa so prevzeli Goriški grofje in jo držali do leta 1335, ko je prešla v roke Habsburžanov. Grad Jeterbenk je bil v pisnih virih prvič izrecno omenjen leta 1252, zadnjič pa leta 1444, ko je bil že opuščen. Prvotno stolpasto stavbo na vrhu hriba je v 14. stoletju zamenjala sodobnejša zgradba na gradišču pri cerkvi sv. Marjete v Žlebeh (na drugi strani hriba, ki ga vidimo pred seboj), vendar je bila kmalu potem opuščena, morda celo namerno porušena. Hertenberški vitezi so bili namreč roparske narave in prav mogoče je, da so jo skupili na enem od habsburških kazenskih pohodov. Poleg navedene stavbe naj bi Hertenberški vitezi zgradili tudi stolp Nebovz (Nebojse), ki se omenja v ljudskem izročilu, vendar njegove dejanske lokacije še niso odkrili. Prav tako še niso odkrili zaklada, ki naj bi ga vitezi skrili pod gradom Jeterbenk.
Cerkev sv. Marjete
Enoladijska cerkev s petosminskim prezbiterijem in prosto stoječim zvonikom je bila dokončana leta 1526. Strop v ladji je zvezdasto obokan, dekorativna poslikava je iz 17. stoletja. Na slavoloku je poznogotska lesena polihromirana gred s skupino Križanja iz leta 1680. Glavni oltar je iz leta 1740, trije zlati stranski oltarji pa iz let 1641, 1665 in 1680.
Napoleonov most
Je zanimiv in dobro ohranjen kamnit most čez potok Mavelščico pod Seničico, kjer cesta zavije proti hotelu Medno. Most je bil zgrajen leta 1666, kar dokazuje izklesana letnica na njem, in je bil v tistem času eden najpomembnejših prometnih objektov na poti iz Ljubljane proti Gorenjski. Napoleon z nastankom mostu nima zveze, saj je bil most zgrajen vsaj stoletje pred Napoleonovimi časi, a je pozneje dobil tako ime, ker je čezenj korakala tudi Napoleonova vojska.
Plečnikova kapelica
V Preski pri Medvodah je bila leta 1934 postavljena Hafnerjeva kapelica, na njej pa je označeno, da gre za kulturni spomenik. Kapelico je postavil trgovec, pevovodja in skladatelj Lovro Hafner po smrti edinega sina. Za načrte kapelice Device Marije je zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika.
Cerkev Janeza Krstnika v Preski
Cerkev sv. Janeza Krstnika se prvič omenja leta 1631, po letu 1641 je znano, da je bilo pokopališče okoli cerkve že obdano z zidom. Po ustanovitvi »fare« je bilo opuščeno, novo pa je nastalo na zdajšnji lokaciji, kjer je bila leta 1858 zgrajena mrtvašnica.
Cerkev je bila leta 1884, ko o »fari« piše Anton Koblar, že večkrat prezidana in je imela nenavadno obliko pravoslavnega križa v izmeri 18 x 18 m. Nova, zdajšnja cerkev je bila postavljena leta 1941 po načrtih arhitekta J. Valentinčiča. Od stare cerkve je ostal zvonik, stranski vhod, nekaj kipov, dve Langusovi in ena Metzingerjeva slika, nad glavnim oltarjem pa je Kregarjeva slika iz leta 1957.