Papirniški trg
Začnemo na Papirniškem trgu v Vevčah. Tam je končno postajališče avtobusa št. 12 in tudi manjše parkirišče, kjer lahko pustimo svoj avto, če smo prišli z njim. Obdajajo nas stanovanjski bloki iz druge polovice prejšnjega stoletja, s katerimi so reševali stanovanjske potrebe zaposlenih v papirnici Vevče , ki ima že dolgo zgodovino in je zelo značilna za ta predel Ljubljane.
Turo začnemo v smeri proti Ljubljanici, pa ne prek mostu, temveč čez progo in takoj levo na Pečinsko ulico. Da bi bile tam kakšne pečine, to ne, so pa stanovanjske hiše in skoraj nič drugega.
Kh, kh ... (kašelj)
Na Kašeljski cesti obrnemo desno in se skozi spomeniško zaščiteno staro vaško jedro Zgornjega Kašlja odpeljemo do Mazovčeve poti, kjer zavijemo desno. Kraj, skozi katerega smo šli, je malce neurejen, vendar zanimiv, še najbolj pa je zanimivo njegovo ime. Ni znano, od kod izvira, je pa res, da se pojavlja v številnih šalah in anekdotah kot prislovica za nekaj, kar je na koncu sveta, oziroma nekaj, kar sploh ne obstaja. Ampak Kašelj obstaja in niti ni tako zelo nepomemben. Zdaj je priključen mestu Ljubljana, a nekoč je bil samostojno naselje, no ja, nekoliko odmaknjeno od centra. V okolici odlično uspeva zelje in kraj naj bi se imenoval prav po njem. Baje po posebni vrsti zelja, ki izvira iz Nemčije, iz mesta Castell na Bavarskem, nekje približno na pol poti med Nürnbergom in Frankfurtom na Majni. Rekli naj bi mu »kastelsko zelje«, kar so domačini najprej popačili v »kaštelsko zelje«, nato pa v »kašeljsko zelje« in tako končno prišli do imena Kašelj. Mogoče pa je tudi, da se kraj imenuje po kastelu, rimski utrdbi kvadratne oblike, ki je nekoč stala na tem mestu. Besedi kastel in Kašelj sta si namreč izredno podobni, sploh če kastel naglasimo na a. V Kašlju so namreč res našli ostanke neke rimske zgradbe, domnevno ville rustice, ki naj bi preživela prihod Slovanov in je bila zato verjetno utrjena (pravi »kastel« torej). Da pa zaposlimo domišljijo do konca, naj omenimo še to, da se je kraj pred tristo leti po nemško imenoval Käschl (tista zgodba z nemškim Castellom torej ne drži) in da je imel pred več kot štiristo leti fužinski graščak Janez Khisl (tudi podobno ime) v Kašlju del svoje posesti. Možnosti je torej veliko.
Zavoglje
Nadaljujemo po Mazovčevi poti po mostu prek Ljubljanice in proti Sostrem. Levo od naše smeri se dviga Kašeljski hrib, ki je najvišji na Debnem vrhu (530 m) . Desno ob cesti nas spremlja najprej Ljubljanica, nato Dobrunjščica. In prav čez to se lahko podamo po brvi , ki se nam prijazno ponudi takoj pod cesto. Pridemo v ljubko vasico Zavoglje s starodavno cerkvico sv. Urha na sredini. Prvotna gotska cerkev je bila v obdobju turških vpadov požgana, pozneje pa so na severni strani prizidali novo, manjšo. Prostor je bil verjetno poseljen že davno prej, kar dokazujejo v fasado vgrajeni kosi rimskih nagrobnikov in gotskih plastik. Kamnina, iz katere so izdelane, izvira s Kašeljskega hriba.
Na poti proti Sostrem zavijemo desno na Litijsko cesto, takoj nato pa levo, na Sostrsko. Od tu že vidimo veliko cerkev z enim zvonikom. Sostro je kraj nenavadnega imena, ki naj bi bilo povezano z gradom Osterberg na Kašeljskem hribu. Valvazor navaja, da se je hrib prvotno imenoval Sosterberg, (po slovensko »Oster verh« oziroma »Ostri vrh«), od tu naj bi izviralo tudi ponemčeno ime gradu »Osterberg«, ime graščaka »Ostrovrharja« in ime kraja »Sostro«. Druga teorija trdi, da gre ime gradu izvajati iz nemškeg »Ost«, to je vzhod, in da pomeni »Vzhodni grad«. Res je geografsko ustrezno na vzhodu Ljubljanske kotline, vendar je kar težko verjeti, da se niso domislili kakšnega boljšega imena. Imena drugih gradov so namreč veliko bolj domišljijska.
Prej navedena cerkev je župnijska cerkev sv. Lenarta , zgrajena po velikem potresu 1895. Za cerkvijo je obračališče mestnega avtobusa št. 13 in priljubljena »kolesarska« gostilna. Pa naj nas to zdaj ne zanima preveč, zato jo raje poženimo proti Sadinji vasi.
Sadinja vas–Podmolnik
Ime Sadinja vas verjetno izvira iz »Sodijnja vas«, pri čemer »sodij« ali »sodja« pomeni vaški sodnik, to je tisti, ki ima pravico soditi podložnikom za majhne prekrške. Zanimivo je, da imamo v Sloveniji še eno vas z enakim imenom, in sicer v bližini Dvora pri Žužemberku, poleg tega pa še Sodji Vrh, kot se imenuje naselje pri Semiču, in priimek Sodja. Skozi redko pozidano naselje se pripeljemo do križišča s cesto V Karlovce, kjer zavijemo desno, proti kamnolomu. Tu pa malo navzdol in še malo navzgor, dokler ne pridemo prav pred vhod v kamnolom, kjer zavijemo z asfaltne ceste desno na dokaj ozko peščeno pot . Vozimo čez polje mimo kapelice in kmalu za tem levo na kolovoz, ki je v precej slabem stanju, a nas vendarle pripelje do Podmolnika. Ljudsko izročilo govori o gradu, ki naj bi stal na bližnjem hribu Marenčku (415 m) , desno od nas. Opaznejših sledi gradu na vrhu ni, so pa vidne nekakšne uravnave , ki so najverjetneje delo človeških rok. Tudi temelji se ne vidijo. Morda so le skriti pod plastjo zemlje. Skale, ki izdanjajo, ob podrobnejšem pregledu dajejo vtis, kot da bi bile urejene v vrste. Lahko, da je prav to ostanek gradu. Arheološki viri navajajo, da je bilo na vrhu sprva prazgodovinsko gradišče, pozneje pa naj bi ga poselili Rimljani.
Komaj se dobro navadimo na lovljenje ravnotežja po kolovozu, že se pokažejo prve hiše. Prispeli smo v Podmolnik . Kraj je znan po podmolniških kosezih, kmetih, ki so ostali svobodni lastniki zemlje tudi še dolgo potem, ko je bilo vpeljano tlačanstvo. Enega od njih omenja urbar še leta 1496. V vasi nas pričaka asfalt. Sledimo cesti, zavijemo desno proti severu in se v rahlem spustu poženemo proti Zadvoru. Na začetku tega spusta opazimo desni odcep makadamske poti, ki vodi do zajetja lokalnega vodovoda, mimo njega pa nekoliko slabša pot pripelje prav do vrha Marenčka. Če se nam ljubi, prosim. Prevozno je vseskozi, strmina ni prehuda, razgleda pa žal ni, ker je vrh preveč poraščen.
Trim do cilja
Spomenik NOB oznanja, da je bila v bližini ustanovljena Molniška četa. V gozdu nad njim je tista znamenita brunarica Zadvor z bogato športno in, seveda, tudi gostinsko ponudbo. Menda imajo dobre domače klobase. Možnosti za rekreacijo pa je veliko. Poleg trimsteze (ene prvih pri nas) in drugih objektov so pozimi urejene tudi steze za tek na smučeh.
Cesta nas vodi skozi območje, ki mu pravijo Ceglenica, kar bi lahko prevedli kot opekarna, in Žabjo vas, kjer desno pod cesto zagledamo dva bajerja , opuščena glinokopa, ki ju je zalila voda. Še malo naprej je križišče s Cesto II. grupe odredov, ki ga prečkamo ter naravnost nadaljujemo do Litijske ceste. Tu pa previdno. Litijska cesta je namreč zelo nepregledna, zato je prečkanje nerodno. Zapeljemo v staro vaško jedro Zadvora, na koncu vasi pa se znajdemo na visoki ježi nad Ljubljanico, od koder je lep pogled na poplavne travnike spodaj. Pred sabo zagledamo Papirnico Vevče in nekdanje kopališče Vevče, ki ga je papirnica zalagala s toplo vodo. Zdaj je zapuščeno. Na nasprotnem bregu Ljubljanice je športni center Vevče.
Peljemo med tovarno in kopališčem, in ko prispemo do mostu, moramo biti previdni, da ne zapeljemo v utor železniškega tira in tvegamo grdega padca. Kar nerodno bi bilo, takole tik pred ciljem.
Tale je pa bila – ena najkrajših tur. Komaj kaj več kot kakšne pol ure smo porabili za tistih 12 km. Res, pravi »mačji kašelj«.