Plaza ob plaži
Tole pot bomo začeli na neki zelo obiskani točki v Ljubljani – morda od vseh celo najbolj obiskani. V mislih imamo namreč BTC , kar pomeni Blagovno trgovski center. Še pred tem so bila tu Javna skladišča, ampak namembnost je že zdavnaj spremenjena in poudarek je zdaj bolj ali manj le še na trgovini. Nič nenavadnega, saj naj bi bilo na območju BTC kar 450 prodajaln. Ne manjka pa tudi raznih drugih storitev, npr. megakino Kolosej, kino Xpand, nočni klub, hotel, poslovni prostori, brezplačna garažna hiša, bogata gostinska ponudba in, ne nazadnje, mestna plaža v vodnem mestu Atlantis. Ne glede na pestro in vabljivo ponudbo se v BTC ne bomo prav dolgo zadržali. Uporabili ga bomo le kot izhodišče, na katerem pustimo svoj avto, če že pridemo z njim. Zdaj pa lahko kar začnemo! Trgovine je kajpak bolje pustiti ob strani, sicer z našo potjo danes ne bo nič. Izognemo se jim takole: med megakinom Kolosej in vodnim mestom Atlantis se izmuznemo proti trgovskemu centru Tuš, kjer v krožišču zavijemo levo. Velika črna stavba na levi je Hotel Plaza BTC , ki je bil odprt spomladi 2012 in je eden od največjih hotelov v Ljubljani. Črno fasado ponoči osvetljujejo bele diagonalne črte, kar ga še posebej popestri. Kmalu za naslednjim krožiščem prečkamo Bratislavsko cesto in po kolesarski stezi zapeljemo mimo hotela Plaza do naslednjega krožišča, tam spet prečkamo Bratislavsko, nato pa se po dvosmerni kolesarski stezi (na levi strani) zapeljemo do semaforja na Šmartinski cesti . Usmerimo se proti Šentjakobu in Domžalam. Usmerjevalne table seveda ni – le kdo bi označeval tako nepomembne kraje! Za Šentjakob še nekako razumemo, ker to krajevno ime že dolgo ne obstaja več – je namreč del mestnega naselja Ljubljane. Ampak Domžale! Pomagamo si z osnovami orientacije. Uberemo smer proti severovzhodu, to je naravnost prek severne obvoznice. Potem pa lepo naprej skozi Šmartno ob Savi in Sneberje, dokler ne pridemo do naslednjega semaforja, kjer zavijemo levo. Malo naprej prečkamo Savo in prispemo v tako imenovani Šentjakob. Na semaforju se usmerimo naravnost proti Domžalam. Del poti, ki je za nami, je precej obremenjen s prometom, zato smo težko vozili povsem sproščeno. Od tu naprej je prometa manj, vožnja je prijetnejša, a brez dvoma je previdnost še vedno potrebna.
Okoli in mimo Domžal
V Dragomlju (ta je že zunaj Mestne občine Ljubljane) občudujemo zanimivo arhitekturo nove osnovne šole na desni strani. Celo toliko so se potrudili, da so poskrbeli za »frizuro«, in to zeleno. Na strehi namreč raste obsežna zaplata trave, postrižene na »ježka«. Si predstavljate, kakšna bi bila z dolgimi lasmi? Naprej proti Domžalam opazimo na levi velik rdeče-belo pobarvan antenski stolp. To je srednjevalovni oddajnik Radia Slovenije . Pa prosim, ne opazujte ga predolgo, da ne bi spregledali desnega odcepa proti Študi, kamor morate zaviti (je označen). Lokalna cesta skozi Študo nas vodi čez avtocesto Ljubljana–Maribor in skozi prijeten gozdiček do Prelog pri Ihanu. Tam peljemo do glavne ceste, nato zavijemo levo proti Zaborštu pri Domžalah. Še enkrat prečkamo avtocesto in zapeljemo do semaforiziranega križišča pri Hotelu Krona, kjer zavijemo desno. Kolo imate, upamo, še v redu, kajne? Sicer pa, če bi vam kaj nagajalo, je tu trgovina in servis koles. Takega luksuza ni potem več do konca poti. Zapeljemo do naslednjega semaforja pri avtocestnem priključku, kjer zavijemo levo. Po rahlem klancu se poženemo proti Podrečju in naprej proti Viru. Na Viru pri semaforju prečkamo glavno cesto v smeri proti Radomljam, nato prevozimo Količevo in Škerjančevo. Na naši levi je tovarna Helios, sledi pa papirnica Količevo Karton , znana predvsem iz prejšnjih časov zaradi onesnaževanja Kamniške Bistrice, ki je včasih tekla bela kot mleko, in drugih izpustov v okolje. Zdaj imajo lastno čistilno napravo, zato onesnaževanja reke skoraj ni več. Ostajata pa seveda hrup in vonj.
Obujanje spominov
Še malo naprej gremo, venomer med hišami, dokler ne pridemo do krožišča v Radomljah . Radomlje so dobro znan kraj – malo zaradi nekdaj zelo znanih gostiln, malo pa zaradi mlinarstva, pred časom zelo razširjene obrti. Nekoč je bila celo tako razširjena, da so si uredili svoje lastne potoke, t. i. mlinščice. Menda jih je na širšem območju vsega skupaj kar enajst. Enemu od najdaljših pravijo Radomeljska Mlinščica . Seveda ne gre za pravi potok, temveč za sonaravno zgrajen kanal, ki dobiva vodo iz Kamniške Bistrice, ko pa opravi svoje delo, jo spet vrne v rečno strugo – tokrat v reko Račo, prek katere se končno izlije nazaj v Kamniško Bistrico. Danes deluje le še en mlin, tisti pri krožišču v samem središču naselja. To si velja zapomniti, če potrebujemo kakšno domačo moko, zdrob ali morda še bolj veliko zrnje – npr. kašo. Drugi mlini so zaprli vrata, a od zunaj si vsaj nekatere lahko še vedno ogledamo. Dva od njih sta blizu naše poti. Če ju obiščemo, se zamudimo manj kot 10 minut. Radomlje pa so znane še po nečem: po slavnem arboretumu z imenom Volčji Potok tik ob naši poti, kakšen kilometer in pol od krožišča proti Kamniku.
Drevored ob potoku
Pravzaprav gre bolj kot za drevored, kar arboretum dobesedno pomeni, za botanični vrt z vsemi mogočimi vrstami lesnatih in zelnatih rastlin, domačih in tujih, kar jih uspeva v naših krajih. Poleg teh imajo tudi take, ki ne prezimijo zunaj. Zanje je kajpak poskrbljeno znotraj – v steklenjakih. Arboretum Volčji Potok je vreden ogleda, vendar si ga danes, če želimo dokončati tole pot, le stežka privoščimo. Splača pa se priti naslednjič, ko boste šli na popoldanski izlet.
Trgovci (in drugi) z novci
Še malo naprej zapeljemo mimo igrišča za golf in naprej po lepi cesti do Šmarce. Pri prvih hišah v Šmarci zavijemo levo na vzporedno cesto, ki je označena kot kolesarska pot, in se po njej podamo do novega krožišča pri drugem velikem trgovskem centru na naši poti – Qlandiji . Tule pa, prosimo, pazite. Kolesarska steza je nekoliko zapleteno speljana okrog krožišča. Če se ne znajdete dobro, je bolje, da se delate, da ste avto, in vozite kar po cesti. Vsekakor morate nadaljevati proti zahodu, to je proti Komendi. Prava pot je pa tale: ob koncu slepe ulice (pri protihrupni ograji ob krožišču) se priključimo na kolesarsko stezo, ki zavije ostro nazaj (180 stopinj), nato se po povratnicah spustimo pod Kamniško obvoznico, na drugi strani pa spet po povratnicah navzgor do krožišča, prečkamo priključek iz smeri Kamnika, zapeljemo še četrt kroga po stezi ob krožišču, nato se odcepimo proti Kranju, Mostam in Komendi. Sledi prečkanje železniške proge Kamnik–Ljubljana, vožnja mimo kokošje farme (ki proizvaja »jajca spod Kamniških planin«) in mesne industrije Meso Kamnik (če ne marate jajc) in naslednje krožišče. Tam boste opazili tablo za kolesarski servis, vendar se ne veselite prezgodaj: tabla namreč označuje servis v središču Kamnika, to je kakšne štiri kilometre od tod – pa še v napačno smer. Naša prava smer je namreč proti Mostam in Komendi.
Križi – brez težav
Imate kolesarski števec? Odlično! Zapomnite si številke na izhodu iz krožišča, in čez točno tristo metrov zavijte desno proti Križu . Lokalna cesta nas vodi mimo Kriškega ribnika , tudi Gajšek imenovanega, in pod gradom Križ. Vsaj nekoč je bil grad. Danes je ostal le še del obzidja in nekakšen stražni stolp , glavna stavba pa je porušena. Skozi naselje Križ pripeljemo do znane gostilne, kjer bi se kratek postanek kajpak prilegel. Kratek zato, ker nismo še niti na polovici današnje poti. Odločimo se po pameti, da si poleg Križa ne bi nakopali še težav ... S postankom ali brez, nadaljevanje poti je proti Komendi. Kdor bi rad vzdrževal večjo hitrost, lahko ta ovinek čez Križ izpusti in vso pot prevozi kar po glavni cesti do Most, kjer zavije desno proti Komendi. Lepša in manj prometna pa je prva opisana pot.
Vitezi na belih konjih ...
Komenda je znana po hipodromu , kjer redno prirejajo konjske dirke. Še preden ga zagledamo, nas v oči zbode velik konjeniški center . Kar kmalu cesta zapelje proti severu, nato pa v manjše krožišče. Garmin bi rekel: »Izberite drugi izvoz«, in ker ima po navadi prav, ga ubogamo. Na prvem naslednjem križišču ne spremenimo smeri, pač pa na naslednjem zavijemo desno proti Podborštu in, ne boste verjeli, planinskemu domu Komenda (je označen). Planinski dom v nižini je ena od komendskih znamenitosti, poleg same Komende, seveda.
Prav to Komendo si velja podrobneje ogledati. Če hočemo tja, na zadnjem prej navedenem križišču ne zavijemo desno, temveč levo, nato zapeljemo do naslednjega križišča, kjer pa res zavijemo desno in v klanec. Ne moremo zgrešiti. Brez zaleta gre v strmino bolj počasi, a na vrhu vsaj s parkiranjem ne bo težav, saj je tam veliko in urejeno parkirišče. Tudi če bo polno, se bo za kakšno kolo še vedno našel prostor. Komenda je zanimiva, čeprav si jo ogledamo le bežno. Blizu kapelice pred parkiriščem je mogočna, več kot 700 let stara lipa , pri ureditvi cerkvenega trga je očiten Plečnikov vpliv, za cerkvijo pa je t. i. Šmidova graščina , kjer je bil do konca 18. stoletja sedež Malteških vitezov.
Boršt, dobrave in log
Brez ogleda Komende se pot nadaljuje skozi Podboršt mimo Planinskega doma Komenda (zaslužen počitek?) in skozi pravi »boršt«, ki ponuja prijetno senco. Vmes si lahko ogledamo še partizansko bolnišnico dr. Toneta Zajca, ki je le tristo metrov od ceste, a je treba do tja peš. Ko se drevesa v gozdu razredčijo, zapeljemo prek dobrave , kakor rečemo valovitemu ravninskemu svetu, deloma poraslemu z drevjem. In res, naše trenutne okolice ne bi mogli opisati bolje. Očitno nekje po sredi poteka tudi starodavna meja med naselji, saj sta dobravi (vsaj poimensko) dve: Komendska in Cerkljanska Dobrava. V naši smeri je prva Komendska Dobrava , čez 600 metrov pa sledi Cerkljanska. Tukaj torej ni bilo dovolj, da si rekel: »na Dobravi« – kar koli že pač, temveč je bilo treba povedati še na kateri od Dobrav, sicer se ni razumelo, katera je prava. Po Dobravah sledi spet gozd ali log in za njim, logično, Za-log (Zalog) s prijazno okrepčevalnico. Ko zmanjka hiš, v križišču zavijemo pravokotno desno proti Glinju. Po prijetni cesti pridemo najprej v Šmartno, od tam pa v Poženik, kjer sledi še en pravokotni desni ovinek. Da ne bi motovilili skozi samo naselje, uporabimo vaško »zahodno obvoznico«, ko se ta konča, pa zavijemo levo, kar je tudi edino logično nadaljevanje. Dolga ravna cesta nas čez polja, kjer se v zadnjih letih vse pogosteje pojavljajo štorklje , končno pripelje do Cerkelj na Gorenjskem. Pri občinski stavbi zavijemo levo. Cerklje niso ravno mesto, a vsekakor več kot vas, kakršne smo imeli priložnost srečevati do zdaj. Vse je prav lepo urejeno in vidi se, da je prebivalcem mar za svojo okolico. Ogledamo si lahko, med drugim, muzej v prostorih TIC (Turistično informacijski center), spominski park zaslužnim krajanom, Hribarjevo hišo , spomenik znanemu skladatelju in dirigentu Davorinu Jenku ter cerkev Marijinega vnebovzetja. Razume se, da tudi gostinske ponudbe ne manjka. V Cerklje bi sicer prišli tudi, če v Zalogu ne bi zavili proti Glinju, temveč bi vozili kar naravnost, nato pa po glavni cesti. Šlo bi hitreje, vendar bi bilo tudi bolj dolgočasno.
Nemir v zraku
Naš naslednji cilj je Brnik, pravzaprav dva: Zgornji in Spodnji Brnik. V prvem je luksuzni hotel »Dvor Jezeršek« , kamor najbrž tokrat ne bomo šli, v drugem pa krožišče, pomembno za nadaljevanje poti. Zanimivo je zato, ker ima na sredinskem otoku postavljen model potniškega letala, kakršna pristajajo na bližnjem letališču. Skale, ki obdajajo model, naj bi najbrž simbolizirale umestitev letališča med Karavanke in Julijske Alpe, a večina nas vendarle pričakuje, da letala ne pristajajo tako blizu nevarnih skal.
V krožišču zavijemo proti Vodicam. Ta cesta je spet nekoliko prometnejša, poleg tega pa ravna in pregledna, zato vozniki radi hitreje vozijo. Polja levo, polja desno, polja levo, gozd desno in travnik levo, letališče desno je približno zaporedje pogledov, ki se nam ponujajo ob poti. Če tako nanese, lahko doživimo tudi prelet letala nizko nad našimi glavami. Nato nas pot spet popelje v gozd in po nekaj ovinkih prispemo v Vodice. Sledi klanec navzdol in oster ovinek levo, nato pa ravnina do semaforja na glavnem križišču, kjer zavijemo levo. V Vodicah pogled pritegne velika cerkev sv. Marjete , ki je nikakor ne moremo spregledati. Kraj je nekoč slovel po prestah, ki pa se danes dobijo le še pri enem ali dveh ponudnikih.
Čez polje do Polja
V Vodicah poiščemo odcep proti Bukovici. Za osnovno šolo na koncu naselja nas čaka čudovita ravna in primerno široka cesta, po kateri pripeljemo naravnost do Bukovice pri Vodicah. Tam poiščemo prvi desni odcep (200 m za grbino pri vstopu v naselje), kjer zavijemo rahlo desno na ozko vaško cesto. Motornega prometa skoraj ni, zato pa je toliko več sprehajalcev in kolesarjev. Točno kilometer imamo do naslednjega križišča, kjer se naša cesta priključi širši cesti, ki povezuje Utik s Poljem. Slednja nas končno pripelje do Polja pri Vodicah, kjer desno mimo gostilne po kratkem ravnem odseku pripeljemo do regionalne ceste Ljubljana–Brnik, ki smo jo zapustili v Vodicah. Naredili smo manjši ovinek, a smo se s tem izognili prometnejši cesti, mimogrede pa spoznali še nekaj prijetnih krajev. V križišču zavijemo levo na regionalno cesto.
Povratek
Zdaj se že vračamo v Ljubljano. Pot nas vodi skozi Skaručno do Šmartnega pod Šmarno goro, kjer zavijemo levo proti Gameljnam. Prečkamo avtocesto, spet zavijemo levo in zapeljemo v Zgornje Gameljne, ki so znane po edini ruski dači na slovenskih tleh. Sledijo Srednje in Spodnje Gameljne, nato pa vožnja skozi gozd do Črnuč. Zdaj pa smo res že v Ljubljani. Samo še na izhodišče se moramo vrniti. To naredimo tako, da v križišču z glavno cesto v Črnučah zavijemo desno na most čez Savo in nadaljujemo proti centru mesta do križišča s Severno obvoznico, kjer zavijemo levo (pri Rotondi). Od tu naprej je urejena lepa kolesarska steza mimo ŠRC Stožice do Šmartinske ceste. Prečkamo jo, zapeljemo še kratek odsek do krožišča pred hotelom Plaza, ki ga poznamo že od prej, tam pa zavijemo desno v BTC. V prvem krožišču zavijemo levo, in če ni šlo nič narobe, nas na parkirišču še vedno čaka avto.
Lepo in tekoče smo opravili današnjo nalogo. Dovolj in morda celo preveč je bilo za dušo in telo. Ko bomo šli naslednjič, se bomo ustavili še v Volčjem Potoku, kakšen zgoraj opisan ovinek skozi vasice pa izpustili in si s tem prihranili nekaj kilometrov.