Po cesarjevi cesti
Parkirišče P+R na Viču , pri končni postaji avtobusov mestnega prometa pri Dolgem mostu je kar prikladno izhodišče za tole in še katero drugo od opisanih poti, zlasti po Barju. Tudi smer poti je lahko nasprotna od predlagane, saj je trasa povsem ravninska. Vendar je najbolje, da jo začnemo tako, da se na križišču na Tržaški cesti pri izvozu na obvoznico po Poti spominov in tovarištva (PST) obrnemo na jug proti obvoznici, po mostičku prečkamo Mali graben in se pod nadvozom obvoznice zapeljemo do Ceste dveh cesarjev. Dosežemo jo pri paviljonu , ki so ga postavili v spomin na kongres Svete alianse v začetku 19. stoletja.
Iz Mestnega loga skozi Trnovo do Rudnika
Pri paviljonu zapeljemo levo proti avtosejmu, tam pa na križišču še enkrat zavijemo na levo, prečkamo obvoznico in Mali graben, pripeljemo v Mestni log in nadaljujemo vožnjo kar po Cesti v Mestni log mimo Veterinarske postaje naravnost proti Trnovemu . Cesta je kar prometna, pa še proga mestnega avtobusnega prometa poteka po njej nekaj časa, zato ni odveč naslednje opozorilo: »Strogo ob desnem robu«. Po treh kilometrih vožnje pridemo do semaforiziranega križišča, kjer se za nas konča (čeprav se v resnici začne) Cesta v Mestni log. Prečkamo Barjansko, peljemo do Opekarske ceste in pri semaforju zavijemo levo. Nedaleč naprej je še en semafor, pri katerem skrenemo desno na Hladnikovo cesto. Prečkamo Mali graben (že spet), takoj za njim pa še Ljubljanico, in že smo pri Livadi , . Od tu naprej peljemo kar naravnost po tej osrednji cesti, ki se imenuje po nekem Jurčku, vse do nakupovalnega središča na Rudniku – lepo udobno po kolesarski stezi.
Na začetku Barja
Najbrž se tokrat ne nameravamo podati po nakupih, zato le brž naprej! Naravnost mimo Viatorja & Vektorja pa do železniškega prehoda čez dolenjsko progo in semaforiziranega križišča tik za njim, kjer zavijemo desno proti Lavrici oziroma Škofljici . Odstavni pas ob desnem robu ceste je lepo urejen, asfaltiran in za kolesarje kar se da prijazen. Kdor si želi še malo gorskega kolesarjenja, na primer proti Urhu in naprej v Sostro, lahko v Lavrici zavije levo na Orle, mi pa smo tokrat namenjeni na Barje in kar dolga pot je pred nami, zato pohodimo pedale, da čim prej pridemo v Škofljico . Med potjo kajpak ne manjka možnosti za osvežitev in tekoče okrepčilo, saj se vendar tu nekje začenja Dolenjska. Ampak občutek nam pravi, da je za to še malo prezgodaj, kajne? V Škofljici naj vas ne zmedejo številni novi semaforji. Samo desne se je treba ves čas držati pa nadaljevati vožnjo čez železniško progo po cesti proti Kočevju. In kmalu zatem seveda ne spreglejmo smerokaza za Ig, kjer zavijemo desno .
Široka pot nas vodi proti Igu
Po manj kot kilometru ugledamo jugovzhodni del Barja s Krimom v ozadju . Peljemo po novo asfaltirani cesti med Škofljico in Igom, ki je temeljito obnovljena in razširjena in nas končno pripelje do vzhodnega dela Iga . Kmalu dosežemo levi odcep ceste proti Kureščku. Bi šli? Raje kdaj drugič! Tokrat gremo naravnost v občinsko središče Ig , ki je osrednje naselje na južnem obrobju Ljubljanskega barja. Sredi Iga je velik kraški izvir reke Ižice . Med umetnostne spomenike spada cerkev sv. Martina, zgrajena okoli leta 1720, na mestu prejšnje cerkve iz 10. stoletja. Na griču nad naseljem je grad, ki se prvič omenja v 15. stoletju. V poznorenesančnem gradu je zdaj kazensko-poboljševalna ustanova. Mimo doma popularnih ižanskih gasilcev gremo – ne levo ne desno, temveč skozi kraj na drugi konec, kajti privoščili si bomo še malo Barja. Medtem ko se vozimo skozi Ig, pomislimo na začetke civilizacije na Barju, na koliščarje. V bližini Iga, pri Resnikovem grabnu, so odkopali ostanke njihovih naselbin iz paleolitika (stare kamene dobe). Doslej je znanih 23 koliščarskih naselbin, Barje pa vsako leto postreže z novimi najdbami. O pomembnosti barjanskih koliščarjev v širšem evropskem prostoru priča nedavna najdba kolesa in osi voza dvokolesnika izpred približno 3200 let pred našim štetjem, kar je najstarejše doslej najdeno kolo na svetu. Os je dolga 124 centimetrov, kolo pa ima premer 72 centimetrov.
Ko zapuščamo Ig na odcepu na zahodnem koncu, zavijemo proti Iški vasi , , kjer stoji zanimiva cerkev sv. Mihaela . V listinah se prvič omenja leta 1353. Sezidali so jo iz razvalin rimske nekropole in rimskih nagrobnikov , ki so jih našli v okolici. Iz Iške vasi vodi cesta v sotesko Iške do štiri kilometre oddaljenega Doma v Iškem vintgarju, ki je izhodišče poti v slikovito sotesko Iški vintgar. Pot nas vodi po južnem obrobju barja v vas Strahomer , . Kraj naj bi bil obljuden že v starem veku. Zanimiva je cerkev sv. Jakoba , zgrajena leta 1495 in v 17. stoletju močno predelana. Razglašena je za kulturni spomenik. Skozi kraj Vrbljene , kjer je na južnem delu vasi lepo urejen hipodrom , nas cesta pripelje v Tomišelj , ki leži tesno ob vznožju Krima. Na izpostavljenem mestu stoji božjepotna Marijina cerkev iz 18. stoletja, ki je naslednica cerkve iz leta 1526 . Ta del poti po skrajnem južnem delu Ljubljanskega barja je zelo prijeten .
Po hladu do jezera
Tomišelj je nekako na polovici naše poti. V vročih dneh še kako prijata senca obcestnega gozda in hlad, ki s hriba pihlja na vroč kolesarjev hrbet. Tako je vse do vasi Jezero pred Podpečjo.
Z avtobusnega obračališča v vasi lahko pridemo do majhnega jezera z več imeni. Pravijo mu Podpeško jezero, Krimsko jezero, Jezero pod Sv. Ano, Jezero pod Planinco ali Podkrimsko jezero . Je kraškega izvora, voda pa se zadržuje v kotanji iz jurskega apnenca in dolomita. Jezero, ki ga napaja kraški izvir (celo več jih je) na robu ovalne doline, nima površinskega odtoka. Kadar je zares vroče, se jezerska voda ogreje in postane prijetna za kopanje, pa tudi bregovi so zlahka dostopni in urejeni. Ponuja se torej prava osvežitev! Imamo kopalke v nahrbtniku? Ne? No potem pa brž v brunarico, kjer ponujajo osvežitev druge vrste, natančneje, celo vrsto drugih osvežitev . Če vas kraški pojavi posebej zanimajo, se boste povzpeli še na pobočje nad jezerom in si ogledali Ledeno jamo .
Podpeč
Danes je kraj morda še najbolj znan kot izhodišče za najrazličnejše, tudi kolesarske ture na Rakitno in Krim ter po hitro razvijajočem se rekreacijskem centru ob Ljubljanici, ki premore celo športno letališče . Podpeč je bila od časa Rimljanov pa vse do sredine 19. stoletja pomembno rečno pristanišče. V vasi je namreč kamnolom , ki je zelo zanimiv tako za gradbenike in geologe kot za ljubitelje kamnin in okamnin. Prav zaradi kakovostnega kamna naj bi bila struga Ljubljanice premeščena bliže Podpeči, da so lahko težke bloke s čolni prepeljali do Emone. Posebno vrednost pa je podpeškemu kamnu vdihnil tudi naš priznani arhitekt Jože Plečnik, ki ga je pogosto uporabljal v svojih zgradbah.
V središču vasi zavijemo desno, prečkamo Ljubljanico čez novi most in se napotimo proti Notranjim Goricam . Kakšnega pol kilometra po zadnjih hišah v Podpeči se levo odcepi poljska pot ob nekdanji strugi Ljubljanice, ki tu ni razločno vidna. Radovedneži, ki želijo več, se lahko odpravijo po tej poti do železniške proge (skozi podvoz) in na drugi strani nadaljujejo vožnjo še kakšnih 400 metrov, dokler ne zagledajo razločno vidne plitve dolinice, na redko poraščene z drevjem, ki se vije v smeri proti Vrhniki . Po tej strugi je tekla Ljubljanica, dokler je niso Rimljani preusmerili v kanal, ki so ga skopali mimo Podpeči.
Ob železni cesti proti cilju
Preden pridemo v Notranje Gorice , se vozimo pod železniško progo Ljubljana–Postojna . Graditev te železnice sredi prejšnjega stoletja je bila pravi podvig. Najtežji odsek na vsej trasi od Dunaja do Trsta je bil menda prav del med Notranjimi Goricami in Preserjem. Nasipi, ki so jih nasuli podnevi, so se čez noč pogreznili v barjanska tla. Da bi ugotovili, zakaj se to dogaja, so izvrtali veliko raziskovalnih vrtin – najgloblja naj bi bila globoka kar 52 metrov – pa nikjer niso prišli do skalnega dna (kaj šele do nafte). Le pri zadnji vrtini, tik pod Žalostno goro, so v globini 42 metrov zadeli na vraščeno skalo. Pri vseh teh vrtanjih so naleteli tudi na plin metan (CH4), ki običajno nastaja pri razpadu organskih snovi. Zanj je značilno, da podobno kot CO2 povzroča na Zemlji učinek tople grede, z drugimi besedami, globalno segrevanje ozračja, in to celo kar 23-krat bolj kot prej omenjeni »klasični« povzročitelj. Danes vemo, da je barjansko dno še precej globlje: v Črni vasi bi na živo skalo naleteli šele pri 117 metrih, pri Kozarjah pa kar pri 280 metrih.
Gorice – pa ne vinske
Na križišču v Notranjih Goricah obiščemo kapelico, ki naj bi stala natančno v središču Ljubljanskega barja – res primerna točka za orientacijo . Če se počutimo »izgubljeno«, sedaj vemo, kje smo. Vendar ne moremo biti povsem prepričani, kajti geografsko središče Barja bi moralo biti kakšnih pet kilometrov vzhodneje. Najbrž je mišljeno »upravno« središče (in tako spet ne vemo, kje smo). Kapelico so zgradili v spomin na hudo epidemijo črnih koz, ki je v letih 1850–1860 pogubila več kot dve tretjini vaščanov.
Sicer stran od naše poti, a vendarle ne (pre)daleč, je kraj Podplešivica, kjer stoji zanimiv Kušljanov grad, ki ga Valvasor omenja pod imenom »Zablata« (verjetno je mišljeno: »Za blatom«). Od gradu ni več veliko videti – pod obronkom Plešivice stoji majhna graščina, obdana z zidano ograjo, ki pa je vendarle zanimiva zato, ker je ostala skoraj nespremenjena. Postavljena je bila v 15. stoletju in od tedaj ni doživljala bistvenih prezidav. Ime je dobila po enem od mnogih lastnikov – baronu Kuschlanu. Če se nam ljubi iti do nje, je najbolje, da pri kapelici zapeljemo naravnost, čeprav gre naša pot sicer desno. Naredili bomo krog okoli Plešivice in se naši poti spet priključili pri prehodu čez železniško progo v Notranjih Goricah.
Pri kapelici gremo torej desno, obidemo kamnolom , v katerem so pridobivali nasipni material za gradnjo železniške proge (ravno tistega, ki je čez noč izginjal), prečkamo progo in kmalu pridemo v Vnanje Gorice , . Posebnost kraja so v lesene deščice vrezana hišna imena domačij, obešena na pročelja hiš . Lahko pa si ogledamo tudi eno najlepših hiš v vasi, Geršakovo domačijo (Pod Goricami 17), ki je bila zgrajena leta 1863 in je vse do danes ohranila svoj prvotni videz . Ampak vse te zanimivosti so v starem delu naselja, ki ga tokrat ne bomo obiskali. Če pa bi kdo izrecno želel obiskati ta del, naj zavije na Požarnice in potem levo v breg, skozi vas in na drugi strani navzdol in desno, dokler se spet ne pridruži začrtani poti.
Iz brezovega v Črni log
Skozi novi del naselja pripeljemo do križišča pred železniškim prehodom, kjer zavijemo na desno. Naravnost naprej je Brezovica, naslednje naselje na robu Barja, verjetno poimenovano po brezah, ki so rasle v kakšnem logu. Kar dosti jih je moralo biti, da so po njih poimenovali cel kraj, a kljub temu ne gremo tja. Domov jo bomo mahnili po bližnjici čez Barje skozi Črni log, ki se namesto po brezah imenuje po črnih jelšah. Kmalu po odcepu zavijemo levo na povsem ravno cesto, ki nas pripelje v bližino gozda in ga nato obide. Desno od nas je Veliki vrh (no ja, o višini bi se dalo debatirati, saj je visok le 373 metrov), na katerem je gorskokolesarski(!) poligon, pred nami pa Črni log. Držimo se novega asfalta, zato skoraj ne moremo zaiti. Čez prijetna polja se poženemo do naslednjega gozda, kjer pa je črnih jelš bolj malo. Mogoče jih je bilo včasih več. Pot je prijetno hladna, pred kratkim asfaltirana cesta pa je idealna za kolesarjenje, zato hitro napredujemo . Na koncu ravnine je oster levi ovinek, sledi mostiček čez kanal Curnovec, in že zagledamo prve ljubljanske hiše – organizirana stanovanjska gradnja – in za njimi prehodni dom za tujce, še malo naprej pa industrijske obrate. Ja, res smo v Ljubljani. Zapeljemo do prvega križišča, zavijemo levo in po Lipahovi ulici do naslednjega, kjer zavijemo desno. Od tu ne gre več drugače kot samo naravnost do parkirišča P+R, kjer zamenjamo prevozno sredstvo.