Dolgo pot začnemo na Dolgem mostu
Za izhodišče izberemo priljubljeno parkirišče P+R pri Dolgem mostu in izberemo smer proti Vrhniki. Ob glavni cesti se lahko kar lagodno zapeljemo po kolesarski stezi čez Dolgi most , kjer prečkamo železnico, nato pa nadaljujemo vožnjo mimo avtocestnega priključka pri Gorjancu in naprej skozi Brezovico , . Od tu dalje za kolesarje ni več posebej poskrbljeno, se pa da dokaj varno voziti po ozkem obcestnem pasu. Sledita Dragomer , in Log pri Brezovici , in ko smo že zapeljali mimo šole, takoj za blagim desnim ovinkom ne smemo spregledati odcepa proti Bevkam . Zavijemo levo na nadvoz čez avtocesto in smelo poženemo kolo proti Bevkam.
Na Barju smo
Deset kilometrov in pol je bilo treba prevoziti od Dolgega mosta do začetka Bevk , . Po glavni cesti malce vijugamo med hišami in vrtovi, najprej skozi novejši del kraja , nato pa skozi starejši del s cerkvijo in gostiščem , a vode nam do tu še ni zmanjkalo, kajne? Rahel spust do konca Bevk, in že smo pred Blatno Brezovico , , . Prisrčna vasica, lepo urejena, s cvetjem okrašena, ki ji pridevnik blatna prav nič ne ustreza. Morda je bila takšna v starih časih ... Kraj je bil namreč naseljen že v prazgodovini, saj so arheologi tu našli zajemalko iz časa koliščarjev, ki jo sedaj hrani Narodni muzej v Ljubljani. Za kratek čas prestavimo v najnižjo prestavo – ravno toliko, da se lagodno spustimo navzdol proti naslednji točki, Sinji Gorici, , ob vznožju osamelega holma. Naselje ima dva dela, starejši del s cerkvijo je prislonjen na holm, novejši pa je ob glavni cesti. V krožnem križišču prvič zavijemo levo, zatem prečkamo avtocesto, nato pa pri znaku stop zavijemo levo še drugič in se odpeljemo proti središču Vrhnike.
Vrhnika (Nauportus)
Rojstni kraj Ivana Cankarja , izviri Ljubljanice pri Močilniku, , , , , arheološke najdbe, stara Vrhnika, križanje mnogih poti in izhodišče za številne izlete – vsega tega je na pretek in zato si za ogled Vrhnike z bližnjo okolico kdaj drugič velja vzeti nekaj več časa . Tu naj omenimo le, da se kraj v pisnih virih prvič omenja v drugem stoletju pred našim štetjem pod latinskim imenom Nauportus (pristanišče), ko mu je vladalo keltsko pleme Tavriskov.
Nas pa pot vodi po obrobju Barja naprej proti Verdu , in do Bistre. Začuda ni kakšnih posebnih oznak za to smer, zato morebitnemu nepoznavalcu ne more škoditi droben nasvet: peljite ob robu regionalne ceste Ljubljana–Vrhnika–Logatec, mimo obojestranskega bencinskega servisa, skozi semaforje vse do občinske stavbe, nato pa v semaforiziranem križišču zavijte najprej levo in potem čez Ljubljanico in že se boste znašli v Verdu! Na mestu, kjer cesta pravokotno zavije pod avtocestni viadukt, kolesarjem priporočamo, naj bodo bolj zbrani kot običajno, saj je cestišče precej ozko, med delavniki polno tovornjakov in drugih vozil, predvsem pa zelo nepregledno.
Postanek v Bistri in ...
Nekdanji kartuzijanski samostan Bistra so ustanovili že leta 1255 , . Imel je burno zgodovino, današnjo podobo dvorca pa je dobil šele po letu 1826, ko je posest kupil trgovec in tovarnar Franc Galle, ki je bil tudi lastnik številnih drugih gradov. Leta 1945 je bila Bistra nacionalizirana, leta 1951 pa so v njej uredili zbirke Tehniškega muzeja Slovenije. Največ zanimanja je za prometni oddelek z nekaterimi primerki redkih vozil, na primer prvega ljubljanskega tramvaja iz leta 1901 (izdelek firme Siemens-Halske). V lesarskem oddelku so na ogled rekonstruirane najstarejše žage na vodni pogon v Evropi, v lovskem delu muzeja pa sto in več let stare trofeje avtohtonih jelenov iz snežniških gozdov. Ogledati si je mogoče še ribiško zbirko, mlin in gozdarski oddelek. Ob izviru potoka Bistre so na ogled stara žaga venecijanka na vreteno in furnirnica ter rekonstruirana stara kovačija s strojnim kladivom na vodni pogon, imenovanim »repač« . Ob dvorcu se razprostira park z ribnikom , nad njim poteka gozdna učna pot, pred njim pa je dobro obiskano gostišče. Za površen ogled muzeja je ena ura komajda zadosti. Torej raje kdaj drugič, kajti kljub odličnim možnostim za počitek, ki jih ponuja okolica muzeja, kakšen daljši postanek verjetno še ni na sporedu. Za nami je le dobrih 22 kilometrov, kajne?
... ovinek v Borovnico
Po razgibani, večinoma senčnati cesti z enkratnimi pogledi na barjanske vedute smo kot bi mignil v Borovnici . Pred razpotjem usmerimo pogled na desno in v prostoru med hišami lahko opazimo manjši železniški viadukt, tako imenovani Dolinski most, ki je preživel drugo svetovno vojno . Na razpotju, malo za bencinskim servisom, lahko zavijemo levo proti Podpeči, kamor gre tudi naša pot. A če koga vseeno zamika krajši zanimiv ovinek in morda celo okrepčilo, naj gre kar po desni strani skozi kraj, sledeč kažipotom za Pekel. Vožnja do gostišča Pekel, potem ko enkrat zapustimo naselje Ohonica, je pravi užitek. Lepa asfaltirana cesta teče delno po gozdu v senci delno po lepi zeleni pokrajini med visokimi hribi . Pekel je znana izletniška točka – soteska, po kateri teče rečica Borovniščica, ki pada čez skalne pragove v lepih slapovih. Na začetku soteske sta poznana lesena skulpura hudiča in še bolj poznano gostišče, takoj za gostiščem pa gre pešpot do slapov (petih po številu) , kjer lahko opazujemo tudi redke in zavarovane cvetlice, ki rastejo v vlažnem okolju pršeče vode, med njimi kranjski jeglič ali Primula carniolica. Med tretjim in četrtim slapom je še zanimiv skalni osamelec, na katerega se lahko povzpnemo in ki so ga zaradi značilne oblike poimenovali Hudičev zob. Najprimernejši čas za ogled slapov je nekaj dni po dežju, ko je vode še dovolj, pot pa ni več blatna. Kraj je sicer izhodišče za vrsto izletov, a če nismo primerno obuti, raje ne hodimo naprej od drugega slapa – nadaljevanje poti je namreč precej težavno!
Nazaj grede si za spomin privoščimo še fotografijo edinega preostalega stebra nekdanjega viadukta, po katerem je tekla železniška proga Dunaj–Trst, nekoč največjega zidanega premostitvenega objekta na svetu. Viadukt je bil med drugo svetovno vojno porušen, vendar živi naprej v grbu borovniške občine , . Aja, in ne oprezajte za borovnicami! Ni jih prav veliko, čeprav v Borovnici vsako leto pripravijo praznik v njihovo čast. Domačini se radi pošalijo, da jih je še največ tam na Barju, za krajem – in to gojenih, ameriških.
Živahno do Podpeči
Torej (če nismo šli v Pekel) v Borovnici na prvem razpotju zavijemo na levo in skozi nekaj manjših, prijaznih krajev po razgibani pokrajini prikolesarimo do odcepa za Kamnik pod Krimom in naprej proti Rakitni. Ves čas se orientiramo „po občutku" in ves čas je levo od nas takšno ali drugačno barje – zdaj njive, zdaj poplavni travniki, zdaj kakšen osamelec . Med kraji je zanimiva Goričica pod Krimom, za katero je največji in najbolj ohranjeni del tako imenovanega visokega barja pri nas. Imenuje se Goriški mah, in je poznan po zelo značilnih rastlinskih združbah.
Pri omenjenem odcepu gremo skozi Preserje in Podpeč vse do, lahko bi tako rekli, krajevnega središča tik pred mostom čez Ljubljanico , kjer na križišču zavijemo desno, sledeč smerokazu za Ig. Strmo nad nami se pne razgledni hrib Šentan (484 m) z znamenitim kamnolomom črnega podpeškega „marmorja" ob vznožju . Kamnolom je danes zaprt in zaščiten kot naravni spomenik, več stoletij pa so v njem lomili zelo priljubljen črni apnenec z vraščenimi fosilnimi školjkami. Lomili so ga že stari Rimljani, ki so ga uporabljali za krašenje najpomembnejših stavb. Zaradi lažjega prevoza težkih kamnitih blokov do Ljubljane (takratne Emone) so celo preusmerili strugo Ljubljanice tako, da je potekala bliže Podpeči . Nad lepoto tega okrasnega kamna je bil navdušen tudi arhitekt Plečnik in ga mojstrsko uporabil za stebrišče ob osrednjem stopnišču Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Značilni kontrast svetlih školjk na temni podlagi je tu prišel do polnega izraza.
Med Goričico pod Krimom in Podpečjo so na manjših vrhovih tri znamenite cerkve: cerkev sv. Ane iz 15. stoletja na hribu Šentan , cerkev Žalostne Matere Božje iz leta 1728 na Žalostni gori in cerkev sv. Jožefa nad Preserjem iz leta 1658 .
Osvežitev v jezeru
Nedaleč naprej je vas Jezero, od tam pa ni več daleč do jezera – Podpeškega, seveda –, kjer bi bil postanek za malico kar dobrodošel. Navsezadnje je za nami polovica načrtovane poti in tudi gostinsko-turistična ponudba ni ravno zanemarljiva. Podpeško jezero , je zanimivo kraško jezero, ki ga napaja kar sedem izvirov, vendar kljub temu nima nobenega površinskega odtoka. Kako je to mogoče? Samo na en način – da ima podzemni odtok. In res pridejo jezerske vode spet na dan 300 metrov stran pod cesto v vasi, kjer je izvir . Sicer pa je jezero zanimive, skoraj popolne okrogle oblike in brez za jezera običajnega brega. Namesto tega se breg počasi in enakomerno spušča proti vodi, katere gladina se presenetljivo malo spreminja . Podpeško jezero je tudi eno od najglobljih naravnih jezer pri nas.
Pozorno skozi Tomišelj, da ne zaidemo
Od Jezera do Tomišlja ves čas vozimo po prijetni senci. V Tomišlju pa moramo biti pozorni. Morali bi zaviti levo proti Brestu – kažipota pa nobenega. Zatorej peljemo po glavni cesti od table, ki označuje začetek Tomišlja, do razpotja, kjer se cesta razcepi desno v Strahomer, levo proti Brestu . Seveda izberemo cesto za Brest. Čez nekaj sto metrov zavijemo desno in ko se peljemo mimo gasilskega doma, ki je nedavno slavil stoletnico, si lahko oddahnemo, saj smo zdaj dokončno prepričani, da nismo zgrešili poti, ki pelje skozi Brest proti Igu .
Ig je centralno naselje na južnem obrobju Ljubljanskega barja. Med umetnostne spomenike spada cerkev sv. Martina iz leta 1720. Predhodnico današnje cerkve naj bi sezidali že v 9. stoletju.
Ižanski grad se prvič omenja v 15. stoletju. Staro grajsko stavbo so podrli in na tem mestu zgradili sedanji grad s štirimi trakti okoli arkadnega dvorišča. V njem je zdaj kazensko-poboljševalni dom. Na Igu so odkrili prva kolišča. Arheološka izkopavanja v okolici so razkrila tri velika območja koliščarskih naselbin. Za vožnjo po naselju pa še vedno velja, da moramo voziti po občutku. Ne levo proti Ljubljani, temveč naravnost mimo izhodišča za Kurešček in na koncu kraja levo proti Škofljici po na novo asfaltirani cesti .
Škofljica, Lavrica, Rudnik, Trnovo in pika
Po več kot 50 prevoženih kilometrih smo dosegli Škofljico , ,, obmestno naselje na skrajnem jugovzhodnem robu Ljubljanskega barja na križišču pomembnih poti. Pred prvo svetovno vojno so tu pripravljali šoto, ki so jo rezali okrog barjanskih osamelcev Grmez in Babna gorica. Šoto so uporabljali za kurivo. Od tu napredujemo proti Ljubljani kar ob stari „dolenjki" (na njej je dovolj prostora za kolesarje) skozi Lavrico , do Rudnika . Pri semaforju takoj za avtocesto zavijemo levo do nakupovalnega središča ter nato skozi krožišče naravnost na Jurčkovo cesto. Dolga, ravna cesta se malo „vleče". Pri drugem semaforju prečkamo Ižansko cesto, malo naprej pri Livadi pa še Ljubljanico in Mali graben ter zapeljemo v Trnovo . Na križišču zavijemo levo na Opekarsko cesto in vozimo po njej, dokler ne pridemo do semaforja. Še vedno ne spremenimo smeri, ponovno prečkamo Mali graben in se znajdemo v bližini naslednjega semaforja, do katerega pridemo z desne strani po krajšem vzponu. Naša proga se nadaljuje na drugi strani, v smeri proti Mestnemu logu, do koder nas pripelje Cesta dveh cesarjev – v dveh delih. Torej prečkamo avtocesto, se usmerimo proti avtosejmu, takoj v križišču zavijemo desno, se zapodimo na zaključni sprint do paviljona , potem naprej po asfaltu do konca obrtne cone, tam desno na Lipahovo ulico in po njej do križišča na Tržaški. Samo še na drugo stran moramo priti in že smo na parkirišču .