Podgrad
Življenje ob rekah je v preteklosti teklo drugače, bolj dinamično. Sotočje treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice – ima v naši zgodovini gotovo močan simbolni pomen in to občutimo tudi na naši poti. Izhodišče poti je pri gostilni Pri Peclju , na začetku Podgrada, kjer je obcestno parkirišče. Vozimo se ob železnici in Savi proti Lazam in že na začetku poti je za gostilno Pri Peclju odcep ceste za Podgrad in dolino potoka Besnice, kjer se začenjata sadna cesta med Javorom in Jančami ter Ostrovrharjeva pot okrog Podgrada. Podgrad je bil dom vitezov Ostrovrharjev, ki so na tem območju sezidali grad, katerega ostanki so vidni še danes. Na križišču s cesto za Podgrad moramo biti pazljivi, saj je cesta, ki pride izpod železniške proge, prednostna in žal slabo pregledna. Na poti do Laz nas z desnega brega Save doseže prijetna senca dreves,z desne nas od časa do časa pozdravi vlak.
Sotočje prvič ...
Kmalu pridemo do večjih daljnovodov, ki označujejo sotočje treh rek – Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, malce naprej na levi strani ceste pa je urejena prijazna razgledna točka z informacijsko tablo s podatki o sotočju. Nekoč je bilo malo naprej proti toku celo »štirirečje«, saj se je bilo sotočje treh rek včasih na kraju, kjer priteče v dolino potok Besnica. Vendar je bilo sotočje treh rek v 18. stoletju zaradi izboljšanja plovnosti premaknjeno navzdol. Sotočje zavzema večje območje, saj je od nivoja vode odvisno, kdaj je sotočje vseh treh rek na istem mestu (ob visoki vodi), drugače pa je sotočje Save in Ljubljanice precej nižje.
Laze in železnica, ki je ni več ...
Pot nadaljujemo mimo zaselkov Gradovlje in Gostinca, obeh imenovanih po potokih, ki pritečeta iz dolin v zaledju. V Gradovljah so na hišah oznake podgrajskih hiš s tablico z domačim imenom hiše in zarezano rdeče belo zastavico v spomin na Ostrovrharje. V Lazah zavijemo levo na most in prečkamo Savo , . Most stoji na mestu, kjer je bila med drugo svetovno vojno železnica, ki so jo Nemci, da bi se izognili zapletom pri prečkanju italijanske meje v Šentvidu, zgradili po nemškem okupiranem ozemlju. Proga je potekala po trasi Vižmarje–Črnuče–Laze . Takoj po vojni so jo opustili in podrli, vendar nanjo še sedaj spominjajo oporni zidovi prek bližnjega potoka Mlinščice (približno 200 metrov v ravni liniji od mostu čez Savo).
Obsavska pokrajina
Takoj za mostom zavijemo levo na makadamski kolovoz , speljan prek obsavskih travnikov in njiv , . Vožnja med polji od nas zahteva nekaj smisla za orientacijo (delno se lahko orientiramo po novozgrajenem daljnovodu). Po približno 900 metrih moramo na razcepu zaviti na desno , da se oddaljimo od Save. Po vijugasti poti, speljani pod daljnovodom, pridemo do gozdnega roba in obsežne zarasti ob Mlinščici, ki je zaradi bujnega zelenja sploh ne vidimo. Nato po kolovozu med drevjem sledimo loku gozdnega roba, na razcepu poti pa se držimo leve, da pridemo nazaj v bližino Save, kjer spet prečkamo daljnovod. Ko pot znova teče vzporedno s Savo, se nam z leve strani pod ostrim kotom priključi večji kolovoz. Zavijemo nanj in po približno 400 metrih pridemo do Save.
Sotočje drugič...
Ob Savi najdemo prelepo prodnato plažo , primerno za sproščen počitek in razgledovanje. Nahajamo se na vrhu sotočja Save in Ljubljanice , ki sta, kot da se nočeta zliti, iz prodnatih nanosov zgradili polotok, ki ju ločuje. Ob visoki vodi je del polotoka preplavljen, tako da sredi skupne struge štrli le še otok. Izliv Kamniške Bistrice je pomaknjen precej višje in je s tega mesta slabo viden. Pot nadaljujemo proti toku Save in se čez nekako 300 metrov na razcepu usmerimo levo bližje Savi. Ko smo pod dvema daljnovodoma (prečkali smo ju že na začetku poti) , se skozi gosto zarast ozremo proti Savi in v ozadju zagledamo sotočje Kamniške Bistrice in Ljubljanice. Po kolovozu se pot nadaljuje v loku in ko se spet približamo daljnovodom, skrenemo ostro levo proti Kamniški Bistrici, ki pa je zaradi goste zarasti in protipoplavnega nasipa ne vidimo. Na njeno strugo opozarjajo samo visoka drevesa. Nato se ob Kamniški Bistrici pripeljemo do asfaltirane ceste , kjer zavijemo levo proti Beričevu.
Beričevo in Brinje
Pot nadaljujemo po cesti skozi Beričevo in Brinje proti Šentjakobu. Tukajšnje kmetije se že dolgo ukvarjajo z zelenjadarstvom in pridelavo hrane, ki se prodaja na ljubljanski tržnici. V Beričevem je tudi stara romarska cerkev Svetega križa z informacijsko tablo, za hišami na severni strani naselja pa se sramežljivo skriva »krivec« za množico daljnovodov na naši poti – razdelilna transformatorska postaja Beričevo , ki je glavno daljnovodno vozlišče v Sloveniji in glavna napajalna točka za elektroenergetsko oskrbo Ljubljane z okolico. Prebivalci Brinja so ponosni na našo najuspešnejšo tekačico na smučeh Petro Majdič, v bližini naselja je tudi Reaktorski center Inštituta Jožef Štefan. Medtem se bližamo Šentjakobu, prečkamo avtocesto in na križišču zavijemo levo na glavno cesto proti Ljubljani. Če potrebujemo okrepčilo, lahko gremo desno v katero od gostiln v bližnjem Šentjakobu. Na glavni cesti proti Ljubljani spet prečkamo Savo in na semaforiziranem križišču tik pred avtocesto zavijemo levo pod avtocesto, na naslednjem semaforiziranem križišču pa naravnost proti Zalogu in Centralni čistilni napravi Ljubljana. To je zaradi gostega prometa najbolj neprijeten del poti, zato bodimo zelo pazljivi.
Sotočje tretjič...
Cesta v Prod je široka in prazna, zato lahko malce povečamo hitrost, da hitreje pridemo do zadnjega desnega ovinka pred Centralno čistilno napravo v Zalogu, kjer zavijemo na kolovoz čez njive in travnike do makadamske poti , ki prihaja od čistilne naprave na naši desni. Če zaradi slabega vremena ta pot ni prevozna, se ji izognemo tako, da se odpeljemo do čistilne naprave in tam zavijemo levo na makadamsko pot. Po makadamski poti nadaljujemo pot proti Savi, dokler ne pridemo na poljsko pot , speljano tik ob Savi . Po zadnjem delu poti vozimo previdno, saj se strmi bregovi Save radi krušijo. Na sotočju se pred nami odpre pogled na prodne naplavine in na (pol)otok , ki smo ga s savske plaže na levem bregu opazovali pri našem drugem srečanju s sotočjem. Levo zadaj vidimo ustje Kamniške Bistrice , na sotočje pa lahko ob nizkem vodostaju pridemo po polotoku, ki je v času poletnih piknikov precej obljuden. Vračamo se po isti poti, ki nas je pripeljala do čistilne naprave v Zalogu , katere industrijski videz opazimo že od daleč. V Zalogu je tudi sicer več industrijskih in infrastrukturnih objektov.
Centralna čistilna naprava Ljubljana v Zalogu
Makadamska pot je speljana ob ograji čistilne naprave mimo vhoda, kjer vidimo objekte za obdelavo odvečnega blata in plinohram. Ostali objekti so nižji in odmaknjeni od vhoda. Ko po makadamski cesti pridemo do prvih hiš v Zalogu , zavijemo levo na asfaltirano Cesto v Zeleni gaj in nato čez 50 metrov spet levo na makadamsko cesto , da se držimo oboda čistilne naprave. S hriba v ozadju se lepo vidi Novi grad nad Podgradom . Od čistilne naprave zavijemo desno proti Ljubljanici , na asfaltirano Pot na Labar in po njej skozi stanovanjsko naselje privijugamo do Zaloške ceste. Pri prečkanju Zaloške ceste je potrebna posebna pozornost, saj na tem mestu ni prehoda za pešce. Potem gremo levo proti Ljubljanici, čez 50 metrov pa zavijemo desno na Vaško pot. Po njej se zapeljemo skozi podvoz pod železniško progo, 150 metrov od podvoza pa zavijemo desno (upoštevajmo znak za slepo ulico) do Kašeljske ceste.
Spodnji Kašelj
Peljemo se po Kašeljski cesti skozi Spodnji Kašelj (včasih znan po zelju, ki so ga tudi izvažali) s cerkvico sv. Andreja na levi strani in zavijemo levo na Mazovčevo pot, ki speljano prek mosta čez Ljubljanico.
Med Ljubljanico in zalednim hribovjem
Z mostu si ogledamo enega bolj neokrnjenih delov Ljubljanice , včasih v vodi opazimo katerega od obvodnih prebivalcev . Takoj zatem, ko pridemo čez most, zavijemo levo na makadamsko cesto in čez 50 metrov spet desno ter nadaljujemo vožnjo po vijugasti poti prek poplavnih ravnic in travnikov ob Ljubljanici . Približujemo se hribom v ozadju, najvišji med njimi je 530 metrov visoki Debni vrh z lepim razglednim stolpom v bližini starega Ostrovrharjevega gradu. Po poti pridemo do ribnika pod Debnim vrhom , ki ga zgledno vzdržuje vevška ribiška družina. Tu boste zagotovo srečali kakšnega nadebudnega ribiča na lovu za krapom. Pri ribniku je strmejše od dveh izhodišč za dostop na Debni vrh, ki ležita neposredno ob naši poti; drugo je na Cesti v Kresnice takoj za mostom čez Ljubljanico na koncu Zaloga. Malo naprej od ribnika pridemo do mirnega mrtvega rokava Ljubljanice z majhnim otočkom , do katerega vodi ozka brv. V vodi si lahko ogledate bogato živobarvno močvirsko zarast pa tudi plašnih vodnih živali ne manjka . V nadaljevanju poti ob rečnem rokavu se približamo Ljubljanici , ; makadamska pot se spremeni v asfaltirano , ta pa nas pripelje do Doma vevških ribičev , kjer se lahko okrepčamo. Od ribiškega doma se odpeljemo po cesti, speljani pod železniškim mostom , kjer je bilo včasih na levem bregu pristanišče na Ljubljanici, do Ceste v Kresnice. Tu zavijemo desno proti Podgradu na zadnji del poti. Zaradi ožine v podvozu pod železniško progo in takojšnega dviga na nivo Ceste v Kresnice moramo voziti zelo previdno. Na desni strani glavne ceste kmalu zagledamo parkirišče in podhod pod železniško progo, ki vodi proti Staremu gradu in Debnemu vrhu (to je že omenjeni drugi dostop), nato pa še zadnjič pritisnemo na pedale in se kmalu znajdemo na izhodišču – pred gostilni Pri Peclju. Če se nismo okrepčali na poti, je zdaj – na koncu izleta – čas in priložnost tudi za to.