Začne se Pri Peclju
Pot začnemo Pri Peclju, pa ne pri jabolčnem, temveč pri gostišču ob glavni cesti Zalog–Podgrad, tik pred Podgradom, ki nosi ime Pri Peclju , . Parkirni prostori so ob cesti in tam lahko pustimo avtomobil ter presedemo na kolo. Seveda je pomembna tudi smer kolesarjenja in najbolje je, da kolesarimo v smeri urinega kazalca proti Besnici, zato hitro zavijemo z ravne ceste na desno skozi podvoz pod železniško progo in se odpravimo v Podgrad. Pa ne prehitro, ker je podvoz ozek in nepregleden!
Pod-grad in Osterberg
Naselje se imenuje Podgrad, kar že samo po sebi pove, da leži pod gradom. Pa ne le pod enim, temveč kar pod dvema: pod starim in novim Osterbergom. Domačini jima pravijo Ostrovrharjeva gradova. Naselje ima dolgo zgodovino, ki se je začela s postavitvijo prvega gradu, to je starega oziroma prvotnega Ostrovrharjevega gradu na Kašeljskem hribu okoli leta 1150. Grad je bil prava utrdba na strateškem položaju nad dolino potoka Besnica, danes pa je od njega ostalo samo še nekaj ruševin . Novi grad je arhitekturno manj zanimiv. Razen nekaterih poudarkov na fasadi ne daje videza pravega gradu, bolj je podoben podeželski vili. To je bržkone posledica številnih prezidav .
V naselju sta dve turistični kmetiji, zanimiva pa je tudi stara tovarna z imenom Arbo, v kateri so nekoč proizvajali kemične izdelke, ki zdaj žalostno sameva. Dobro si jo oglejte in ne spreglejte ožine, skozi katero gre lahko samo po en avto, za kolo pa že zmanjka prostora , .
Skozi ozko dolino do Besnice
Naša pot poteka po dobri asfaltni cesti ob desnem bregu Besnice. Cesta ima rahel, enakomeren vzpon, dolina pa je precej ozka, saj jo levo in desno omejujejo strmi bregovi okoliških hribov. To je dobro, ker nas poletna pripeka ne prizadene preveč, in slabo, ker se zvečer hitro stemni.
V najožjem delu doline, pri ostrem levem ovinku, dober kilometer in pol od Podgrada, prispemo pod razvaline starega gradu Osterberg. S tega mesta gradu sicer ni moč videti, vendar se nam priložnost za to ponudi kakšnih 300 metrov naprej, če se ozremo nazaj . Pri tem bodimo pazljivi, saj cesta nima širokih bankin, na katerih bi se lahko za dalj časa varno ustavljali! Na vrhu hriba, pod razvalinami gradu, v pobočju opazimo svetlejšo liso. To je kamnolom, v katerem so pridobivali mlinske kamne.
Besno v klanec
Čez kakšen kilometer in pol se dolina razširi, spet se pojavijo hiše: prišli smo do naselja Besnica, ki je razpršeno po večjem delu doline. Vozimo mimo odcepa za Vnajnarje in ko pridemo skoraj do križišča z glavno cesto, zavijemo na desno po makadamski bližnjici , . Tako si prihranimo nekaj metrov, čeprav seveda ni nič narobe, če gremo po asfaltu do križišča. V obeh primerih moramo zaviti desno proti Ljubljani. Čakata nas slaba dva kilometra strmejšega klanca po makadamski cesti, zato pretaknemo verigo, ki nam preprečuje, da bi se pedali lažje vrteli, in se zagrizemo v strmino. Malo neprijetno je, če srečamo kak avto, ker se za njim vali precej prahu, poleg tega so nekateri prav nesramno hitri. Najde pa se tudi kakšen tovornjak in takrat je veselje dvojno. Kljub temu pot ni slaba, še boljše pa je, da ni prav dolga. Tri konkretne serpentinice, in spet smo na asfaltu tik pod prevalom.
Pečar in Zagradišče
Na prevalu je zaselek, ki nosi ime Pečar. Ker ima odlično strateško lego, je bil že od nekdaj priljubljena postojanka in obrambna točka, na kar še danes spominjajo ostanki bunkerjev in strelskih jarkov iz druge svetovne vojne južno od zaselka. Za hišami se odpira razgled na Ljubljansko kotlino in Ljubljano , mi pa moramo v zaselku zaviti levo, na cesto proti Javorju.
Klanec, ki pride zdaj, je približno dvakrat bolj strm (14-odstoten), a kratek, kajti po slabih 200 metrih zavijemo desno na gozdno cesto (prvi odcep) , . Zdaj bo šla cesta nekaj časa navzdol, pa še gozd nam ponuja prijetno ohladitev. Pot ni najboljša. Poteka po pobočju iz glinastih skrilavcev, ki hitro preperevajo in tvorijo za vodo neprepustne plasti, zato je ob dežju precej blatna. V križiščih se držimo desne oziroma bolj zvožene ceste. Ko pridemo mimo vikendov, smo že blizu naselja Zagradišče, katerega ime nakazuje, da je bil nekoč v bližini prazgodovinsko naselje oziroma gradišče. Naselje stoji na grebenu , s katerega se na desno odpirajo razgledi na Ljubljansko kotlino, levo navzdol pa vidimo dolino potoka Kižlovke, ki je poznana po nahajališču fosilov in mineralov.
Od Zagradišča ni več daleč do Češnjice, naslednjega naselja ob naši poti. Cesta se iz gozdne oziroma makadamske na koncu Zagradišča spremeni v slabšo asfaltno. Po spustu mimo Češnjice pridemo v dolino do Sadinje vasi, kjer v križišču z glavno cesto zavijemo levo, proti jugu.
Sadinja vas in KamnoMOL
Tu je pokrajina bolj gosto poseljena. Peljemo se skozi razpršeno naselje Sadinja vas. Desno pred nami je velik kamnolom, ki je še zelo živ, zato je promet tovornih vozil kar gost. Da se izognemo prometu na glavni cesti, zavijemo na prvem odcepu desno na poljsko pot . V pomoč pri orientaciji nam je označevalna tabla za kolesarsko pot L043. Pot vodi do hriba Marenček in nato levo proti kamnolomu, kjer pridemo do križišča pod daljnovodom ter zavijemo desno proti Podmolniku.
Levo (južno) od nas sta kamnolom in pod njim kapelica , desno (severno) pa hrib Marenček, na katerem je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče in kasneje grad, od katerega so danes ostali samo temelji . V kamnolomu, ki precej kazi okolico, pridobivajo dolomitne agregate različnih granulacij. Upravlja ga Komunalno podjetje Ljubljana in če se poigramo s črkami, bi mu lahko zlahka rekli kar kamnoMOL, tako značilen je za območje Mestne občine Ljubljana .
Kolovoz pred Podmolnikom je čedalje slabši, a k sreči se v naselju pojavi asfalt. Manjše vaško naselje Podmolnik je postalo znano zaradi »pasjega hotela«, kamor lahko daste v oskrbo domače živali, kadar greste na dopust. Hotel je nekoliko nad naseljem, tako da ne bomo šli mimo njega. V naselju se držimo desne smeri , ter se po glavni asfaltni cesti spustimo do Zadvora.
Spet smo v mestu
Vozimo naprej proti severu, prečkamo Cesto II. grupe odredov in Litijsko cesto ter zapeljemo v staro vaško jedro Zadvora. Cesta se zoži na slabe tri metre. Prometa ni veliko, a previdnost ne škodi. Tik za vaškim jedrom ugledamo desno pod ježo poplavno ravnico ob Ljubljanici , kjer uspevajo posebne rastlinske združbe.
Ob Zadvoru se peljemo severno do papirnice Vevče in nato preko mostu čez Ljubljanico. Po sredini mostu teče tudi industrijski tir papirnice. Tirnice so globoke in lahko nevarne za kolesa, zato se držimo roba cestišča!
Na drugi strani mostu so Vevče. V bližini so končno postajališče mestnega potniškega prometa (proga št. 12) in postajališče proge št. 29, stanovanjski bloki ter osrednji Papirniški trg. Prečkamo Vevško cesto in zapeljemo po klancu med železniškim tirom in hišami v Grajzerjevo ulico ter nadaljujemo vožnjo po Pečinski ulici.
Kašelj
Zdaj smo v Zgornjem Kašlju. Pred vojno so bile tod večinoma samo njive, danes pa je že skoraj vse pozidano. Kraj ima dolgo zgodovino in je iz srednjega veka poznan po svobodnih kmetih – kosezih. Tu jih je bilo več kot drugod pa tudi ohranili so se dlje. Omenjajo se od 12. do 14. stoletja, potem so se tudi oni potlačanili, čeprav so posamezne koseške posesti strašile po urbarjih še vse do leta 1527.
Ko pridemo do Kašeljske ceste, zavijemo desno in se peljemo skozi stari del naselja. Cesta v tem delu je ozka. Dobrih 500 metrov naprej se naselje konča in spet se znajdemo med njivami. Na prvem križišču zavijemo desno na Mazovčevo pot , , ki pelje do mostu preko Ljubljanice. Na bregu pogosto vidimo ribiče, ki preskušajo srečo v temačni vodi. Ne smemo spregledati prvega odcepa levo, kajti tam zavijemo na makadam ter se držimo glavne poti. Pot je makadamska še dva kilometra.
Preko poplavne ravnice, kjer se redno zadržujejo sive čaplje, se bližamo Kašeljskemu hribu. Brnenje ultralahkega letala nas opozori, da je nekje v bližini vzletišče. Ampak nožni pogon je nožni pogon in lastna sila lastna sila, zato mu pokažemo hrbet in se obrnemo proti severu. Tu je pogled lepši – zagledamo Kamniško-Savinjske Alpe v vsej njihovi veličini .
Ribnik
Desno ob cesti so dober kilometer naprej parkirani avtomobili in ker nas zanima, zakaj so tu, gremo pogledat. Tik ob cesti je večji ribnik, ki mu pravijo Kašeljski bajer , . Race so navdušene nad njegovima dvema otočkoma, kjer najdejo varno gnezdišče, ribiči pa seveda nad tistim, kar se skriva pod gladino. Bajer upravlja RD Vevče.
Čez 600 metrov se spet približamo Ljubljanici, pravzaprav »nekdanji« Ljubljanici, kajti kolesarimo mimo mrtvega rečnega rokava z otokom na sredini. Zanimiv kraj, pravi raj za žabe, pa še na otok se da priti po brvi , , .
Pot nazaj
Od otoka naprej poteka pot skozi gozd, na koncu gozda opazimo na levi strani Ribiški dom, pa tudi cesta je zopet asfaltirana. Malo naprej zapeljemo v podvoz pod železniško progo Ljubljana–Zidani Most ter po kratkem in strmem vzponu pridemo do križišča z glavno cesto Zalog–Podgrad (Cesta v Kresnice). V križišču bodimo pazljivi, saj je priključek za voznike avtomobilov na glavni cesti zaradi vzpona slabo pregleden!
V križišču zavijemo desno proti Podgradu in našemu izhodišču. Cesta, po kateri vozimo, poteka po desnem bregu Ljubljanice. Na tem odseku je kolesarski promet zelo gost, vozniki avtomobilov pa so večinoma strpni. Kilometer naprej na levi strani opazimo širšo brv, ki vodi do travnika, a ne čisto običajnega, temveč do travnika na rečnem otoku. Otok je kakšnih 300 metrov dolg in preko 100 metrov širok .
Do cilja nimamo več kot 500 metrov. Pravi mačji kašelj po vsem, kar je za nami.