Poženemo v Sostrem
Na pot proti Sadinji vasi se podamo kar pri avtobusnem obračališču mestnega potniškega prometa številka 13, med gostilno Pri Kovaču in cerkvijo sv. Lenarta , . Naš prvi cilj je Lipoglav, zato v Podlipoglavu zavijemo levo. To je zelo priljubljena kolesarska smer – v vseh letnih časih. Poleti, ko je huda vročina, je ob potočku, ki se vije po senčni dolini, prijetno hladno, cesta idealna , promet ne pregost. Na desni nas pozdravi Dolenčev mlin . Še ne prav dobro ogreti smo že v Selu pri Pancah, kjer zavijemo malce desno proti Lipoglavu (je kažipot) v dolinico, ki se zoži na širino ceste in potočka.
Napolnimo pljuča
Cesta se zlagoma dviguje, sledijo krajše serpentine, ravno prav, da si napolnimo pljuča s svežim zrakom gozda, ki nas obdaja, in že smo na vrhu vzpetine na križišču s smerokazi. Levo na Pancah je znana kolesarska okrepčevalnica , po cesti, ki vodi naravnost, se pride v Dole, mi pa zavijemo desno v Mali Lipoglav. Kakšen kilometer in pol rahlo vzpenjajočega se vijuganja skozi gozd in že smo tam. Sledimo glavni cesti, peljemo mimo gasilskega doma na naši levi. Po kakšnih sto metrih se cesta začne spuščati in pri smerokazu za Šmarje - Sap zavijemo pravokotno levo , lahko pa se takoj ustavimo v središču Malega Lipoglava in se pripravimo na spust. Šmarje - Sap tokrat niso naš cilj, zato v prvem odcepu (pri transformatorju) zavijemo levo proti Zgornji Slivnici. Pogled najbolj pritegne lepo obnovljena domačija sredi vasi , ob kateri se splača ustaviti in si jo malce ogledati.
Zavore pojejo
Za vasjo se prikaže osupljivo lepa pokrajina in cesta, kot ustvarjena za kolesarje. Skozi gozd se še naprej spuščamo proti vasi Perovo in če ne sodimo med najbolj smele, pogumne in hitre kolesarje, se nam bodo zavore do vasi kar dobro segrele. Na koncu Perovega zavijemo levo na širšo cesto, nato pa desno na nadvoz čez dolenjsko avtocesto in že smo na začetku industrijske cone v Grosupljem.
Čim prej iz Grosupljega
V prvem križišču zavijemo levo proti Jerovi vasi, ki je najkrajša pot skozi Grosuplje iz te smeri, vendar je precej prometa in za kolesarje takšne ceste niso preveč prijazne, zato želimo čim prej iz mesta. Že smo v križišču, kjer traja kar nekaj časa, preden lahko zavijemo levo proti Ivančni Gorici. Sto metrov je do krožišča, kjer nadaljujemo naravnost (smer Trebnje, Višnja Gora). Mesto je za nami in počasi si oddahnemo od prometnega vrveža, čeprav tudi na cesti proti Višnji Gori nismo ravno osamljeni.
Proti Dolenjski
Dokaj prometna je ta cesta proti Spodnjemu Blatu. Od vasi se začne vzpon. Asfalt je mestoma slabši. Kakšni luknji se je že treba izogniti, pa ne preveč, da ne zavijemo levo v Spodnje Brezovo, Peljemo naravnost naprej skozi gozd. V Peščeniku zavijemo levo proti Višnji Gori , saj ne nameravamo tekmovati s polži na Polževem, kajne? Pred Višnjo Goro nas čaka zasluženi spust. V Višnji Gori se zapeljemo mimo Auerspergovega dvorca na Glavni trg . Ko prevozimo Glavni trg, se začnemo spuščati in nadaljujemo pot proti Ivančni Gorici.
En majčken dolgčas
Kolesarjenje po urbaniziranih krajih vzdolž avtoceste mnogim med nami ni ravno v veselje. Za skromno popestritev na tej poti poskrbi graščina Podsmreka; vidimo jo na naši levi, na drugi strani avtoceste, pred velikim kamnolomom, ki je pogoltnil že skoraj ves hrib. Kako žalosten pogled! Graščina, ki je bila sezidana v 16. stoletju, je zaradi kamnoloma izgubila grič, tako rekoč svoje zaledje. Nič čudnega, da postaja vedno bolj zanemarjena.
Od Dolenjske proti Zasavju ...
Še preden pridemo v Ivančno Gorico, si lahko v Malem Hudem, na levi, tik ob cesti, ogledamo staro poštno postajo , ki ji pravijo Fedransbergova graščina. Postavljena je bila v 18. stoletju in je do danes ostala praktično nespremenjena. V Ivančni Gorici nas na levi pozdravi Gostilna in pizzerija Krjavelj. Resda smo prevozili šele tretjino poti, a usta so verjetno že suha. Na križišču v središču mesta stoji že skoraj 2000 let star rimski miljnik . Tu lahko zavijemo levo na krajši izlet do samostana Stična (2 kilometra) ali peljemo naravnost in na koncu naselja zavijemo levo na glavno cesto in v smeri Radohove vasi. V Radohovi vasi nas smerokaz napoti levo proti Litiji , . Peljemo skozi prijetne, zelo lepo urejene vasi in naselja, kjer je narava celo v oblačnem vremenu videti kakor obsijana z zlatim soncem. Pridemo v Selo pri Radohovi vasi z velikim konjeniškim posestvom . Mogoče se pa malce ustavimo v stari gostilni Štorovje . Tudi ljudje so prijazni ... Res lepo – za dušo in oko pa tudi za telo. Uživaško potegnemo. Valvasorjeva pot je ena najbolj priljubljenih in najlepših. Prvič, zaradi odličnega cestišča in razgibanosti trase, drugič, zaradi nepopisno lepe okolice in krajev, skozi katere nas vodi. Krajše, manj prijetne odseke skozi večja mesta bomo hitro pozabili.
... in malo navzgor ter nekaj manj navzdol do Bogenšperka
Sledi dolina Temenice s številnimi urejenimi domačijami, nato pa se za Sobračami cesta nekoliko povzpne. Ravno prav strma je, da jo tudi noge malo občutijo in imajo kaj od nje. A kaj kmalu dosežemo vrh, kjer je odcep za Suhi Javor, in se spet spustimo navzdol proti Litiji. Ustavimo se šele pri renesančnem gradu Bogenšperk , , nekdanji posesti botra naše poti, barona Janeza Vajkarda Valvasorja .
Šmartno pri Litiji
Od gradu Bogenšperk se še naprej spuščamo proti Šmartnemu pri Litiji. Spet pomislimo, koliko bo treba voziti navzgor in kdaj. V prvem križišču pri mogočni cerkvi sv. Martina , zavijemo proti Litiji. Desno, 50 metrov od cerkve. je za žejne in lačne odprta gostilna Pri Mačku . Drugo križišče pa je odločilno. Prednostna cesta zavije desno proti Litiji, mi jo pa mahnemo levo proti Zavrstniku v smeri potoka Besnice (kažipot).
Še ena prekrasna dolina potoka Reke in poračun
Sledi Zavrstnik, mi pa veselo kolesarimo naprej in uživamo v miru naravnih lepot! Če tega nismo opravili že prej, lahko zaloge obnovimo tu, v obcestnem gostišču, kajti take priložnosti nekaj časa ne bomo več imeli. Kratke serpentine napovedujejo, da kmalu pride račun za vse spuste, še prej pa nas čakajo vrhunski kolesarski užitki, ki jih ponuja vožnja po prelepi dolinici s potokom . In res, kmalu za Štangarskimi Poljanami, po odcepu za Volčjo Jamo, se začne zares. Prestave »zmečemo do konca«, kot slikovito pravi naš kolesarski prijatelj, kadar mora zobnike pretakniti v najnižja razmerja, in pritisnemo na pedale.
S Trebeljevega spet v dolino
V drugi polovici vzpona nas kar nekajkrat prime, da bi se ustavili in se »malo razgledali« . Razgledi so res čudoviti . Segajo daleč in na obe strani, ampak to je samo izgovor. V resnici smo si hoteli le malo oddahniti. In kot se radi tolažimo, da je vsega hudega enkrat vendarle konec, se tudi ta cesta v križišču, kjer se zavije desno proti Prežganju, naenkrat zravna, mi pa dosti lažje nadaljujemo po glavni cesti proti Velikemu Trebeljevemu (smerokaz kaže proti Ljubljani). Prve domačije in vikendi so znak, da do vrha ni več daleč . Pot gre spet krepko navzdol in zlasti v začetku je dosti dela za zavore in skoraj nič za noge. Ko se pridružimo potoku Besnica, se spust nekoliko ublaži. Na levi pod cesto nas vabi znana gostilna in ribogojnica Marolt , od tod pa nas pot vodi še kar naprej ob potoku Besnica, do vasi Spodnja Besnica, kamor priletimo tako rekoč »kot sneta sekira«. Na koncu vasi zavijemo desno proti Zalogu . Cesta se ravno prav spušča, tako da ni treba preveč poganjati. Čaka naš le še krajši odsek skozi Podgrad, ki je nekoliko neprijeten zaradi ozkega vozišča, nato pa smuknemo pod železnico, zavijemo levo ter po prednostni cesti zapeljemo do Zaloga.
Od Zaloga do Sostrega
Tu je prometa resda več, a je kolesarjenje ob Ljubljanici kljub temu prijetno. Na začetku Zaloga prečkamo Ljubljanico in se po kolesarski stezi zapeljemo do silosa za žito, ki ga vidimo v daljavi. Tik pred njim zavijemo levo čez Zaloško cesto na Rosno pot (le kdo si je izmislil takšno ime!?) ter poženemo do Kašeljske. Brez skrbi – prehitre bodo zaustavile grbine! V križišču izberemo desno, nato pa zavijemo levo na Mazovčevo in po njej še enkrat čez Ljubljanico. Ozka asfaltna cesta nas pripelje do Sostrega. Ko se hiše razredčijo, se priključimo glavni cesti, ki v naslednjem ovinku zavije desno, mi pa zapeljemo kar naravnost proti cerkvi, kjer je konec današnje trase. Po poti, ki je za nami, in po prevoženih 82 kilometrih, ki jih pošteno čutimo v nogah, se nam poraja vprašanje: ali naj gremo naravnost domov ali pa morda še prej zavijemo k prijaznemu birtu , na kaj domačega, kar nam bo povrnilo izgubljene kalorije. Izbira je vaša!